Slovenija, dežela bogate zgodovine in kulture, se ponaša z izjemnimi posamezniki, katerih življenja in dela so pustila neizbrisen pečat v njeni naravni in kulturni krajini. Med temi izstopata dva, na prvi pogled nepovezana, a v svoji srčiki slovenska fenomena: polihistor Janez Vajkard Valvasor, čigar strast do znanja in raziskovanja je presegala meje svojega časa, ter glasbeni virtuoz Slavko Avsenik, katerega melodije so ponesle slovensko narodnozabavno glasbo v svet. Čeprav ločena s stoletji, njuni zgodbi pripovedujeta o izjemnosti, predanosti in neizmernem prispevku k slovenski identiteti.
Janez Vajkard Valvasor: Videz in bistvo polihistorja
Janez Vajkard Valvasor, rojen maja 1641 v Ljubljani, je bil kranjski plemič, polihistor in član Kraljeve družbe. Njegovo življenje je bilo zaznamovano z neusahljivo radovednostjo in željo po raziskovanju. Rodil se je v ugledni rodbini Valvasor kot dvanajsti od sedemnajstih otrok Jerneja Valvasorja, deželnega odbornika, in Ane Marije Ravbar. Krščen je bil 28. maja 1641 v Stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani, s krstno botrsko podporo barona Konrada Ruessa pl. Ruessensteina in starejše sestre njegove matere, Regine Doroteje Reisp. Otroštvo je preživel na gospostvih Gamberk in Medija na Izlakah, v družbi številnih bratov in sester.
Njegova izobrazba je bila izjemna, kar potrjuje mogočna knjižnica, ki je vsebovala vsa tedanja pomembna znanstvena dela. Valvasor ni bil le teoretik, ampak tudi praktični raziskovalec. Zanimali so ga instrumenti, star denar in razne zanimivosti, ki jih je skrbno zbiral. Po tedanji plemiški navadi je izpopolnjeval svoje znanje in nabiral izkušnje na potovanjih po tujini, obiskal je Nemčijo, Severno Afriko, Francijo in Švico. Sodeloval je tudi v vojaških službah, med letoma 1663 in 1664 se je udeležil vojne proti Osmanom.
Po vrnitvi leta 1672 je kupil gradova Bogenšperk in Črni potok ter že porušeni grad Lihtenberg, poleg tega pa še hišo v Ljubljani. Vendar je bilo to premoženje kasneje prodano, saj so stroški njegovih obsežnih dejavnosti presegli njegove denarne vire. Na Bogenšperku je uredil bakroreznico in pripeljal mojstra Andreja Trosta, ki je pred tem deloval pri Vischerju na Štajerskem. Leta 1692 je ostal brez večine svojega premoženja, saj ga je vložil v potovanja, grafike in natise knjig. Umrl je leta 1693 v starosti 52 let.
Valvasorjevo mladostno obdobje je bilo verjetno podobno kot pri njegovih plemiških vrstnikih. V zapisih o dvomljivih povezavah s hudičem omenja dejanja sošolca, ki si je z iglo prebadal telo brez bolečin in krvavitve - pojav, ki ga je Valvasor kasneje kot naravoslovec raziskoval in pojasnil z naravnimi zakoni in lastnostmi medeninaste igle. Okoli leta 1655 naj bi opazil "povodnega strahu" ali "povodnega moža", ki se je dvignil iz Ljubljanice in skušal potisniti meščana v reko. V Ljubljani je obiskoval "studia inferiora" pri jezuitih, kjer so se profesorji pogosto menjavali, med redkimi izjemami pa je bil pater Franc Harrer, ki je poučeval več kot deset let. Pater Janez Ludvik Schönleben, ki je imel nanj kasneje pomemben vpliv, je bil prefekt le v obdobju 1650/1651.
