Rojstvo otroka je eden najpomembnejših in najlepših dogodkov v življenju staršev. Je trenutek, ko se srečni družinici izrekajo dobre misli in želje, trenutek, v katerem se pričenja novo življenje drobcenega bitja in trenutek, ki ga preprosto moramo obeležiti. Kot pravi slovenski pesnik Tone Pavček: »Svet naokrog je vabljiv in ranljiv, čudno resen in nemalo slovesen. Nekdo se je pravkar rodil in to je najlepša pesem.« Življenje nas vodi skozi različna obdobja, v katerih se naše vloge menjujejo, nas spremljajo različna čustva, deležni smo različnih sprememb in sprejemati moramo nove odgovornosti. Rojstvo, poleg poroke in smrti, uvrščamo med življenjske ali družbene šege oziroma navade. Še danes je zaznamovano kot zelo pomemben dogodek v družini, vendar so se ljudske navade ob tem pomembnem življenjskem mejniku v zadnjih desetletjih korenito spremenile.
Če danes o tem povprašamo starejše ljudi, nam bodo povedali, da so nekoč ženske rojevale kar doma in da porodniških dopustov praktično ni bilo, saj so morale ženske kmalu po rojstvu ponovno poprijeti za delo. Tako se je od njih pričakovalo, da se čim prej spet vključijo v vsa hišna opravila. Ljudje so verjeli, da ob rojstvu hišo obiščejo vile rojenice in sojenice, ki otroku napovejo usodo. Prva je napovedovala mladost, druga zakonsko življenje, tretja pa starost. Da bi otroka zaščitili pred zlom, so mu do krsta prižigali svečko. Tako je bilo vse do sredine 20. stoletja. Otročnici so takoj po porodu postregli kurjo juho, saj so verjeli, da ji bo povrnila moč, vsake toliko časa pa je morala popiti tudi kozarec rdečega vina »za kri«. Starši so ji ob tem pomembnem dogodku prinesli poprtnik (kruh), okrašen s kitami in toliko testenimi ptički, kot je bilo otrok pri hiši. Ker je bila nekoč umrljivost otrok zelo pogosta, so se ljudje bali, da bi otrok umrl nekrščen, zato je bil krst pomemben del obreda ob rojstvu. Zgodil se je kmalu po rojstvu. Otroku so oblekli krstno oblačilo iz bele tkanine, pokrili pa so ga s čipkastim prtom. Deklice so imele rožnate prtičke, dečki pa modre. Vse do 2. svetovne vojne sta otroka h krstu nesla boter in botra, starši pa mu niso smeli prisostvovati. Porodnica je nekoč morala ostajati v domačem okolju še 40 dni po porodu, saj bi v nasprotnem primeru lahko zbolela - za vse življenje. Otrok je bil med krstom v celoti pokrit, videl se je samo obrazek. Če je med krstom jokal, je to pomenilo, da bo zdrav, vesel in da bo dolgo živel.
Pokrajina ob Muri: Med slamo, plevi in "gosakom"
Rojstvo je eden od najpomembnejših mejnikov v življenju posameznika. V pokrajini ob Muri, sploh v Prekmurju, je bila dolga leta običajna navada, da ob rojstvu otroka sorodniki, prijatelji in sosedje natrosijo slamo okrog hiše, kjer bo otrok prebival, ponekod pa tudi pri starih starših. Ta danes povsem običajna praksa izvira iz preteklosti, ko pa ni imela pozitivnega predznaka. Kot je pojasnil etnolog in kulturni antropolog Boštjan Rous, so se včasih natrosile pleve ob rojstvu nezakonskih otrok. Črta plev je vodila od hiše, kjer se je rodil otrok, do hiše, kjer naj bi živel otrokov domnevni oče. »Kasneje se je ta praksa razširila, trosilo se je vse več in več slame, počasi se je tudi pozabilo, kaj je bil prvotni razlog tega. Spomnim se celo primera, ko so prišli trosit slamo kar z nakladalno prikolico, da je je bilo po vsem dvorišču več kot meter v višino. Kasneje so se slami pridružile še razne druge stvari, od perja do konfetov, stiropora in še česa, v zadnjih letih so stvari postajale pravzaprav že neokusne,« dodaja Rous.
