Prvo rojstvo otroka s pomočjo oploditve z biomedicinsko pomočjo (IVF), znanega kot "dojenček iz epruvete", je bilo v Veliki Britaniji 25. julija 1978. Louise Joy Brown se je rodila staršem, Leslie in Petru, ki sta se soočala z neplodnostjo zaradi Lesliejinih zamašenih jajcevodov. V novembru 1977 so pri Leslie izvedli poskusno oploditev in vitro. Zrelo jajčece iz njenega jajčnika so združili s Petrovo spermo v laboratorijski posodi, kar je privedlo do nastanka zarodka. Čeprav sta zakonca Brown vedela, da je postopek eksperimentalen, zdravniki niso omenili, da še noben poskus ni bil uspešen do rojstva otroka. Ta poskus pa je bil drugačen. Nekaj dni kasneje se je zarodek uspešno vsadil v Lesliejino maternico, devet mesecev kasneje pa se je z njo rodila hčerka.
Ta postopek, ki ga je razvila ekipa Patricka Steptoeja, Roberta Edwardsa in Jean Purdy, je kasneje postal znan kot oploditev in vitro (IVF). Robert Edwards, edini še živeči član pionirske ekipe, je leta 2010 prejel Nobelovo nagrado za medicino za svoje delo na tem področju.
Odmev in sprejemanje IVF
Rojstvo Louise Joy Brown je sprožilo izjemno pozornost in številne kritike. Kljub temu je Louise sama branila odločitev svojih staršev: "Moji starši niso imeli druge izbire, kot da to objavijo," je Louise povedala za Time. "Če ne, bi se našli ljudje, ki bi vprašali, zakaj je ne moremo videti? Kaj je narobe z njo?" Danes Louise stoji kot živo pričevanje o postopku, ki ji je dal življenje, in razume, kako pomembno je bilo njeno rojstvo za znanost. "Če bi bilo kaj narobe, bi bil to konec IVF," je dejala. Njeni starši so kasneje s pomočjo IVF dobili še eno hčerko, Natalie. Obe sestri sta danes odrasli in imata svoje otroke, ki sta jih spočeli po naravni poti.
Kljub temu je bilo veliko ljudi prestrašenih ob vprašanju, kaj njeno rojstvo pomeni za človeštvo. Verske skupine so nasprotovale ideji o "igranju Boga" z razmnoževanjem v procesu, med katerim umrejo številni zarodki. Celo sekularne družbe se je zdela ta zamisel zaskrbljujoča. Časopisi in bralci so izpostavljali primer Aldousa Huxleyja iz romana "Brave New World" (1934), kjer je naravno spolno razmnoževanje prepovedano in ljudi gojijo v laboratorijih po postopku, podobnem tistemu, ki se je zgodil pred vsaditvijo zarodka v Lesleyino maternico. "Smo na spolzkem pobočju," je leta 1978 za Time dejal britanski genetik Robert J. Berry. "Zahodna družba je zgrajena okoli družine; kaj se zgodi z družino, ko ločiš spolnost od razmnoževanja?"
A postopek IVF je po rojstvu Louise pridobival na prepoznavnosti. V Sloveniji so se prvi otroci iz epruvete rodili le šest let kasneje kot Louise. Po podatkih Znanstvenega muzeja se je z IVF po vsem svetu rodilo približno 6 milijonov otrok. Še vedno pa divja razprava o tem, kdo bi moral imeti dostop do zdravljenja in kdo bi ga moral plačati. V Sloveniji šest postopkov krije ZZZS, medtem ko v ZDA povprečni cikel stane 12.000 dolarjev.
Louise Brown sicer ne moti, da je še vedno prepoznavna po načinu, kako je prišla na svet: "Bila sem v supermarketu z možem in sinovoma in za seboj sem slišala korake. Bila je ženska in imela je 4-letnika - enako starega kot moj sin - in majhnega dojenčka v vozičku. Rekla je, da se je vedno želela zahvaliti moji mami in meni, ker brez naju nikoli ne bi imela teh dveh. To te spravi v solze." "Sem povprečna državljanka in medicinska senzacija," pravi.
