Umetna prekinitev nosečnosti (UPN), pogosto imenovana splav, je v Sloveniji kompleksna tema, ki se dotika pravnih, medicinskih, etičnih in socialnih vidikov. Razumevanje zakonskih določb, postopkov ter zgodovinskega razvoja na tem področju je ključno za celovito obravnavo te občutljive tematike. Članek bo podrobno osvetlil legalnost UPN, časovne omejitve, postopke odločanja s strani komisij, različne metode izvedbe, dostopnost storitve ter zgodovinski razvoj zakonodaje in družbenega odnosa do splava v Sloveniji.
Zakonski okvir in časovne omejitve
V Sloveniji je umetna prekinitev nosečnosti na zahtevo nosečnice zakonita. Ta pravica je zapisana v 55. členu Ustave RS, ki določa: »Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno.« Do 10. tedna nosečnosti je dovoljen splav na zahtevo nosečnice, kar pomeni, da za poseg v tem obdobju ni potrebna dodatna odobritev komisije.
Postopek za umetno prekinitev nosečnosti se začne na zahtevo nosečnice. Če nosečnica ni razsodna, zahtevajo umeten splav njeni starši oziroma skrbnik. Zahteva ženske, pri kateri nosečnost traja več kot deset tednov, pa je predmet obravnave komisije prve stopnje za umetno prekinitev nosečnosti. V kolikor gre za nosečnost, ki traja več kot 10 tednov, se mora nosečnica najprej zglasiti na Komisiji za umetno prekinitev nosečnosti prve stopnje, ki se redno sestaja v vseh regijskih bolnišnicah v Sloveniji.
Če komisija prve stopnje meni, da za umetno prekinitev nosečnosti niso izpolnjeni pogoji po 18. členu zakona, zavrne zahtevo. V tem primeru lahko nosečnica predlaga, da o njeni zahtevi odloči komisija druge stopnje. Postopek za umetno prekinitev nosečnosti po desetem tednu nosečnosti vodijo in o zahtevi nosečnice odločajo komisije prve in druge stopnje za umetno prekinitev nosečnosti. Če komisija prve oziroma druge stopnje dovoli umetno prekinitev nosečnosti, napoti nosečnico z vso dokumentacijo v zdravstveno organizacijo, ki opravlja umetno prekinitev nosečnosti.
Skrajna meja za splav v Sloveniji je 28. teden nosečnosti, vendar je po 22. tednu poseg mogoč le v izjemnih okoliščinah, običajno zaradi resne ogroženosti življenja ali zdravja nosečnice. Umetni splav je mogoče uradno opraviti najkasneje do 22. tedna nosečnosti, kar je pomembno razlikovati od kasnejših posegov, ki so dovoljeni le v posebnih, zakonsko opredeljenih primerih.
Velika večina (92 %) splavov v Sloveniji je opravljenih do 10. tedna nosečnosti. To kaže na to, da se večina žensk odloči za poseg v zgodnji fazi nosečnosti, ko je postopek manj zapleten in manj obremenjujoč.
Postopek pridobitve napotnice in obravnava na komisijah
Podrobne informacije o postopkih umetnega splava in kako poteka obravnava na komisijah - če si noseča več kot deset tednov - prejmeš pri ginekologu, ki izda napotnico za umetni splav. V kolikor si ugotovila, da si noseča, nosečnost pa je neželena, se najprej naroči na pregled pri izbrani ginekologinji. V kolikor nisi opredeljena pri izbrani ginekologinji, se oglasi v najbližji ginekološki ambulanti ter se posvetuj z zdravstvenim osebjem. Ginekologinja se bo s tabo pogovorila in z ultrazvočnim pregledom potrdila nosečnost. Izdala bo napotnico za umetno prekinitev nosečnosti ter določitev krvne skupine (če je še nimaš) in po potrebi dodatne teste ter ti dala informacije, kako bo postopek potekal.
