Vnetje ušes je pogosta zdravstvena težava, ki lahko prizadene ljudi vseh starosti, vendar je še posebej pogosto pri otrocih. V Evropi otroci v povprečju šest do sedem tednov na leto jemljejo antibiotike zaradi različnih vnetij, med katerimi vnetje ušesa, imenovano otitis, zavzema pomemben delež. To je eno najpogostejših obolenj pri otrocih do treh let, kar je posledica specifične anatomije njihovega ušesa.
Anatomija in vzroki vnetja ušes
Uho, zlasti njegov srednji del, je zaradi svoje povezave z žrelom in nosom zelo dovzetno za vnetne procese. Ta povezava je omogočena preko evstahijeve cevi, ki pri odraslih meri tri in pol centimetra in skrbi za zračenje ter čiščenje srednjega ušesa, kar je ključno za normalen sluh. Vendar pa je pri otrocih evstahijeva cev krajša, širša in leži bolj vodoravno. To pomeni, da se lažje zapre, kar moti prezračenost srednjega ušesa in ustvarja ugodno okolje za razvoj okužb.
Drugi pomemben mehanizem, ki prispeva k pogostejšim okužbam, je vnetje sluznice srednjega ušesa zaradi mikrobov, ki se v uho prenesejo iz nosu ali žrela. Med prehladom virusi in bakterije prodrejo v nosno votlino, nato pa se preko sluznice nosnega dela žrela in evstahijeve cevi lahko prenesejo v srednje uho. K pogostejšemu, celo kroničnemu obolevanju, prispeva tudi povečan žrelni mandelj, ki je pri otrocih v prvih treh letih življenja večji, saj predstavlja osnovno obrambo pred okužbami. Povečani mandlji lahko blokirajo vhod v evstahijevo cev, kar povzroči podtlak in nabiranje tekočine v srednjem ušesu.
Nizka socialno-ekonomska raven in posledično skromnejše življenjske razmere, ki vključujejo slabšo prehrano in posledično oslabljen imunski sistem, prav tako prispevajo k večji dovzetnosti za okužbe.
Vnetje zunanjega sluhovoda
Poleg vnetja srednjega ušesa, obstaja še vnetje zunanjega sluhovoda. To je običajno posledica okužbe z bakterijami ali glivicami. Pogosto se pojavi poleti zaradi kopanja v bazenih ali zaradi poškodbe sluhovoda, na primer zaradi pretiranega čiščenja z vatiranimi palčkami. Tovrstno vnetje povzroča bolečino, ki se poudari ob dotiku ušesa. Spremljajo ga lahko povišana telesna temperatura, motnje sluha, splošno slabo počutje in neredko tudi izcedek iz ušesa.
Vnetje zunanjega sluhovoda lahko povzroči tudi zastajanje vode v ušesu po kopanju. Če voda ostane v sluhovodu, se lahko koža zmehča, kar ustvari ugodne pogoje za rast bakterij in glivic. Specialist otorinolaringologije, Aleš Matos, dr. med., svetuje, da po kopanju ušesa čim bolj osušimo in poskrbimo, da iz njih steče voda. V ta namen lahko uporabimo tudi medicinski pripomoček Normison pršilo, ki vsebuje alkohol, cetno kislino in dekspantenol.
Ušesno maslo (cerumen) in zamašitev ušesa
Ušesno maslo, strokovno imenovano cerumen, je normalen produkt ušesnih žlez, ki služi kot zaščita za sluhovod. Njegov kislinski plašč nas ščiti pred razraščanjem glivic, saj jim kislo okolje ni prijetno. Cerumen je mešanica odluščene kože in izločkov, ki jih proizvajajo žleze lojnice in ceruminozne žleze. Je hidrofoben, kar pomeni, da se z vodo ne veže, ter varuje uho pred mikroorganizmi. Praviloma se ušesno maslo samo izloča iz ušesa, kar se zgodi med žvečenjem.
