Otrokovo odraščanje je poln presenečenj, izzivov in novih spoznanj, tako za otroka kot za starše. Eden izmed pogostih in pogosto izzivalnih pojavov v zgodnjem otroštvu je t.i. "trma". Pogosto se pojavi okoli drugega leta starosti in lahko traja do četrtega ali petega leta. Vendar pa se vprašanje "kdaj je trma posledica takšnega obdobja in kdaj ne" odpira pomembna vprašanja o razumevanju otrokovega razvoja.
Razvojna obdobja in njihova vloga
Dr. pojasnjuje, da je ključno poznati osnove razvojnih obdobij, saj nam to pomaga razumeti otrokovo vedenje in ga bolje usmerjati. »V vsakem razvojnem obdobju so trenutki, ki pomagajo otroku napredovati oziroma se razviti. Pomembno pa je, s kakšnimi izkušnjami so ti trenutki zaznamovani. Vse izkušnje se nam nalagajo v možganih, možgani pa na njihovi podlagi ustvarjajo zgodbo o nas samih: kako je treba reagirati v določenih situacijah, kako se spoprijemamo z novimi izzivi, koliko obremenitve prenesemo brez posebne škode, kako poiščemo rešitve, ali smo se naučili prevajati naša čustva v besede in tako vzpostaviti povezavo med tem, kar se dogaja v našem telesu in našem umu …,« je povedala strokovnjakinja. Poudarja, da imajo možgani svoj ritem razvijanja, ki ga ne moremo prehitevati. »Spoznavanje tega nam lahko prihrani marsikatero misel, ali bo sploh kdaj bolje. Zato moramo norme in pravila tolikokrat ponoviti.«
Otroci od prvega do tretjega leta starosti so v obdobju, ki bi ga lahko poimenovali tudi »obdobje zagnanega znanstvenika, večnega upornika in modrijana«. V tem času je dobrodošlo, da otroku omogočamo primerne priložnosti, spodbude in prostor za razvoj naravnih oblik gibanja. Več gibanja mu omogočimo, bolj se razvijajo sinapse v možganih.
Razumevanje vedenja do enega leta
Vedenje, ki ga pri otroku do enega leta ne smemo prezreti, a moramo znati nanj pravilno odreagirati, je metanje stvari na tla. »Do enega leta otrok zelo rad meče stvari na tla; to ni njegova trma ali nagajanje, ampak eksperimentiranje, ali predmet še vedno obstaja, ko mu izgine izpred oči, rad posluša zvok ropota, uči se vzroka in posledice. S tem razvija zaznavne in motorične sposobnosti. Ker vsega res ne sme metati, mu raje namesto popolne prepovedi ponudimo predmete, ki jih pa lahko meče.« Poleg tega otrok v prvem letu začne namerno posnemati početje staršev. Zato mu je treba pri tej starosti zagotoviti, da ga ne motijo zvoki televizije, da se lahko osredotoča le na eno stvar.
Dve leti: Samostojnost in govor
Pri dveh letih otrok začne usvajati govor, pri čemer mu pomagamo z branjem knjig in opisovanjem slikanic. »Otrok bo iskal in želel vedno več našega odziva, razlage. Kadar vas otrok potrebuje, bodite tam zanj, prisluhnite mu, odložite telefon ali druge naprave in mu dajte čas.« Dvoletnik se tudi začne zavedati, da je samostojno bitje, da ni popolnoma odvisen od staršev in da lahko kaj naredi sam. »Da želi narediti kaj sam. In resnično ne želite zamuditi tega, ko otrok reče: 'Bom sam.' Če mu ne omogočamo samostojne izkušnje, ga delamo odvisnega od nas. Kratkoročno res hitreje naredimo stvari, dolgoročno pa ustvarjamo človeka, ki ne bo znal poskrbeti zase, ki ne bo imel delovnih navad, ki mu bo tuje pospravljanje, doprinos v skupno dobro.« Po navadi starši želijo, da začne v najstništvu mladostnik pospravljati, a veliko je odvisno od tega, kakšne delovne navade smo mu vcepljali že od malega.