O tem, kako je bila spočeta, je izvedela pri štirih letih. "Mama in oče sta me posedla in mi pokazala film, ki so ga posneli vladni uradniki o mojem rojstvu. Povedali so mi, da sta mi Steptoe in Edwards pomagala, da sem prišla na svet. Seveda nisem popolnoma razumela, vendar sem Steptoeja in Edwardsa poznala kot prijazna človeka, saj sem ju občasno srečevala. Mislim, da je bila to dobra poteza mame in očeta, ki sta se za to odločila, ker ju je skrbelo, da bom v šoli deležna kakšnih opazk na to temo."
Danes je zadovoljna, da večina ljudi postopek IVF vidi v pozitivni luči: "Večina ljudi se zaveda, da je IVF prinesel srečo mnogim ljudem. Moja mama je prvotno odšla k zdravniku zaradi depresije - a v središču je bila njena nezmožnost zanositve. Danes lahko veliko več žensk dobi pomoč pri zanositvi in ko pogledajo zgodovino IVF, cenijo delo pionirjev. Z veseljem ohranjam spomin na mamo, očeta, Steptoeja in Edwardsa s svojo zgodbo."
Težave in zmote o IVF
Čeprav je postopek IVF danes široko sprejet, ima še vedno svoje nasprotnike. V ZDA želijo nekatere konservativne zvezne države z zakonodajo postopek omejiti do te mere, da ga klinike ne želijo izvajati. Gre za bitko, ki še poteka, a v začetku leta je vrhovno sodišče Alabame razsodilo, da se zamrznjeni zarodki po državni zakonodaji štejejo za otroke, kar pomeni, da če zarodek ne preživi oploditve in vitro (IVF), bi bili ženska, njen zdravnik ali klinika za IVF lahko tarča kazenskega pregona. Skoraj nemudoma so klinike za IVF po vsej zvezni državi ustavile svoje zdravljenje zaradi strahu, da bi njihova prizadevanja, da bi staršem pomagali ustvariti ali povečati družino, veljala za nezakonita.
Skrajni republikanci so celo poskušali prepovedati financiranje zdravnikov, klinik in zavarovalnic, ki vojaškemu osebju nudijo storitve IVF. "To so ljudje, ki so tvegali svoja življenja, da bi zaščitili naše svoboščine po vsem svetu. Nekateri od njih celo trpijo zaradi neplodnosti zaradi izpostavljenosti, do katere je prišlo med službovanjem," je opozorila kongresnica Susie Lee, ki je tudi svoja dva otroka dobila s pomočjo IVF. "Neplodnost je bolezen in IVF je zdravljenje. In ni zdravljenja, ki je bolj za življenje kot IVF. Milijoni staršev po vsem svetu so ga uporabili za rast svoje družine. In vendar ko so republikanci v kongresu imeli priložnost zaščititi IVF na nacionalni ravni, so ta prizadevanja zavrnili."
Kljub temu, da je od prvega IVF postopka minilo že veliko let, to ne pomeni, da s postopkom še vedno niso povezani številni miti. Strokovnjaki se vedno znova trudijo, da bi jih razbili.
Mit - za neplodnost je kriva ženska: Neplodnost ni nikogaršnja krivda. Lahko je posledica zdravstvenih težav pri partnerju ali obeh. V mnogih primerih je tudi nerazložljiva. Prim. mag. Uršula Reš iz Zdravstvenega centra Dravlje pojasnjuje: "Približno pri tretjini je vzrok pri ženski, pri tretjini pri moškem, pri tretjini pa pri obeh. Pri okoli 10-15 odstotkih parov pa z znanimi diagnostičnimi postopki vzroka ne znamo ugotoviti."
Mit - IVF zagotavlja nosečnost: Oploditev in vitro (IVF) je izjemno učinkovito zdravljenje neplodnosti, vendar ne zagotavlja nosečnosti. Stopnje uspešnosti IVF se razlikujejo glede na več dejavnikov, kot so starost, razlog za nezanositev in kakovost zarodkov. Čeprav lahko IVF znatno poveča možnosti zanositve, lahko nekateri pari potrebujejo več poskusov, da dosežejo uspešno nosečnost, nekaterim pa to ne uspe nikoli. "Uspešnost IVF je močno povezana s starostjo ženske. Giblje se nekje od 25 do 30 odstotkov na ciklus pri mladih, po 40. letu pa je uspešnost manj kot 10 odstotkov," pojasnjuje Reš.
