Vprašanje "Ali spite?" je zagotovo eno izmed prvih, ki ga novopečeni starši deležni. Kako nehvaležno vprašanje, ki po nepotrebnem starše spravlja v dodatno stisko. Draga starša, popolnoma običajno je, da vaš dojenček (še) kar nekaj časa ne bo prespal noči. Kot novopečeni starši ste zagotovo že ugotovili, da je izraz "spim kot dojenček" verjetno izjavil nekdo, ki nima svojih otrok. Prej kot se boste sprijaznili, da spanje in dojenčki praviloma ne gredo skupaj, lažje bo za vas. Na dojenčka, ki noče spati, ne glejte kot na svoj osebni neuspeh. Številne raziskave so pokazale, da se dojenčki zbujajo veliko pogosteje kot odrasli, njihov cikel spanja pa v povprečju traja 50 minut. Spanje je naša osnovna biološka potreba, ki pomembno vpliva na zdravje - tako otroka kot tudi cele družine. Za vas smo pripravili nekaj nasvetov, kateri upamo, da vam bodo vsaj nekoliko v pomoč. Kako ravnati z otrokom, ko pride čas za njegov odhod v posteljo in kako ravnati v času nočnega počitka?
Razumevanje dojenčkovega spanca in regresije
Večina mladih staršev še ni slišala za regresijo spanja oziroma jim ta izraz ni poznan. Na kratko vam lahko regresijo spanja obrazložimo kot obdobje, ko dojenček, ki je prej dobro spal, doživi začasno zmanjšanje vzorcev spanja, se zato pogosteje zbuja in težje umiri. Regresija spanja se običajno pojavi, ko dojenček dopolni 4, 9 in/ali 18 mesecev. Traja lahko od treh do šestih tednov. Pogosto sovpada z razvojnimi in/ali fizičnimi mejniki, kot sta na primer kobacanje, izraščanje prvega zoba ipd.
Novorojenčkovo dihanje še ni zrelo in s pogostejšim prebujanjem se pravzaprav varuje, da med enim in drugim vdihom ne bi minilo preveč časa. Torej je zanj v bistvu zdravo, da ne spi v kosu 10 ali 12 ur! Dejstvo je, da že za odraslega "cela noč" pomeni različno dolge dobe. Nekomu je dovolj 5 ur, drugi mora odspati svojih 8 ur. Dojenčki niti ne spijo trdno, ampak bolj dremljejo. Zato dojenček čuti, ko ga odložite, in prične jokati, čeprav se je pravkar podojil. Ne počuti se varnega in išče bližino, zato vas kliče. Vi pa se najbrž obupano sprašujete, zakaj noče spati v posteljici, ki ste jo kupili posebej zanj. Otrokovo najljubše zatočišče je vaše naročje, kjer vas vonja in sliši vaš srčni utrip (in dokazano prepozna prav vašega in ga zmore ločiti od ostalih, ker ga je poslušal 9 mesecev). Sčasoma seveda otroka lahko navadite na spanje drugje, a dobro je vedeti, da prve štiri mesece otroku ne morete vzpostaviti napačnih ("slabih") spalnih asociacij. Nekje po četrtem mesecu (ko pride tudi do spalne regresije) pa lahko asociacije počasi in nežno zamenjujete, če si tega res želite in menite, da je to zares potrebno že takrat. Sprostite se. Otroka ne boste razvadili in doživljenjsko privezali nase, če mu nudite bližino. V prvih tednih in mesecih jo nujno potrebuje za optimalen razvoj možganov in občutek varnosti. Pomirjen dojenček, ki je v stiku s starši, se bo bolje razvijal in boljše dojil.
