Sodelujem v programu, kjer odgovarjam na vprašanja staršem povezana z vzgojo, partnerstvom, starševstvom, uspavanjem in spanjem dojenčkov in otrok. Več kot 30 % vprašanj je povezanih z uspavanjem dojenčkov in otrok. Iz teh izkušenj lahko zagotovim, da si skoraj pri nobenem vprašanju nisem mogla pomagati z zapiski starih vprašanj, saj ima vsaka družina svoj izziv, ki je drugačen in edinstven.
Razumevanje naravnih mehanizmov za spanje
Dnevno spanje je pri otrocih zelo slabo raziskano področje, ki ga pokriva zelo malo raziskav. Če otrok nima dovolj spalnega pritiska, ga ne bomo mogli uspavati, saj ne bo imel hormonov, ki ga bodo pospremili v spanje. Naloga našega telesa je, da uravnava različne funkcije, ki nam omogočajo, da lahko dihamo, da vzdržujemo primerno telesno temperaturo … itd. Torej naše telo konstantno vzdržuje homeostazo. Dnevno spanje in nočno spanje uravnava homeostatična težnja po spanju. Otrok ima v telesu biološke mehanizme, ki se z dozorevanjem možganov in starostjo dojenčka in otroka spreminjajo. Funkcija spanja s praktičnega vidika je povrnitev telesa nazaj v hemostazo, ki ga povzroča povečana homeostatična težnja po spanju. Ko otrok preseže svoje biološke potrebe, se aktivira HPA zanka, poveča se kortizol, in to vpliva na količino globokega spanja. Ob preutrujenosti boste pogosto opazili, da se bo dojenček kmalu za tem, ko ga boste položili v spanje, prebudil. Temu pogovorno v angleščini rečemo »false starts«. Številni strokovnjaki so ugotovili, da dnevni dremež uspešno znižuje raven kortizola. Otrok je nekaj časa buden, in ko telo preseže svoje biološke potrebe, naredi povratno zanko in porablja dodatno energijo, da telo spravi v homeostazo.
Regulacija živčnega sistema in vpliv na uspavanje
Za lažje razumevanje stresnega odziva bom uporabila ilustracijo zmajčkov, ki jo je po mojih izkušnjah večina staršev zelo dobro sprejela. Razumevanje regulacije živčnega sistema (disregulacije živčnega sistema) - kako naš živčni sistem prehaja med vsemi tremi stanji, vam ne bo pomagalo samo pri spanju in uspavanju, ampak tudi pri drugih izzivih, ki jih sobivanje z otrokom prinese. Naš živčni sistem ves čas prehaja med vsemi tremi stresnimi odzivi brez, da se tega zavedamo. Ob aktivaciji stresnega odziva se naše mišice zakrčijo, pojavi se črno-belo razmišljanje, srce nam hitreje bije, dihanje je hitrejše in bolj plitko. Vse to nam je v preteklosti pomagalo preživeti, nam pa ne kaj prida koristi, kadar želimo otroka pospremiti v spanje, saj v času, ko smo v preteklosti bežali pred plenilcem, to ni bil čas za spanje.
Vzemimo Levčka (ta predstavlja nas ali vašega otroka), ki je pred mnogimi leti neobremenjeno raziskoval okolico. Kadar smo v dobri koži, umirjeni, spočiti, smo v parasimpatičnem živčnem sistemu (v nadaljevanju PSŽ), isto velja za otroka. Kadar naš živčni sistem zazna, da ni varno, takrat preidemo v simpatični živčni sistem - boj ali beg (v nadaljevanju SŽS). Upoštevajte, da telo ne loči, ali "beži pred plenilcem" ali v telesu uravnava biološke mehanizme, ki niso v homeostazi. Kadar smo mi neprespani, lačni, preveč stimulirani … itd., je to za telo znak, da aktivira stresni odziv. Ko pa se ne moremo ne boriti ne zbežati, zmrznemo. Pogosto v svoji psihoterapevtski praksi opažam, da klienti "zmrznejo", ko se otrok razvojno primerno odzove na bes ali jezo tako, da jo eksternalizira. Starš se pa pogosto zaradi svojih izkušenj, nasilja v družini, eksternalizacijskega izražanja jeze ali besa bližnjih, otrokovega odziva ustraši in gre bodisi v boj z otrokom ali pa "zmrzne" in nastane krog, da v odnosu z otrokom »hodi po prstih«. Največkrat se pri uspavanju to kaže tako, da so večeri pospremljeni z bitkami med otrokom in staršem ali se uspavanje zelo zavleče, ker se starša nezavedno bojita otrokove reakcije.
