Edina stalnica pri odraščanju je sprememba. Otrok se od rojstva naprej spreminja. Spreminja se fizično, čustveno, mentalno, duševno. Zato se spreminja tudi njegovo obnašanje. Starši z veseljem opazujejo, kako njihov dojenček vsak dan zmore več. Iz dojenčka se razvije malček, sedaj že hodi naokrog in upošteva navodila, npr.: pospravi svoje čeveljčke. Kako lepo sodelujoč otrok. Potem pa nekega dne, brez opozorila, iz ljubega miru, na navodilo odgovori z glasnim: ‘Neeeee!’ Ali pa zažene vik in krik, ker je v kozarcu več mleka, kot ga je želel. Staršem se ob tem pojavi kup vprašanj. Je otrok čez noč postal trmast? Če se že kot malček vede tako grozno, kaj bo šele čez par let? Je potrebno to vedenje v kali zatreti z uporabo kazni?
Trma - nepopustljivo vztrajanje pri kakem stališču, ravnanju, mnenju kljub dokazom o neustreznosti takega stališča, ravnanja, mnenja. Torej, ko otrok po mnenju starša vztraja pri nečem, kar se staršu ne zdi ustrezno, označi otroka za trmastega, nemogočega, ki po nepotrebnem iz muhe dela slona. Trma je lahko tudi razložena kot velika odločnost in nepopustljivost. Če starš oceni, da se otrok bori za nekaj smiselnega, bo morda enako otrokovo vedenje označil kot odločno, vztrajno in rekel: ‘Ta otrok pa res ve, kaj hoče. Glej ga, sploh ne odneha.’ Običajno starši z besedo trma označujejo tako otrokovo nasprotovanje postavljeni meji kot tudi čustvene izbruhe, ki se temu pridružijo.
Mitovi in resnice o otroški trmi
Pogosto se zmotno interpretira otroško trmo, kar vodi do neprimernih odzivov staršev. Pomembno je razumeti, da trma ni znak slabega starševstva, temveč naraven del razvoja.
1. Mit: Za otrokovo trmo so krivi starši, ker otroku popuščajo in ga razvajajo.
Resnica: To, da otrok jasno in glasno izraža svoje želje in da pri postavljeni meji doživlja čustva, ni odraz slabega starševstva. Izbruhi trme so pričakovan in normalen del otrokovega razvoja. Najpogosteje se začnejo pojavljati po 1. letu starosti, ko se otrok začne zavedati, da je ločeno bitje od mame in da ima lahko svoje želje. Ko njegove želje ali pričakovanja niso izpolnjena, to otroka vznemiri. Otrok ima v predšolskem obdobju še precej nezrele predele možganov, ki nadzirajo impulze, uravnavajo čustva, logično razmišljajo. Zato otrok svoje močno vznemirjenje običajno izrazi v obliki neželenega vedenja, saj še ne zmore uravnavati intenzivnih čustev in ubesediti, kaj se mu dogaja. Starš lahko kljub otrokovemu burnemu odzivanju še vedno drži mejo (ne popušča) in ne izpolni vsake otrokove želje (ga ne razvaja). Ob primerni čustveni podpori staršev, se izbruhi trme začnejo občutno umirjati po 4. letu starosti.
2. Mit: Otrok nalašč trmari in se grozno vede, prav izsiljuje in manipulira.
Resnica: Otrok ne izbira motečega vedenja namenoma. Močna čustva, ki jih doživlja, so za njega preveč in ga preplavijo, takrat otrok ne razume, kaj se mu dogaja in včasih povsem izgubi kontrolo nad svojim vedenjem. Res pa je, da lahko starši s svojim odzivom nehote spodbujajo otrokovo trmarjenje. Če starši zaradi otrokovega burnega čustvenega odziva mejo odmaknejo oz. ugodijo otrokovi zahtevi, otrok tako dobi sporočilo: če se dovolj močno in dovolj dolgo derem, brcam, skrivam, bom dobil, kar želim.