Dojenčki, rojeni z IVF, imajo zdravstvene in razvojne težave: Ni dokazov, da imajo dojenčki, rojeni z IVF, večjo stopnjo razvojnih težav/zaostankov ali telesnih težav, ki bi prispevale k zdravstvenim težavam. Zdravstvena tveganja pri otrocih z IVF so le podobna tistim, ki so rojeni z naravno zanositvijo.
Mit - IVF je samo za ženske: IVF je tehnika, pri kateri se žensko jajčece in moška sperma zbereta in pripravita za oploditev v laboratoriju. Uporablja se tudi za zdravljenje moške neplodnosti. ICSI-IVF se lahko uporablja na primer v primerih hude moške neplodnosti. Vključuje izbiro enega samega zdravega spermija in njegovo neposredno vbrizgavanje v žensko jajčece.
Mit - IVF pomeni dvojčke: Možnost večplodne nosečnosti je večja, zaradi prenosa več kot enega zarodka.
Regulacija in dostopnost IVF v Sloveniji
Slovenska ustava določa, da je odločanje o rojstvu otrok svobodno, zato država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok. S strokovnega stališča je neplodnost opredeljena kot odsotnost nosečnosti po letu dni nezaščitenih spolnih odnosov. Pri približno tretjini parov je vzrok pri ženski, pri tretjini pri moškem, pri tretjini pa pri obeh. Pri okoli 10-15 odstotkih parov pa z znanimi diagnostičnimi postopki vzroka ne znamo ugotoviti.
Pri moških je pogost vzrok neplodnosti slabša kakovost semenčic, ki je velikokrat pogojena z razvojnimi motnjami. Pri ženskah je vzrokov več, med njimi vnetne bolezni rodil (dandanes redke), motnje ovulacije (predvsem pri ženskah s policističnimi jajčniki ali endometriozo). Bistven dejavnik zmanjšanja plodnosti je tudi ta, da se ženske relativno pozno odločajo za rojstvo otrok in z leti njihova rodna sposobnost pada. Ženska je najbolj plodna od menarhe do 35. leta starosti. Po 30. letu plodnost malenkost že upada, vendar ne tako drastično kot po 35. oziroma 37. letu.
Pari se k umetni oploditvi z biomedicinsko pomočjo napoti, kadar drugi primerni načini zdravljenja niso bili uspešni ali niso mogoči oziroma so neracionalni. Ti postopki vključujejo spodbujanje ovulacij, nadzorovanje le-teh pri tistih, ki jih nimajo, ter operativne metode (npr. pri endometriozi ali zarastlinah kot posledici vnetij). Kot prva metoda se lahko izvede umetna osemenitev (inseminacija), če ocenijo, da bi bil postopek uspešen. Postopek zunajtelesne oploditve in prenosa zarodka (IVF) se izvede kot zadnja možnost.
Postopke oploditve v Sloveniji plača Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Cena posameznega postopka se giblje od 2.500 do 3.000 evrov. V Belgiji ti postopki stanejo približno štiri tisoč evrov, v Veliki Britaniji od pet do šest tisoč funtov, v ZDA pa je povprečna cena okoli 15 tisoč dolarjev.
Slovenke in Slovenci največkrat za darovane spolne celice potujejo v vzhodno Evropo, predvsem v Prago.
Oploditev z biomedicinsko pomočjo - Potek postopka
Darovanje spolnih celic in zakonodaja
Španija je že dolgo zelo odprta glede darovanja spolnih celic, kar je tam postalo skorajda industrija. V Sloveniji je ZZZS prvotno krije štiri postopke, nato pa so se odločili za šest postopkov. Ta sprememba je bila povezana z odločitvijo, da se prenaša le en zarodek, s čimer so se izognili najbolj eklatantni zapletom, to je mnogoplodnim nosečnostim. Z zmanjšanjem števila dvojčkov so prihranili precej denarja zaradi manj bolniških dopustov, hospitalizacij med nosečnostjo in postopkov v porodnišnicah.