Varno okolje za spanje
- Prostor, ki je namenjen spanju, mora biti v prvi vrsti za dojenčka varen. Da bi pri dojenčku čim bolj zmanjšali tveganje za sindrom nenadne smrti v zibki (t.j. problem, ki nastane zaradi dojenčkove nerazvitosti srčnega utripa, dihanja ali krvnega tlaka med spanjem) je potrebno upoštevati previdnostne ukrepe, ne glede na to, ali dojenček spi v svoji postelji ali v skupni postelji s starši. Pomembno je, da dojenček spi na trdi vzmetnici, pokrit le do višine pazduh. Naj ne bo obrnjen z obrazom navzdol. Noge naj ima na končnem delu postelje, da ne more zlesti pod odejo. Dojenčkova glava med spanjem nikoli ne sme biti pokrita. Temperatura v sobi naj bo med 16°C in 20°C. Dojenček naj spi v vaši sobi vsaj prvih šest mesecev. Prav tako naj dojenček ne spi med dvema osebama. Če kadite, jemljete zdravila ali pa ste preveč izčrpani, ne spite v isti postelji z vašim dojenčkom.
Večerna rutina in pomirjujoči rituali
- Ko se približuje čas za uspavanje, je prav od vas odvisno, kako uspešni boste. Otroci vas čutijo in zelo dobro znajo prepoznati ton vašega glasu. Če želite, da otrok zaspi, mora le-ta imeti občutek varnosti. Vaš miren in pomirjujoč glas bo zagotovo prispeval k temu, da se bo otrok potolažil, umiril in lažje zaspal. V kolikor ste napeti in razdraženi, bo to zagotovo začutil tudi vaš otrok. Še kako dobro se zavedamo, da slej ko prej pride trenutek v dnevu, ko enostavno ne zmoremo več. In zaradi tega ni z vami čisto nič narobe. Prav vsakemu staršu se je to že zgodilo, pa čeprav se o tem največkrat ne govori na glas. Če imate le možnost, si takrat vzemite nekaj minut zase. Zelo pomembno je, da poskusite ustvariti prijetno in pomirjujočo večerno rutino, ki se je boste dosledno držali. Otroku bo lažje, če bo lahko predvideval zaporedje dogodkov, ki se običajno začnejo po večerji. Ob vsakodnevni rutini se bo počutil veliko bolj varnega v svojem malem svetu. Ritual poskusite vzpostaviti že pri majhnemu dojenčku (npr: hranjenje, previjanje, crkljanje, poslušanje uspavanke, spanje,..). Kasneje, ko je otrok že nekoliko večji, pa v večerno rutino vključite še druge aktivnosti, kot so na primer poslušanje zgodbe. Poslušanje zgodbe bo aktiviralo njegova čelna režnja (višje možgane) - del, ki onemogoča motorične impulze. Pred spanjem naj otrok ne je hrane, bogate z beljakovinami, ki aktivira dopamin (možgansko poživilo), kot so na primer ribe ali meso. Kot ste verjetno že sami ugotovili, tudi čokolada pred spanjem ni najboljša ideja. Boljša izbira je hrana, bogata z ogljikovimi hidrati. Če opazite, da se otrok nečesa boji, njegove strahove vzemite resno. Pred spanjem ga vedno pomirite. Če na primer spi pri vas, se uležite poleg njega in se osredotočite na vaše globoko dihanje. Ni vam potrebno govoriti. V kolikor spi v svoji posteljici mu ponudite ninico, ki jo bo lahko ponoči prijel in bo dišala po vas. Še posebej priporočljivo je, če dojenčku ponudite mehko blago, ki diši po vašem mleku. Vaš vonj lahko sproži v otrokovih možganih pozitivna občutja in deluje kot močno pomirjevalo. Če vas dojenček potrebuje, ga ne pustite samega. Starši, ki imate že nekoliko starejše otroke, ste se zagotovo že srečali s situacijo, ko vaš triletnik nikakor ne želi zaspati, kar naprej vstaja iz postelje, hoče na stranišče ali vas prosi še za en kozarec vode. To pogosto počnejo, ker si v resnici želijo kupiti čas z vami in vam sporočiti, da so prestrašeni ali si želijo pozornosti. Pogosto se jim v teh primerih v možganih aktivira sistem za strah in ločitveno stisko.