Veliko se govori in piše o znakih zaspanosti in iz let izkušenj dela s starši opažam, da starši pogosto zamenjujejo disregulacijo z zaspanostjo. Ne vsaka disregulacija pomeni zaspanost. Naslednjič, ko boste pri otroku opazili znake, ki jih povezujete z zaspanostjo, boste v sebi opazili nemir, vaše telo bo želelo sprostiti ta nemir, saj sta z otrokom v navezi preko zrcalnih nevronov (njegov rdeči levček aktivira vašega rdečega levčka). Takrat se za sekundo ustavite in naredite nekaj globokih vdihov in izdihov in samo radovedno opazujte, kaj otrok sporoča. Kadar se nam aktivira rdeči levček, takrat izgubimo sposobnost, da na nek izziv pogledamo širše. V sebi naredite nekakšno mentalizacijo, kaj otrok želi sporočiti; morda je res zaspan, lahko pa je samo preveč stimuliran. Mogoče potrebuje, da zamenjata prostor. Seveda pa so to lahko tudi znaki, da je zaspan. Otrok gre čez različne stopnje, najprej kaže začetne znake disregulacije živčnega sistema, ki se stopnjujejo. Otroka bomo veliko lažje uspavali, ko bo v oranžnem območju kot v zelo konkretnem rdečem območju. V naslednjih dneh samo opazujte, kakšne znake otrok sporoča, ko je disreguliran in bodite do njih čuječi. Če boste zaznali, da določeni znaki kažejo na zaspanost, poskušajte otroka uspavati, preden pride v rdeče območje, in opazujte, kaj se zgodi. Tudi odrasli stopamo čez različne stopnje v enem dnevu in sama pri sebi opažam, da ko ne skrbim zase in svoje potrebe, postanem jezna, tečna, razdražena … čez čas se mi pojavijo glavoboli, bolečine v hrbtu in počasi stremim k izčrpanosti in izgorelost. Otrok pa ima še nezrele možgane in hitreje prehaja in tudi kaže različne stopnje disregulacije, saj za samoregulacijo teh stopenj nima še zrelih možganov in pravzaprav potrebuje, da pride v zelenega levčka, našo pomoč.
Ko telo preide v disregulacijo, mi preko zrcalnih nevronov to zaznamo, in to neprijetnost brez, da bi se tega zavedali, želimo sprostiti. Torej otrokov rdeči levček v nas vzbudi našega rdečega levčka, saj smo ljudje v konstantni interakciji preko zrcalnih nevronov. V času starševstva oziroma bolj natančno že v času nosečnosti se naše možganske strukture prilagodijo tako, da otroka veliko bolj zaznamo in čutimo. V primeru, da smo ob uspavanju dojenčka ali uspavanju otroka starši v rdečem levčku, otrok ne bo zaspal. Vem, da je to veliko lažje napisati, kot izvesti … izkušnje me učijo, da bo otrok zaspal, ko bom jaz mirna. Otrok zaradi nezrelih možganov ob uspavanju ne more sam prehajati iz rdečega levčka v zelenega levčka. Če čutite, da se ob interakciji z otrokom zelo pogosto odziva vaš rdeči levček, da se ne vi ne otrok ne moreta umiriti, vam priporočam, da poiščete pomoč v psihoterapiji. To ne pomeni, da je z vami kaj narobe ali da ste zaradi tega slabi starši. Žal je starševstvo konstantno prehajanje med različnimi stopnjami regulacije in naši otroci nas pravzaprav učijo dihati, spuščati in sprejemati življenje bolj pristno in čuječe.
