Vprašanje dostopa do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP) je v Sloveniji že vrsto let predmet razprav, pravnih bitk in družbenih premikov. Zadnja odločitev Ustavnega sodišča, ki je razveljavilo določbe zakona, ki so omejevale dostop do OBMP samskim ženskam in ženskam v istospolnih zvezah, predstavlja pomemben korak k večji enakosti in uresničevanju reproduktivnih pravic. Ta odločitev pa odpira tudi številna vprašanja o vlogi države, etičnih vidikih in predvsem o dobrobiti otroka.
Dolga pot do enakosti: Od zakonske omejitve do ustavne odločbe
Zgodovina urejanja področja umetne oploditve v Sloveniji je zaznamovana s spremembami, ki odražajo družbene in politične pretrese. Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB) je bil prvotno zasnovan tako, da je pravico do OBMP omejeval na heteroseksualne pare v zakonski ali zunajzakonski skupnosti. Ta omejitev je izključevala samske ženske in istospolne pare, kar je vodilo do diskriminacije in prisililo številne posameznike in pare, da so postopke iskali v tujini.
IVF time-lapse imaging | Sunway Fertility Centre
Zahteva za oceno ustavnosti teh določb je bila na Ustavno sodišče vložena večkrat. Ena od ključnih vlog je bila vložena oktobra 2020 s strani skupine poslancev, ki jim je sledil še zagovornik načela enakosti. Po večletnem obravnavanju je Ustavno sodišče leta 2023 presodilo, da so izpodbijane določbe v neskladju s pravico do nediskriminatorne obravnave. Sodniki so poudarili, da pravica do svobodnega odločanja o rojstvih otrok iz 55. člena Ustave zajema dostop do zdravstvenih storitev, ki omogočajo zdravljenje neplodnosti, in da mora zakonodajalec pri urejanju umetne oploditve spoštovati načelo enakosti in prepoved diskriminacije.
Ustavno sodišče je posebej izpostavilo, da je zahteva, da ženska za dostop do OBMP najprej poišče partnerja, sklene zakonsko zvezo ali zunajzakonsko skupnost in poskuša doseči zanositev po naravni poti, v očitnem nasprotju z njenim dostojanstvom in zasebnostjo. Prav tako so enostarševske družine po svojih temeljnih značilnostih glede skrbi za otroka primerljive z dvostarševskimi družinami. Glede žensk v istospolnih zvezah pa je sodišče spomnilo na prejšnje odločbe, po katerih sta istospolna partnerja v primerljivem položaju z raznospolnima partnerjema glede sklenitve zakonske zveze.
Pravica do otroka ali človekovo dostojanstvo? Eična dilema.
Odločitev Ustavnega sodišča je sprožila širok odziv, tako pozitivne kot negativne. Medtem ko so zagovorniki enakosti in reproduktivnih pravic odločitev pozdravili kot zmago za enakopravnost, so nekateri izrazili zaskrbljenost glede etičnih vidikov in predvsem dobrobiti otroka.
Vida Čadonič Špelič iz NSi je izrazila presenečenje nad odločitvijo, saj meni, da je Ustavno sodišče zanemarilo osnovno pravico otroka, da ima oba starša. "Otroka se ne da kupiti," je poudarila, s čimer je izrazila skrb, da bi lahko OBMP postal zgolj storitev, ki je na voljo po tržnem načelu. Na drugi strani pa je minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec odločbo označil kot veliko zmago za enakopravnost, saj želja po družini in pravica do starševstva ne smeta biti omejeni z diskriminatorno zakonodajo.
Umetna oploditev in načelo največje koristi otroka
Eno od ključnih vprašanj, ki se odpira ob razpravi o dostopu do OBMP, je načelo največje koristi otroka. Zakonodajalec je do sedaj omejeval dostop do teh postopkov z argumentom, da je za otroka najbolje, če odrašča v tradicionalni heteroseksualni družini, kjer ima tako očeta kot mater. Ustavno sodišče pa je v svoji odločbi poudarilo, da ta utemeljitev ni več ustavno dopustna.
Pomembno je razumeti, da se pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok iz 55. člena Ustave nanaša na pravico posameznika do odločanja o svojem telesu in reproduktivnih odločitvah, ne pa na zagotovljeno "pravico do otroka". Država pa mora omogočiti dostop do zanesljivih tehnik, ki jih razvija medicinska znanost. Vendar pa se pri tem vedno postavlja vprašanje, ali je cilj izboljšati demografsko sliko države ali pa omogočiti uresničevanje reproduktivnih pravic vsem posameznikom, ne glede na njihovo socialno ali zakonsko stanje.
Praktični vidiki in nadaljnje korake
Z odločitvijo Ustavnega sodišča se odpirajo vrata do novih zakonskih rešitev, ki bodo morale urediti številne vidike dostopa do OBMP. Zakonodajalec ima zdaj eno leto časa, da odpravi ugotovljeno neskladje v zakonu. Predlog novele zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo je bil že vložen v Državni zbor, kar nakazuje na voljo koalicijskih strank, da hitro ukrepajo.
Novela predvideva, da bodo samske ženske in ženske v istospolnih zvezah pri ginekologu lahko podale zahtevo za oploditev z biomedicinsko pomočjo, ki bo izvedena po enakem postopku kot pri heteroseksualnih parih. To pomeni, da bodo morale izpolnjevati enake pogoje, vključno s psihološko-socialnim svetovanjem v primeru uporabe darovanih celic. Poleg tega novela odpravlja tudi prepoved hkratne uporabe darovanih jajčnih in semenskih celic v upravičenih primerih, kar je bila doslej nerazumna in pretirano omejujoča določba.
Pogled v prihodnost: Vloga družbe in etike
Primer 61-letne Makedonke, ki je po 37 letih zakona in desetih postopkih OBMP rodila zdravega dečka, čeprav je bila nosečnost zaradi visokega krvnega tlaka in diabetesa tvegana, opozarja na napredek medicine, a tudi na meje, ki jih postavlja narava. Čeprav je medicina omogočila uresničitev njene želje po materinstvu, je treba poudariti, da takšni primeri ostajajo redki in zahtevajo skrbno spremljanje.
Vprašanje umetne oploditve je kompleksno in se dotika globokih etičnih, pravnih in socialnih vprašanj. Odločitev Ustavnega sodišča predstavlja pomemben korak k večji enakosti, vendar pa je ključno, da se pri nadaljnjem urejanju tega področja upošteva tako pravica posameznika do uresničevanja reproduktivnih pravic kot tudi načelo največje koristi otroka. Družba se mora zavedati, da je pot do starševstva lahko zelo različna, in da je ključno zagotoviti podporo vsem oblikam družin, ki lahko otroku nudijo varno in ljubeče okolje.