Z napotnico se nato naročiš na postopek v katerikoli regijski bolnišnici. V kolikor gre za nosečnost do dopolnjenega 10. tedna, šteto od prvega dne zadnje menstruacije, se postopek prekinitve nosečnosti opravi na željo nosečnice. V kolikor gre za nosečnost, ki traja več kot 10 tednov, pa je potrebna odobritev komisije 1. ali 2. stopnje.
Metode umetne prekinitve nosečnosti
V Sloveniji se izvajata dve metodi umetne prekinitve nosečnosti: farmakološka (splav s tabletko) in kirurška. Obe metodi sta varni in učinkoviti, z malo stranskimi učinki, zapleti pa so redki. Noben način ni boljši, razlikujeta pa se v postopku izvedbe. Izbira metode s katero UPN izvedemo, je odvisna predvsem od trajanja nosečnosti.
Farmakološki splav (splav s tabletko)
Farmakološki splav, znan tudi kot »splav s tabletko«, je primeren za zgodnje nosečnosti (do dopolnjenega 10. tedna). Sproži se s kombinacijo dveh abortivnih hormonskih preparatov: mifepristona (antiprogesterona) in misoprostola (prostaglandina).
Postopek se začne z enim tabletom mifepristona (200 mg), ki ga nosečnica zaužije oralno v ginekološki ambulanti ali po navodilu doma. Ta tableta v telesu ustavi izločanje naravnega hormona progesterona, ki je ključen za razvoj ploda. Po 48 urah se običajno nadaljuje postopek v bolnišnici. Medicinsko osebje skozi nožnico aplicira misoprostol (štiri vaginalete po 200 mg), ki sproži odpiranje materničnega vratu in krče v maternici, zaradi katerih se najprej izloči plod, kasneje pa še posteljica in maternična sluznica.
V prvih treh do štirih urah po aplikaciji misoprostola splavi 50 % do 70 % žensk. Pri drugih se postopek nadaljuje s pomočjo tablet, ki se raztopijo v ustih. V primeru, da se splav ne sproži ali je nepopoln, je potrebna abrazija oziroma kirurški splav. Bolečine pri tej metodi so podobne menstrualnim krčem.
Po pregledu pri ginekologu nosečnica zaužije tabletko mifepristona in gre domov. Če pride na pregled v četrtek ali petek, se lahko zgodi, da tabletko spije naslednji dan ali čez dva dni doma ob določeni uri. Po tem lahko pričakuje blago slabost z bruhanjem, zmeren glavobol ter menstrualnim krčem podobne bolečine v spodnjem delu trebuha ob hkratni blagi krvavitvi iz nožnice ali brez nje.
Zjutraj pride nosečnica tešča na ginekološki oddelek in tam ostane nekaj ur. V nožnico dobi 4 vaginalete, 3-4 ure leži in v tem času 70 % žensk zakrvavi iz nožnice s sočasnimi krči maternice, ki so po jakosti bolečine podobni močnejšim menstrualnim krčem. To pomeni, da je splav v teku. Bolečine po potrebi ublažijo z analgetiki. Če do krvavitev ni prišlo, dobi dodatne tabletke, ki jih raztopi v ustih, zato lahko ostane na oddelku nekaj ur dlje. Ostalih 25 % žensk močneje zakrvavi nekaj ur po odpustu (šele doma). Če do močne krvavitve ali nepopolnega splava pride po odpustu, je potrebna nadaljnja medicinska oskrba. V 3-5 % je ta postopek prekinitve nosečnosti neuspešen, kar pa se lahko pokaže šele po odhodu domov. Po odhodu domov svetujemo nekaj dni (3-5) bolniškega staleža. Prve dni je lahko prisotna menstruaciji podobna krvavitev, nato pa še nekaj dni rjavega izcedka. V primeru uspešne prekinitve nosečnosti z zdravili, naslednji kontrolni pregled pri izbranem ginekologu opravite 14 dni kasneje.
Farmakološki splav je izjemno učinkovit, vendar je v določenih situacijah potrebna skrajna previdnost. V primeru znane alergije na zdravila, hude oblike ali neurejene astme, srčne aritmije, zmanjšanega delovanja ledvic ali jeter, visokega krvnega pritiska, hude slabokrvnosti in nekaterih drugih redkih obolenj je uporaba teh zdravil lahko tvegana, zato je vedno potreben temeljit pogovor z zdravnikom pred izvedbo.