Idealna rutina pred spanjem za dojenčke od 0 do 24 mesecev | Pomoč dojenčkom pri spanju
Skupno spanje in njegove prednosti
- Ste vedeli, da noben drug sesalec svojega dojenčka / mladička ne uspava tako, da ga socialno izolira? Ste vedeli, da devetdeset odstotkov staršev na svetu spi v postelji skupaj s svojim dojenčkom? Tako je bilo že od začetka človeštva. Vprašanja o tem, kje in kako naj otrok spi, pravzaprav sprožajo burne odzive samo v nekaterih delih sveta. V marsikateri državi je spanje v isti postelji z otrokom nekaj povsem samoumevnega in v veliki meri povezano z dejstvom, da marsikje otroka niti ni mogoče dati spati v drugo sobo. To, da dojenčki spijo sami, je v zadnjih nekaj desetletjih predvsem značilno za srednji razred na zahodu. Številne raziskave so pokazale, da je spanje z otrokom v isti postelji (seveda ob upoštevanju vseh zgoraj naštetih varnostnih ukrepov), naložba v njegovo čustveno in telesno zdravje. Telesni stik (dotikanje) namreč pomaga uravnavati sistem za odzivanje na stres v možganih. Psihološke raziskave dokazujejo, da imajo prav otroci, ki so v prvih letih življenja spali v skupni postelji s starši, boljše kognitivne spretnosti, boljše mnenje o sebi, manj so anksiozni. V odrasli dobi pa so bolj zadovoljni s svojim življenjem in imajo manj duševnih težav. Otrok več časa preživi v plitvejšem spanju, kar ga lahko varuje pred sindromom nenadne smrti v zibki. Izboljša vaše spanje, saj lahko dojenčka, ki je ob vas, hitreje pomirite, kot če morate vstajati in iti do otroka. Nekateri starši imajo o spanju v isti postelji z otrokom pomisleke, ker se bojijo, da se bodo ulegli nanj in ga zadušili. Ameriška akademija za pediatrijo s stališča preprečevanja nenadne smrti dojenčka odsvetuje spanje v skupni postelji predvsem takrat, kadar imajo starši čezmerno telesno težo in so kadilci. Je pa pred kratkim mednarodna raziskovalna organizacija SIDS Global Task Force odkrila, da imajo prav kulture, kjer dojenčki najpogosteje spijo skupaj v postelji s starši, najmanjšo stopnjo sindroma nenadne smrti v zibki na svetu.
Kdaj je pravi čas za samostojno spanje?
- Enotnega odgovora na to vprašanje v literaturi žal ne boste dobili. Po našem mnenju je pravi čas za to takrat, ko to odgovarja izključno vaši družini. V kolikor se vi in vaš otrok dovolj naspita, s partnerjem pa imata kljub skupnemu spanju dovolj telesne intimnosti, ni nobenega razloga, da bi se temu morali odpovedati. Skrb, da otrok kasneje ne bo želel spati v svoji postelji, je odveč. Temu v prid govorijo dejstva, da otrokovi hitro razvijajoči se višji možgani začnejo moč sistema za ločitveno stisko zmanjševati in le-ta s časom zelo oslabi. Seveda pa v kolikor vam skupno spanje ne odgovarja in se ne morete naspati, je bolje, da spite vsak v svoji postelji. Če boste zaradi neprespanosti razdražljivi in preutrujeni, prav gotovo ne boste mogli biti dojenčku v veliko pomoč čez dan. Otrok je po šestem mesecu starosti praviloma že sposoben prespati vsaj šest zaporednih ur. V tem obdobju začnejo običajno jesti gosto hrano, zato je dobrodošlo, da mu v drugi polovici prvega leta življenja daste priložnost, da poskuša spati v svoji posteljici. V kolikor želite biti pri tem uspešni, se izogibajte uspavanja v naročju, vozičku, avtosedežu ipd. Zavedamo se, da je za starša to zagotovo najlažji in najhitrejši način uspavanja, vendar bo otrok (ko se bo po prespanem ciklu prebudil) točno vedel, da je zaspal drugje. Posteljica, v katero ga naknadno odložite, pa mu ne bo poznana. Da lahko sam preide iz enega ciklusa spanja v drugega, ob sebi običajno potrebuje ninico, ki mu pri tem pomaga. Vendar pa smo si ljudje različni. In tako je tudi pri otrocih. Nekateri gredo z veseljem spat v svojo posteljo, povezujejo jo z dobrimi občutki in nanjo gledajo kot na prostor, kjer se počutijo varne. Brez da bi jih starši morali kdaj navajati na to.