Na drugi strani Mure, v Prlekiji, so običaji spet drugačni. Tam po Rousovih besedah poznajo t. i. "gosaka" - otrokovega očeta polijejo z vodo in nanj potrosijo perje, kar naj bi ponazarjalo tudi plodnost. O "polevanju" z vodo ali tudi z vinom, ki je značilno za Prlekijo, vse pogosteje pa se pojavlja tudi v Prekmurju, v svojem diplomskem delu piše Kleja Gregorinčič. Ugotavlja, da se s polivanjem zagotovi zdravje otroka. Obstaja več različnih razlag, zakaj se moškega poliva, najpogostejša je, da je moški, ki se mu rodi otrok, "gosak" in se ga poliva zaradi povezanosti gosaka z vodo. Druga pogosta teorija je, da se z vinom blagoslovi očeta in se tako pridobi zdravje pri otroku. V preteklosti so bile ženske izključene iz prakse in so nazdravljali ter polivali predvsem moški.
Boštjan Rous med običaji, značilnimi ob rojstvu otrok, omenja še lutke, ki so jih včasih nesli na streho in zatlačili za dimnik, nato pa jo je moral nekaj dni kasneje nekdo sneti. Zatem so prišle makete štorkelj, ki jih še danes postavljajo, pa tudi otroška oblačila, izobešena na vrvi na hiši. O šegah in navadah ob porodu v Prekmurju piše tudi Dušan Rešek v knjigi Šege in verovanja ob Muri in Rabi. V Sebeborcih so tisto noč, ko se je rodil otrok, vaški fantje trosili po vasi pleve od hiše do potoka, da bi otrokov oče našel pot do njega in se umil; podobna šega je bila tudi v Murskih Črncih.
Raznolikost verovanj in praks v Pomurju
Poleg "torjenja" obstaja še kup drugih običajev in verovanj, povezanih z rojstvom otrok. Tako so v Veliki Polani verjeli, da morajo ženske po porodu dati pod mizo rdečo krpo, ali pa je morala babica po porodu otroka umiti z rdečo krpo, da je bil ta vse življenje rdeč in zdrav. V Melincih so pravili, da morata biti tisti dan, ko se rodi otrok, na mizi kruh in vino. Takrat pridejo sojenice in določijo otroku prihodnost. Če ni kruha in vina na mizi, sodijo slabo in otrok ni srečen. V Rakičanu je bilo tako, da so po porodu posteljico vrgli v bister potok, da bi bil otrok vse življenje bistre glave. V Porabju, natančneje na Dolnjem Seniku, so verjeli, da bo v letu, ko je dosti lešnikov, tudi dosti otrok. Vraža v Gančanih pravi, da je otrok, ki se rodi v nedeljo, srečen. Prav tako v Gančanih je botra po porodu porodnici šest dni prinašala hrano: prvi dan kuhano kuro v juhi z rezanci, nato kuhano govedino, retaše, gibanico in druge dobrote. Zadnji, šesti dan pa je prinesla vsakemu članu družine majhen vrtanik. Porodnica, tako je bilo v Lipi, po porodu ni smela zapustiti hiše tako dolgo, dokler ni šla prvič z otrokom v cerkev skupaj z babico. Temu so rekli »vpelavanje«.
Nekaj zanimivih verovanj je bilo povezanih tudi z nosečnostjo. V Sovjaku so verjeli, da noseča ženska ne sme gledati, ko koljejo prašiča, ker bi otrok utegnil biti trdosrčen. V Gančanih pa so verjeli, da noseča ženska ne sme gledati v zakurjeno peč, ker se ji lahko rodi otrok z rdečimi pegami na obrazu.
Veliko zanimivih verovanj je povezanih tudi s krstom otrok. V Bogojini so otroku, ko so ga nesli h krstu, zavezali trak na desno roko, da ga ne bi »zvörkli« (prestrašili ali naredili nemirnega). V Veliki Polani niso nikoli krstili otroka v tretjem tednu, ampak teden dni prej ali kasneje. V Sovjaku so pogače, pečene za »krstitke«, razdelili tudi bližnjim sorodnikom in prijateljem, da bi otrok lepše rasel. V Tešanovcih so otroku v plenice na prsi zamotali večjo vsoto denarja (tega je dal boter) in list iz knjige, da bi bil bolj bogat in učen. V Puževcih je botra dala otroka po krstu najprej pod ognjišče, da bo znal opravljati vsa kmečka in ženska dela. V Lipi so verovali, da bo otrok, če je pri krstu močno jokal, dober pevec. Še en zanimiv običaj iz Turnišča: ko so prinesli otroka od krsta, so materi prinesli na prag liter vina in kos kruha. Botra je dala kruh na otroka, liter vina pa je prijela v roke in začela piti iz steklenice tako, da ji vino ni teklo v grlo, ampak po vratu in prsih.
