Slovenija, dežela bogate zgodovine in neokrnjenih naravnih lepot, skriva v sebi nešteto zgodb, ki so oblikovale njeno identiteto. Ena takšnih zgodb se odvija v začetku šestnajstega stoletja, v času globokih verskih pretresov in nenehne grožnje turških vpadov. V ospredju naše pripovedi stoji samostan očetov frančiškanov, mogočna stavba, ki se dviga na visoki skali ob mirni reki. Ta samostan, s svojo lepo cerkvijo sv. Lenarta, zgrajeno v gotskem slogu in neločljivo povezano s samostanskimi prostori, ni bil le versko središče, temveč tudi pomemben del mestnega obzidja, ki je oklepal mesto v polkrogu. Drugi polkrog obzidja so tvorile naravne pečine ob reki, ki je globoko v strugi tekla mirno in tiho, kot bi se bala motiti kraj, posvečen molitvi. Desno obrežje reke je bilo poraščeno s hrastovim gozdom, iz katerega je kukal bel gradič.
V tem burnem obdobju je cerkvena organizacija dosegla svoj višek. Politična oblast je bila v rokah cerkve, kralji, cesarji in plemstvo pa so bili odvisni od njene moči. Slovensko plemstvo je bilo prvo, ki se je oprijelo nove vere, sledilo je meščanstvo, nato pa še kmečki sloji, pogosto pod pritiskom gradov. Plemstvo je namreč sprejelo Lutrovo vero, saj je bilo sito rimskokatoliškega gospostva in se mu je obetalo premoženje cerkva in samostanov. Meščani, ki so tedaj uživali svoje svoboščine in bili še najbolj svobodni, cerkvi sicer niso mogli tako hitro do živega, kot so jo lahko kmetom.
Izmed vseh narodov je prav slovenski v tem času najbolj trpel. Vsakih par let so sledili turški navali, ki so požgali domove in pogosto odpeljali svojce v sužnost. Kmetje so morali hraniti vojsko in gradove ter s svojim hrbtom braniti druge nemške pokrajine, ki so se mirno razvijale v poljedelstvu in obrtništvu. Poleg tega so kmetje morali menjati vere, medtem ko sta duhovščina in samostani, namesto da bi bili duhovni vzgled, pogosto predstavljali pohujšanje.
Na reki, na majhni planoti pod samostanom, je stala koča Tomaža, moža, ki je bil že nekaj let vdovec. V koči je živel sam s svojo sedemnajstletno hčerko Marjanico in nekaj let starejšim sinom Alešem. Sin je znal brati in pisati, kar je bila za tisti čas velika redkost. Stari gvardijan samostana, imenovan Polikarp, ga je namreč v mladosti učil branja in pisanja, z željo, da bi ga vzgojil za redovnika. Vendar Tomaž ni hotel o tem nič slišati. Aleš je pomagal očetu pri vsakdanjem delu v samostanu in drugod, in Tomaž se je že dogovoril z nekim cehovskim mojstrom, da bi sina vzel v vajenstvo. Tudi novi gvardijan je poskušal pridobiti Tomaža, da bi sina dal v samostan, a slednji se je le vljudno zasmejal in odločno zavrnil.
V samostanskem dvorišču, kjer sta Aleš in njegov oče pomivala sode, je Aleš vprašal očeta: "Jaz - med te ljudi!" Tomaž je bil vesel sinove odločnosti, zadovoljen smehljaj mu je plaval na obrazu. "Tiho!" je siknil Tomaž, ko sta se odpravljala proti svoji koči, medtem ko se je iz samostanskega hodnika oglasil svojec, ki je klical redovnike k obedu.
Marčno vino, znano tudi kot dolenjski cviček ali vino iz Marka, je bilo v srednjem veku pomemben del življenja. Ob koncu dneva, ko sta Tomaž in Aleš prenehala z delom, sta se odpravila proti svoji koči. "Ne!" je odločno odgovoril sin, gledajoč po reki. "Kaj si neumen?" je zastokal stari. "Ne jokaj!" jo je tolažil brat, jo pogladil po laseh. "Saj greva kmalu od tukaj, in če oče noče iti, greva sama." "Če pride še enkrat, povem očetu in tedaj greva," je dejala Marjanica. Molče sta zajemala nekaj časa. "Ne!" je odvrnil Aleš trdo. "Ne smemo se jim zameriti, Aleš, ker še imajo moč v rokah," je opozoril oče. "Kaj jim moreš, če te vržejo v ječe in sežgejo pod obtožbo, da si klatež? Se še spominjaš kolena na trgu sv. Katarine? Starega Damijana si poznal: delal je red, bil je priden, a enkrat je nekaj rekel in šel je pod kolo." Naštel je še celo vrsto žrtev, ki jih je poznal ali o njih slišal od očeta.