Kako deluje tabletka za splav: Video o medicinskem splavu v 1. trimesečju
Kirurški splav
Kirurški splav je metoda, ki se uporablja pri nosečnostih, ki so višje od 10 tednov, ali v primerih, ko farmakološki splav ni uspešen ali ni primeren zaradi zdravstvenih razlogov. Najpogostejša kirurška metoda je vakuumska aspiracija s kontrolo kirete.
Ta poseg opravi ginekologinja v bolnišnici. Nosečnost prekine tako, da razširi kanal materničnega vratu in nato vsebino maternične votline posesa z aspiratorjem. Kadar je potrebno dodatno odstranjevanje, ginekologinja to opravi s posebnim instrumentom (kireto). Poseg poteka v kratkotrajni splošni anesteziji, zato mora biti ženska na dan posega tešča. Med posegom nosečnica ne čuti bolečine.
Poseg je hiter, traja približno 15 minut, in je varen, a kot pri vsakem kirurškem posegu pri njem obstaja majhna možnost zapletov. Med najpogostejše zaplete po kirurškem splavu sodijo: poškodba maternice ali njeno predrtje, obilnejša krvavitev iz maternice, vnetje po posegu s posledično tvorbo zarastlin v votlini maternice (Ashermanov sindrom), neuspešna izvedba posega ali zaostali delčki produktov nosečnosti, zapleti zaradi anestezije (alergijske reakcije ali poslabšanje druge že obstoječe bolezni), okužbe (endometritis - vnetje maternične sluznice ali medenična vnetna bolezen).
Če med posegom ni prišlo do zapletov, lahko bolnišnico zapustite v nekaj urah, priporočljivo je v spremstvu svojcev ali partnerja. Ob odpustu vas ginekologinja seznani s potekom posega in vam da ustrezna navodila. Krvavitev po posegu je po navadi šibkejša od običajne menstruacije in lahko traja še do sedem dni. Bolečina po posegu je večinoma zelo blaga. Ob bolečini lahko vzamete sredstva za lajšanje bolečin (npr. Lekadol, Panadol).
V primeru, da umetna prekinitev nosečnosti ni bila uspešna, je potreben ponoven kirurški poseg (abrazija). Po posegu se odsvetuje spolne odnose, težje fizično delo, kopanje in uporabo tamponov zaradi povečanega tveganja za okužbe. Priporoča se prhanje namesto kopanja.
Dostopnost in stroški
V Sloveniji je umetna prekinitev nosečnosti na zahtevo nosečnice do 10. tedna nosečnosti na splošno brezplačna za vse ženske, ki imajo urejeno obvezno zdravstveno zavarovanje. To pomeni, da storitev krije zdravstveno zavarovanje.
V redkih primerih, ko v Sloveniji živeča oseba nima urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja, ali pa je tujka brez prebivališča v Sloveniji, je storitev samoplačniška. Strošek umetne prekinitve nosečnosti se od primera do primera lahko precej razlikuje, saj je odvisen od trajanja nosečnosti, načina prekinitve, vrste anestezije, trajanja bolnišničnega bivanja ipd. Za samoplačnike ali tujke, ki prihajajo zaradi pomankljivega dostopa do storitve v domači državi (kot je primer Hrvaške, kjer naj bi cena znašala okoli 1.100 evrov), je storitev plačljiva.
V času medvojne Kraljevine Jugoslavije je leta 1929 postalo zakonito izvajanje splavov iz zdravstvenih razlogov (grožnja življenju ali zdravju nosečnice). Po drugi svetovni vojni so bile izvedene dodatne spremembe, ki so omogočile splav v primeru posilstva ali drugih kaznivih dejanj in socialnih razlogov. Umetni splav je bil legaliziran leta 1952, leta 1974 pa je SFR Jugoslavija postala ena izmed prvih držav, ki je pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok zapisala v ustavo. V SR Sloveniji so bile leta 1977 odpravljene vse zakonske omejitve razen zdravstvenih za elektivno izvajanje splava.