Valvasor se je v letih 1663 in 1664, morda tudi dlje, kot prostovoljec udeležil avstrijsko-turške vojne, kjer se je pod poveljstvom hrvaškega bana grofa Nikolaja Zrinjskega v Slavonski krajini pogosto spopadal s sovražnikom. V Testa-Piccolominijevem regimentu je bil konjeniški stotnik Adam pl. Njegov sobojec je bil grof Karel Vajkard Purgstall, katerega je Valvasor posebej hvalil v svojem delu "Slava vojvodine Kranjske". Po vojni se je Valvasor za krajši čas vrnil domov. Pred odhodom na tuja potovanja se je morda v Konjicah pri grofu Erazmu Tattenbachu uril v spretnosti hoje in ležanja na vodi, kar je kasneje prakticiral tudi v Dolenjskih Toplicah, kjer je na hrbtu ležal celo noč, saj naj bi bilo to udobneje kot v postelji. Privlačila ga je tudi spretnost skakanja z najvišjega stolpa brez poškodb.
Prvo potovanje sega v jesen 1666, ko naj bi na Dunaju v bližini Rdečega stolpa, v Arnoldovi hiši, pri g. Meintzerju, lastnoročno pretvoril funt svinca v zlato z uporabo tinkture alkimista Johanna de Monte Snidersa. Ta alkimist je bil prav tako nastanjen v isti hiši, vendar je po razkritju njegove varljive umetnosti pobegnil, kljub temu pa je ostal v korespondenci z Valvasorjem. Na Dunaju se je Valvasor zanimal za delo astronoma in astrologa Tomaža Damascena, ki naj bi za češkega grofa izdelal tri zrcala, v katerih posameznik vidi vse, kar si želi. Nanj je vtis naredil tudi zvonik stolnice sv. Štefana.
Nadaljnja smer potovanja ni povsem jasna, vendar Valvasor navaja, da je potoval po Nemčiji, Nizozemski, Franciji, Švici in Italiji. Potoval je celo v Severno Afriko, preko Sredozemskega morja, ki je bilo takrat ogroženo s pirati. V pismu Kraljevi družbi v Londonu omenja še Anglijo, Dansko in Španijo. Obiskal je številne zanimive podzemne jame, vendar nobena ni bila tako izjemna kot tiste na Kranjskem. S plovbo po Renu, Donavi ali Lechu se po njegovem mnenju ne more primerjati truda polna in nevarna vožnja po Savi, ki je po njegovem mnenju enaka slapovom Rena pri Schaffhausnu, kjer si izkušeni savski brodniki ne upajo voziti. V grofiji Stollberg v Braunschweigu si je ogledal kapniško Baumannovo jamo, ki je bila znana že v 16. stoletju.
Leta 1669 je Valvasor obiskal Afriko, kjer si je ogledal jame in puščavo Libije. Poseben razlog za obisk Afrike je bilo v domovini razširjeno prepričanje, da kranjski plemiči, ki so izpuščeni iz turškega ujetništva, za popotnico prejmejo smrtonosen strup, ki deluje po več mesecih ali celo letu. Na ta način naj bi umrli Rut Grabenski, Volf Engelbert Turjaški ter drugi neimenovani plemiči. Valvasor je verjel, da Afričani znajo pripraviti isti strup. Vendar mu je 15. julija v Tunisu ugledni muslimanski učenjak Ali Haisa razkril način priprave in delovanja omenjenega strupa kot veliko skrivnost, ki je znana le redkim. V zameno mu je Valvasor povedal nekatere Afrikancem neznane skrivnosti. Valvasor je takoj spoznal, da je strup resničen, in se je čudil njegovemu obstoju, hkrati pa je ugotavljal, da bi bilo protistrup izdelati zelo težko. Prošnje iz mnogih krajev, naj razkrije pripravo strupa, je zavrnil, saj bi s tem priprava tako hudega strupa postala splošno znana.