Največja težava ušesnega masla pri vnetjih je, da lahko otežuje postavitev diagnoze, zlasti pri majhnih otrocih z ozkim sluhovodom in majhnim bobničem. Povečano izločanje cerumna ali njegovo strjevanje lahko povzroči ušesni zamašek, ki popolnoma zapre sluhovod. Zamašitev zaznamo kot pritisk, srbenje, bolečino, šumenje, spremenjeno zaznavanje lastnega glasu in delno izgubo sluha. Ušesni zamašek lahko vodi tudi do vnetja z gnojnim izcedkom zunanjega ali srednjega ušesa.
Raziskave kažejo, da se z zamašitvijo ušesnega masla sooča 10 % otrok in 5 % odraslih. Pri nekaterih bolezenskih stanjih, kot so koagulopatija, jetrna odpoved, trombocitopenija, hemofilija ali jemanje antitrombocitnih ali antikoagulantnih zdravil, lahko odstranitev cerumna poveča tveganje za krvavitev v zunanjem sluhovodu.
Čeprav je uporaba vatiranih palčk za odstranjevanje ušesnega masla še vedno močno zakoreninjena, lahko povzroči različne težave, vključno z zamašitvijo sluhovoda, poškodbe bobniča in drugih struktur, kar lahko vodi v poškodbo sluha. Poleg tega lahko z vatiranimi palčkami ali prsti vanje zanesemo bakterije še globje v uho. Pri čiščenju ušes je pomembno, da se izogibamo uporabi vatiranih palčk in ostrih predmetov ter da se osredotočimo na čiščenje zunanjega dela ušesa.
Simptomi vnetja ušes
Prvi in pogosto najhujši znak vnetja ušes je bolečina. Otroci se pogosto grabijo za uho, so nejevoljni in nimajo teka. Vnetje pogosto spremljajo povišana telesna temperatura, slabši sluh, občutek šumenja in gnojni izcedek iz ušesa. Pri majhnih otrocih so značilni nespecifični znaki, kot so razdražljivost, jokavost, bruhanje in driska. Sicer pa so lahko znaki enaki kot pri prehladu: kašljanje, zamašen nos, izcedek iz nosu, boleče žrelo.
Ob hudem vnetju lahko pride tudi do predrtja bobniča. Če vnetja ne zdravimo, lahko nastane tudi trajna okvara sluha. Če se gnoj razširi na mastoidno kost za ušesom (kar se kaže kot opazna rdečina na koži), pride do mastoiditisa, ki zahteva operacijo.
Vnetje zunanjega sluhovoda se kaže kot bolečina, poudarjena ob dotiku. Spremljajo ga lahko še povišana telesna temperatura, motnje sluha, splošno slabo počutje in neredko tudi izcedek iz ušesa. Pri hudih vnetjih zunanjega sluhovoda je lahko koža pordela, otekla, v sluhovodu je prisoten smrdeč gnojen izcedek, vnetje se lahko širi na uhelj in vratne bezgavke.
Diagnostika in zdravljenje
Za diagnozo vnetja ušes je največkrat dovolj skrben razgovor z starši in podroben klinični pregled, predvsem ušes s posebnim instrumentom, otoskopom. Če je otrok kljub domnevnemu vnetju dobro razpoložen, lahko zdravnik počaka nekaj dni in otroka zdravi z zdravili za zniževanje temperature.
Za zdravljenje z bakterijami povzročenih vnetij srednjega ušesa se predpiše antibiotično zdravljenje, ki traja teden do deset dni. Zelo pomembno je, da otrok zdravilo jemlje do konca, saj lahko nekaj bakterij preživi in povzroči ponovitev okužbe. Zdravnik lahko predpiše tudi zdravila proti povišani telesni temperaturi, proti bolečinam ter kapljice za nos, ki zmanjšajo oteklino nosne sluznice in izboljšajo prezračenost srednjega ušesa.
