Odločitev za otroka je ena najpomembnejših v življenju, a pot do starševstva ni vedno lahka. Vedno več parov se sooča z neplodnostjo, kar pogosto vodi v postopke umetne oploditve. Ti postopki, čeprav nudijo upanje, so lahko izjemno psihično in fizično naporni ter močno povezani s stresom. V zadnjih letih se čas, ko se ženske odločajo za naraščaj, pomika v starejšo dobo. V povprečju ženske danes zanosijo okoli 30. leta, a veliko je tudi takih, ki se za rojstvo otroka odločijo kasneje. Med njimi je bila sodnica v oddaji Zvezde Plešejo, Katarina Venturini, ki se je kar pet let trudila zanositi.
Ko narava reče ne: Osebna izkušnja z neplodnostjo
Profesionalna plesalka Katarina Venturini je bila ena izmed mamic, ki so se za materinstvo odločile pozno. Za njo je bila uspešna tekmovalna kariera, nato pa se je odločila še, da odpre svojo plesno šolo. "Moja tekmovalna kariera je trajala do 35. leta, potem sem takoj ustanovila svojo plesno šolo. In seveda, ko enkrat postaviš podjetje, ne moreš čez pol leta reči, zdaj pa mene ne bo. Morala sem počakati še 5 let, da smo postavili plesno šolo na noge in ko je bil pravi čas za otroka, tega ni bilo," pripoveduje Katarina.
Ko sta bila s partnerjem pripravljena na naraščaj, pa ni mogla zanositi. S partnerjem Damjanom sta se dve leti trudila zanositi, a ker ni bilo uspeha, sta se po pomoč obrnila na zasebno reproduktivno kliniko, da bi poskusila s postopkom umetne oploditve. Njena izkušnja na zasebni kliniki je bila grenka. "Najprej sva šla po pomoč v zasebno kliniko in tam je zdravnik rekel: 'Kje ste pa hodili, kako je pa to možno, da ste prišli tako pozno? Kje ste bili prej?' In takoj na prvem sestanku na prvem pregledu je rekel, da imam samo 6 odstotkov možnosti, da zanosim. To je bila res fajn spodbuda," se spominja. "Potem sva se odločila, da greva na ljubljansko kliniko, kjer sva bila lepo sprejeta, prejela sva spodbudne besede, kot jih človek pričakuje. Da te ljudje pobožajo z besedami, z gestami, z dejanji, ne da te mlatijo."
Kljub temu je bila pred njima dolga pot. Katarina je šla skozi vseh šest postopkov umetne oploditve, a rezultata ni bilo. Odkrito priznava, da je bilo to izjemno psihično naporno obdobje. "Ves čas čakaš, ali bo ali ne bo. Po samem postopku je treba počakati 14 dni in če v tem času dobiš menstruacijo, potem veš, da ni bilo uspešno. Greš iz ene vzhičenosti, pozitive, v to, da ti vse pade dol. Tvoja čustva gredo iz velikega pričakovanja do čistih tal in čisto pobit si od neuspeha," opisuje. Bila je stara že čez 40 let in možnosti za zanositev je bilo vse manj. Počasi sta se s partnerjem sprijaznila, da bosta pač ostala sama. "Težko se sprijazniš. V bistvu se 'sprijaznjuješ'. To je res težko obdobje, zate in za partnerja, saj tudi odnos zelo trpi. Ženska, ki je v postopku umetne oploditve, je našopana s hormoni, kar pomeni, da se čisto drugače obnašaš. Drugače razmišljaš. Drugače govoriš, kot če ne bi bila pod temi hormoni. Tvoj partner te sploh ne pozna, tudi sama sebe ne poznaš. Včasih rečeš kaj, za kar ti je potem žal. Ko mi je Damjan rekel, veš kaj si mi rekla, se tega sploh spomnila nisem."