Družbeni in etični vidiki
V Sloveniji se število splavov zmanjšuje. Padajoče število splavov med mladoletnimi osebami je pozitiven trend. V začetku 1980-ih let je bilo v državi opravljenih skoraj 20.000 splavov na leto, medtem ko se danes število giblje bistveno nižje. Največje število splavov je bilo zabeleženo leta 1982 (21.185 splavov). Po podatkih iz leta 2002 večina žensk, ki se je odločila za splav, ob zanositvi ni uporabljala nobene kontracepcijske metode ali pa je uporabljala manj zanesljive metode.
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je leta 2006 v okviru Strategije za dvig rodnosti predlagalo, naj umetna prekinitev nosečnosti postane plačljiva, razen v primerih, ko je ogroženo življenje nosečnice. Tedanji minister Janez Drobnič je izpostavil, da je vodilo predloga "da je življenje od spočetja do naravne smrti vrednota" in da je "[š]tevilo splavov […] boleča rana družbe, ki je premalo naklonjena življenju […]". Drobnič je prav tako poudaril, da sistem javnega zdravstva krije stroške le za štiri poskuse umetne oploditve, medtem ko si pari, ki želijo podariti življenje, stroške za nadaljnje poskuse krijejo sami.
Etične smernice zdravniškega poklica v zvezi z umetno prekinitev nosečnosti določa 22. člen kodeksa zdravniške etike Zdravniške zbornice Slovenije, ki se glasi: "Zdravnik spoštuje življenje od spočetja dalje in s svetovanjem tak odnos prenaša na širšo skupnost. Zdravnik se zaveda etičnih dilem v zvezi z umetno prekinitev nosečnosti in je ne priporoča kot metodo načrtovanja družine."
V Sloveniji zaradi ugovora vesti splava ne izvaja okoli 3 % ginekologov. V času pred državnozborskimi volitvami leta 2014 sta se proti pravici do splava izrecno izrekli zgolj stranki Nova Slovenija in Slovenska ljudska stranka, ki sta poudarjali spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti ter potrebo po osveščanju o posledicah splava in izčrpanju vseh alternativnih možnosti.
Katoliška cerkev na Slovenskem se je ob snovanju ustave leta 1991 izrekla proti zapisu pravice do splava v ustavo RS. Obstajajo tudi organizacije, kot je Zavod Iskreni, ki zagovarjajo stališča proti splavu in nudijo pomoč ženskam po opravljenem splavu.
Posledice in pomoč
Splav, ne glede na metodo izvedbe, ne vpliva na plodnost, ne zmanjšuje možnosti za zanositev v prihodnosti in tudi ne vpliva na splošno zdravje. Splav ne poveča tveganja za raka dojke in ne povzroča depresije ali drugih duševnih težav. Prav tako ne povzroča neplodnosti. Vendar pa se v različnih obdobjih po umetnem splavu lahko pojavi tesnoba in depresivnost, kar je lahko posledica tako medicinskih zapletov kot tudi psihološke obremenitve.
Vsaka ženska mora po umetnem splavu opraviti kontrolni ginekološki pregled v času od enega do treh tednov po posegu. Ginekologa je treba nemudoma obiskati v primeru močnejših vaginalnih krvavitev (ko porabiš več kot 4-5 vložkov v eni uri oziroma 12 vložkov v 24 urah), če krvavitev traja več kot 10 dni, ob prisotnosti vročine (nad 38 stopinj Celzija), obilnega in smrdečega vaginalnega izcedka ter močnejših bolečinah v spodnjem delu trebuha.
Nenačrtovana nosečnost je stiska za večino žensk. V takšnih situacijah je na voljo psihosocialna podpora, vključno s svetovanjem in možnostjo pogovora o občutkih. Obstajajo tudi testi, kot je "Test občutkov" ali "Test pred splavom", ki naj bi ženskam pomagali pri pripravi vprašanj za ginekologa in pri razmisleku o svoji odločitvi.