3. Resnica: Izpadi trme so prvi poizkusi otroka, da se postavlja zase, za to kar je njemu pomembno.
Če se otroka za to kaznuje, ima to na dolgi rok 2 možna razpleta. Ker se otrok počuti nerazumljenega in je prepričan, da se mu godi krivica, se še bolj upira in kljubuje. Morda pa kazen otroka tako prestraši in prizadene, da si več ne upa postaviti se zase, za svoje želje, ideje, za svoj prav. Res je, da so ti prvi poizkusi postavljanja zase z vidika vedenja neprimerni, neotesani, naporni in spravljajo starše ob živce, morda celo vzbujajo sram. Vendar kazen v teh trenutkih otroka ne nauči, kako se izražati drugače.
4. Resnica: V nekaterih primerih je smiselno, da začasno spregledamo neželeno vedenje in se osredotočimo na otrokove želje ter čustva, ki poganjajo to vedenje.
Neprimerno pa je, če namesto vedenja ignoriramo otroka, ker se potem počuti, da ga ne slišimo in zaradi tega morda še glasneje vpije, močneje tepe, da bi nam le uspel sporočiti, kaj si želi oz. kaj potrebuje. Z ignoriranjem otroku ne sporočamo, da je neprimerno njegovo vedenje, ampak mu sporočamo, da nam njegove želje, potrebe in čustva sploh niso pomembna oz. so celo napačna. Damo mu vedeti, da ko je v stiski, za nas ne obstaja, da je zaželen le, ko se počuti dobro. Otrok se ob vztrajnem ignoriranju in pretrganem stiku počuti zapuščeno, kar je v njegovi izkušnji življenjsko ogrožajoče. Zaradi tega se pri otroku sproži stresni odziv zamrznitve.
5. Resnica: Trma ni posledica starševstva, je znak otrokovega razvoja.
Ali bi se želeli izogniti temu, da se otrok razvija v svojo osebo? Res pa je, da lahko starši z veliko zahtevami, navodili in malo prostora za otrokove samostojne odločitve, trmo še dodatno sprožajo. Čeprav starši s svojim vzgojnim pristopom ne morejo povsem preprečiti trme, imajo vseeno znaten vpliv na čustveno stabilnost otroka. Trma in čustveni izbruhi se pogosteje pojavljajo, ko je otrok lačen, žejen, utrujen, mora hiteti in ko ima vsega preveč (hrup, veliko ljudi, dogodkov).
6. Resnica: Otrokovi čustveni izbruhi lahko izgledajo zelo burno, otrok glasno kriči, morda tepe, predirljivo joka, zadržuje dih, z glavo udarja ob tla ali celo bruha.
To starše prestraši in se zato začnejo spraševati, ali takšni čustveni izbruhi otroku škodujejo. Čustveni izbruhi za otroka niso škodljivi, seveda pa je naloga staršev, da poskrbijo za varnost otroka, drugih ljudi in materialnih dobrin. Tudi z jokom ni nič narobe, nasprotno, jok ima dokazano blagodejne učinke - skozi solze se izločajo odvečni stresni hormoni, gibanje trebušne prepone pa še dodatno sprošča napetost iz telesa, zato je jok učinkovit mehanizem za prehod iz vznemirjenega v umirjeno stanje. Otroci ravno skozi doživljanje močnih čustev in njihovo uravnavanju ob podpori staršev dobivajo izkušnje ter razvijajo sposobnost, da bodo nekega dne sami sposobni uravnavati svoja čustva in vedenje.
Razumevanje trme skozi razvojno perspektivo
Otrok se v obdobju trme doživlja kot središče dogajanja, zato pričakuje, da se bodo njegove želje vedno izpolnile. Trma je njegov poskus, da bi vplival na dogajanje okoli sebe. Do prvih izbruhov po navadi pride, ker poskuša uskladiti navezanost na starše s svojo vse večjo željo po samostojnosti. Izbruh trme je treba razumeti kot čustven izbruh, ko otrok nima več nadzora nad dogajanjem. Ne pomeni vedno jeze. Lahko je izraz frustracije ali zbeganosti, ker denimo še ni telesno in umsko dozorel zahtevam staršev ali okolice. Dobro se je zavedati, da otrok izbruha ne more nadzorovati. Obdobje prve trme se pri otroku pojavi približno okoli drugega leta in traja nekje do četrtega ali petega leta starosti.
Kako se odzvati na izbruh trme?