Ko sta se le sprijaznila, pa se je zgodilo. Brez pomoči umetne oploditve, povsem naravno. Katarina je zanosila pri 42-ih letih, njen partner je bil takrat star dve leti več. "To, da je Mark prišel v najino življenje, je sreča in usoda. Nama je bilo to usojeno. Zdaj, ko gledam na to z neko časovno razdaljo, mislim, da je najpomembnejše, da moramo ženske vedeti, da to ni odvisno od nas. Da je narava tista, ki odloči, ali bo postopek uspešen ali ne. Ni pomembno, ali počivamo ali ne, se sekiramo ali ne sekiramo, smo pozitivne ali ne. Pomembno je, da se prepustimo in da verjamemo, da če nam je namenjeno, se bo zgodilo, če ne pač ne." Mark je danes star dobro leto dni in kot pravi Katarina, ceni vsak trenutek z njim. "Zdaj je res čudovito. Ob vseh teh padcih človek izgubi upanje, ampak res ni vredno, upanje umre zadnje. Mark je sedaj star malo več kot eno leto in se imamo lepo. Vsak dan nam polepša dan in vsak dan mu rečem, jaz te imam najrajši na tem svetu, poleg moža seveda. (smeh) Lepo nam je, čudovito. Ne bi moglo biti lepše."
Statistika neplodnosti in vpliv starosti
V Sloveniji se s težavami z neplodnostjo spoprijema že vsak šesti par. Prof. dr. Eda Vrtačnik Bokal, dr. med., predstojnica Kliničnega oddelka za reprodukcijo Ginekološke klinike UKC Ljubljana, pojasnjuje, da je čas, ko se ženske odločajo za prvo rojstvo, premaknjen proti 30. letu. "Vemo pa, da če so ženske mlajše, pride lažje do zanositve. Po 35. letu začne rodnost padati, zelo pa pada po 40. letu starosti," dodaja.
Statistični podatki kažejo bistveno razliko v uspešnosti zunajtelesne oploditve glede na starost. Analiza podatkov je ženske razdelila v dve skupini: tiste do 38. leta in tiste nad 38. letom. Pri ženskah do 38. leta je bila zbirna stopnja živorojenih otrok po večkratnih ponovitvah postopkov blizu 60 odstotkov, medtem ko je pri tistih, starejših od 38 let, ta znašala 25 odstotkov. Po 40. letu starosti je stopnja nosečnosti na cikel že zelo nizka, nekje med 15 in 20 odstotkov na sam postopek.
Vzroki za neplodnost: Moški in ženski dejavniki
V zadnjem času se je spremenil glavni vzrok za neplodnost. Če je bil nekoč glavni vzrok tubarni, torej posledica vnetij rodil, sta zdaj glavna vzroka moški dejavnik neplodnosti in endometrioza. Endometrioza je bolezen, pri kateri se sluznica iz maternice naseli izven maternične votline in povzroča težave, ki vodijo v neplodnost.
Pri ženskah so možni vzroki za neplodnost trenutno približno enakomerno zastopani: motnje ovulacije, motnje v prehodnosti jajcevodov in endometrioza. Motnje ovulacije so povezane z ekstremi v telesni teži (metabolni sindrom pri prekomerno hranjenih ženskah, motnje na ravni hipotalamusa in hipofize pri presuhih ženskah in aktivnih športnicah). Jajcevodi postanejo neprehodni najpogosteje zaradi vnetij, ki jih povzročajo spolno prenosljive okužbe.
Pri moških so vzroki lahko genetski dejavniki, prebolele okužbe, ki povzročijo zaporo semenovoda, dejavniki okolja, zdravljenje raka, sladkorna bolezen, debelost, jemanje nekaterih zdravil in kajenje. V 25 odstotkih primerov pa vzroka pri moških ne najdemo.
Postopek umetne oploditve: Od spodbujanja rasti foliklov do prenosa zarodka
Postopek umetne oploditve v grobem poteka v dveh delih: kliničnem in laboratorijskem. V kliničnem delu se pri ženski s hormonskimi injekcijami spodbuja rast foliklov v jajčnikih. Ženske se same naučijo dajati injekcije, medtem ko redno hodijo na ultrazvočne preglede, s katerimi ocenjujejo rast foliklov. Ko so folikli dovolj veliki, se opravi punkcija jajčnikov.