Zarodi, ki jih ne uporabijo več, se hranijo pet let. Po tem obdobju morajo pari podpisati izjavo, če želijo, da se jih hrani še naprej, navedejo pa tudi razlog. Če zarodkov ne potrebujejo več, jih lahko pisno odstopijo za znanstvene namene. Če se pari po petih letih ne pojavijo, se zarodke komisijsko zavrže. Biološko zgornje meje za shranjevanje zarodkov ni. Pari ne morejo zahtevati, da se zarodki, ki jih biološki starši ne potrebujejo več, dodelijo drugim parom, saj je v nekaterih državah obstajala praksa, da so ženske umetno oplodili le, če so se odpovedale določenemu številu zarodkov, s čimer so si pari s svojim biološkim materialom plačali postopke. V Sloveniji pari niso obremenjeni s tem, ker jim postopke plača ZZZS.
Uspešnost postopkov je zelo individualna. V prvih štirih do petih poskusih so postopki podobno uspešni, z naraščanjem števila postopkov pa uspešnost pada. Vsi vzroki, zakaj pri nekaterih parih postopki nikoli ne uspejo, niso znani.
Pri parih, ki jim klasične metode ne pomagajo, se po približno treh mesecih odločijo za postopek umetne oploditve. Obstajata dve vrsti postopkov: inseminacija (za paciente brez fizičnih ovir za zanositev in z dobro ali malenkost slabšo kakovostjo semena) ter zunajtelesna oploditev in prenos zarodka (IVF). Pri slednjem se pacientki odvzame jajčno celico in jo oplodi zunaj telesa. To se lahko izvede na klasičen način (IVF) ali s tehniko ICSI (Intra Cytoplasmic Sperm Injection), ko se v jajčno celico vbrizga semenčico. Obstajajo tudi heterologne oploditve, kjer je vsaj ena od spolnih celic darovana.
Za heterologne inseminacije se večinoma uporablja zamrznjeno seme, saj je treba darovalca nadzorovati glede nalezljivih bolezni, kar pa lahko poslabša kakovost semena. Zato se pogosteje uporablja postopek IVF s prenosom zarodka z darovanimi semenčicami. Pri darovanih jajčnih celicah je možen le postopek IVF s prenosom zarodka.
Povpraševanje po darovanih spolnih celicah je veliko. Čeprav se povpraševanje po semenčicah še za silo zagotovi (z približno enoletno čakalno dobo), je jajčnih celic absolutno premalo za vse, ki bi jih potrebovale.
Darovalci spolnih celic morajo biti stari med 18 in 55 let (moški) oziroma do 35 let (ženske), morajo biti zdravi, brez dednih ali nalezljivih bolezni in imeti dovolj kakovostna semena. Darovanje ni plačano, darovalci prejmejo le povrnjene stroške v obliki dnevnic. V Sloveniji obstaja banka spolnih celic samo za seme.
Psihofizične posledice umetne oploditve pri ženskah so lahko neprijetne, zlasti stimulacija jajčnikov in punkcija jajčnih celic. Ženske se umetno oplojuje do 43. rojstnega dne.
Izkušnje parov in prihodnost IVF
Na forumih se pari pogosto delijo izkušnje o svojih bojih z neplodnostjo in IVF postopki, zlasti tisti, ki so starejši od 35 let. Mnogi poročajo o več neuspešnih poskusih, starosti, vplivu nepojasnjene neplodnosti in želji po otroku kljub oviram. Izkušnje kažejo, da je ključna vztrajnost, pozitivna naravnanost in iskanje različnih pristopov k zdravljenju, vključno z alternativnimi metodami, spremembo prehrane in načina življenja.
V Sloveniji od marca v Bolnišnici Postojna deluje Center za zdravljenje neplodnosti, ki izvaja najsodobnejše metode diagnostike in zdravljenja neplodnosti. Vendar neplodnost v Sloveniji ostaja tabu, pari pa pogosto skrivajo diagnozo in zdravljenje, kar lahko povzroči sram, žalost in občutek spodletelosti.
Sodobno zdravljenje neplodnosti vključuje pogovor s parom, ginekološki pregled, ultrazvok rodil, analizo hormonov in analizo semena. Sledijo lahko kirurški posegi, minimalno invazivni in endoskopski, ki omogočajo hitro okrevanje. Protokoili spodbujanja jajčnikov so individualno prilagojeni, postopek pridobivanja jajčnih celic pa je z uporabo posebne anestezije praktično neboleč. Uspešnost postopkov IVF je najbolj odvisna od starosti ženske, saj po 40. letu stopnja živorojenosti na prenos zarodka znatno upade.
