Neplodnost je izziv, s katerim se sooča vse več parov, a sodobna medicina ponuja rešitve, ki ponujajo upanje. Eden izmed najpomembnejših postopkov na tem področju je umetna oploditev, znana tudi kot oploditev z biomedicinsko pomočjo (OBMP) ali in vitro fertilizacija (IVF). Ta kompleksni medicinski proces je namenjen parom, ki ne morejo zanositi po naravni poti, in obsega vrsto pregledov, terapij ter postopkov, ki jih skrbno načrtuje ginekolog na specializirani kliniki.
Za marsikoga je izraz "umetna oploditev" na začetku zastrašujoč, saj si težko predstavlja, kaj vse postopek obsega. Vendar pa je ključnega pomena razumeti osnovni potek in pravila, ki veljajo za IVF, da bi se zmanjšala negotovost in strah. V Sloveniji je postopek OBMP visoko dostopen in ga v veliki meri krije obvezno zdravstveno zavarovanje, kar predstavlja edinstveno podporo parom v stiski.
Pot do diagnoze: Kdaj in kako iskati pomoč?
Splošni zdravstveni standard v Sloveniji določa, da naj se pari, ki želijo postati starši, sprva trudijo za naravno zanositev eno leto, pri čemer imajo redne nezaščitene spolne odnose vsaj dvakrat do trikrat tedensko. Če v tem obdobju do zanositve ne pride, ali če se ponavljajo spontani splavi, je to lahko znak, da nekaj ni v redu. V takšnem primeru je ključnega pomena, da ženska čimprej obvesti svojega osebnega ginekologa.
Osebni ginekolog bo z žensko opravil poglobljen pogovor, opravil ultrazvočni pregled rodil ter potrebne hormonske preiskave. Morda bo že on ali ona odkril/a potencialni razlog za težave z zanositvijo, ga odpravil/a ali pa izdal/a napotnico za nadaljnje preiskave na Ginekološki kliniki. To je še posebej pomembno, če ginekolog na primer opazi miome ali katero drugo nepravilnost, ki je v običajni ambulanti ni mogoče odpraviti ali pozdraviti.
V kolikor ni res očitnih znakov, da je naravna zanositev nemogoča, je smiselno, da se par najprej posveti svojemu življenjskemu slogu. Ženska se lahko poglobi v spoznavanje svojega menstrualnega cikla in plodnih dni, s čimer si lahko poveča možnost za naravno zanositev. Če pa ti napori ne obrodijo sadov in si par še vedno močno želi otroka, je čas za razmislek o opciji umetne oploditve.
Klinični postopek: Od prvega pregleda do prenosa zarodka
Ko osebni ginekolog izda napotnico za zdravljenje neplodnosti, si ženska izbere kliniko, na kateri želi biti vodena. V Sloveniji so tri klinike, ki se v breme zavarovanja ukvarjajo s tem: v Ljubljani, Mariboru in Postojni. Pari se načeloma odločijo za tisto, ki je najbližja njihovemu kraju bivanja, vendar to ni nujno, in v kolikor si to želijo, lahko kliniko tekom zdravljenja tudi zamenjajo.
Na izbrani kliniki se ženski določi ginekolog, ki bo vodil njen primer. Sledi prvi ginekološki pregled, na katerem zdravnik oceni, katere dodatne preiskave so še potrebne. To lahko vključuje hormonske preiskave, test na klamidijo, ali pa je potrebna operacija, na primer odstranitev mioma. Lahko je potrebna tudi histeroskopija, če obstaja sum na prirojene ali pridobljene nepravilnosti maternice, ali transvaginalna hidrolaparoskopija in laparoskopija za ugotavljanje prehodnosti jajcevodov, prisotnosti zarastlin in endometrioze. Med laparoskopijo, ki je operativni poseg, se lahko tudi odpravijo morebitne nepravilnosti.
Tudi partner je deležen pregleda pri andrologu, kjer opravi spermiogram - analizo semena. Po pridobljenih izvidih se oceni, kje je vzrok za težave pri zanositvi. Če je mogoče, se ga odstrani, par pa nato ponovno poskuša zanositi naravno. Če to ni možno ali do naravne zanositve ne pride, ginekolog na Ginekološki kliniki izda predlog za umetno oploditev, ki ga mora nato potrditi še konzilij. S to potrditvijo in strinjanjem para za vključitev v postopek umetne oploditve, se le-ta šele zares začne.