V laboratorijskem delu embriologi pod mikroskopom poiščejo jajčne celice in jih pripravijo. Istočasno partner odda seme. Jajčne celice se nato oplodijo s semenom partnerja. Pri moškem vzroku neplodnosti se uporablja metoda ICSI, pri kateri se semenčico neposredno vnese v jajčno celico.
V Sloveniji lahko ženske postopke umetne oploditve ponovijo do šestkrat, pri čemer se z vsako ponovitvijo povečuje zbirna stopnja nosečnosti. Uspešnost postopkov je močno odvisna od starosti ženske, v povprečju znaša okoli 30 odstotkov. Letno je v Sloveniji po postopkih OBMP (Oploditev z biomedicinsko pomočjo) okoli 350 porodov.
Stres in neplodnost: Začarani krog negotovosti
Stres je neizogiben spremljevalec procesa neplodnosti in umetne oploditve. Ko naravno spočetje ne uspe ali ko se pari odločijo za OBMP, se lahko pojavi začarani krog: večja želja po otroku vodi v večjo skrb, analiziranje in pritisk ob vsakem ciklu, kar posledično povečuje stres. Ta pa lahko negativno vpliva na reproduktivni sistem, neredne ovulacije in slabšo kakovost spolnih celic.
Žensko telo v stanju kroničnega stresa podzavestno dojema okolje kot neoptimalno za nosečnost, zato reproduktivni sistem ni prioriteta. Stres sam po sebi ni vzrok za neplodnost, lahko pa stanje poslabša ali oteži proces zdravljenja.
Postopki umetne oploditve so čustveno izjemno zahtevni zaradi hormonske terapije, čakanja na rezultate, negotovosti in strahu pred neuspehom. To lahko vodi do slabše kakovosti spanja, prizadetega družabnega življenja in obremenjenega partnerskega odnosa.
Kako zmanjšati vpliv stresa na plodnost?
Kljub temu, da popolna odsotnost stresa ni realna, obstajajo načini za zmanjšanje njegovega vpliva:
- Regulacija živčnega sistema: Redno izvajanje dihalnih tehnik, joge, meditacije ali avtogenega treninga lahko pomaga telesu preiti iz stanja "boj ali beg" v stanje počitka in regeneracije.
- Urejeno spanje: Zadostno in kakovostno spanje uravnava raven stresnih hormonov.
- Čustvena podpora: Individualni coaching, terapija ali podporne skupine zmanjšujejo občutek izolacije in pomagajo pri soočanju s stiskami.
- Omejitev brskanja po spletu: Pretirano branje forumov lahko poveča tesnobnost. Osredotočite se na individualen pogovor s podporo.
- Prizanesljivost do sebe: Spoznanje, da plodnost ni test uspešnosti in da telo ni "pokvarjeno", če zanositev ni takojšnja, zmanjšuje stres.
10-minutna meditacija za preoblikovanje stresa
Psihološke posledice in obravnava neplodnosti
Dr. Cinzia Baccaglini, psihologinja in psihoterapevtka, opozarja na psihološke posledice, ki se pojavijo pri parih, ki se odločijo za umetno oploditev. Veliko psihično breme prinašajo tudi zamrznjeni zarodki, ki jih ženske dojemajo kot zapuščene. Tudi moške ne zaobidejo psihološke posledice, kot je "simptom dneva D" - nezmožnost zagotavljanja semena na zahtevan dan. Pri otrocih, spočetih iz umetne oploditve, se lahko pojavijo sindrom preživelega ali občutek vsemogočnosti.
Vloga IVF coachinje je, da ponudi podporo med medicinskim procesom in čustvenim svetom ženske, pri čemer pomaga pri pripravi na postopek, soočanju z negotovostjo, predelavi neuspešnih ciklov in ohranjanju partnerske povezanosti. Cilj ni popolna odsotnost stresa, temveč reguliran živčni sistem, več notranje stabilnosti in občutek zaupanja v proces.