Ker otrok izbruha ne more nadzorovati, poleg tega se med njim ne počuti dobro, je pomembno, kakšen je odziv staršev. Kazen ali vpitje ni primeren odziv, saj bo v tem primeru otrok le še močneje občutil lastno nemoč, postal bo še bolj nesrečen in še dlje bo jokal. Izbruh bo najhitreje mimo, če starši otroka najprej pustijo pri miru. Ko se umiri, naj ga potolažijo in mu s tem pokažejo, da je spet vse v najlepšem redu.
Eden od načinov, kako se odzvati, je torej ignoriranje. Lahko pa se tudi poskušajo vživeti v to, kar otrok doživlja. Lahko poskušajo otroku opisati njegova občutja, ob čemer ga lahko tudi vprašajo, zakaj je jezen. S tem dajo otroku vedeti, da je razumljen. Nato obstaja osebni pristop, pri katerem starši otroku povedo, da bi se oni bolje počutili, če se ne bi tako obnašal. Včasih je za otroka najboljši odhod s prisilo, ko ga starši odpeljejo stran, denimo v njegovo sobo, in mu povedo, da je zaradi njegovega obnašanja najbolje, da je trenutno sam. Pomembno je, da otrok ve, da je, ko se pomiri, dobrodošel nazaj. Po drugi strani se lahko umaknejo sami starši, kar je primerno predvsem, ko je razlog za trmo absurden in se ni vredno spuščati vanj. Možen pristop je še preusmeritev pozornosti, denimo na otroku ljubo igračo.
A včasih nič od tega ne deluje in je pametno popustiti. Če starši sem ter tja popustijo otrokovi trmi, še ni razloga za strah, da bodo vzgojili prestopnika. A če starši čutijo, da bodo prej ali slej popustili, naj popustijo takoj. Ni pa pametno vedno popuščati otrokovi trmi. To zopet škodi.
Kako preprečiti izbruhe trme?
Določeni kraji ali okoliščine še posebej pogosto izzovejo izbruh trme. Če jih prepoznamo, jih lahko poskušamo preprečiti. Veliko krat se trma pojavi v trenutkih, ko si otrok želi pozornosti staršev. Ker starši danes veliko časa preživijo med gledanjem v telefon, se izbruh pogosto pojavi takrat. Otrok ima neskončno potreb, za katere si želi, da bi bile zadovoljene v tem trenutku. Če mu starši rečejo, naj počaka, pogosto pride do trme, ker si želi pozornosti in je jezen na vse, kar se vrine med njega in starše.
Zelo pomembno je, kako se odzovete ob izbruhu trme. Možnih odzivov je več in izberite tistega, ki deluje v danih okoliščinah najprimernejši. Pogosto se pojavi tudi, ker starši svoje zahteve uveljavljajo hitro in burno. Staršem so dobro poznani izbruhi trme pri oblačenju. Treba se je zavedati - bolj kot se jim bo mudilo in bodo otroka priganjali, počasneje se bo oblačil. Zato je pomembno, da si zjutraj vzamejo dovolj časa in proces oblačenja in odpravljanja od doma speljejo umirjeno in prilagojeno otroku.
Lahko pomaga vzpostavitev rutine. Kot razlaga psihologinja, je mnogo manj možnosti, da bo otrok trmaril, če bo vedel, da mora nekaj storiti vsak dan ob določeni uri. Morda se bo mogoče trmi izogniti tudi, če bomo otroku ponudili možnost izbire. Na primer namesto ukaza, da naj pospravi sobo, ga lahko starši vprašajo, ali bo pospravil sobo pred kosilom ali po njem. Tako bo dobil občutek, da je odločitev njegova. Prav tako naj ne dajejo navodil z besedami: ali bi. To otroku daje možnost izbire, da sobe ne pospravi.
Trmast otrok pogosto poskuša starše prepričati v svoj prav in ga je pripravljen zagovarjati na vse možne načine. V tem primeru pomaga, če mu starši pokažejo razumevanje, vendar hkrati razložijo kakšna so pravila.