Če se odločite, da bo vaš otrok spal v svoji sobi, vam resnično odsvetujemo, da se poslužujete načinov, ki zagovarjajo, da otroka pustite jokati, brez da bi ga skušali potolažiti. Ko se razvijajo višji možgani, otroci prerastejo odzivanje s paniko/žalostjo, do takrat pa je izjemno pomembno, da se na njihovo stisko vedno odzovete s pomirjanjem in tolaženjem. Dojenček se namreč sam ni sposoben spraviti v stanje notranjega miru in dobrega počutja. Če se nihče ne odzove nanj in mora zaspati po neskončnih neuslišanih klicih na pomoč, ga to lahko zaznamuje za celo življenje, saj bo razvil preobčutljiv sistem za odzivanje na stres. Govorimo o dolgotrajnem joku, ki ga vsak človek - občutljiv za stisko drugega človeka - prepozna kot klic na pomoč. Veliko večja naložba v zdrav razvoj vašega otroka bo, če si vzamete čas in poskrbite, da boste otroka prijazno navajali na samostojno spanje. Poslužujte se varnih načinov, pri katerih otroku ni treba jokati. Še enkrat poudarimo, da je redna večerna rutina za otroka izjemno pomembna. Tako se počutijo varni. Bodite ob njem toliko časa, kolikor vas potrebuje. Naj ima ob sebi svojo najljubšo ninico, ki naj po možnosti diši po vas. Otroška soba naj bo njegov prav posebni prostor, v katerem se bo počutil varno in se tam z veseljem zadrževal. Če vam sledi vsakič, ko odidete iz njegove sobe, se takoj obrnite, mu povejte, da je vse varno in se kmalu spet vidita. To ponavljajte vsakič, ko vstane iz postelje. Ne odvihrajte iz sobe in ne pustite ga jokati. To zna situacijo samo še poslabšati. Izogibajte se navajanju na samostojno spanje, ki temelji na dogovoru, da boste pustili vrata odprta, če ostane v postelji, ter jih zaprli, če bo poskušal iz postelje vstati. Tak način se sicer obnese, vendar so dokazali, da le zato, ker v nižjih možganih aktivira sistem za strah in povzroči skrb vzbujajočo visoko raven kortizola. Raziskave so pokazale, da ponavljajoče se aktiviranje tega sistema v otroštvu povzroči anksiozne motnje kasneje v življenju. Nespanje otroka ima zagotovo velik vpliv na vso družino. Še kako dobro vemo, da je to obdobje za starša izredno stresno in naporno. Upamo, da vam bodo zgornji nasveti vsaj malo v pomoč ali pa zgolj v tolažbo, saj nikakor niste osamljen primer. Vsekakor pa bodite pozorni, če pri nespečemu otroku opazite tudi dnevne simptome, kot so razdražljivost, motnje pozornosti, hiperaktivnost.
Pogoste zmote glede spanja dojenčkov
Obstaja več pogostih zmot glede spanja dojenčkov, ki lahko staršem povzročajo dodatno skrb in frustracijo. Pomembno je, da se zavedamo teh zmot in se jim izognemo.