Neplodnost ostaja tabu, a se razmere izboljšujejo
Kljub temu, da se o neplodnosti govori bistveno več kot v preteklosti, ostaja tema še vedno delno tabu. Mnogi si želijo več odprtosti, še posebej glede postopkov z darovanimi celicami, biokemičnih nosečnosti in spontanih splavov. Postopek zunajtelesne oploditve (IVF) je klasični postopek umetne oploditve. Gre za oploditev v laboratoriju, pod mikroskopom, na stekelcu oziroma v epruveti. Slovenija je po dostopnosti postopkov umetne oploditve v svetu pravi unikum, saj je le-ta zelo dostopna parom, ki se soočajo z neplodnostjo, prav tako te postopke krije zavarovalnica. Neplodni pari so upravičeni do šestih brezplačnih poskusov umetne oploditve za prvega in še do dodatnih štirih brezplačnih postopkov za drugega otroka.
Spočetje v epruveti je v Sloveniji, kljub temu da se vsak šesti par sooča z neplodnostjo, še vedno velikokrat ovito v tančico skrivnosti. Dr. Uršula Reš Muravec, specialistka ginekologije in porodništva, ki se intenzivno ukvarja z zdravljenjem neplodnosti, nam je zato pojasnila vse o postopku IVF, s katerim marsikateremu paru pomaga do zanositve.
Kateri pari so primerni za postopek IVF?
Pri parih, ki se soočajo z težavami pri zanositvi, naredimo najprej diagnostične preiskave, na podlagi rezultatov le-teh pa se odločimo za način zdravljenja. Vedno poskušamo zdraviti na čim bolj enostaven in uspešen način. Ko pri paru iztrošimo vse možnosti (torej hormonsko in operativno zdravljenje), lahko pristopimo k sami epruveti oz. umetni oploditvi.
Pri terapiji pa lahko izbiramo med več načini zdravljenja. Vedno pristopamo individualno, saj s tem dosegamo najboljše rezultate. S pari se torej pogovorimo, jim razložimo postopek ter pripravimo protokol. Tak par pošljemo tudi na konzilij, na katerem sledi obravnava tako s strani različnih ginekologov kot embriologov, ki odobrijo terapijo.
Kako dolgo traja postopek IVF?
Sam postopek stimulacije jajčnikov traja nekje med dvema in tremi tedni. Nato pa se izvede fertilizacija na dan punkcije.
Ali je umetna oploditev boleča?
Postopek IVF je ne glede na vzrok najbolj naporen za ženske. To pa zato, ker imamo ženske jajčnike v telesu in je potrebna sistemska stimulacija. S tem se povečajo jajčniki, v telesu se zadržuje malo več tekočine, pride do večje občutljivosti v spodnjem delu trebuha … Tako da sama stimulacija najbolj obremenjuje žensko. Tudi punkcija, operativni poseg, pri katerem pridobimo jajčne celice, je invazivna in boleča. Je pa sam prenos zarodkov nato v večini primerov neboleč.
Koliko zarodkov prenesete v maternico?
Po slovenskem zakonu se lahko prenese največ tri zarodke. V praksi pa prenašamo enega ali dva zarodka, saj si želimo zdrave, enoplodne nosečnosti, donošene do termina. Glede števila prenešenih zarodkov se odločamo ginekologi, embriologi in pacienti skupaj. Odločitev pa je povezana s starostjo pacientke, njeno konstitucijo, sluznico maternice, kvalitete zarodkov, števila predhodnih postopkov … Vse to so namreč dejavniki, ki vplivajo na odločitev, koliko zarodkov prenesemo v operacijski dvorani.
Kakšna je uspešnost IVF postopkov?
Uspešnost postopkov je zelo odvisna od vzrokov za neplodnost. Je pa povprečna uspešnost med 25 in 30 % na ciklus. A je treba poudariti, da s starostjo ženske, močno upada. V višji starostni skupini, po 40. letu, uspešnost postopkov pade pod 10 %. Torej s starostjo drastično pada …
Tako je. Zato bi rada posebej povedala, da epruveta ne reši vsega. Uspešnost epruvete je močno znižana, če pacientka pride na kliniko za zdravljenje neplodnosti prepozno, ko genetskega materiala skoraj ni več ali pa ga je zelo malo. V takih primerih tudi z najbolj sodobnimi postopki zdravljenja neplodnosti težje pridemo do nosečnosti.