Ko trma postane trdnost: Dolgoročna perspektiva
Ni enega odgovora, kako ravnati. Trma pomeni, da je otrok v stiski, zmedi in tega ne zna izraziti na pravi način. Kako pomagati otroku, kako pristopi k otroku, ko ima napad trme, je ključnega pomena. Kot prvo bi takemu staršu rekel, da to kar rečemo, da je trmast je kot da bi otroku postavili diagnozo. Trme ne moremo meriti in nikakor ni objektivna in seveda nas otrok ne bo vedno poslušal in vedno obogal, ampak to še nikakor ne pomeni, da je trmast. Otrok je trmast ko je nemočen, je jezen, žalosten, ker nima nečesa, kar je njemu zelo pomembno. Tega ne zna izraziti na bolj konstruktivni način, povedati da je frustriran, da se ne počuti enakovreden in spoštovan. Če jaz kot starš pristopim k otroku, ki kaže znake trme, da pristopim k njemu empatično in ga čustveno objamem, torej da ga sprejemam takšnega kot je, da ga razumem, a hkrati vztrajam pri svojih odločitvah.
Vsak starš se je že znašel v situaciji, ko je postavil jasno mejo ali rekel “ne”, otrok pa je odreagiral s trmastim vedenjem. Ta trenutek lahko postane preizkušnja moči, kjer se zdi, da se otrok popolnoma zapre in zavrača kakršnokoli sodelovanje. Trma po postavitvi mej je otrokov način procesiranja frustracij, testiranja mej in izražanja svoje potrebe po avtonomiji. Ko postavimo mejo, otrok pogosto občuti val različnih čustev: frustracijo, ker ne more narediti tega, kar si želi; jezo, ker se počuti omejen; žalost, ker se mora odpovedati nečemu prijetnemu; strah, ker izgublja občutek nadzora nad situacijo.
Otroški možgani se še razvijajo, posebej deli, ki so odgovorni za samoregulacijo in sprejemanje odločitev. Ko postavimo mejo, otrok pogosto še nima dovolj razvitih sposobnosti, da bi svoja intenzivna čustva obvladal na zrel način. Poleg tega je trma tudi način testiranja. Otrok preverja, ali bomo vztrajali pri svoji odločitvi, ali smo dosledni in ali lahko zaupa našemu vodstvu. Trma se kaže različno glede na otrokovo starost in razvojno stopnjo.
Ko se otrok odzove s trmo, je naš prvi impulz pogosto napačen. Kričanje, grožnje ali predaja so odzivi, ki dolgoročno otežujejo situacijo. Pogajanje v trenutku trme tudi ni dobra strategija. Če popustimo, ko otrok postane trmas, mu sporočimo, da je trma učinkovit način spreminjanja naših odločitev. Prav tako ni priporočljivo ignoriranje trmastega vedenja, če je povezano z neposlušnostjo ali kršenjem mej.
Najpomembnejše je ohraniti mirnost. Globoko vdihnite in se spomnite, da je trma normalen del razvoja. Vaša mirnost bo otroku pomagala, da se tudi sam pomiri. Potrdite otrokova čustva, vendar ne spremenite meje. Lahko rečete: “Vidim, da si jezen, ker ne moreš ostati dlje.” Ponudite izbiro znotraj mej. Namesto da rečete “Gremo domov, in to takoj,” lahko rečete “Čas je za odhod. Uporabite tehniko “razumem in vendar”. To pomeni, da potrdite otrokove občutke, vendar ohranjate mejo.
Mnoge trmaste odzive lahko preprečimo z dobrim načrtovanjem. Otrokom vnaprej povejte, kaj pričakujete in kdaj se bodo določene dejavnosti končale. Postavite jasna in razumljiva pravila vnaprej. Bodite pozorni na otrokovo razpoloženje in energijsko raven. Otrok, ki je lačen, utrujen ali preobremenjen, se bo verjetneje odzval s trmo. Doslednost je ključna pri postavljanju mej, vendar je še posebej pomembna, ko se otrok odzove s trmo. Če enkrat postavite mejo, jo držite, četudi se otrok odzove z jokom, krisom ali drugimi trmastimi vedenji. To ne pomeni, da morate biti trdi in nepopustljivi. Lahko pokažete razumevanje in sočutje, vendar meja ostaja. “Vem, da je težko, vendar pravilo ostaja.” Če se izkaže, da je bila meja neprimerna ali nerazumna, jo lahko spremenite kasneje, ko se situacija pomiri, ne pa v trenutku trmastega odziva.