Sodobne alternative in izzivi tradicije
Novega družinskega člana so se konec maja razveselili tudi pri Lazarjevih z Vaneče, dojenčka so sorodniki, prijatelji in sosedje »sprejeli« na prav poseben način. Okolico hiše so namesto s slamo in perjem »okrasili« s plišastimi igračkami. Kot pove Dušan Lazar, novopečeni dedek - hčerka je povila prvorojenca -, je bila to zelo lepa gesta. »Igračke so 'postavili' sorodniki, in ko so to videli tisti, ki so želeli natrositi slamo, jih je videno odvrnilo od tega dejanja, ker je bil prizor res ličen. Bilo je zelo lepo. Sami sicer nikoli nismo namignili, da ne želimo slame, celo čakali smo, da bo 'hudo', ampak se k sreči to ni zgodilo,« pripoveduje Dušan Lazar.
Ko se je rodila njegova hčerka, so slamo okrog hiše trosili celo iz toplozračnega balona, fasado so jim namazali z medom, gor se je zalepilo perje … »Čiščenja je bilo za dva dni, počistili pa nismo praktično eno leto. S tem se lahko naredi veliko škode,« pravi sogovornik, ki sicer podpira to, da se poveselimo ob prihodu novorojenčka na svet. »Prav je, da se malo proslavi, oznani, pa da se skupaj poveselimo. So pa pri nekaterih ti običaji šli že v skrajnost, zadeve so lahko bile zelo neokusne, zato so mi igračke toliko bolj všeč in dobra alternativa, pa tudi namenjene so navsezadnje otrokom. Pravijo sicer, da mora otrok 'priti na mehko', ampak navsezadnje so tudi igračke mehke.« Res je, še pravi, da po nastiljanju naslednji dan vedno priskočijo na pomoč pri čiščenju sosedje in prijatelji. Dojenček je pri Lazarjevih prišel na svet zvečer in kljub malo kasnejši uri se je proslavljanje zgodilo že isti dan, večja zabava, na kateri se je zbralo med 200 in 300 ljudmi, pa je sledila naslednji dan. Kaj so storili z igračkami?
Običaj odpira vprašanje, ali bi bili morda potrebni odloki na ravni občin, s katerimi bi omejili ravnanje ob praznovanju rojstva otroka, da to ne bi povzročalo škode na lastnini. Vprašanja v zvezi s tem smo poslali pomurskim občinam, tiste, ki so nam do oddaje članka v tisk odgovorile, so večinoma povedale, da tovrstnih odlokov nimajo in jih niti ne načrtujejo. Mestna občina Murska Sobota ima v odloku o javnem redu sicer navedeno, da je zaradi varstva občanov in premoženja prepovedano stresati, puščati ali metati na javno pot kakršne koli predmete in material, kar bi ogrožalo ali oviralo promet na njej oziroma ogrožalo ali oviralo hojo pešcev. Odlok torej prepoveduje ogrožajoča ravnanja občanov na javnih poteh z vidika varovanja ljudi in premoženja, na zasebne površine pa se te prepovedi ne nanašajo. V Občini Šalovci so poudarili, da so veseli slehernega novega občana in ne nasprotujejo tradiciji praznovanja ob rojstvu. Imajo pa v javni obravnavi trenutno predlog odloka o javnem redu in miru, ki uvaja določene prepovedi, vezane tudi na ta običaj. Tako je v poglavju o varstvu zdravja in čistoče med drugim določeno, da je prepovedano metati, spuščati ali odlagati predmete, snovi in odpadke v naravno okolje, na javne površine in na druge prostore, ki niso za to določeni. V poglavju o varstvu okolja in zunanje podobe kraja pa je navedeno, da je prepovedano onesnaževati ali zasmetiti javne površine z blatom, gnojem, gnojevko, žagovino in podobnimi snovmi. Določba se ne nanaša na onesnaževanje javnih cest, kar že ureja prometna zakonodaja. Nadzor nad izvajanjem odloka bo v pristojnosti medobčinske inšpekcije, njegovo sprejetje pa načrtujejo na naslednji seji občinskega sveta.
Zaradi zahtevnega čiščenja okolice hiše lastniki včasih za pomoč prosijo tudi komunalne službe. Tudi Komunala Murska Sobota je pred leti ponujala in opravljala to storitev. Kot nam je pojasnil Dejan Kuhar z oddelka za urejanje javnih površin in zelenic, te dejavnosti že dlje časa ne izvajajo več. Za ta korak so se odločili, ker so, pojasnjuje Kuhar, v podjetju preobremenjeni z drugimi storitvami, ki jih izvajajo. »Načeloma vsak sam poskrbi za čiščenje, če pa je res nujno, potem pomagamo. Rojstvo otroka je lep dogodek in vsekakor ni potrebe, da s pretiravanjem pri »torjenju« delamo nekomu škodo.