V Francijo je Valvasor prišel že okoli leta 1667. V Parizu si je pri nekem vojvodu ogledal raznovrstne redkosti. Leta 1668 je v kraljevskem francoskem švicarskem pehotnem regimentu izpopolnil svoje vojaško znanje, ki ga je pred leti pridobil od grofa Zrinjskega v Slavoniji med avstrijsko-turško vojno. V to obdobje sega zapis o dveh njegovih vojaških tovariših, Hesu in Poljaku plemenitega rodu, ki sta služila tako v Španiji v vojni s Portugalsko kot tudi v francoskih četah na strani Portugalske. S njima se je Valvasor seznanil ob sklenitvi miru med Španijo in Portugalsko, ko sta vojaka vstopila v kraljevi francoski švicarski regiment. Leta 1669 je bil Valvasor v Afriki, leto kasneje pa ponovno v Franciji. Ker je Thomasu Galeu pisal, da je bil v Španiji, je možno, da je bil tam zaradi vojske ali potovanja v Afriko. Ob povratku se je verjetno izkrcal v Toulonu, pomembnem francoskem pristanišču v Sredozemlju. Poleti 1670 je obiskal več krajev in naravnih znamenitosti v bližini Toulona, med drugim romarski kraj Saint-Maximin-la-Sainte-Baume, povezan s samim začetkom krščanstva v Provansi, ter Grotte de la Sainte-Baume, kjer naj bi po legendi živela Marija Magdalena. Povzpel se je tudi na Saint-Pilon. V Lyonu in drugih krajih je pridobil krog znancev, s katerimi je še kasneje ostal v stiku.
Kaj vse je Janeza Vajkarda v tujini zanimalo in kaj je študiral, ni povsem jasno, saj dnevnik, v katerega je po lastni izjavi s tajno pisavo zapisoval vsa opazovanja in doživetja, ni ohranjen. Kljub temu so podatki o tem prisotni v njegovem kasnejšem delu, posebej v "Slavi vojvodine Kranjske". Predvsem se je zanimal za naravo, njene redkosti, poudarja, da mu ni bilo žal ne časa ne truda, da bi kaj nenavadnega videl ali spoznal.
Čas na Bogenšperku: Ustvarjanje znanja in umetnosti
Po vrnitvi iz tujine se je Valvasor leta 1672 poročil z Ano Rozino Graffenweger pl. Graffenau. Po poroki sta živela na gradu Slatna. Kmalu zatem je kupil grad Bogenšperk, kjer je uredil bakroreznico in tiskarno za plošče, s čimer si je omogočil uresničitev svojih založniških in znanstvenih načrtov. Na Bogenšperku je zbral risarje, bakrorezce, domače, nemške in holandske mojstre, ki jih je vzdrževal na svoje stroške do izida svoje najpomembnejše knjige, "Slave vojvodine Kranjske". Med glavnimi sodelavci so bili bakrorezec Andrej Trost, risar Janez Koch iz Novega mesta, hrvaški pesnik in učenjak Pavel Ritter-Vitezović ter drugi.
Valvasor je bil prvi, ki je vpeljal bakrotisk v Vojvodino Kranjsko. Na Bogenšperku je leta 1678 sam ustvaril delavnico in tam več let vzdrževal bakrorezce in tiskarje. Njegova zbirka na Bogenšperku je vsebovala matematične instrumente, redke predmete in starine, ki so pomenili pravo redkost ne le na Kranjskem, temveč tudi drugod. Zbirka je predstavljala izjemno vrednost in obseg, kar je bilo tedaj na Kranjskem nekaj izjemnega.
Njegova knjižnica, znana tudi pri najimenitnejših knjigarnarjih v Nürnbergu in Frankfurtu, je narasla na več tisoč zvezkov z vseh področij duhovnega ustvarjanja, še posebej pa je bila založena z zgodovinskimi, potopisnimi, geografskimi, kartografskimi in matematičnimi deli. Knjige so bile v različnih jezikih in pisavah, vključno s cirilico.
Prvo delo, ki ga je Valvasor izdal na Bogenšperku leta 1679, je "Topografija sodobne vojvodine Kranjske" (Topographia Ducatus Carnioliae modernae). Ta album vsebuje 319 bakrorezov mest, trgov, samostanov in gradov, ki so tedaj obstajali na Kranjskem. Listi so urejeni po abecednem vrtsnem redu nemških krajevnih imen, z dodanimi slovenskimi imeni. Skupno je upodobljenih več kot 300 gradov, samostanov, fužin, rudnikov, trdnjav, 32 trgov in 19 mest, nekatere lokacije celo v več različicah. Podobe je risal Valvasor sam, medtem ko so bakrorezci bili Trost, Ritter Vitezović in Peter Mungerstorff.