- "Učenje spanja" je uspešnejše, če se ga držimo že od samega rojstva. Ne drži. Za obdobje do četrtega meseca velja, da nimamo velikega vpliva na otrokovo spanje, zato tudi ne moremo narediti večjih "napak". Tudi sicer je dobro, da na spanje ne gledamo kot na projekt in se distanciramo od pojma "učenje spanja". V naši družbi veljajo starši, katerih otrok "dobro" spi, za uspešne, kar ustvarja zelo velik pritisk - v družbi, že tako polni primerjanja in tekmovanja glede vzgoje, zdravja in razvoja otrok. Pustimo torej družbena pričakovanja in se bolj osredotočimo na to, da po prihodu novorojenčka dobro poskrbimo predvsem in tudi zase. Z dovolj dnevnega spanca, ko spi otrok, bomo lažje prenesli tudi nočna zbujanja. S skupnim spanjem (vsaj v istem prostoru) je napora ponoči manj. Tudi če se spreminjanja spalnih asociacij lotimo po pol leta ali enem letu, nismo nič zamudili in otroka se da tudi pri dveh letih navaditi na drugačne spalne vzorce. Dokler vam ustreza, spite skupaj z otrokom in mu nudite bližino. Noben drug sesalec se po porodu ne loči od svojega mladička.
- Ukinitev nočnega dojenja prinese več spanja. Lahko, ni pa nujno. A pozor: dojenje ni vedno pravi odgovor. Dojenčki se prebujajo, ker je to naravno in ker s tem v prvih mesecih tudi ohranjajo svoje življenje in z nočnim dojenjem jim ne škodimo. Še več, za vzpostavitev polnega in uspešnega dojenja je na začetku nočno dojenje ključno (dvigne nivo prolaktina in poskrbi za več mleka čez dan). To pa tudi ne pomeni, da je potrebno vsako otrokovo nočno zbujanje reševati z dojenjem. Sploh ko govorimo o večjih otrocih, jim je potrebno dati prostor tudi za jok in frustracijo. Nagonsko si želimo pomiriti otroka, kar je normalno, a še kakšno generacijo nazaj otroci sploh niso imeli možnosti izražati jeze, žalosti ali frustracij. Ob joku so hitro dobili dudo ali kaj za prigrizniti, zelo pogoste pa so bile tudi preusmeritve pozornosti (glej, zajček!). To dediščino lahko pustimo za seboj in zdravo bi bilo, da bi otroku pustili tudi jokati - velja tako podnevi kot tudi ponoči. To ne pomeni, da otroka pustimo samega in ga izjokavamo! Nasprotno. Tam smo za njega, mu "držimo prostor" in dovolimo, da izrazi svoja čustva (kar je na začetku morda sila težko). Dojenčki/malčki se lahko prebujajo, ker predelujejo dan, ker jim je hladno ali ker imajo polno pleničko. Predstavljajte si, da vas ponoči zebe - in namesto da se pokrijete, dobite od partnerja nekaj za pod zob. Proti jutru se otroci lahko prebujajo, ker začne delovati črevesje in če so bile večerje težke in neprimerne (procesirana hrana, žitne ali mlečno-žitne kašice, sladki prigrizki), je telo obremenjeno in otrok se prebuja. Resda ga bo dojenje pomirilo, a primernejša večerja bo boljša rešitev. Tudi REM faze spanje so proti jutru pogostejše, tudi cirkadialni ritem je pri otrocih "nastavljen" na zgodnje zbujanje. Skratka: zgolj ukinitev nočnega dojenja najbrž ne bo prinesla boljšega spanca, na zadevo je vedno potrebno pogledati celostno.