Pred vključitvijo v postopek se pari zglasijo na administrativnem sprejemu, kjer oba podpišeta potrebno dokumentacijo. Prav tako morata prinesti negativni test na spolno prenosljive bolezni (SPB), ženska pa še izvid brisa materničnega vratu. Pomembno je, da sta oba partnerja pred postopkom zdrava. Na določen dan, ki je odvisen od izbranega načina oploditve in protokola, se pari nato zglasijo na oddelku, kjer prejmejo terapijo in navodila glede aplikacije ter datum prvega ultrazvočnega pregleda.
Metode oploditve: Od IUI do klasičnega IVF in ICSI
Ginekolog, ki vodi primer, se bo na podlagi pridobljenih izvidov odločil, kateri način umetne oploditve je za par najbolj primeren. Izbira je med znotrajtelesno in zunajtelesno oploditvijo.
Intrauterina inseminacija (IUI): Če se ginekolog odloči za znotrajtelesno oploditev, govorimo o IUI. Pri tej metodi se ob potrjeni ovulaciji s posebnim katetrom v maternično votlino prenese ustrezno koncentracija "opranih" in gibljivih semenčic. IUI se lahko opravi v naravnem ciklu ali v spodbujenem ciklu s tabletami ali injekcijami, ki vsebujejo gonadotropine. V tem primeru se z ultrazvokom spremlja rast foliklov. Ko ti postanejo dovolj veliki, pacientka prejme "stop injekcijo", ki povzroči dokončno dozorevanje foliklov in sproži ovulacijo. V času ovulacije partner odda seme, ki se ga nato ustrezno obdela in prenese v maternično votlino. Ta način je najmanj invaziven za žensko, vendar v določenih primerih morda ne prinese optimalnih rezultatov.
Zunajtelesna oploditev (IVF in ICSI): V primerih, ko IUI ni primerna ali uspešna, se ginekolog odloči za zunajtelesno oploditev, ki je lahko klasičen IVF ali ICSI.
- Klasični IVF (In Vitro Fertilization): V obeh primerih ženska prejme hormonsko terapijo (tablete in/ali injekcije), ki si jih po navodilih aplicira v okviru t.i. kratkega ali dolgega protokola. Kratek protokol traja približno 9 dni, dolgi pa približno en mesec. Natančno število dni se določi sproti glede na rast foliklov. Namen teh terapij je, da ženska v enem ciklu pridobi več jajčnih celic, za razliko od naravnega ciklusa, v katerem je to običajno le ena. Po približno enem tednu sledi prvi ultrazvočni pregled, kjer se preveri, kako folikli, znotraj katerih je jajčece, napredujejo, koliko jih je in kako veliki so. Glede na rast se hormonska terapija podaljšuje, folikle pa se vsak dan spremlja z ultrazvokom. Ko folikli dosežejo primerno velikost, si ženska aplicira "stop injekcijo", ki zaključi stimulacijo jajčnikov. To naredi 34 do 36 ur pred načrtovano punkcijo jajčnih celic. Na dan punkcije partner odda sveže seme. Če se izvaja klasičen IVF, se jajčnim celicam doda ustrezno število semenčic in celice pustijo na gojišču do naslednjega dne. Čaka se, da semenčice same oplodijo jajčne celice.
- ICSI (Intracytoplasmic Sperm Injection): V kolikor je seme preslabo kakovostno za klasičen IVF, se uporabi metoda ICSI. V tem primeru gre za neposreden vnos posamezne semenčice v citoplazmo jajčne celice pod mikroskopom. Ta metoda je ključnega pomena pri zdravljenju moške neplodnosti, saj omogoča oploditev tudi v primerih izjemno nizkega števila ali slabe gibljivosti semenčic.
Po izvajanju klasičnega IVF ali ICSI postopka se počaka 3 do 5 dni. Če se razvijejo dovolj kvalitetni zarodki, se enega ali dva prenese v maternico, ostale pa se zamrzne za morebitno kasnejšo uporabo.
