Neplodnost je vse pogostejša težava sodobnega časa, s katero se sooča vsak šesti par. Vendar pa sodobna medicina ponuja rešitve, med katerimi je ena najuspešnejših umetna oploditev, strokovno imenovana oploditev z biomedicinsko pomočjo (OBMP). Ta omogoča številnim parom, da izkusijo radosti starševstva. Umetna oploditev ni en sam postopek, temveč zajema vrsto medicinskih posegov in metod. Zato je ključno razumeti, katere metode obstajajo in katera je za posamezen par najprimernejša. V Sloveniji se v treh centrih za zdravljenje neplodnosti - v UKC Ljubljana, UKC Maribor in Porodnišnici Postojna - letno opravi med 3000 do 4000 postopkov zunajtelesne oploditve, po katerih se rodi okoli 1300 otrok.
Zakon o zdravljenju neplodnosti in omejitve pri OBMP
V Sloveniji postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP) z darovanimi spolnimi celicami, kot pojasnjujejo na Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Maribor, temeljijo na Zakonu o zdravljenju neplodnosti. Ti postopki so dovoljeni le iz zdravstveno utemeljenih razlogov. Zakon določa, da je pri paru dovoljeno darovanje bodisi semenskih, bodisi jajčnih celic, vendar ne obojih hkrati. Predvideno je, da otrok genetsko pripada vsaj enemu izmed staršev, zato tudi darovanje zarodkov ni dovoljeno.
Pari, ki so upravičeni do takšnih postopkov, lahko prejmejo pomoč le ob nesebičnem darovanju spolnih celic. Darovanje je anonimno, podatki, ki bi omogočali identifikacijo, pa se ne smejo razkriti ne prejemnikom ne darovalcem.
Pogoji za darovalce spolnih celic
Darovalec semena mora biti polnoleten moški, mlajši od 55 let, ki ima ustrezno telesno kondicijo in je dobrega zdravja. Ne sme imeti nobenega resnejšega obolenja ali soditi v rizične skupine za okužbe s spolno prenosljivimi mikroorganizmi. V njegovi družini ne sme biti nosilcev znanih dednih obolenj. V laboratoriju se pregleda njegov vzorec semena, da se ugotovi njegova primernost. Seme primerne kakovosti se zamrzne, darovalcu pa določijo krvno skupino in ga testirajo na spolno prenosljive mikroorganizme (hepatitis B, C, sifilis, CMV in virus HIV).
Darovalke jajčnih celic morajo biti zdrave, polnoletne in mlajše od 35 let. Prav tako ne smejo soditi v rizične skupine za okužbe s spolno prenosljivimi mikroorganizmi in v njihovi družini ne sme biti nosilcev znanih dednih prenosljivih obolenj. Z morebitnimi darovalkami se opravi pogovor o njihovem zdravstvenem stanju, družinskih obolenjih, motivih za darovanje ter pravno-etičnih vidikih postopkov OBMP z darovanimi jajčnimi celicami. Potencialne darovalke so deležne laboratorijskih preiskav ter kliničnega in ultrazvočnega pregleda, s katerimi se ugotovi njihova primernost za darovanje.
Po besedah Lee Mlakar, dr. med., sledi spodbujanje rasti foliklov s hormonskimi injekcijami, ki si jih darovalka sama aplicira enkrat dnevno pod kožo v predelu trebuha, običajno 8 do 14 dni, odvisno od odzivnosti jajčnikov na stimulacijo. Folikli vsebujejo jajčne celice.
Ko so jajčne celice pridobljene, jih oplodijo s semenom moškega partnerja pri prejemnem paru. Tako nastale zarodke nato zamrznejo. V Sloveniji se uporabljajo samo spolne celice, pridobljene v državi; izmenjava ali pridobivanje celic iz tujine je zakonsko prepovedana.
Statistika in čakalne dobe v Sloveniji
Podatki kažejo, da se je lani za darovanje semena javilo pet potencialnih darovalcev, kar je znatno več kot v prejšnjih letih, ko sta se letno javila le dva do trije darovalci. Kljub temu pa na postopek s semenom anonimnega darovalca čaka 15 parov, na postopek za darovano jajčno celico pa je vpisanih 19 parov. Pari, ki potrebujejo darovano jajčno celico, se pogosto odločajo za odhod v tujino, predvsem na Češko in v Avstrijo, kar nakazuje na dolge čakalne vrste v Sloveniji zaradi pomanjkanja darovalcev.