Kdaj je smiselno razmišljati o umetni oploditvi?
Če si želite otroka in ste stari manj kot 35 let, je najprej priporočljivo, da eno leto poskušate zanositi brez strokovne zdravniške pomoči. Če po tem obdobju ob rednih spolnih odnosih še vedno ne pride do zanositve, je smiselno, da se posvetujete z ginekologom. Po 35. letu je priporočljivo poiskati zdravniško pomoč že po šestih mesecih neuspešnih poskusov. Pomembno je, da ne izgubljate dragocenega časa, saj kakovost jajčnih celic po tej starosti začne upadati.
Kateri dejavniki so poleg starosti še pomembni?
Poleg starosti ima pomembno vlogo kakovost jajčnih celic. Umetna oploditev ni vedno prvi korak - najprej je smiselno opraviti temeljito diagnostiko. Pri ženskah se običajno najprej preveri hormonsko stanje in prehodnost jajcevodov. To lahko opravi vaš ginekolog ali ginekologinja. Pri moških se hkrati opravi spermiogram, po potrebi pa tudi analiza hormonskega stanja.
Ali obstajajo zakonske določbe o tem, kdo je upravičen do umetne oploditve?
Da, v Sloveniji Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB) predpisuje, da je postopek dovoljen, kadar obstaja medicinska indikacija, zaradi katere na naraven način ni mogoče zanositi. Postopki so namenjeni zdravljenju neplodnosti pri parih, pri katerih je to edina možnost za doseganje zanositve. Postopki so dovoljeni za pare, ki so v zakonski ali zunajzakonski skupnosti. Medicinska indikacija mora biti potrjena pri enem ali obeh partnerjih. Postopki so dovoljeni le za zdravljenje neplodnosti in ne za druge namene. Pri ženskah: težave, kot so neprehodni jajcevodi, endometrioza ali sindrom policističnih jajčnikov (PCO). Pri moških: zmanjšano število ali kakovost semenčic, ki ne omogoča naravne zanositve. V Sloveniji postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo delno krije obvezno zdravstveno zavarovanje, vendar le do določene starosti ženske (običajno do 43. leta). Število poskusov, ki jih krije zavarovanje, je prav tako omejeno.
Kako poteka umetna oploditev in kakšen je postopek?
Umetna oploditev temelji na stimulaciji jajčnikov z nekoliko višjimi odmerki hormonov, ki jih telo sicer proizvaja samo. Ta stimulacija poteka s pomočjo podkožnih injekcij (podobno kot si sladkorni bolniki aplicirajo inzulin) z zelo tankimi in majhnimi iglami. Ženska si injekcije daje od začetka ciklusa, običajno za obdobje od sedem do deset dni. V tem času opravi dva do tri ultrazvočne preglede, kjer se preverja rast foliklov (jajčnih celic). Ko folikli dosežejo določeno velikost, kar nakazuje prisotnost zrelih jajčnih celic, se določi termin za odvzem jajčnih celic. Odvzem poteka pod kratkotrajno anestezijo s pomočjo vaginalnega ultrazvoka (podobno kot pri ginekološkem pregledu). Zaradi anestezije ženska med posegom ničesar ne čuti in poseg prespi. Odvzete jajčne celice nato oplodijo zunaj telesa. Zarodki se nato pet dni razvijajo v inkubatorju, kjer jih vsak dan spremljajo pod mikroskopom. Po petih dneh se najboljši zarodek s pomočjo tanke silikonske cevke vstavi v maternično votlino. Tam se ga previdno odloži v upanju, da se bo ugnezdil in bo prišlo do nosečnosti. Končni rezultat je znan po 12 do 14 dneh.
Ali obstajajo različne metode za oploditev jajčne celice?