- Ob močnih večerjah bo otrok spal bolje. Ne drži (nujno). Nekateri otroci po močnejših večerjah resda spijo bolje, a takih je malo. Veliko otrokom pretežka večerja obleži v želodčku in zaradi tega spijo še težje. Ste kdaj zvečer pojedli veliko porcijo hamburgerja s krompirčkom? Najbrž ste spali slabše kot takrat, ko ste si privoščili kakšno lahko juho, kajne? Prav tako se hrana, ki je obležala v želodčku, začne prebavljati proti jutru - med 5.00 in 7.00 se namreč aktivira debelo črevo. Kar pomeni, da vam lahko težka večerja oteži prvi del noči in še jutro. Procesirane kašice, ki jih na veliko svetujejo tudi knjige o uvajanju hrane, so s kaloričnega vidika nične. So predelane in sladke in otroku ne nudijo nobenih hranil. Boljša izbira za mirno spanje so nežne juhe z manj OH in več maščobami ter hrana, ki vzpodbuja nastanek melatonina (hormona, ki uravnava cirkadiane ritme). In ponovimo še enkrat: normalno je, da se dojenčki prebujajo! Idejo, da bi že šestmesečnik moral prespati noč, je razširila prehrambena industrija, ki v isti sapi prodaja kašice za boljše spanje. Najprej vam vzbudijo slabo vest, ker se vaš otrok prebuja in v resnici namišljeno ustvarijo nek problem, takoj za tem pa prodajajo rešitev. Pogosto v obliki adaptiranega mleka in procesiranih žit.
- Če se otrok prebudi, ko se ga odloži, je mamino mleko premalo kalorično oz. močno. Ne drži. Vsa skrivnost je v povezovanju otrokovih spalnih ciklov. Otroci namreč ne zaspijo takoj globoko - za zdrs v globoko fazo spanja potrebujejo okoli 20 minut. Če ga odložite prej, se bo zbudil in ker ne bo na varnem, v vašem naročju, kjer bi slišal vaš srčni utrip in vas vonjal ter čutil, se bo prestrašil. Normalni odziv na to je - jok. Spanje po adaptiranem mleku je drugačno zaradi drugačne sestave prilagojenega mleka, ki se prebavlja enkrat dlje kot mamino. Otroka pred 4. mesecem ne moremo "razvaditi", kot je pojasnjeno že v prvem odgovoru. Tudi kasneje ga ne moremo ravno "slabo navaditi", je pa res, da mu lahko postane normalno, da je med uspavanjem vedno na dojki ali v naročju. S to navado samo po sebi ni nič narobe in vsekakor je nekaj najlepšega in tudi naravnega, da otroku nudimo kar se da veliko dotika (ki je zdravilen in pozitivno vpliva na razvoj možganov in tudi vedenjskih vzorcev!), toda sčasoma, ko si bomo želeli spremembe, jih bo potrebno začeti delati prav tam: na spreminjanju spalnih asociacij - torej načina, kako otrok poveže spalne cikle med seboj. Res pomembno pa je, da se teh sprememb lotite, ko to zares globoko v sebi začutite vi in ne zaradi pritiskov okolice.
- Mirna risanka pred spanjem kot dobra večerna praksa. Ni nujno. Otrok potrebuje ustaljeno rutino, sosledje nekih dogodkov, ki se ponavljajo vsak dan - na tak način se umirijo in možgani se sčasoma naučijo "vklopiti" sistem umirjanja, ko gre otrok v posteljo. Risanke so lahko problematične, če se ob gledanju možgani preveč vzburijo - in majhni otroci te dražljaje dojemajo povsem drugače kot mi. Tudi če se v risanki pripeti nekaj nam povsem simpatičnega - recimo ko kuža pade z vozila, lahko otrok to dojame povsem drugače. Prestraši se, možgani se vzburijo in otrok namesto umirjanja doživi stres. Nezanemarljivo dejstvo pa tudi to, da TV ekrani oddajajo modro svetlobo, ki upočasnjuje izločanje melatonina. Namesto uspavanja otroka še bolj prebudijo. Prav tako je pomembno, da odide otrok v posteljo dovolj zgodaj. Manj kot spijo, bolj so razdražljivi, težje se umirijo in uspavajo in spanec je slabši. Zato poskrbite, da bo imel vaš dojenček/malček glede na njegovo starost tudi dovolj spanca čez dan in da bodo ti dremeži ustrezno razporejeni. Prav tako ne zamudite pravega trenutka za začetek rutine in odhod v posteljo.
