Postopek umetne oploditve, znan tudi kot oploditev z biomedicinsko pomočjo (OBMP) ali in vitro oploditev (IVF), predstavlja ključen korak za pare, ki se soočajo z neplodnostjo. Ta napreden medicinski postopek ponuja upanje in možnost za zasnovo otroka, kadar naravne poti niso uspešne. Vendar pa, kot pri vsakem medicinskem posegu, obstajajo potencialne posledice za zdravje, tako za žensko, ki je podvržena postopku, kot tudi za otroka, ki je spočet na ta način. Ključni del postopka predstavlja transfer zarodka v maternico, pri čemer se v zadnjem času vse bolj uveljavlja tudi uporaba zamrznjenih zarodkov. Nedavne raziskave so osvetlile nekatere vidike povezave med uporabo zamrznjenih zarodkov in zdravjem otrok, kar upravičuje poglobljeno obravnavo te teme.
Tveganja povezana z uporabo hormonskih zdravil v postopku IVF
V postopku IVF se pogosto uporabljajo hormonska zdravila za stimulacijo jajčnikov, kot sta Bemfola in Gonapeptyl. Obstaja skrb, da bi ta zdravila lahko povečala tveganje za nastanek raka, kar je navedeno tudi v priloženih navodilih. Vendar pa strokovnjaki poudarjajo, da je tveganje za nastanek raka, povezano z uporabo teh zdravil, izjemno majhno. Mag. Stanko Pušenjak, dr. med., specialist ginekolog in porodničar, pojasnjuje, da rak ne nastane čez noč. Kadar je rak posledica vplivov iz okolja, gre praviloma za večletno ali celo večdesetletno izpostavljenost. Enotedenska uporaba hormonskih zdravil v postopku IVF ne poveča tveganja za nastanek raka dojk ali rodil na način, ki bi bil statistično pomemben.
Nekateri viri omenjajo, da so raziskovalci v zadnjem obdobju vedno pogosteje opozarjali na nekatere nepredvidene posledice, ki jih prinašajo postopki oploditev z biomedicinsko pomočjo. Veliko postopkov, katerim so pri umetnem oplojevanju podvržena jajčeca in semenčeca, ni testiranih, opozarja Judith Shulevitz, znanstvena urednica ameriškega časnika The New Republic. Pri zunajmaternični oploditvi v epruveti se na primer uporablja tekočine, medije s kemikalijami, za katere šele danes odkrivamo, da lahko poškodujejo dedni material obeh spolnih celic. Po mnenju Shulevitzeve je industrija umetne oploditve veliko premalo regulirana, nihče pa tudi ne sledi in ne izdaja poročil o kasnejšem razvoju otrok, spočetih v teh postopkih. Profesorica s kolumbijske univerze Wendy Chavkin se strinja: »Ta tehnološka čudesa smo začeli uporabljati, ne da bi trezno sledili podatkom, ki bi jih želeli poznati, preden so ti postopki postali razširjeni po vsem svetu.« Posledice te nepremišljenosti danes plačujejo mnogi starši in otroci, spočeti z umetno oploditvijo.
Raziskovalci in profesorji Univerze v Adelaidi so na primer ob proučevanju vpliva zdravila Clomid, ki se ponekod v tujini uporablja kot sintetični spodbujevalec ovulacije pri nekaterih postopkih zdravljenja neplodnosti, odkrili zaskrbljujoč podatek. Samo v Avstraliji se kot neposredni vpliv uporabe zdravila letno pojavi nad 500 večjih okvar ob rojstvu. Pri nas se zdravilo večinoma uporablja v manjših odmerkih, kot spodbujevalec ovulacije. Zaskrbljujoči podatki veljajo tudi za postopke, kjer se uporablja intracitoplazmatsko injiciranje moških spolnih celic, pri katerih spermo vbrizgajo direktno v jajčece.
Kljub tem pomislekom, strokovnjaki, kot je mag. Stanko Pušenjak, izpostavljajo, da sama zdravila in postopek IVF v splošnem ne zvišajo tveganja za raka jajčnikov. Tveganje za raka jajčnikov je v nekem statističnem sorazmerju s številom doživetih ovulacij v življenju. Vsak postopek OBMP (IVF) povzroči hiperstimulacijo in ob punkciji takšnega jajčnika lahko pridobimo več jajčnih celic. Če to enačimo s številom ovulacij, se s tem za tolikšen delež poveča tveganje za raka jajčnikov, kar je kakorkoli obrnemo največ med 2 in 4 % glede na celotno reprodukcijsko dobo. Če je torej splošno tveganje za raka jajčnikov 1/7000 žensk na leto, se s tem tveganje za raka po enem postopku poveča za raka na jajčnikih za največ 1/20, kar pomeni iz 1/7000 na leto na 1/6500 na leto. Oboje je še vedno zanemarljivo malo.