Lea Mlakar je pojasnila, da lahko seme moškega darovalca uporabijo pri več postopkih za več parov.
Metode oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP)
Umetna oploditev, ali strokovno imenovana oploditev z biomedicinsko pomočjo (OBMP), je skupni izraz za več medicinskih posegov in metod, ki pomagajo parom pri zanositvi. Med najpogostejše metode OBMP sodijo:
IUI (Intrauterina inseminacija): Pri tej metodi zdravnik med ovulacijo vnese predhodno obdelano semensko tekočino neposredno v maternico. S tem se poveča možnost srečanja semenčic z jajčecem in posledično zanositev. Postopek je preprost, neboleč in se pogosto uporablja pri blagi moški neplodnosti, nepojasnjenih vzrokih ali težavah z ovulacijo.
IVF (In vitro fertilizacija) / IVF-ICSI: IVF je postopek, pri katerem se jajčeca oplodijo s semenčicami v laboratoriju, zunaj telesa. Oplojeno jajčece nato prenesejo v maternico. Uporablja se pri različnih vzrokih neplodnosti, ko naravna zanositev ni mogoča.
- ICSI (Intracitoplazmatska injekcija semenčice): To je napredna oblika IVF, pri kateri embriolog z mikroskopsko iglo vnese eno samo semenčico neposredno v jajčece. Ta metoda je posebej primerna pri izrazito zmanjšani moški plodnosti ali kadar je bilo v preteklosti malo ali nič uspešnih oploditev. Za klasičen IVF se potrebuje dovolj veliko število gibljivih in morfološko ustreznih semenčic, kar je težava pri slabi kakovosti moških spolnih celic. ICSI se najpogosteje uporabi pri premagovanju moške neplodnosti, ko je semenčic premalo ali ko niso dovolj gibljive ali pravilno oblikovane.
ET (Embriotransfer): To je zaključni korak postopka IVF, pri katerem zdravnik enega ali več kakovostnih zarodkov vnese v maternico ženske. Postopek je hiter, neboleč in običajno ne zahteva anestezije.
Osebne izkušnje in soočanje z neplodnostjo
Številni pari se soočajo z izzivi neplodnosti, kar je lahko čustveno in psihično izčrpljujoče. Spletni forumi in pričevanja razkrivajo globoko željo po otroku in bolečino ob neuspešnih poskusih.
Ena izmed zgodb opisuje par, ki se že dve leti trudi za zanositev. Po operaciji policističnih jajčnikov in odstranitvi pregrade na maternici, ter ob diagnosticirani okužbi s HIV pri ženski, so jima v Sloveniji rekli, da je ne smejo umetno oploditi in naj gredo v tujino. Ta izkušnja poudarja ovire, s katerimi se lahko srečajo pari, še posebej v primeru specifičnih zdravstvenih stanj.
Druga zgodba opisuje pot para, ki se je po letu dni truda soočil s postopki OBMP. Po uporabi zdravil za spodbujanje ovulacije (Femara), spremljanju rasti foliklov z ultrazvokom in "akciji" ob določenem dnevu, je nastopila krvavitev, kar je pomenilo razočaranje. Naslednji mesec se je postopek ponovil, a ga je nato prekinila pandemija koronavirusa. V času čakanja se je seks ponovno spremenil v prijetno dejanje, ne več obveznost. Po ponovnih preiskavah in slabih spermiogramih, je bil končno potrjen njun status kot kandidatov za IVF. Po čakanju, povezanem s prestavljenimi postopki in dopusti, ter negotovosti glede morebitne pregrade na maternici, je končno prišel klic za začetek postopka. Sledila je hormonska stimulacija (Gonal, Cetrotide), punkcija foliklov, pri kateri so pridobili 8 celic, od katerih se jih je 5 oplodilo. V maternico so vstavili en zarodek, dva so zamrznili. Po petih dneh je sledil posvet pred transferjem. Na 10. dan po transferju je test pokazal pozitiven rezultat, kar je prineslo nepopisno srečo in olajšanje, čeprav je strah za majhno pikico ostal.