Trma kot normalen pojav med drugim in tretjim letom
Dejstvo je, da je trma v obdobju od drugega do tretjega leta starosti nekako normalen pojav. V drugem letu starosti začne otrok počasi postajati samostojen. Začne si oblikovati svoj lastni svet, v katerem začne odkrivati svoje lastne sposobnosti in ob tem spozna, da že marsikaj zmore sam. Vse pogosteje od njega slišimo besedi »bom sam«, saj je otrok dejansko vedno bolj prepričan vase in v svoje sposobnosti. Ker pa mu ne gre vedno vse po načrtu, so posledice tu; otrok je vidno razburjen, cepeta, tuli, v najhujših primerih se celo nemočno vrže na tla, kjer nadaljuje svoj upor.
Zavedati se morate, da otrok tega ne dela zato, da bi vas jezil, ali se vam za vsako ceno postavil po robu, ampak na ta način izraža obup nad svojim neuspehom. Obupan je, ker ne gre vse tako, kot je pričakoval ali ker ne more dobiti tistega, kar bi rad.
Kako reagirati na izbruhe trme?
Čeprav ste šokirani, na otrokovo trmo nikakor ne odgovarjajte z jezo in kričanjem. Najbolje je, da otroku poskušate mirno razložiti, zakaj mu neka stvar ni uspela, oziroma zakaj ne more dobiti tistega, kar želi. Vaša bližina in občutek, da ga razumete in ga imate radi, bosta otroku pomagala spoznati, da njegov neuspeh ne pomeni popolnega poraza. Z mirnim odzivom pa otroku hkrati dajete zgled, da z jezo in kričanjem ne bo dosegel tistega, kar želi.
Otrok mora poleg svojega sveta spoznati tudi svet drugih ljudi, v katerem obstajajo določena pravila. Naučiti se mora obzirnosti do drugih, prilagajanja in sklepanja dogovorov. Preprosto, spoznati mora, da ne more vedno doseči tistega kar želi, da imajo tudi drugi ljudje svoje potrebe in da se mora zato včasih tudi odreči kakšni svoji želji.
Kako omiliti trmo?
Trme sicer ne moremo popolnoma preprečiti in je pravzaprav tudi ne smemo; je nekakšno nujno zlo na poti odraščanja. Lahko pa jo na nek način omilimo ali se nanjo pripravimo, tako da v ključnem trenutku ne izgubimo glave.
Če se vam pogosto dogaja, da otroka zagrabi trma med nakupovanjem, se držite določenih dogovorov. Preden greste z otrokom v trgovino se z njim dogovorite, kaj si bo lahko izbral, oziroma kaj mu boste kupili. Tako bo imel jasno začrtane meje in v trgovini ne bo manipuliral z vami. Če mu tisti dan ne nameravate kupiti nič, mu to razložite že prej. Lahko pa mu obljubite, na primer, da bo lahko sam izbral špagete. Zamotite ga z opravili, ki mu bodo dala občutek pomembnosti. To strategijo uporabite tudi, kadar se napad trme že bliža. Otroku hitro preusmerite pozornost in pozabil bo, kaj je pravzaprav hotel doseči.
Tudi doma in drugje se lahko trmi uspešno izognete s tem, da otroka že vnaprej seznanite s pravili. Če ste z otrokom kam namenjeni, mu to povejte že prej, da bo na to pripravljen. Če ga boste, na primer, zmotili, ko bo ravno zatopljen v igro, obstaja velika verjetnost, da se vam bo uprl in ne bo hotel nikamor.
S trmo se včasih ni lahko soočati, vsekakor pa poskusite biti potrpežljivi in otrokov izpad prenesti čimbolj mirno. Obrestovalo se vam bo! V tolažbo naj vam bo dejstvo, da je »trmasto obdobje« minljivo in da bo kmalu prišel čas, ko se bo vaš otrok lažje prilagajal in lažje spopadal s svetom okrog sebe.