Leta 1680 je izdal svojo drugo publikacijo, "Slike Ovidovih Metamorfoz" (Ovidii Metamorphoseos icones), ki vsebuje 96 bakrorezov prizorov iz Metamorfoz rimskega pesnika Ovidija. Pri tem delu so sodelovali Trost, Greischer in monogramista ASE in MS. Delo je posvečeno grofu Volfgangu Engelbertu Turjaškemu. Valvasor je v rokopisu pripravil tudi "Satiričnega Ovida" z nemškim opisom in več kot 170 bakorezi, vendar ga zaradi finančnega zloma ni dokončal. Njegovo zanimanje za Ovidija je razvidno tudi iz dejstva, da je po finančnem zlomu obdržal več različnih izdaj Ovidijevih del.
Leta 1681 je Valvasor izdal "Topografijo sodobne nadvojvodine Koroške" (Topographia Archiducatus Carinthiae modernae), album z naslovnim in 223 drugimi bakorezi koroških krajev in gradov. Izdaja je podobna kranjski Topografiji iz leta 1679. Naslovni list je narisal Koch, v baker pa ga je vrezal Trost. V latinski pesmi Ritterja Vitezovića je Valvasor prvič naslovljen kot baron in omenjen kot stotnik pešcev z Dolenjske. Risar topografije je bil Valvasor, grafiki pa so sodelovali Trost, Mungerstorff in Greischer. Koroška topografija je urejena bolj sistematično in dosledno kot kranjska, plošče so pravilno oštevilčene in večinoma podpisane.
Glasbeni fenomen: Slavko Avsenik in Ansambel bratov Avsenik
Druga zgodba, ki je pustila neizbrisen pečat v slovenski kulturi, je zgodba Slavka Avsenika (1921-2015), začetnika in utemeljitelja narodno-zabavne glasbe. Njegov izjemen glasbeni talent, zlasti na klavirski harmoniki, ga je ponesel med najboljše svetovne harmonikarje. Ustanovitelj svetovno znanega Ansambla bratov Avsenik, ki je sprva deloval kot Trio Slavka Avsenika, nato kot Gorenjski kvartet oz. kvintet, v tujini pa kot Oberkrainer Quintett, je dal tej zvrsti glasbe mednarodno ime.
Skupaj z bratom Vilkom sta ustvarila več kot sedemsto skladb, po pripovedi Slavkovega sina Slavka mlajšega pa je v njegovi zapuščini ostalo še več sto posnetih motivov. Slavko je ustvarjal melodije, Vilko jih je priredil in poskrbel za besedila, pri čemer je Slavko ustvarjal in igral po svojem absolutnem posluhu, ne da bi poznal note. Njegov prvenec na Radiu Ljubljana je bil leta 1953 kot harmonikar solist.
Po prvih radijskih uspehih je ustanovil Gorenjski kvartet, ki se je razvil v kvintetovsko zasedbo. Na nemško govorečem območju je zasedba postala znana kot Oberkrainer Quintett. Gre za genialno združitev ljudskega tria z elementi godbe na pihala (harmonika, klarinet, trobenta, bariton in kitara). Avsenikov prodor v tujino se je začel leta 1954 s snemanjem prvih skladb za Radio Celovec.
Številne Slavko Avsenikove melodije so ponarodenele, sam pa je postal vzornik več tisoč mladim glasbenikom v Sloveniji in tujini. Prejel je številne vidne nagrade, med drugim častni znak svobode Republike Slovenije in platinasto Hermann-Lőns medaljo v Nemčiji. Ustvarjal je in javno igral od leta 1953 do 1988. Leta 1952 se je poročil z Brigito Dolinšek (1932-2017), s katero sta imela dve hčerki in tri sinove.