V pomoč vam je lahko tudi nekaj vaj, ki aktivirajo našega zelenega levčka in nam pomagajo pri pomiritvi, najbolj pogosto pa jih uporabljam pri psihoterapevtskem delu. V zelenega levčka lahko prehajamo na več načinov in vsak lahko naj najde tisto, kar mu najbolj ustreza. Ko boste otroka zvečer težko uspavali in boste opazili, da vas odnaša v rdečega levčka in vaše telo postane zakrčeno, postajate jezni, se poskušajte spomniti na trenutek, ko ste otroka prvič prejeli k sebi. V svojem spominu obudite prijeten dogodek, ki ste ga imeli z otrokom. Nato poglejte otroka in opazujte njegove rokice ali obraz, opazujte, kako se njegova koža dotika vaše, opazujte, kako se njegov prsni koš ob dihanju premika. Val adrenalina, ki se vzbudi v telesu, povzroči, da se naše mišice zakrčijo in začnemo bolj hitro in globoko dihati. V tistem trenutku, ko zaznate jezo, bes, zakrčenost mišic in željo po bežanju, si v mislih predstavljajte, kot da rišete kvadrat. Z vsako stranico štejte do 4. To vajo ponovite približno 5x in opazujte, kaj se zgodi. Globoko dihanje prepreči plitko dihanje in možganom daje informacijo, da je nevarnost mimo, kar aktivira našega zelenega levčka. Če to ne pomaga, otroka odložite in poprosite partnerja za pomoč. Ne imejte slabe vesti, jaz sem kljub vsem znanju in zavedanju to storila velikokrat in glej ga zlomka, hčerka je nato zaspala v očetovem naročju zelo hitro, predvsem ker je bil on v zelenem levčku.
Vpliv razvojnih preskokov in okoljskih dejavnikov na spanje
Vpliv razvojnih preskokov na dojenčkovo vedenje, spanje in tudi prehranjevanje v pogovornem smislu označujemo kot »regresije«. Teoretična osnova »regresij" v dojenčkovem in otrokovem življenju« je teorija zaznavnega nadzora (angl. Perceptual control theory). Pogosto se regresija spanja kaže s tem, da je otroka težko uspavati. Žal pa prav veliko v tem obdobju ne moremo narediti in težave z dolgim uspavanjem dojenčka ali uspavanjem otroka izzvenijo same od sebe. Takrat se v otrokovem telesu v pogovornem smislu toliko dogaja, da časa za spanje ni. Bolj natančno sem o tem pisala v prispevku »spalne regresije in kaj lahko naredimo z njimi«.
Različne elektronske naprave so nepogrešljiv del sodobnega življenja in tudi zelo uporabno orodje, ki nam zelo olajša in obogati vsakdan. Žal pa je pretirana uporaba elektronskih naprav lahko vodi do težav z uspavanjem, še posebej, če smo pred spanjem izpostavljeni modri svetlobi.
Kaj modra svetloba dejansko naredi vašemu telesu
Prehrana in njena vloga pri uspavanju
Čarobna hrana, ki naj bi otroku omogočila, da bo dlje in bolje spal, ne obstaja. Lahko bi vam v prispevku nanizala morje raziskav, kako hranila, minerali … itd. vplivajo na spanje, ampak moramo se zavedati, da te raziskave raziskujejo samo korelacije. Če vaš otrok nima pomanjkanja železa, kar pri nas pediatri preverjajo in se to pogosto kaže kot sindrom nemirnih nog, ali otrok nima določene alergije, intolerance na določeno hrano, je malo verjetno, da bo zaužita hrana čudežno zmanjšala pogosto zbujanje ali dolgo uspavanje dojenčka ali uspavanje otroka. Ponujanje različnih zvarkov za skrajševanje uspavanja ali zmanjševanja pogostega zbujanja dojenčkov največkrat meri svojo učinkovitost v placebo učinku. Pogosto se pri tem mama umiri in to vpliva na spanje in uspavanje. Čeprav ni nobenega dokaza, da bi določena živila omogočila daljše neprekinjeno spanje, določena živila pomagajo ali zavirajo proces uspavanja.