Praktični nasveti za mirnejše spanje
- Oči na peclje: Opazujte ga in bodite pozorni na znake zaspanosti, ki ga izdajajo. Namesto da čakate, da ga utrujenost spravi v slabo voljo, opazujte ali zeha ali si menca oči. Nekateri otroci bodo storili ravno nasprotno in postali živahnejši, le da bi zmedli starše in si izborili še minutko ali dve. Če je dojenček resnično utrujen, je lahko odhod v posteljo vse prej kot razveseljiv dogodek, zato določite uro, ob kateri bo dojenček že v posteljici.
- Naj spanje postane rutina: Ni skrivnost, da lahko rutina vašim sončkom da dovolj dobro vedeti, kdaj je čas za spanje. Izberite si čisto svoj večerni ritual in se ga držite. Doslednost je ključ do uspeha. Poveste mu lahko zgodbico ali zapojete pesem, zven vašega glasu ga bo pomiril, poleg tega pa je to lahko uporabna dota za naslednje mesece in leta, ko bo vaš otrok že večji. Otroku je vaš glas namreč znan že takoj, ko se rodi in nanj tudi najbolj pozitivno deluje.
- Sproščujoča masaža: Včasih se učinek večerne pravljice niti približno ne more meriti z učinkom sproščujoče masaže. Prija tudi odraslim, le zakaj ne bi našim najmlajšim? Otroško olje malce pogrejte v dlaneh in razvajate svojega malčka z dolgimi potegni in nežnimi pritiski.
- Temno okolje: Ko je čas za prebujanje, jih odgrnite. Tako bo dojenček bolje povezal svetlobo z budnostjo, temo pa s spanjem. Mali nočni ptici lahko dopoveste, da je čas za spanje tudi tako, da ugasnete luči. Tudi ob spanju skozi dan dobro zagrnite zavese in spustite žaluzije, da boste svetlobi kar najbolj zaprli pot v sobo.
- Primerno spalno okolje: Temperatura otroške sobe naj nikar ne bo prevelika, saj tudi vam bolj prija, če spite v hladnejšem prostoru. Prav tako ni potrebno, da je soba, v kateri malček spi, kot zvočno izolirana komora. Ko ste bili noseči, so ga stalno obkrožali zvoki vašega srca ali glasnega želodca, zato nekateri dojenčki trdneje spijo, če jim prižgete ventilator ali kakšno drugo brnečo napravo.
- Pazljiva izbira pižam: Pazljivo pri izbiri pižam. Najsi bodo še tako ljubke, lahko nekateri materiali nežno otroško kožo razdražijo. Kupite takšne, ki so izdelane iz naravnih materialov, kot so bombaž, in tako preprečite srbeče nevšečnosti.
- Duda kot pomoč: Kaj pa duda? Če brez nje ne more zaspati, potem mu jo vzemite, ko že spi, saj bi se lahko zbudil, če bi mu med spanjem sama padla iz ust. Izberite tiste mehkejše, ki ga ne bodo tiščale v obraz, če se bo med spanjem prevalil na trebuh.
- Nežna previjanja ponoči: Ko ugotovite, da ritka vašega otroka plava v mokri plenički, verjetno ne poskočite od veselja, zlasti če ima dojenček rahel spanec, vi pa ste za odhod v posteljo morali iz rokava izvleči vse adute. Svojega sončka zato nikar ne dvigujte iz posteljice, da bi ga previli na previjalni mizi. Predramil se bo in zopet bo sledilo dolgotrajno uspavanje. Namesto tega, ga poskusite čim bolj nežno previti v posteljici. Če bo priprl veke ali začel hlipati, mu brž začnite tiho prepevati.