How to manage your child’s ear infection (revised 2023)
V primeru vnetja zunanjega sluhovoda se v sluhovod vstavijo medicinski trakci, na katerega se nanese ustrezno zdravilo, ali pa predpišejo antibiotične kapljice in kapljice, ki zmanjšujejo oteklino. Bolečino se lajša z analgetiki. Vnetje sluhovoda se zdravi približno en teden. V primeru kroničnega ali ponavljajočega se vnetja kože zunanjega sluhovoda lahko zdravnik priporoči nakapavanje olj (Soda, Ceruminol ali Parafinovo olje) v smrdeč sluhovod, nato pa sledi izpiranje ušes pri zdravniku. Po tem je smiselna terapija z ustreznimi kapljicami, kot so Ciloxan, Maxitrol ali Canesten, kar pa preceni zdravnik. V takšnih primerih je pomembno, da v ušesa ne pride voda, šamponi ali peroksidi, ter da se ušesa čistijo le z mezincem in robčkom, brez mila.
Preprečevanje vnetij ušes
Za otroke s ponavljajočimi se vnetji vnetji ušes, Janez Rebol priporoča cepljenje proti bakterijama pnevmokok in hemofilus, ki sta najpogostejša povzročitelja okužb dihal. Pnevmokoki so bakterije, ki se nahajajo v nosno žrelnem prostoru in običajno ne povzročajo težav. Če pa zaradi slabšega imunskega sistema zbolimo, lahko povzročijo vnetje obnosnih votlin, vnetje srednjega ušesa, pljučnico, okužbo krvi (sepso) in vnetje možganskih ovojnic (meningitis). V Sloveniji je cepljenje otrok proti pnevmokokom uvedeno v nacionalni program cepljenja kot neobvezno cepljenje, ki je plačano iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Drugi pomembni ukrepi za preprečevanje vnetij ušes vključujejo:
- Dojenje: Doječe matere naj otroka dojijo čim dlje, saj tako zagotovijo stabilen imunski sistem.
- Izogibanje cigaretnemu dimu: Pasivno kajenje negativno vpliva na dihalni sistem in povečuje dovzetnost za okužbe.
- Pravilna higiena nosu: Med prehladom je pomembno skrbeti za čistočo nosne votline in zmanjšati nabreklost nosne sluznice z dekongestivi, ki so na voljo brez recepta.
- Previdnost pri čiščenju ušes: Izogibajte se uporabi vatiranih palčk in ostrih predmetov.
- Sušenje ušes po kopanju: Poskrbite, da iz ušes po kopanju steče vsa voda.
- Izogibanje tujkom v ušesih: Ne vstavljajte predmetov v ušesa.
Povezava z vaginalnim izcedkom
Čeprav se na prvi pogled zdi nepovezano, je v informacijah, ki ste jih posredovali, omenjen tudi vaginalni izcedek. Vaginalni izcedek je povsem normalen pojav pri ženskah po puberteti do menopavze. Njegova sestava, barva in vonj se spreminjajo skozi menstrualni cikel in so odvisni od hormonskih sprememb. Normalen izcedek je prozoren, belkast, čist in nima specifičnega vonja.
Vendar pa lahko spremembe v izcedku, kot so nenavaden vonj, spremenjena barva (rumen, zelenkast, rjav), gostota ali prisotnost srbenja, pekočega občutka ali bolečine, kažejo na določene zdravstvene težave, kot so glivične okužbe, bakterijska vaginoza, spolno prenosljive okužbe ali celo zdrs maternice. V takšnih primerih je nujno obiskati zdravnika ali ginekologa.
Pravilna intimna higiena, uporaba naravnih materialov spodnjega perila, izogibanje agresivnim milom in dišavam ter uravnotežena prehrana igrajo pomembno vlogo pri ohranjanju zdravja vaginalnega področja. Izogibanje sladkarijam, alkoholu in močno procesirani hrani ter uživanje probiotikov, zlasti med jemanjem antibiotikov, lahko prav tako pripomore k ohranjanju zdrave vaginalne flore.
Pomembno je poudariti, da čeprav vnetje ušes in vaginalni izcedek na prvi pogled nimata neposredne povezave, obe stanji zahtevata ustrezno diagnozo in zdravljenje, da se preprečijo morebitne resnejše posledice za zdravje.