Triptofan je aminokislina, ki deluje kot predstopnja serotonina, prenašalca med živčnimi celicami, ki uravnava razpoloženje in zmanjšuje anksioznost oziroma strah in napetost. Iz serotonina nastane melatonin, ki je hormon spanca. Na našo budnost in željo po spanju poleg 24-urnega cirkadianega ritma vpliva tudi spalni pritisk. Večji kot je ta pritisk, bolj smo zaspani.
Kofein deluje tako, da v telesu premaga adenozin, kemično snov, ki nam daje signal, da smo zaspani. Prilepi se na receptorje v možganih in ko jih zasede, jih blokira oz. onesposobi. Kofein ni prisoten le v kavi, najdemo ga tudi v čaju, energijskih pijačah, temni čokoladi, čokoladi, sladoledu in nekaterih zdravilih (npr. za shujšanje ali proti bolečinam). Upoštevajte, da vsi produkti, ki vsebujejo čokolado ali vsebnost kakava, vsebujejo tudi kofein. Telo potrebuje 6 ur, da razgradi učinke, ki jih je kofein pustil na telo. Iz tega lahko izpeljemo, da imajo omenjeni produkti z vsebnostjo kofeina pomembno vlogo pri dolgem uspavanju.
Fenomen "drugega vetra" pri otrocih
Nekoč mi je mamica, pri kateri smo delali na skrajševanju uspavanja otroka, brez da bi karkoli vedela o spanju, rekla, da otrok ne zaspi, kot da bi ga čez nekaj časa zajel »drugi veter«. Drugi veter (ali tretji veter, četrti veter itd.) je pogovorno ime za znanstveni izraz območje vzdrževanja budnosti, ki je pojav spanja, pri katerem oseba po daljšem obdobju budnosti začasno preneha čutiti zaspanost. Pri otrocih postanejo hiperaktivni, kar pogosto povzroči, da otrok težko zaspi. Pri dojenčkih in otrocih to povzroči daljše uspavanje dojenčka ali daljše uspavanje otroka. Območje vzdrževanja budnosti pred spanjem je normalen pojav delovanja cirkadianih ritmov, ki traja 2 do 3 ure, v tem času smo manj nagnjeni k temu, da bi zaspali. Pri dojenčkih in otrocih čezmerna budnost ali stimulacija, ki ju povzroči drugi veter, lahko povzroči težave z uspavanjem, majhni dojenčki gredo tudi pogosto zaradi nezrelosti živčnega sistema ob tem v krčevit jok. Območje zadrževanja budnosti v prvih mesecih, ko se biološka ura pri dojenčkih šele soustvarja, povzroči, da je dojenček proti večeru zelo razdražen, nekateri dojenčki se želijo bolj dojiti, ker tako pomirjajo svoj živčni sistem. Moja izkušnja je taka, da je bil v tem obdobju sin zelo buden, razdražen in ga ni bilo mogoče uspavati, hčerka pa je zelo jokala.
Ko pozno popoldne preide v večer, lahko spremembe ravni svetlobe stimulirajo suprahiazmatsko jedro v možganih, da spodbudi signal vzburjenja v možganih. Približno ob 22.30 uri - pri odraslih! (odvisno od dejavnikov, vključno z letnim časom in stanjem posameznika), melatonin - hormon, odgovoren za pripravo telesa na spanje, doseže vrhunec; v tem času se lahko pojavi drugi veter, če se oseba upira spanju ali ne zaspi pred vrhuncem melatonina. Zaradi tega smo lahko bolj sočutni, ko otroku pomagamo v spanje, on pa je pred tem bolj razdražen, jokav ali hiperaktiven. Tega ne dela zavestno, ampak njegovo telo ustvarja določene procese, ki jih zaradi nezrelih možganov ne more uravnavati. Tudi starši smo zaradi območja vzdrževanja budnosti manj potrpežljivi, bolj občutljivi na kričanje svojih otrok … itd. Če opazite, da se pri otroku zgodi drugi, tretji "veter" vzdrževanja budnosti in je uspavanje dojenčka ali uspavanje otroka zaradi tega daljše, ga poskusite prej uspavati. Opazujte znake, ki vam jih sporoča, da ne gre v preutrujenost. V primeru, da otrok dolgo ne zaspi in predvsem asociira spanje z neko neprijetnostjo, se pojavljajo bitke pred spanjem, lahko pa poskusite metodo »bedtime fading« tako, da z določenimi tehnikami otroka pripravite na zgodnejšo uro nočnega spanja.