Uspešnost postopkov IVF se običajno meri v stopnji nosečnosti na cikel ali v stopnji živorojenosti. Statistični podatki, ki upoštevajo starost in število poskusov, pomagajo ustvariti realno sliko. Vendar pa je uspeh lahko tudi na mikro ravni - v pridobljenih informacijah, izgubi teže, postavljenih osebnih mejah ali izboljšanem čustvenem stanju.
Za uspešen IVF ni enega preprostega recepta. Gre za preplet številnih dejavnikov, vključno s starostjo ženske, kakovostjo jajčec in semenčic, zdravjem obeh partnerjev, prehrano, stresom, spancem in razvadami. Pomembno je tudi zdravstveno stanje maternice, primerna telesna teža in zadostna raven vitaminov in mineralov. Psihološka podpora je ključna, saj je IVF čustveni vrtiljak, ki lahko povzroči anksioznost in depresijo.
Ko se poskus konča brez pozitivnega testa, je pomembno dovoliti si žalovati, a ko neuspeh predelaš, si dovoliti čutiti isto željo naprej. Vztrajati je treba na tej poti, dokler je to dobro in znotraj postavljenih mej.
Slovenija je skupaj z Nemčijo in Portugalsko izbrana kot država, ki testira evropski register postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo (EuMAR). Ta register bo služil analizi trendov zdravljenja neplodnosti in zagotavljanju večje varnosti postopkov. V registru bodo samo anonimizirani podatki.
Izidi postopkov zunajtelesne oploditve se redno spremljajo in analizirajo. Leta 2021 so v Sloveniji opravili 1116 punkcij in 868 prenosov svežih zarodkov, 780 odmrzovanj in 766 prenosov odmrznjenih zarodkov ter 351 postopkov intrauterinih inseminacij.
Možnost zanositev in rojstva otroka se od para do para razlikuje in je odvisna od značilnosti obeh partnerjev. Postopek IVF je klasični postopek umetne oploditve, ki poteka v laboratoriju. Slovenija je po dostopnosti postopkov umetne oploditve v svetu prava unikum, saj je zelo dostopna parom, ki se soočajo z neplodnostjo, prav tako te postopke krije zavarovalnica. Neplodni pari so upravičeni do šestih brezplačnih poskusov umetne oploditve za prvega in še do dodatnih štirih brezplačnih postopkov za drugega otroka.
Kljub temu, da je IVF za mnoge pare edina možnost za zanositev in v veliko primerih tudi izredno učinkovita metoda, na uspeh posameznega postopka vpliva veliko dejavnikov. Statistika uspešnosti za IVF postopke se giba med 32 in 34 % (ESHRE, 2018) na posamezen prenos zarodka. Višje stopnje uspešnosti je mogoče opaziti pri zdravljenju s pomočjo darovane jajčne celice in pri nižji starosti ženske (>30). Medtem ko možnosti za uspeh pomembno upadajo že po 35. letu starosti ženske in strmoglavijo po 40. letu ter so praktično neobstoječe v starostni kategoriji 45+. Statistični podatki za uspešnost slovenskih klinik niso javno dostopni. Osnovo vedno predstavlja krvna preiskava spolnih hormonov, ki se izvede med 2. in 5. dnem menstrualnega cikla in navadno zajema TSH, FSH, LH, AMH in prolaktin. V primeru slabih rezultatov se spermiogram ponavlja. Če izvidi pokažejo resnejše težave ali ovire za spontano zanositev, bo par takoj napoten na IVF.
V povprečju obstaja 35 % možnost zanositve in 28 % možnost rojstva živega otroka z vsakim IVF postopkom. Pomembno je opozoriti, da lahko tudi ženske mlajše od 35 let doživijo neuspeh v prvem IVF postopku. V švedski študiji so ugotovili, da imajo ženske, ki prestanejo 3 IVF postopke, 66 % možnost zanositve. Kljub temu, da uspešnost IVF narašča s številom opravljenih postopkov, se je treba v primeru neuspešnih IVF postopkov (neuspešna oploditev ali neugnezditev zarodka) vprašati o nadaljevanju.