Tveganja povezana z zamrznjenimi zarodki
Ena od pomembnih tem, ki se pojavlja v povezavi z IVF postopkom, je uporaba zamrznjenih zarodkov. Obsežna danska raziskava, ki je zajela več kot milijon otrok, je pokazala, da imajo otroci, ki se rodijo s pomočjo IVF iz zamrznjenih zarodkov, statistično pomembno večjo možnost za razvoj rakavih obolenj v otroški dobi. Podatki iz te študije, ki jih je objavila Danska zveza za boj proti raku (Danish Cancer Society), so pokazali, da je možnost za razvoj raka pri takšnih otrocih za kar 154 % večja v primerjavi z naravno spočetimi otroki. Analiza podatkov je razkrila, da je med naravno spočetimi otroci zabeleženih 17,5 primerov raka na 100.000 otrok, medtem ko se je pri otrocih, spočetih iz zamrznjenih zarodkov, ta številka dvignila na 44,4 primerov na 100.000 otrok. Vsi otroci, zajeti v tej obsežni študiji, so se rodili med letoma 1996 in 2012. Od tega jih je bilo 3356 spočetih preko transferja zamrznjenega zarodka.
Pomembno je poudariti, da je bila povezava med rakavim obolenjem v otroštvu, kot je na primer levkemija, ugotovljena izključno za zamrznjene zarodke, in ne za umetno oploditev kot splošen postopek. To nakazuje na specifične dejavnike, povezane s procesom zamrzovanja in odtajevanja zarodkov, ki bi lahko vplivali na poznejše zdravje otroka. Kljub tem statističnim ugotovitvam strokovnjaki poudarjajo, da so tveganja, ki jih je pokazala raziskava, relativno majhna in da ni razloga za pretirano zaskrbljenost pri starših otrok, spočetih s pomočjo zamrznjenih embrijev. Za boljšo perspektivo, pri 2217 otrocih od milijona otrok je bil rak diagnosticiran pred dopolnjenim dvajsetim letom starosti, od tega je bilo le 14 otrok spočetih iz zamrznjenega embrija. Ta statistika potrjuje, da je večina otrok, spočetih s pomočjo IVF in zamrznjenih zarodkov, zdravih.
Dr. strokovnjak je poudaril, da "statistično ni značilne povezave med katerimkoli zdravljenjem neplodnosti, uporabo zdravil za zdravljenje neplodnosti, umetno oploditvijo (IVF) ali ICSI in rakom pri otrocih." Vendar pa je dodal, da "imajo otroci, ki so spočeti s transferjem zamrznjenega embrija, povečano tveganje za levkemijo in tumorje simpatičnega živčnega sistema." Najpogostejša bolezen, povezana z zamrznjenimi zarodki v tej študiji, je bila levkemija, ki je predstavljala 648 primerov. Sledili so limfomi, tumorji centralnega živčnega sistema, drugi tumorji živčnega sistema in druge vrste raka.
Druge posledice in vidiki postopka IVF
Sama hormonska zdravila in postopek IVF sicer ne zvišajo tveganja za raka jajčnikov ali dojk. Povezave med zdravljenjem neplodnosti s postopki OBMP-ja in povišanim tveganjem za raka jajčnikov ali dojk niso bile odkrite. Kljub temu pa je pomembno izpostaviti, da je IVF postopek, ki lahko prinese določene neželene učinke, kot so:
- Sindrom hiperstimulacije jajčnikov (OHSS): Zaradi hormonskih injekcij, ki se uporabljajo za spodbujanje jajčnikov, so ti lahko večji kot običajno, kar lahko povzroči nelagodje in občutek napetosti v trebuhu. V redkih primerih je lahko ta sindrom tudi resnejši.
- Večplodna nosečnost: Prenos več zarodkov hkrati poveča možnost večplodne nosečnosti, ki pa je povezana z višjim tveganjem za zaplete med nosečnostjo in po porodu, kot so prezgodnji porod, nizka porodna teža in razvojne težave pri otrocih. Zato si z elektivnim prenosom enega zarodka prizadevajo zmanjšati tveganje za večplodne nosečnosti.
- Bolečine med punkcijo jajčnih celic: Med postopkom odvzema jajčnih celic se lahko pojavijo blage bolečine, pri čemer se za lajšanje bolečin uporablja lokalna anestezija ali analgosedacija.
- Izvenmaternična nosečnost: V postopkih IVF/ICSI obstaja možnost izvenmaternične nosečnosti, čeprav je ta običajno povečana le pri ženskah z okvarjenimi jajcevodi. Zarodek se po prenosu v maternično votlino ne vgnezdi takoj, temveč migrira znotraj nje, kar v redkih primerih lahko povzroči vgnezditev v jajcevod.