V vrtni lopi, v senci vinske trte, je sedel gvardijan Špiridijon in opazoval kočo v vznožju ob reki. "Mladega moram spraviti s poti, ker sumi nekaj," je premišljeval. "Čutil sem, kako me je jezno pogledal." Dva dni kasneje so samostanski hlapci izpraznili velike čolne, naložili prazne sode, privezali majhen čolnič, imenovan "lupina", in odrinili po reki navzdol. Dva dni in dve noči je plul veliki samostanski čoln do izliva v Savo. Tam so vedno stali veliki splavi, naloženi z vinom in drugo robo. Nekateri so bili namenjeni naprej po Savi, drugi pa navzgor. Na obrežju je stala gostilna, kjer se je pilo navadno dan in noč. Ko se je samostanski čoln bližal ustju reke, se je že slišalo petje čolnarjev iz gostilne. Čoln je plul proti najbližjemu splavu. Hlapec, ki je stal na premcu čolna, je zaklical možu na splavu, ki je bil očitno straža: "Na katerem splavu je vino za samostan sv. Lenarta?" "Ne vem," je odgovoril mož. "Hudič!" je zarežal hlapec, ki je vedel, da ga vlečejo za nos. "Ne vidiš li, koliko jih je!" so ga svarili in pokazali proti gostilni. "Samostan izgublja vpliv," je mrmral komaj slišno. Tomaž je obrnil krmilo proti drugemu splavu. Gostilna je bila nabita. Krčmar in par deklet je streglo vino in pečenko na mize. Vladal je velik hrup. Eni so se odpravljali dalje po reki navzdol, drugi pa so šele prihajali. "Prinesi še en vrč!" je ukazal hlapec in vrgel denar na mizo. "Jaz ga imam," je rekel lastnik vina, ki je bil doma iz štajerskih vinskih dežel. Govorili so o luteranski veri, gradovih in samostanih. Lastnik vina je pripovedoval in hvalil, češ da imajo svojega "gornika", ki so ga po dolenjskih vinogradih večinoma že zatrli. Gornik je bil v vinogradih to, kar je župan v vaseh. Tomaž mu je molče pritrjeval, toda hlapci so začeli ugovarjati, a mož je le trdil svoje. "Ne bi dvakrat rekel, da ni tudi on prekrščevalec," je dejal hlapec in vstal. "Poznam jih." Naložili so vino, zamenjali posodo, nato pa odrinili po reki nazaj. Tomaž se je upiral v veslo, da je škripala trta, in pri tem premišljeval, zakaj da sin tako sili proč od samostana.
Doma v koči sta sedela brat in sestra. "Ne boj se!" jo je spodbujal brat. Bilo je popoldne istega dne. Marjanica je delala na vrtu, Aleš pa je sedel kraj reke in lovil ribe. Po kamnitih stopnicah navzdol proti koči je počasi prišel pater Ivan. Pater Ivan je bil eden najhujših preganjalcev luteranov in prekrščevalcev. Umrl je nasilne smrti po roki nekega luterana v Novem mestu. "Pojdi v samostan do očeta gvardijana! On te potrebuje," je naročil Alešu. Aleš je stopil pred njega, ponižno potegnil pokrivalo z glave in proseče dejal: "Gospod, sestra je sama doma in oče se vrnejo šele pojutrišnjem." "Bog bo čuval tvojo sestro," je rekel pater Ivan in nekakšen čuden blesk mu je prišel v oči. Stopil je v kočo in povedal sestri, da se uresničuje njegova slutnja. "Ne smeš, ker potem bi on vedel, da vem za njegove nakane," je rekel Alešu. Aleš je odšel po stopnicah v samostan, Marjanica pa se je naslonila na podboje vrat, v njenih prsih se je vršil boj. Ali je bila ljubezen do brata ali gvardijana? Kdo ve?
Aleš je našel Špiridijona v njegovi sobi. Pred njim na mizi je ležalo zapečateno pismo. "Tukaj imam zelo važno naročilo, ki mora biti še nocoj v samostanu sv. Primoža. Hlapcev ni doma, zato ga neseš ti. V eni uri lahko odideš. Vzemi si katerega konja hočeš." Aleš ni izpremenil barve na obrazu, niti za trenutek, ampak se je poklonil in odšel na dvorišče, da si pripravi konja. Po preteku ene ure je imel vse pripravljeno. Konj angleške pasme je stal osedlan. Špiridijon mu je izročil pismo in zabičal, da naj čaka na odgovor. Obenem mu je dal zlat za napitnino. Aleš se je z lahkoto vrgel na konja in podkve so zaropotale po kamenitem dvoriščnem tlaku. Samostanski brat mu je odprl vrata in Aleš je odjezdil v lahnem diru po ulici na trg, od tam pa skozi mestna vrata polagoma po hribu proti reki na brod. "Le dirjaj, saj se ne vrneš za par dni!" je vzkliknil eden izmed spremljevalcev. "Poznam priorja pri sv. Primožu." "Oh, nocoj, srce moje! … tega večera sem si želel, odkar sem te prvič zagledal!" je vzkliknil Aleš.