Po tem, ko se situacija pomiri, je koristno z otrokom predelati, kaj se je zgodilo. Otrokom lahko pomagate razviti besedišče za izražanje svojih frustracij. Pohvalite otroka, ko sprejme meje brez trmastega vedenja ali ko se po trmasti reakciji uspešno pomiri. Ko doslednost ohranjamo kljub trmastim odzivom, otrokom pomagamo razviti pomembne življenjske veščine. Naučijo se, da nekatere stvari preprosto morajo sprejeti, četudi se jim ne zdijo prijetne. Otroci, ki se naučijo sprejemati meje, razvijejo boljšo samoregulacijo in se počutijo varnejše.
Čeprav je trma normalen del razvoja, lahko včasih postane problematična. Otroška trma kot odziv na postavljene meje je naravni del vzgoje in razvoja. Čeprav so ti trenutki izzivalni, so tudi priložnosti za učenje - tako za otroka kot za starše. Pomembno je spominjati se, da je cilj vzgoje naučiti otroke živeti v svetu z mejami in pravili, hkrati pa ohraniti njihov občutek lastne vrednosti in avtonomije. Velikokrat se zdi, da je otrokova trma zgolj trma, v resnici pa gre za vztrajnost, ki še ni našla prave smeri. Ko otrok preide skozi vse faze trme, se bo njegovo vedenje opazno spremenilo. Ne bodite presenečeni, če bodo sosedje, sorodniki in šolsko osebje začudeno spraševali, kako vam je uspelo doseči takšno spremembo. “Kakšno čarovnijo uporabljate pri svojem otroku?” Ključ do preobrazbe trme v vztrajnost leži v uravnoteženem pristopu, ki združuje disciplino z globokim razumevanjem in empatijo. Disciplina tukaj ne pomeni strogega kaznovanja, temveč vzpostavljanje jasnih, doslednih meja in pravil, ki otroku nudijo strukturo in občutek varnosti. To ni le formula za preobrazbo otrokove trme, ampak je tudi osnova za razvoj vztrajnosti - sposobnosti, da otrok vztraja pri doseganju ciljev, tudi ko se srečuje z izzivi ali neuspehi.
Nina Seražin lakota priporoča knjige, ki razlagajo otrokov razvoj in delovanje možganov ter tudi predlagajo, kako lahko starši v določeni situaciji postopajo.
- Počivaj, igraj se, odraščaj - Knjiga je napisana na podlagi dela kanadskega razvojnega psihologa Gordona Neufelda. Znanje je podano v zelo strnjeni in praktični obliki. Knjigo se lahko uporablja kot nekakšen tečaj - preberete eno poglavje in v družinsko življenje uvedete spremembe, ki se vam zdijo smiselne.
- Rahločutno starševstvo - Knjiga slovenske avtorice Andreje Poljanec, ki je psihologinja in specialistka zakonske in družinske terapije ter mati petih otrok. Besedilo se opira na znanstvene raziskave, ki ponujajo odgovor na to, kako različni vzgojni pristopi vplivajo na razvoj otroka.
- Brain-Body parenting - Knjiga žal ni prevedena v slovenščino. Avtorica razlaga vedenje otroka skozi prizmo polivagalne teorije in dobro predstavi več vidikov, ki vplivajo na otrokovo vedenje. Nauči se najprej razumeti in nato regulirati otrokova čustva.
Si nosečka in se želiš pripraviti na porod? Iskrene čestitke! Priprava na porod je lahko izjemnega pomena, tako za otrokovo rojstvo kot za tvoje telo. Spomni pa se tudi na pripravo na dojenje, otrokov razvoj, babyhandling in spanje dojenčka. Trma pomeni, da je otrok v stiski, zmedi in tega ne zna izraziti na pravi način.
Pomembno obvestilo: Informacije na spletni strani Nosecka.net niso nadomestilo za posvet z zdravnikom! Spletna stran Nosecka.net je namenjena zagotavljanju splošnih informacij, ki v nobenem primeru niso prilagojene za posebne namene, zahteve ali potrebe posamezne osebe.