Da, poznamo dve glavni metodi. Prva je klasična metoda IVF (In-Vitro-Fertilisation oz. oploditev in vitro), ki velja za osnovno metodo. Uporablja se predvsem, kadar je vzrok za neplodnost pri ženski, medtem ko so spermiji zdravi in imajo dovolj moči, da sami prodrejo skozi steno jajčne celice. Naprednejša metoda je ICSI ali metoda neposrednega vnosa (intracitoplazmatska injekcija semenčice). Ta se uporablja v primerih, ko spermiji potrebujejo pomoč pri vstopu v jajčno celico. Pod mikroskopom z veliko povečavo se izbere posamezen spermij, ki se nato neposredno vbrizga v jajčno celico. Sam proces oploditve nato običajno uspešno opravita jajčna celica in spermij.
Kaj negativno vpliva na verjetnost zanositve?
Kajenje močno škoduje kakovosti jajčnih celic, prekrvavitvi maternice, sluznici in jajčnikom. Škodljivo vpliva na številna področja, poleg tega poslabša tudi kakovost spermijev. Posledic dolgotrajnega kajenja ni mogoče izničiti že po treh mesecih abstinence. Prav tako močno zmanjšujeta možnosti za zanositev tako prekomerna kot prenizka telesna teža. Na plodnost negativno vplivata tudi sindrom policističnih jajčnikov (PCOS) in endometrioza. Vedno pogosteje opažamo, da imajo mlade ženske zmanjšano zalogo jajčnih celic (število jajčnih celic, ki jih ima ženska na voljo). To stanje, imenovano prezgodnje staranje jajčnikov, je zaskrbljujoče. Strokovnjaki s področja zdravljenja neplodnosti si prizadevajo ozaveščati o tem tako med zdravstvenimi delavci kot v širši javnosti. Priporočljivo bi bilo, da ženske med 30. in 35. letom opravijo pregled plodnosti. Ginekologinja ali ginekolog lahko s pregledom ugotovi, ali je stanje normalno ali pa so potrebni nadaljnji ukrepi. Zalogo jajčnih celic je danes mogoče zanesljivo oceniti s pomočjo ultrazvoka in krvnih testov. Velik izziv predstavlja dejstvo, da se starost, pri kateri ženske začnejo načrtovati družino, vse bolj pomika navzgor. Zaradi daljšega izobraževanja, osredotočenosti na kariero in težav pri iskanju partnerja se ženske za načrtovanje družine pogosto odločajo šele po 35. letu, namesto v obdobju, ki je naravno najbolj ugodno (med 25. in 35. letom). Po tej starosti kakovost jajčnih celic začne upadati. Če se temu pridružijo še drugi dejavniki, lahko uresničitev želje po otroku postane precej zahtevna.
Kakšna je starostna meja za umetno oploditev?
Ženske lahko poskušajo z umetno oploditvijo do 43. leta starosti, vendar se po 40. letu verjetnost uspeha znatno zmanjša. Pri tej starosti je že približno 70 odstotkov jajčnih celic genetsko neustreznih. Po 40. letu je kljub napredkom reproduktivne medicine težko doseči nosečnost z lastnimi jajčnimi celicami. Nosečnosti, o katerih beremo pri ženskah v drugi polovici 40-ih let, so večinoma rezultat darovanja jajčnih celic. Ta postopek je pri nas dovoljen, ko ni možnosti, da bi prišlo do nosečnosti z uporabo lastnih celic para ali če je to potrebno za preprečitev prenosa hude dedne bolezni na otroka. Zakon v Sloveniji določa, da je zamrzovanje jajčnih celic (krioprezervacija) dovoljeno le v določenih medicinskih okoliščinah, in sicer ženskam, pri katerih obstaja tveganje za izgubo plodnosti zaradi določenih bolezni ali zdravljenja, kot so kemoterapija, radioterapija ali druge medicinske intervencije, ki lahko trajno vplivajo na delovanje jajčnikov. Poleg tega lahko ženske, ki so že vključene v postopek umetne oploditve, zamrznejo jajčne celice, če je to potrebno za nadaljnje postopke.
S kakšnimi strahovi se soočajo pari pred postopkom umetne oploditve?