Aleš je jezdil v diru nekaj časa, nato pa je obrnil konja na levo, na kolovozno pot, in predno je legla noč na zemljo, ga je že imel privezanega v gozdu ob reki, nasproti svoje koče. Sezul je čevlje in odpasal meč. Koča onkraj reke mu je ležala pred očmi kakor na dlani; vse je bilo tiho in vrata, ki so vodila v vežo, so bila zaprta. "Mogoče pa ne bo nič," je mislil Aleš, ko je ležal že nekaj časa. Na nebo je priplavala polna luna in prijazno svetila. Tedaj se mu je zazdelo, da so zaškripala vrata, ali med šumenjem vode ni natančno razločil. Smuknil je brezglasno v reko in plaval tiho, držeč se izven svetlobe ognja, proti koči. Zlezel je počasi na breg in v dveh skokih je bil pri oknu. En sam pogled mu je zadostoval, da je v njem zavrela kri. V odsevu ognja je videl gvardijana, ki se je z vso močjo trudil, da bi poljubil sestro. "Ne, ne!" je vpila pridušeno sestra. "Bežite, brat pride!" Pater pa se ni zmenil, temveč se je vedel kakor obseden. "Aleš!" je zakričala deklica, ali še preden se je mogel gvardijan obrniti, ga je udaril Aleš po glavi z vso silo. "Tiho!" je zaukazal brat. Aleš je vzel iz postelje nekaj cunj in jih obesil na okna. Zaprl je vežne duri in nametal več drv na ogenj. Gvardijan je brez življenja ležal kakor ubita vol. Špiridijonu se je začela vračati zavest. Zganil se je malo in odprl oči. Aleš je vzel goreče poleno in mu posvetil v obraz. Velik utrinek je padel na patrovo lice, začelo je žgati in kri se mu je vlila. "Ne kriči! Čez nekaj časa je bilo v koči vse tiho in ogenj na ognjišču je ugašal. Čez reko v malem čolniču sta pa hitela brat in sestra. Ni mu odgovorila, ampak zamišljeno je gledala v reko, v kateri se je kopala mesečina. "Da, očeta!" Na njega je bila čisto pozabila. "Tu počakava," je dejal Aleš.
Infodrom: Dan reformacije
Sončno je že stalo precej visoko, ko se je v daljavi pokazal čoln. Kakor raca je plul počasi in enakomerno po vodi. Že so se slišali udarci vesel in po preteku nekaj časa je bil čoln skoraj v ravni črti z Alešem. Sin je položil roke na usta in zaklical očeta. Glas se je razlegal po travnikih in reki in se zopet vračal v odmevu nazaj. Veslači so se ozrli in Tomaž, sedeč pri zadnjem veslu, je spoznal klic. "Da, naprej!" je vzkliknil. Tomaž je stopil v mali čoln in odrinil, medtem se je pa ustavil veliki, ki je bil napolnjen z vinom, čakajoč na povratek očeta in sina. Skrb je ležala na obrazu starega in slutil je, da nekaj ni v redu. Tomaž je vrgel pogled na trepetajočo hčer za deblom in v njem se je pojavil nepopisni srd. Prvi hlapec, ki je sedel pri krmilu, je menil, da nekaj ni v redu. Ko je pa videl, da je Tomaž izbil dno čolna, je potegnil puško in ustrelil. "Le streljaj!" se je norčeval Tomaž. Krenili so od reke nastran, in ko je sonce stalo na pol dnevu, se je začel konj spodtikati, in Tomaž je velel ustaviti. Poskakala sta na tla in pomagala tudi Marjanici z vrha konja. "Varni smo samo za nekaj časa," je dejal oče in se usedel na travo. "Sam ne vem," je odvrnil oče in se udobneje vsedel. "Če nas bodo iskali, kar pa ni verjetno, ne uidejo jim, saj moč samostana, čeprav zadnji čas peša, vendar nima mej." "Poznam prijatelja, čevljarja Roka; on je pod Višnjegorskim in tam bova za nekaj časa dobro skrita. Rešil sem ga bil pred leti turške sužnosti in prisegel mi je, da mi bo vedno hvaležen. Samo počakati moramo noči."