Šege ob rojstvu po svetu: Od kartonastih škatel do algine juhe
Življenje nas vodi skozi različna obdobja, v katerih se naše vloge menjujejo. Ob tem nas spremljajo različna čustva, deležni smo različnih sprememb, sprejemati pa moramo tudi nove odgovornosti. Rojstvo je eden od najpomembnejših mejnikov v življenju posameznika. Rojstvo poleg poroke in smrti uvrščamo med življenjske ali družbene šege oziroma navade. Še danes je zaznamovano kot zelo pomemben dogodek v družini, vendar so se ljudske navade ob tem pomembnem življenjskem mejniku zelo spremenile.
Otroci v kartonastih škatlah: Na Finskem so nekoč novorojenčke k počitku polagali v kartonaste škatle namesto v lesene zibelke. Ponekod se je ta običaj ohranil še do danes in neredko se zgodi, da mlada mamica dobi v dar vzmetnico, ki je dovolj velika le za običajno kartonasto škatlo. Tradicija izhaja še iz časov, ko je bila smrtnost novorojenčkov visoka in je simbolizirala enak začetek življenja vseh, ne glede na bogastvo njihovih staršev.
Odrasli se ne smejo plaziti: Po bolgarski legendi se odrasli pred otrokom nikoli ne smejo plaziti. Sam vrag bi namreč ob tem lahko postal ljubosumen in bi otroka ukradel. Da bi zle sile mislile, da je otrok nezaželen, morajo odrasli nanj pljuniti in govoriti: »Naj se nate podela kokoš!«
Obilo juhe iz alg za mamo: Da bi si po porodu opomogle, morajo porodnice v Koreji tri tedne strogo mirovati. V tem času smejo, pa čeprav rodijo poleti, uživati samo tople jedi in napitke. Obvezna sestavina njihovega jedilnika je ogromna količina juhe iz alg, ki naj bi pospešila okrevanje.
Kitajci za zgodnji trening: Že nekaj dni po tistem, ko novorojenček na Kitajskem prijoka na svet, mu je zapovedan strogi red spanja in hranjenja. Takoj ko otrok sam drži glavico, ga začno navajati tudi na kahlico. Vse samo zato, da bi ga čim prej odvadili plenic.
Za krst poročna torta: Če menite, da ste imeli predolgo v hladilniku svojo poročo torto, vas bo potolažila misel na irski običaj. Tam naj bi jo hranili vse do rojstva prvega otroka. Tedaj košček slaščice zdrobijo po njegovi glavi, kar naj bi simboliziralo sklenjen življenjski krog. Gostje na krstu lahko mirno pojedo ostanek torte.
Nikar na tla stopal: Na indonezijskem Baliju obstaja tradicija, po kateri se otrokova stopala prvih 105 dni življenja ne smejo dotakniti tal. To pomeni, da ga je treba tri in pol mesece vedno držati v naročju. Na prelomni dan ga s posebnim obredom spustijo na tla in mu pripravijo tradicionalni sprejem v družino.
Hladne kopeli: Čeprav večina sodobnih staršev tega ne bi storila, se v Gvatemali mamam svetuje, naj otroka položijo v ledeno kopel in mu tako zagotovijo dober spanec. To so upoštevali že stari Maji, ki so verjeli tudi, da ledena kopel preprečuje kožne osipe.
Britje las: V Pakistanu v prvih sedmih dneh otrokove lase brijejo. Ti naj bi otroku zato hitreje rasli in bili gostejši. Starši lase stehtajo in odmerjeno količino v srebru darujejo.
Hranjenje popkovine: Na Japonskem hranijo popkovino v leseni škatli.
Sprejemanje novincev v družino je neprecenljiv in dragocen dogodek, ki ga je z besedami težko opisati. Radi tudi rečemo, da gre za čudež življenja in pravilno bi bilo, da bi ljudske navade ob tem pomembnem mejniku v življenju poskušali vsaj delno ohraniti. Gre namreč za človeško kulturo, za način življenja, za našo skupno zgodovino. Sodoben človek dopušča, da ljudski običaji počasi tonejo v pozabo in kar je nekoč ljudem pomenilo ogromno, danes ne pomeni več nič. Vsak dan se po vsem svetu rodi približno 370.000 otrok. In v vsaki kulturi jih sprejmejo drugače.