Ko otrok potrebuje bližino
Potreba po spanju dolgoročno premaga navado, za katero se otrok bori. Ne pustite se manipulirati. Vi ste tisti, ki veste, kaj je prav, in pri tem bodite nežni, a odločni. Izkoristite dan, da se pogovarjate z njim in mu zagotovite svojo ljubezen. Dostikrat pomaga, če se ponoči dvigne oče in mirno razloži dojenčku, da mamica spi, ker je utrujena, in da ne bo vstala, in naj bo tiho, da bo lahko spala. Ninico otrok izbira v starosti 6-12 mesecev, ljubezenska zgodba pa traja - odvisno od otroka - od 3 do 6 let. Ne odzivajte se na prvi klic. Kdo ve, kaj hoče? Če je v hiši mir, bo mogoče sam zaspal nazaj. Da bo otrok postal samostojen, potrebuje samozavest. Zato mu morate tudi vi zaupati, njemu in njegovi sposobnosti, da sam uredi težave, ki jih ima s spanjem. Nekateri dojenčki ne zmorejo sami zaspati nazaj, ker so pretirano varovani. Zavedamo se, da je za starša to zagotovo najlažji in najhitrejši način uspavanja, vendar bo otrok (ko se bo po prespanem ciklu prebudil) točno vedel, da je zaspal drugje. Posteljica, v katero ga naknadno odložite, pa mu ne bo poznana.
Vsi potrebujemo spanje - radi bi se naspali in obenem dobro poskrbeli za otroka. V prvih mesecih po rojstvu dojenčka je spanje ena največjih želja - in hkrati eden največjih izzivov. Ne le za otroka, ampak za vso družino. Morda vam res ne bomo znali kar čez noč čudežno povrniti vaših zalog spanja, a vsekakor se zavedajte, da niste sami. Dojenčki spijo veliko, a v krajših intervalih. Njihov spanec se šele razvija in potrebuje čas. Pogosto se zbudijo, ker so lačni, ker jih kaj zmoti ali preprosto zato, ker potrebujejo občutek varnosti. In kar je morda najpomembneje - samouspavanje ni nekaj, kar bi otrok že moral znati. Kot pravi dr. Anja Radšel, pediatrinja iz ZD Medvode, je to veščina, podobno kot učenje hoje ali govora. Gre za dolgotrajen proces, ki se razvija počasi, po majhnih korakih in v skladu z otrokovim značajem. Temelj vsega je prepoznavanje znakov utrujenosti in vzpostavljanje ponavljajoče se večerne rutine - npr. kopanje, masaža, previjanje, hranjenje - ki otroku pomaga razumeti, da prihaja čas za spanje. Spanje dojenčka je pomembno tako za razvoj otroka kot tudi za vaše dobro počutje. Pri tem lahko pomagajo kakovostna ležišča, posteljnine, spalne vreče, obposteljne posteljice in monitorji za nadzor spanja. Tudi duda je lahko del otrokove spalne rutine, če se dojenček sicer dobro hrani. Kot pravi dr. Radšel, je duda varen pripomoček pri samoregulaciji in uspavanju dojenčkov. Če tvoj malček dudo zavrača, lahko uvedeš drug tolažilni predmet, kot je mehka ninica, ki naj bo vedno ob dojenčku - tudi med hranjenjem. Zavedamo se, da je dolgotrajno uspavanje po dolgem in napornem dnevu lahko tudi stresno. V trenutkih, ko si utrujena in ti zmanjkuje potrpljenja, to občuti tudi tvoj dojenček - tvojo napetost bo (nezavedno) prevzel nase, kar mu bo uspavanje še otežilo. V takih večerih je čisto v redu, da stopiš korak nazaj. Če le lahko, se s partnerjem dogovorita, da takrat uspavanje prevzame on, ti pa si vzemi nekaj minut tišine, skok pod tuš ali kratek sprehod, da se umiriš.
In za konec: ne glede na vso učenost tega sveta - največji strokovnjak za otroka je mama. Le kdo bolje pozna otroka od nas staršev? Običajno je mama tista, ki z otrokom preživi največ časa, zato ga tudi najbolje pozna. Devet mesecev ga je nosila, z njim diha, ga pestuje, hrani, čuti.