Trma kot izraz vztrajnosti in samostojnosti
Velikokrat se zdi, da je otrokova trma zgolj trma, v resnici pa gre za vztrajnost, ki še ni našla prave smeri. Ko otrok preide skozi vse faze trme, se bo njegovo vedenje opazno spremenilo. Ne bodite presenečeni, če bodo sosedje, sorodniki in šolsko osebje začudeno spraševali, kako vam je uspelo doseči takšno spremembo. »Kakšno čarovnijo uporabljate pri svojem otroku? Ključ do preobrazbe trme v vztrajnost leži v uravnoteženem pristopu, ki združuje disciplino z globokim razumevanjem in empatijo. Disciplina tukaj ne pomeni strogega kaznovanja, temveč vzpostavljanje jasnih, doslednih meja in pravil, ki otroku nudijo strukturo in občutek varnosti. To ni le formula za preobrazbo otrokove trme, ampak je tudi osnova za razvoj vztrajnosti - sposobnosti, da otrok vztraja pri doseganju ciljev, tudi ko se srečuje z izzivi ali neuspehi.«
Mitovi in resnice o trmi
Mit: Za otrokovo trmo so krivi starši, ker otroku popuščajo in ga razvajajo.Resnica: To, da otrok jasno in glasno izraža svoje želje in da pri postavljeni meji doživlja čustva, ni odraz slabega starševstva. Izbruhi trme so pričakovan in normalen del otrokovega razvoja. Najpogosteje se začnejo pojavljati po 1. letu starosti, ko se otrok začne zavedati, da je ločeno bitje od mame in da ima lahko svoje želje. Ko njegove želje ali pričakovanja niso izpolnjena, to otroka vznemiri. Otrok ima v predšolskem obdobju še precej nezrele predele možganov, ki nadzirajo impulze, uravnavajo čustva, logično razmišljajo. Zato otrok svoje močno vznemirjenje običajno izrazi v obliki neželenega vedenja, saj še ne zmore uravnavati intenzivnih čustev in ubesediti, kaj se mu dogaja. Starš lahko kljub otrokovemu burnemu odzivanju še vedno drži mejo (ne popušča) in ne izpolni vsake otrokove želje (ga ne razvaja). Ob primerni čustveni vodenju staršev, se izbruhi trme začnejo občutno umirjati po 4. letu.
Mit: Otrok nalašč trmari in se grozno vede, prav izsiljuje in manipulira.Resnica: Otrok ne izbira motečega vedenja namenoma. Močna čustva, ki jih doživlja, so za njega preveč in ga preplavijo, takrat otrok ne razume, kaj se mu dogaja in včasih povsem izgubi kontrolo nad svojim vedenjem. Res pa je, da lahko starši s svojim odzivom nehote spodbujajo otrokovo trmarjenje. Če starši zaradi otrokovega burnega čustvenega odziva mejo odmaknejo oz. ugodijo otrokovi zahtevi, otrok tako dobi sporočilo: če se dovolj močno in dovolj dolgo derem, brcam, skrivam, bom dobil, kar želim.
Resnica: Izpadi trme so prvi poizkusi otroka, da se postavlja zase, za to kar je njemu pomembno. Če se otroka za to kaznuje, ima to na dolgi rok 2 možna razpleta. Ker se otrok počuti nerazumljenega in je prepričan, da se mu godi krivica, se še bolj upira in kljubuje. Morda pa kazen otroka tako prestraši in prizadene, da si več ne upa postaviti se zase, za svoje želje, ideje, za svoj prav. Res je, da so ti prvi poizkusi postavljanja zase z vidika vedenja neprimerni, neotesani, naporni in spravljajo starše ob živce, morda celo vzbujajo sram. Vendar kazen v teh trenutkih otroka ne nauči, kako se izražati drugače.
Resnica: V nekaterih primerih je smiselno, da začasno spregledamo neželeno vedenje in se osredotočimo na otrokove želje ter čustva, ki poganjajo to vedenje. Neprimerno pa je, če namesto vedenja ignoriramo otroka, ker se potem počuti, da ga ne slišimo in zaradi tega morda še glasneje vpije, močneje tepe, da bi nam le uspel sporočiti, kaj si želi oz. kaj potrebuje. Z ignoriranjem otroku ne sporočamo, da je neprimerno njegovo vedenje, ampak mu sporočamo, da nam njegove želje, potrebe in čustva sploh niso pomembna oz. so celo napačna. Damo mu vedeti, da ko je v stiski, za nas ne obstaja, da je zaželen le, ko se počuti dobro. Otrok se ob vztrajnem ignoriranju in pretrganem stiku počuti zapuščeno, kar je v njegovi izkušnji življenjsko ogrožajoče. Zaradi tega se pri otroku sproži stresni odziv zamrznitve.