- Psihološke posledice: Postopek IVF je lahko psihično naporen. Stres, anksioznost, zaskrbljenost in strah lahko negativno vplivajo na reproduktivno zdravje. Veliko psihično breme ženi prinašajo tudi zamrznjeni zarodki, ki jih ona zazna kot zapuščene in zavrnjene. Tudi moške ne zaobidejo psihološke posledice, kot je simptom »dneva D« oz. nezmožnost moškega, da priskrbi seme na določen dan, ko je to potrebno za postopke umetne oploditve. Pri otrocih, spočetih iz umetne oploditve, se lahko pojavi sindrom preživelega (krivda, ker so drugi zarodki umrli, da se lahko jaz rodim) ali pa občutek vsemogočnosti (ker mi je uspelo in sem boljši od drugih).
Postopek zunajtelesne oploditve
Vpliv starosti na uspešnost IVF in obravnava neplodnosti
Na uspešnost postopkov IVF najbolj vpliva starost ženske. Tako je stopnja živorojenosti na prenos zarodka pri ženskah, mlajših od 30 let, približno 50 %. Pri ženskah med 30. in 34. letom je ta stopnja 37 %, med 35. in 39. letom 29 %, med 40. in 42. letom 15 %, po 43. letu pa le še 7 %. Poleg starosti na izid postopkov vplivajo tudi vzroki za neplodnost, življenjski slog obeh partnerjev (kajenje, uživanje alkohola), prekomerna telesna teža in drugi dejavniki.
Neplodnost je problem, s katerim se spoprijema čedalje več parov. V Sloveniji vsak šesti par ima težave z zanositvijo. Neplodnost je lahko primarna ali sekundarna. O primarni neplodnosti govorimo, ko pri paru še ni prišlo do zanositve; o sekundarni neplodnosti pa govorimo, ko je par v preteklosti že zanosil, zdaj pa ne more več. Vzroki za neplodnost so skoraj enakomerno porazdeljeni med ženske in moške. V eni tretjini gre za vzrok neplodnosti le pri ženski, v eni tretjini gre za vzrok neplodnosti le pri moškem, v eni tretjini primerov pa gre za kombinacijo vzrokov tako pri moškem kot pri ženski.
Postopek prenosa zarodkov in priprava nanj
Prenos zarodka v maternico je ključen korak v IVF postopku. Običajno se v maternico prenese največ dva zarodka hkrati. Prenos zarodka je za veliko večino žensk neboleč in hiter postopek. Na dan prenosa ženska običajno ne vzame progesteronske terapije zjutraj, da bi ohranila nožnico čisto. Za razliko od punkcije jajčnih celic, kjer je priporočljivo jesti pred posegom, se za transfer zarodka svetuje, da ima ženska poln mehur, kar olajša vizualizacijo materničnega vratu med postopkom.
Ginekolog bo pred izvedbo prenosa očistil zunanje spolovilo in nožnico ter si skrbno ogledal maternični vrat. Anatomija materničnega vratu se lahko med ženskami razlikuje. Včasih je dovolj le sprememba položaja ženske na ginekološki mizi, v drugih primerih pa je morda potreben manjši poseg na materničnem vratu. V redkih primerih, ko predpriprave in postopki ne omogočijo enostavnega vstopa v maternico, mora ginekolog pokazati izjemno spretnost, da se "prebije" v maternično votlino. Zarodek se v maternico prenese z uporabo tankega katetra. Nekatere klinike uporabljajo ultrazvok med postopkom prenosa, druge ne. Postopek se zaključi šele, ko v laboratoriju potrdijo, da je bil zarodek uspešno prenesen.
Obstajajo različna mnenja o ležanju po transferju - nekatere klinike to spodbujajo, druge ne. Vendar pa ni dokazov, da bi ena ali druga praksa kakorkoli vplivala na uspešnost ali stopnjo zanositve. Po prenosu zarodkov se priporoča enourno ležanje, nato pa je mogoče nadaljevati z običajnimi dejavnostmi. Odsvetuje se obisk savne, bazenov, prekomerna telesna vadba in spolni odnosi do testa nosečnosti, običajno pa se k tem aktivnostim lahko vrne 7 do 10 dni po prenosu.
Zaključek
Umetna oploditev je kompleksna metoda, ki parom omogoča uresničitev sanj o starševstvu. Medtem ko so tveganja povezana z uporabo hormonskih zdravil in zamrznjenimi zarodki prisotna, pa so ti v večini primerov majhna in ne predstavljajo razloga za pretirano skrb. Ključnega pomena je temeljito informiranje, posvetovanje s strokovnjaki in premišljena odločitev, ki upošteva vse vidike postopka.