Uspavalni rituali in pomoč Harveya Karpa
Na uspavanje otroka pri večini otrok vpliva uspavalni ritual (hranjenje, pestovanje, masaža, umivanje, pravljica). Oglejte si video, v katerem Vlasta Kunaver, dr. med., spec. ped., govori o uspavanju otroka.
Kaj modra svetloba dejansko naredi vašemu telesu
Po izkušnjah, ko se bliža večer, ko se bliža ura, želimo otroka uspavati, takrat naj bo družinsko dogajanje čim bolj umirjeno. Pri večini otrok, ne bom posploševala na vse, na večino delujejo tako imenovani uspavalni rituali. Tak uspavalni ritual je lahko določen vrstni red hranjenja, previjanja, kopanja, masaže otroka, pestovanje, uspavalna pesmica ali pravljica. Poudarjam, tudi za otroke, ki ne razumejo pesmice ali pravljice. Otroci se zelo dobro odzivajo na glas staršev, ne samo mame, tudi očeta, lepo se odzivajo na določen ritem. Otroške pesmice, ki imajo svoj določen notranji ritem, jih včasih zelo lepo uspavajo. Recepta, katera pravljica in pesmica je to, ni. Starši z občutkom in opazovanjem otroka najdejo tisto pravo, ki je najboljša za njihovega otroka.
S težavami pri uspavanju dojenčkov se srečujejo številni starši. Kaj vse bi dali, da bi končno dobili kakšen uporaben nasvet za rešitev te težave? Metod za uspavanje dojenčka brez solz in posledičnega razočaranja je veliko, na vsakega dojenčka pa deluje nekaj drugega. Priznani ameriški pediater Harvey Karp je zasnoval pet načel uspešnega uspavanja dojenčkov. Pri majhnih otrocih se vse spreminja s svetlobno hitrostjo, tudi spanec. Kar je veljalo včeraj, ni nujno, da bo tudi danes. Majhni otroci še ne znajo ločiti dneva od noči, to sposobnost pridobijo šele kasneje, in to zahvaljujoč spalnemu hormonu melatoninu. Vzrok za slabo spanje so pri novorojenčkih lahko tudi kolike, ki pestijo približno 20 % novorojenčkov. Svetovno znani ameriški pediater Harvey Karp, avtor knjige Najsrečnejši dojenček daleč naokoli, pravi, da razlog za dojenčkove kolike tiči v nezadostno razvitem živčnem sistemu. Po njegovem dojenčkom manjka t.i. "umirjajoči refleks". Iz udobja maternice kar naenkrat pridejo v svet poln svetlobe, novih zvokov in vonjev, ki jih še ne poznajo in jih pogosto dojemajo kot nevarne. Doktor Karp je spisal 5 osnovnih točk, ki pomagajo dojenčkom, da se lažje prilagodijo na dramatično spremembo okolja. Z doslednim upoštevanjem nasvetov boste otrokom ustvarili okolje, ki spominja na obdobje, ko so bili v maminem trebuščku. Izvajati bi jih morali postopoma, enega za drugim.
- Tesno povijanje: Tesno povijanje v odejico ali povijalno odejico z rokami ob telesu pri dojenčkih ustvarja občutek varnosti in spominja na tesen prostor v maternici. Novi dražljaji kdaj pa kdaj dojenčka vznemirijo tudi do te mere, da vas neha zaznavati. Tesno povijanje pa ga po besedah Karpa pripravi na dojemanje novih korakov.
- Bočni položaj: Tudi bočni položaj spominja na položaj v maternici. Ležanje na hrbtu je za številne otroke neprijetno, saj ga do sedaj niso poznali, v trebuščku so namreč imeli skrčene noge potisnjene k trebuščku. Številne kulture, na primer Laponci in Pigmejci, svoje cele dneve otroke nosijo v položaju zarodka.