Pomembno je poudariti, da je uspešnost posameznega postopka IVF odvisna od številnih dejavnikov, predvsem od starosti ženske (po 35. letu upada, po 43. letu je praktično nična), oblike moške neplodnosti, načina življenja partnerjev, zdravstvenega stanja ter kvalitete pridobljenih jajčnih celic in razvoja zarodkov. Uspešnost v Sloveniji v najboljšem primeru dosega okoli 30 % na cikel, z naraščajočo starostjo ženske pa se zmanjšuje. Zato je priporočljivo, da se pari z odločitvijo za OBMP ne obremenjujejo v poznejših letih.
Kako deluje IVF | 3D animacija
Prekoncepcijska genetska preiskava in IVF
V primerih, ko obstaja tveganje za prenos dednih bolezni, kot je hemofilija A, se pari lahko odločijo za prekoncepcijsko kariotipizacijo ali drugo molekularno-genetsko preiskavo. Pri hemofiliji A obstaja 50 % možnost, da bo moški plod bolnik, pri ženskem plodu pa 50 % možnost, da je prenašalka, kar pomeni 75 % verjetnost, da bo otrok brez bolezni.
Vendar pa je treba upoštevati, da postopek IVF ni brez izzivov. Vključuje številne vaginalne ultrazvoke, hormonske terapije, jemanje krvi, punkcijo in transfer, kar lahko povzroči napihnjenost, številne težave in nevarnosti, povezane s samimi hormoni. Zato je pri IVF, kljub možnosti pridobitve več zarodkov, pomembno pretehtati vse vidike in se posvetovati z zdravniki na oddelku za zdravljenje neplodnosti ter genetiki.
Pravna in etična vprašanja OBMP
Umetna oploditev je zakonsko varovana kot človekova pravica do zasebnega in družinskega življenja, zlasti kadar je zanositev po naravni poti zelo težka ali nemogoča. V Sloveniji postopek OBMP, če je to potrebno za preprečitev prenosa dedne bolezni na otroka, financira dopolnilno zdravstveno zavarovanje do štirikrat, po porodu pa so upravičeni do nadaljnjih štirih poskusov.
Postopek OBMP lahko v Sloveniji izvede samo raznospolni zunajzakonski ali zakonski par. Prepovedano je kloniranje človeka, izbira otrokovega spola pa je dovoljena le, če otrok določenega spola lahko podeduje genetsko bolezen. Nadomestno materinstvo v Sloveniji ni urejeno in zato ni dovoljeno.
Informacije o posameznih primerih umetne oploditve in darovanja spolnih celic se varujejo kot poslovna skrivnost. Identiteta darovalca ni razkrita prejemniku in obratno. Slovensko pravo izrecno prepoveduje kakršnokoli zahtevo za določitev očetovstva ali materinstva darovalca v zvezi z otrokom, rojenim po poti umetne oploditve. Osebni podatki se hranijo v registru do največ 50 let.
Prihodnost OBMP in izzivi
Zadnja novela zakona je razširila dostopnost postopkov OBMP tudi na samske ženske in ženske v istospolnih zvezah, s čimer se odpravljajo diskriminatorne omejitve in zagotavlja enakopravnejši dostop do biomedicinske pomoči. To pomeni, da bo več žensk, ne glede na partnerski status, lažje uresničilo svojo željo po materinstvu.
Kljub napredku v medicini in zakonodaji, ostajajo izzivi, kot so pomanjkanje darovalcev, dolge čakalne dobe in visoki stroški za tiste, ki niso upravičeni do financiranja. Obenem pa se pojavljajo tudi kritični pogledi na nekatere vidike OBMP, kot je na primer izjava italijanskega ginekologa dr. Antonia Salvatore Marie Orienteja, ki poudarja, da je na področju OBMP še vedno prisotna velika improvizacija in da bi bilo v mnogih primerih dovolj manj invazivnih terapij, ki temeljijo na psihosomatskih vzrokih neplodnosti. Njegova izkušnja kaže na to, da so nekateri pari, ki niso imeli resnih reproduktivnih težav, po neuspelih postopkih OBMP zanosili naravno.
Zavedanje o teh vidikih je ključno za informirano odločanje parov, ki se soočajo z neplodnostjo.