V dolini, obdani z ene strani z gozdom, z druge pa s hribom, je stala, skrita v nekaki zaseki, hiša čevljarja Roka. Čeprav so bili Turki že parkrat obiskali deželo in je bil Rok vedno klican od svojega gospodarja Višnjegorskega, da jim je šel naproti z branborci, ali pa doma branil obzidje mesta in gradu, vendar niso požgali njegove hiše. Čevljaril je kmetom in gradu. Ker je bil v mladih letih vojak in je prehodil mnogo sveta, so ga imeli kmetje iz okolice zelo za modrega in so ga vedno spraševali za nasvet. Čeprav je delal za grad, je kljub temu držal s kmeti.
Ko je po dvomesečni in obupani obrambi padla trdnjava Beograd 29. avgusta l. 1521, je bila pot Turkom odprta v slovenske dežele. Leto kasneje so vdrli v dolino Plivke in čeprav je napad trajal samo par dni, je več tisoč Slovencev prišlo v turško sužnost. Zato je cesar Ferdinand postavil na čelo avstrijske vojake grofa Salma, da brani vzhodne pokrajine. Obenem je pa pritisnil na samostane in gradove, da so morali dati določeno število ljudi. Rok je služil kot konjenik pod svojim gospodarjem Žigo Višnjegorskim, Tomaž pa kot pešec, ki ga je poslal samostan sv. Lenarta. Kresovi so bili zaplapolali po gričih v znamenje, da je sovražnik v deželi. Zdaj so se začeli hitro zbirati. Še preden je bila vojska zbrana (1522), da bi udarila na Turke, so zadnji že vplenili ves vzhodni del Kranjske. Udarili so za njimi in jih dohiteli pri Kolpi, kjer so jih napadli. V tem napadu bi bil Rok izgubil prostost, ali pa še življenje, da ni ob pravem času priskočil Tomaž in ga izsekal iz sredine Turkov. "Prisegam, da ti bom vedno hvaležen! Kadar boš v stiski, obrni se name."
Luna je sijala in v taboriščih so goreli ognji. Tomaž in Rok sta se pa še dolgo v noč pogovarjala na svojih ležiščih. "Kadar slišim peti katerega teh Uskokov, se mi zdi, da je v tisti otožni pesmi zlito vse trpljenje našega naroda." Grad. Samostan. Turka in vero mora menjati kot na ukaz. Tomaž mu ni odgovoril, ali v tem mu je dal prav. Saj je bil sam lastnina samostana. "Pride vera, ki druži vse ljudi in brate, in lahko rečem, da je še med nami; tedaj ne bodo več gradovi gospodovali niti samostani." "Pri nas divjajo zoper njo, a posledica je, da je že pol samostana praznega." Trop vojakov, ki so polegli okrog njiju, je pretrgal nadaljnji pogovor med njima. Tomaž je še dvakrat poskusil govoriti o novi veri, ali Roku se ni ljubilo poslušati.
Na vse te dogodke je mislil Tomaž, ko je povpraševal v vasi po čevljarju Roku. Sina in hčer s konjem vred je pustil v gozdu za vasjo. "Moja koča je tvoja koča, Tomaž." "Kje praviš, da imaš sina in hčer? V gozdu za vasjo? Sam grem po nju, sosedom pa povem, da si moj brat. V ostalem se pa nič ne boj, saj si na zemlji luterana Višnjegorskega." "Kar boš videl v moji koči, Tomaž, prosim te, molči!"
Kmalu se je vrnil Rok z Alešem in Marjanico, konja je pa iz previdnosti pustil v gozdu. Nanesel je na mizo, kar je koča premogla, in Tomaž je pripovedoval svoje dogodke bolj podrobno. "Ti si moj brat in ostaneš pri meni. Jutri grem k oskrbniku v grad in te naznanimo. Samo konja moramo spraviti nazaj, ker drugače te lahko obdolžijo tatvine in nihče te ne bi mogel braniti." Zvečer so prišli sosedje in se seznanili z Rokovim bratom. Eden je celo omenil, da sta si podobna.
Tretji dan po teh dogodkih je Rok korakal s konjem ponižno skozi mestna vrata in vprašal prvega meščana, ki ga je srečal, kje da se nahaja samostan sv. Lenarta. Kmalu zatem je trkal na velika vrata, ki so vodila na dvorišče na desni strani samostana. Odprl mu jih je eden izmed hlapcev, in ko je zagledal…
Ta zgodba, ki se prepleta med verskimi spopadi, osebnimi dramami in zgodovinskimi prelomnicami, ponazarja težko usodo posameznikov in družin v času, ko je vera postala orodje politične moči, turška grožnja pa je nenehno visela nad glavo. Skrivnost samostana sv. Lenarta in usoda družine se prepletata v zgodovinskem vrtincu, ki je zaznamoval slovenski narod.