Resnica: Trma ni posledica starševstva, je znak otrokovega razvoja. Ali bi se želeli izogniti temu, da se otrok razvija v svojo osebo? Res pa je, da lahko starši z veliko zahtevami, navodili in malo prostora za otrokove samostojne odločitve, trmo še dodatno sprožajo. Čeprav starši s svojim vzgojnim pristopom ne morejo povsem preprečiti trme, imajo vseeno znaten vpliv na čustveno stabilnost otroka. Trma in čustveni izbruhi se pogosteje pojavljajo, ko je otrok lačen, žejen, utrujen, mora hiteti in ko ima vsega preveč (hrup, veliko ljudi, dogodkov).
Resnica: Otrokovi čustveni izbruhi lahko izgledajo zelo burno, otrok glasno kriči, morda tepe, predirljivo joka, zadržuje dih, z glavo udarja ob tla ali celo bruha. To starše prestraši in se zato začnejo spraševati, ali takšni čustveni izbruhi otroku škodujejo. Čustveni izbruhi za otroka niso škodljivi, seveda pa je naloga starše, da poskrbijo za varnost otroka, drugih ljudi in materialnih dobrin. Tudi z jokom ni nič narobe, nasprotno, jok ima dokazano blagodejne učinke - skozi solze se izločajo odvečni stresni hormoni, gibanje trebušne prepone pa še dodatno sprošča napetost iz telesa, zato je jok učinkovit mehanizem za prehod iz vznemirjenega v umirjeno stanje. Otroci ravno skozi doživljanje močnih čustev in njihovo uravnavanju ob podpori staršev dobivajo izkušnje ter razvijajo sposobnost, da bodo nekega dne sami sposobni uravnavati svoja čustva in vedenje.
Nina Seražin lakota priporoča knjige, ki razlagajo otrokov razvoj in delovanje možganov ter tudi predlagajo, kako lahko starši v določeni situaciji postopajo.
- Počivaj, igraj se, odraščaj - Knjiga je napisana na podlagi dela kanadskega razvojnega psihologa Gordona Neufelda. Znanje je podano v zelo strnjeni in praktični obliki. Knjigo se lahko uporablja kot nekakšen tečaj - preberete eno poglavje in v družinsko življenje uvedete spremembe, ki se vam zdijo smiselne.
- Rahločutno starševstvo - Knjiga slovenske avtorice Andreje Poljanec, ki je psihologinja in specialistka zakonske in družinske terapije in mati petih otrok. Besedilo se opira na znanstvene raziskave, ki ponujajo odgovor na to, kako različni vzgojni pristopi vplivajo na razvoj otroka.
- Brain-Body parenting - Knjiga žal ni prevedena v slovenščino. Avtorica razlaga vedenje otroka skozi prizmo polivagalne teorije in dobro predstavi več vidikov, ki vplivajo na otrokovo vedenje. Nauči se najprej razumeti in nato regulirati otrokova čustva.
Vsak starš se je že znašel v situaciji, ko je postavil jasno mejo ali rekel “ne”, otrok pa je odreagiral s trmastim vedenjem. Ta trenutek lahko postane preizkušnja moči, kjer se zdi, da se otrok popolnoma zapre in zavrača kakršnokoli sodelovanje. Trma po postavitvi mej je otrokov način procesiranja frustracij, testiranja mej in izražanja svoje potrebe po avtonomiji. Ko postavimo mejo, otrok pogosto občuti val različnih čustev: frustracijo, jezo, žalost ali strah. Otroški možgani se še razvijajo, posebej deli, ki so odgovorni za samoregulacijo in sprejemanje odločitev. Ko otrok postavi mejo, otrok pogosto še nima dovolj razvitih sposobnosti, da bi svoja intenzivna čustva obvladal na zrel način. Poleg tega je trma tudi način testiranja. Otrok preverja, ali bomo vztrajali pri svoji odločitvi, ali smo dosledni in ali lahko zaupa našemu vodstvu.