Uspešnost, tveganja in prihodnost
Uspešnost postopkov IVF je zelo odvisna od številnih dejavnikov, med katerimi je najpomembnejša starost ženske. Pri ženskah mlajših od 30 let je stopnja živorojenosti na prenos zarodka lahko okoli 50%, medtem ko pri ženskah, starejših od 40 let, ta stopnja pade pod 10%. Zato je pomembno, da pari, ki si želijo otroka, ne odlašajo s posvetom z zdravnikom, še posebej po 35. letu starosti, ko se kakovost jajčnih celic začne znatno zmanjševati.
Postopek IVF je v osnovi varen, vendar obstajajo možna tveganja, kot je sindrom hiperstimulacije jajčnikov (OHSS), večplodna nosečnost (čeprav se s prenosom enega zarodka to tveganje zmanjšuje), ter manj pogosti zapleti, kot so krvavitev ali okužba po odvzemu jajčnih celic. Nosečnice, ki so zanosile s pomočjo IVF, se pogosteje vodijo kot rizične nosečnosti, vendar to ni posledica samega postopka, temveč drugih dejavnikov, ki so morda obstajali že prej, ali pa starost ženske.
V Sloveniji pari, ki izpolnjujejo pogoje, so upravičeni do šestih brezplačnih postopkov za prvega otroka in še do štirih za drugega otroka. V primeru, da v postopku nastanejo nadštevilni zarodki dobre kakovosti, jih je mogoče zamrzniti in shraniti za nadaljnjo uporabo, kar povečuje možnosti za uspešno zanositev v prihodnosti. Zarodki se hranijo do 5 let, z možnostjo podaljšanja za še 5 let.
Prav tako je v Sloveniji parom, ki se zdravijo zaradi neplodnosti ali so vključeni v postopke OBMP, zagotovljena pravica do psihološke podpore. Ta je del celostne obravnave para in jo izvajajo usposobljeni strokovnjaki v okviru zdravstvenega sistema. Psihološka pomoč je lahko ključnega pomena pri obvladovanju čustvene obremenitve, ki jo ta proces lahko predstavlja.
Vse o IVF postopku z Majo Henigman | Anja Kikl - zdravje žensk
Kljub temu, da umetna oploditev ni vedno telesno izjemno naporna, je lahko psihično zahtevna, še posebej, če so rezultati slabši in je postopke potrebno ponavljati. Vsak cikel zahteva veliko mero organizacije zaradi pogostih obiskov klinike. Bolniški stalež pripada ženski od dneva punkcije do prenosa zarodka, z možnostjo podaljšanja v primeru izjemno slabega počutja.
V prihodnosti se reproduktivna medicina nenehno razvija, z novimi metodami, kot je IMSI (naprednejša oblika ICSI, ki omogoča podrobnejši pregled semenčic), ter izboljšanimi gojišči za zarodke, ki omogočajo podaljšano gojenje do stadija blastociste. Te inovacije povečujejo možnosti za uspešno zanositev in zmanjšujejo tveganja zapletov.
Pomembni dejavniki in preventivni ukrepi
Poleg starosti ženske, na uspešnost postopkov IVF vplivajo tudi drugi dejavniki, kot so vzroki za neplodnost, življenjski slog obeh partnerjev (kajenje, uživanje alkohola), prekomerna telesna teža, ter drugi dejavniki. Kajenje močno škoduje kakovosti jajčnih celic, prekrvavitvi maternice in jajčnikom, ter poslabša kakovost spermijev. Zato je ključnega pomena, da se pari, ki želijo zanositi, izogibajo kajenju in omejijo uživanje alkohola. Prav tako je pomembno vzdrževati zdravo telesno težo.
Zaskrbljujoč pojav je tudi prezgodnje staranje jajčnikov pri mlajših ženskah, zato strokovnjaki poudarjajo pomen ozaveščanja o preventivnih pregledih plodnosti. Priporočljivo je, da ženske med 30. in 35. letom opravijo pregled plodnosti, saj je mogoče zalogo jajčnih celic danes zanesljivo oceniti s pomočjo ultrazvoka in krvnih testov.
Če umetna oploditev ne prinese želenega rezultata, obstajajo še druge možnosti za uresničitev želje po otroku, kot so darovanje jajčnih celic, darovanje semenčic, posvojitev ali prevzem skrbništva v obliki rejništva. Vsak par je namreč edinstven, in pot do starševstva se lahko odvija po različnih poteh.