- Zibanje: Dojenček v trebuščku posluša bitje srca, šumenje arterij in druge zvoke človeškega telesa. Po prihodu na svet pa kar naenkrat sliši druge zvoke, ki so mu neznani, zato so dojenčki pogosto nemirni in jočejo. Beli šum, ki imitira zvoke v maternici, lahko tudi doma upodobite na različne načine. Sklonite se nad dojenčka tako, da ste od njegovega ušeska oddaljeni največ 6 cm in ga poskusite utišati z intenzivnim »ššššššššššš«. Enako si lahko pomagate z različno elektroniko - zvokom gospodinjskih aparatov ali prižgane televizije. Na spletu najdete več posnetkov belega šuma, na tržišču pa obstajajo tudi igrače, ki dajejo podoben zvok. Kar ne morete verjeti, da bi nekaj takšnega lahko delovalo? Zibanje kot zdravilo za nespečnost so uporabljale že naše stare mame. Za to so primerne otroške zibelke, gugalniki in vozički. Na začetku naj bi bilo zibanje hitro in izrazito. Alternativa za to je ritmično tapkanje po otrokovem hrbtku kot na boben. Zibanje lahko združite z nošenjem v ruti ali nosilki. Tudi vaši gibi pri domačih opravilih ali pa med sprehodom dojenčka prijetno zibajo in nežno tresejo.
- Sesanje: Dojenčki sesajo svoj prstek že v maternici, saj jih to pomirja. Če se dojenček uspešno doji, se pri uspavanju ne bojte uporabiti dude.
- Umirjanje: Vzrok za neustavljiv dojenčkov jok so lahko tudi drugi razlogi, na primer lakota, napihnjenost, refluks ali alergijska reakcija na nekaj, kar je mama pojedla. Najprej izključite te možnosti. K 5 temeljem pridružite še masažo za zdravljenje kolike in dnevno rutino, da bi se dojenček nanjo čimprej navadil.
Mit o samostojnem uspavanju in pomenu bližine
Če berete te vrstice, si najbrž želite, da bi vajin otrok spal bolje. Morda vse skupaj postaja naporno - ali pa sta že na robu zmogljivosti, ker se vajin dojenček ali malček ponoči pogosto zbuja? Morda nemirno spi in velikokrat išče mamo, ker se želi hraniti? So otrokovi intervali spanja kratki? Si želite, da bi v kosu spal vsaj nekoliko dlje? Ali pa da bi ga bilo lažje uspavati? Otroci biološko gledano niso sposobni prespati noči, a kvaliteten spanec vendarle potrebuje vsa družina. Zato je pomembno, kako spi vaš otrok in kaj lahko naredite, da bo spal bolje in trdneje. Otroci za zdrav razvoj potrebujejo dovolj spanja. Nočno spanje je pomembno za razvoj notranjih organov in možganov ter za otrokovo čustveno zdravje. In tudi vidva potrebujeta dovolj spanca, da sta lahko najboljša starša svojemu otroku.