Najpogostejši je strah pred stranskimi učinki. Te strahove je mogoče učinkovito omiliti z razlago, da se pri umetni oploditvi uporabljajo le hormoni, ki jih telo že pozna. Danes so ti hormoni zelo natančno prilagojeni hormonskemu stanju ženske in stanju njenih jajčnikov. Prekomerna stimulacija je danes redka, prav tako trajno pridobivanje telesne teže. Mogoče je le prehodno zadrževanja vode v telesu. Manj strahov je povezanih s samim posegom, saj pacientke predhodno dobro informiramo, tako da točno vedo, kaj jih čaka.
Kako pari doživljajo poseg? Imajo po njem bolečine?
Poseg poteka pod kratkotrajno anestezijo. Po odvzemu jajčnih celic lahko ženske občutijo rahle bolečine, podobne menstrualnim krčem. Te običajno izginejo po enem do dveh dneh in jih je po potrebi mogoče učinkovito omiliti z uporabo protibolečinskih zdravil.
Do kakšnih komplikacij lahko pride pri postopku umetne oploditve?
Načeloma gre za rutinski poseg, ki ga izvajajo specialisti in je povezan z zelo nizkim tveganjem. Zahvaljujoč ultrazvoku je mogoče natančno spremljati, kje se nahajamo, kar bistveno zmanjša možnost zapletov. V redkih primerih lahko pride do krvavitev, naknadnih krvavitev ali okužb. Običajno se pacientke že uro in pol po posegu lahko vrnejo domov. Na dan odvzema jajčnih celic ni dovoljeno voziti avtomobila ali oditi na delo, saj prejeta sedativna zdravila lahko vplivajo na reakcijski čas.
Kaj se svetuje parom, pri katerih postopek ni bil uspešen?
Vsak cikel zdravljenja za par prinese nove informacije. Ali lahko odvzamemo jajčne celice? Ali so te dobre kakovosti? Se zarodki v prvih petih dneh razvijajo tako, kot si želimo? S temi koraki se lahko analizira vsak posamezni del postopka in se ugotovi, ali obstajajo večje ovire, kot je bilo pričakovano. Na nekatere izmed teh ovir lahko reagiramo, na vse pa na žalost ne. Pri določenih genetskih ali fizioloških težavah se parom kljub napredni medicinski tehnologiji žal ne more pomagati. Na srečo je umetna oploditev za večino parov uspešna - tudi če so za uspeh potrebni trije ali štirje poskusi. Če umetna oploditev ne prinese želenega rezultata, obstajajo še druge možnosti za uresničitev želje po otroku, kot so darovanje jajčnih celic, darovanje semenčic, posvojitev ali prevzem skrbništva v obliki rejništva.
Nove rodovitnosti in alternativne poti
Zgodi se, da par, ki se več let sooča z neplodnostjo, zanosi po naravni poti ravno takšni, ko to najmanj pričakuje. Marsikateri par pa izbere druge alternative, na primer:
- NaPro tehnologija zdravljenja neplodnosti: Deluje po principu odstranjevanja vzrokov neplodnosti. Je etična metoda zdravljenja neplodnosti in v primerjavi z umetno oploditvijo daje boljše rezultate. Spočetje poteka po naravni poti.
- Posvojitev otroka: Posvojitev je čudovit primer, kako se odločimo za ljubezen. Normalno je, da imamo strahove, skrbi in vprašanja pred posvojitvijo. Lahko se sprašujemo, ali bomo lahko sploh ljubili posvojenega otroka tako, kot bi svojega. Seveda bomo lahko - tako kot ljubimo svojega sozakonca, čeprav nima istih genov kot mi.
- Iskanje nove rodovitnosti: Kljub temu da zakonca ne moreta imeti otrok, je njun odnos in njun zakon lahko nadvse rodoviten. Kajti rodovitnost para ni vezana zgolj na zmožnost rojevanja, ampak le-ta sega daleč izven maternice. Številni pari komaj ob izkušnji neplodnosti »spoznajo« svoje novo poslanstvo v življenju in tako najdejo svojo novo rodovitnost, ki jih izpolnjuje.