Trma se kaže različno glede na otrokovo starost in razvojno stopnjo. Malčki med drugim in tretjim letom doživljajo intenzivno potrebo po neodvisnosti, hkrati pa so še vedno zelo odvisni od odraslih. Predšolski otroci že bolje razumejo pravila, vendar še vedno pogosto testirajo meje. Njihova trma je lahko bolj izračunana - preverijo, ali bodo starši popustili, če bodo dovolj vztrajali. Šolski otroci in najstniki uporabljajo trmo kot način uveljavljanja svoje rastoče neodvisnosti. Njihovi trmasti odzivi so pogosto povezani z občutkom, da so meje nepravične ali da jih ne razumemo.
Ko se otrok odzove s trmo, je naš prvi impulz pogosto napačen. Kričanje, grožnje ali predaja so odzivi, ki dolgoročno otežujejo situacijo. Pogajanje v trenutku trme tudi ni dobra strategija. Če popustimo, ko otrok postane trmast, mu sporočimo, da je trma učinkovit način spreminjanja naših odločitev. Prav tako ni priporočljivo ignoriranje trmastega vedenja, če je povezano z neposlušnostjo ali kršenjem mej.
Najpomembnejše je ohraniti mirnost. Globoko vdihnite in se spomnite, da je trma normalen del razvoja. Vaša mirnost bo otroku pomagala, da se tudi sam pomiri. Potrdite otrokova čustva, vendar ne spremenite meje. Lahko rečete: »Vidim, da si jezen, ker ne moreš ostati dlje.« Ponudite izbiro znotraj mej. Namesto da rečete »Gremo domov, in to takoj,« lahko rečete »Čas je za odhod.« Uporabite tehniko »razumem in vendar.« To pomeni, da potrdite otrokove občutke, vendar ohranjate mejo.
Mnoge trmasto odzive lahko preprečimo z dobrim načrtovanjem. Otrokom vnaprej povejte, kaj pričakujete in kdaj se bodo določene dejavnosti končale. Postavite jasna in razumljiva pravila vnaprej. Otrok mora vedeti, kaj se od njega pričakuje, da lahko uspešno sledi mejam. Bodite pozorni na otrokovo razpoloženje in energijsko raven. Otrok, ki je lačen, utrujen ali preobremenjen, se bo verjetneje odzval s trmo.
Doslednost je ključna pri postavljanju mej, vendar je še posebej pomembna, ko se otrok odziva s trmo. Če enkrat postavite mejo, jo držite, četudi se otrok odzove z jokom, krisom ali drugimi trmastimi vedenji. To ne pomeni, da morate biti trdi in nepopustljivi. Lahko pokažete razumevanje in sočutje, vendar meja ostaja. »Vem, da je težko, vendar pravilo ostaja. Če se izkaže, da je bila meja neprimerna ali nerazumna, jo lahko spremenite kasneje, ko se situacija pomiri, ne pa v trenutku trmastega odziva.«
Po tem, ko se situacija pomiri, je koristno z otrokom predelati, kaj se je zgodilo. Otrokom lahko pomagate razviti besedišče za izražanje svojih frustracij. Pohvalite otroka, ko sprejme meje brez trmastega vedenja ali ko se po trmasti reakciji uspešno pomiri. Ko doslednost ohranjamo kljub trmastim odzivom, otrokom pomagamo razviti pomembne življenjske veščine. Naučijo se, da nekatere stvari preprosto morajo sprejeti, četudi se jim ne zdijo prijetne. Otroci, ki se naučijo sprejemati meje, razvijejo boljšo samoregulacijo in se počutijo varnejše.
Čeprav je trma normalen del razvoja, lahko včasih postane problematična. Otroška trma kot odziv na postavljene meje je naravni del vzgoje in razvoja. Čeprav so ti trenutki izzivalni, so tudi priložnosti za učenje - tako za otroka kot za starše. Pomembno je spominjati se, da je cilj vzgoje naučiti otroke živeti v svetu z mejami in pravili, hkrati pa ohraniti njihov občutek lastne vrednosti in avtonomije.