Najbrž vsi starši poznamo nasvet, naj dojenčka že od samega začetka utrujenega, vendar še budnega položimo v posteljico, da se bo naučil sam zaspati in se ne bo navadil zaspati samo z našo pomočjo. S tem naj bi starši postavili temelj dobrega spanja, medtem ko naj bi uspavanje z zibanjem, nošenjem in dojenjem oviralo otroka pri učenju samostojnega spanja. Ne. Seveda obstajajo otroci, ki sami zaspijo. Večina dojenčkov pa pri uspavanju potrebuje dotik in bližino. Joka, ker potrebuje bližino in občutek varnosti. To ni razvada, temveč starodavni naravni preživetveni mehanizem. Nasvet, da se je vsem naštetim naravnim načinom uspavanja bolje odpovedati in je namesto tega bolje otročička položiti v posteljico utrujenega, vendar še budnega, se običajno ne obnese. Velika večina dojenčkov samih namreč ne more zaspati. Nekateri starši dobijo občutek, da je polaganje utrujenega, vendar še budnega otroka v posteljico zaželeni standard uspavanja. Veliko frustracij in stisk izvira iz nerealnih pričakovanj o življenju z dojenčkom. Z raznimi metodami »učenja« malih »nespečnežev«, ki obljubljajo bolj kakovosten spanec, si pogosto samo še bolj otežimo že samo po sebi naporno življenje z majhnim otrokom, namesto da bi z večjim zaupanjem vase poiskali enostavnejše rešitve in si spanje sproti organizirali tako, da bi se v dani situaciji vsi dobro naspali in se zjutraj prebudili dobre volje. Z uspavanjem na prsih, z nošenjem, pestovanjem, zibanjem in bližino torej ni mogoče razvaditi otroka. Ko otroku nekajkrat uspe pobegniti iz objema za uspavanje, ga je zelo težko ujeti in umiriti nazaj. Če se med tem preveč razživi, se lahko uspavanje vleče še dolgo v noč. Kar pa je zelo naporno in je še najbolj potrpežljivi mami (ali očetu) lahko kaplja čez rob. Tako otrokovo vedenje vzame veliko notranje moči, kar še dodatno oteži zadevo. Ker ko izgubiš svojo notranjo moč, je boj končan. Otrok bo to vedel in temu primerno tudi uporabil.
Mars se je uspaval z dojenjem. In ko je nekoč zbolel, je ob tem primernih privilegijih dojel, da je še bolj prijetno spati, če lahko 'visi na mami' vso noč. Kar pa potegne s sabo grozne bolečine v hrbtu. Nenaspanost. Te bolečine ali pa vstajanje na maksimalno eno uro, ker otrok kliče po pozornosti, so me pripravile do tega, da sem se lotila učenja kako zaspati sam. Tako majhni otroci namreč še ne razumejo vedno, kaj pomeni čas za spanje. Ali pa enostavno ne znajo sami priti od točke umirjenosti do spanja.
David Motola se je odločil, da bo petmesečnemu sinu Samuelu, ki je imel vneto uho, zaigral nekaj na klavir. Pred tem deček nikakor ni mogel zaspati, zato si ga je dal v kengurujčka. Uspavanka Cradle Song je en dva tri resnično uspavala dojenčka.
Za učenje sem uporabil naslednje “trike”:
- Časovni okvir: Otrok naj bo najkasneje ob sedmih pripravljen za posteljo in naj najkasneje ob osmih že spi. Temu primerno je treba prilagajati uro uspavanja. (Če začnete otroka uspavati ob sedmih in ob pol devetih še vedno ne spi v svoji postelji, potem je vredno uro uspavanja prestaviti nazaj. Že 15 minut naredi razliko.) Za Marsa je imel pri tej točki pomembno vlogo vrtec, ki je njegov dan v celoti premaknil za vsaj dve uri nazaj.
- Ne uspavati med dojenjem: Otrok naj ne zaspi med dojenjem. Če uporablja dudo, ste tukaj v prednosti.
- Predstavitev spanja: Otroku je treba spanje predstaviti. Jaz sem zato uporabila medveda. Predstavila sem mu ga in mu povedala, da je to prijatelj. Da spi pri njem in naj ga stisne k sebi. Pokazala sem mu, kako medvedek spi in mu predlagala, da se uleže zraven njega in poskusi tudi sam. Če se ni ulegel, sem ga polegla jaz.
- Vztrajnost in potrpežljivost: In mnogo potrpežljivosti. Prvi dan “poskusa” sem sina polagala nazaj ležat, mu govorila o medvedku, naj ga objame in 'pančka', vsaj dve uri, preden je dejansko zaspal. Drugi dan 1 uro in 15 minut, tretji dan 45 minut … S tem procesom se je sinova pot uspavanja skrajšala na 15 minut v celoti. Ko se 'pocarta', mu lahko rečem, da greva spat k medvedku in mu dam dudo. Pripravljen je, da ga položim v posteljo. Nekajkrat ga še pobožam, mu rečem, da naj kar 'pančka' in zaspi.
tags: #uspavanje #stirinajstmesecnika #in #novorojencka