Najbolj znana in največkrat zaigrana skladba Bratov Avsenik je "Na Golici", ki je doživela več kot 600 priredb. Avsenikova glasba je večna, saj politiki odidejo, glasba in šport pa ostaneta zapisana v narodovem spominu.
Slavko Avsenik mlajši
Družinska politika in rojstvo otroka v sodobni Sloveniji
Poleg zgodovinskih velikanov, kot sta Valvasor in Avsenik, je pomembno pogledati tudi na sodobne vidike slovenskega življenja, zlasti na področju družinske politike in podpore ob rojstvu otroka. Država si prizadeva ustvariti ustrezne pogoje za odločanje za družino in doseganje visoke kakovosti življenja za vse družinske člane, še posebej otroke.
Materinski, očetovski in starševski dopust:
- Materinski dopust: Traja 105 dni, od tega je 15 dni obveznih.
- Očetovski dopust: Traja 15 koledarskih dni in ga je treba izkoristiti do tretjega meseca starosti otroka. Upravičene so tudi druge osebe, ki dejansko negujejo in varujejo otroka. Ob rojstvu dvojčkov ali več otrok se očetovski dopust podaljša za dodatnih deset dni.
- Starševski dopust: Traja 160 dni za vsakega od staršev (skupaj 320 dni), v obliki polne ali delne odsotnosti z dela. 60 dni je za vsakega starša neprenosljivih. Mati lahko prenese 100 dni starševskega dopusta na očeta, 60 dni pa je neprenosljivih. Enako lahko oče prenese 100 dni na mater, 60 dni pa je neprenosljivih zanj. V primeru dvojčkov ali nedonošenčkov se starševski dopust podaljša.
Nadomestila in zavarovanje:
Materinsko, očetovsko in starševsko nadomestilo znaša 100 % osnove. Materinsko nadomestilo je neomejeno, medtem ko sta očetovsko in starševsko nadomestilo omejena na 2,5-kratnik zadnje znane povprečne bruto plače v Republiki Sloveniji. Osnova za nadomestilo je povprečna osnova za prispevke v strnjenih 12 mesecih pred vložitvijo prve vloge. Upravičenci so vključeni v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Mati (ali oče) in otrok morata imeti stalno ali začasno prebivališče v Sloveniji.
Pomoč ob rojstvu otroka:
Ta pomoč je namenjena nakupu opreme za novorojenčka in je upravičen vsak novorojenček, katerega mati ali oče imata stalno ali začasno prebivališče v Sloveniji.
Odmor za dojenje:
Zaposleni materi pripada med odmorom za dojenje do 18 mesecev starosti otroka, na podlagi potrdila pediatra.
Krajši delovni čas zaradi starševstva:
Eden od staršev ali druga skrbujoča oseba ima pravico do krajšega delovnega časa do tretjega leta starosti otroka, ali pa do osmega leta starosti najmlajšega otroka, če skrbi za najmanj dva otroka. Krajši delovni čas mora obsegati najmanj polovično tedensko delovno obveznost. Oba starša lahko hkrati izkoriščata pravico do krajšega delovnega časa, pri čemer skupna izraba ne sme presegati 20 ur tedensko.
Posebne pravice za starše več otrok:
Starš, ki zapusti trg dela zaradi varstva in nege štirih ali več otrok (mlajših od 18 let), s katerimi ima skupno stalno prebivališče, ima pravico do tega do osmega leta starosti najmlajšega otroka.
Demografski izzivi in prihodnost
Slovenija se sooča z demografskimi izzivi, kot so nizka rodnost in staranje prebivalstva. Ti trendi prinašajo dolgoročne težave pri obnavljanju naroda in predstavljajo izziv za socialno varnost in ekonomsko stabilnost. Evropska komisija in drugi mednarodni organi opozarjajo na potrebo po ukrepih za spodbujanje rodnosti in zagotavljanje socialne varnosti za vse generacije. Ustanovitev Urada za demografijo in sprejetje Zakona o dolgotrajni oskrbi sta bila koraka v tej smeri, vendar pa je potrebno stalno sodelovanje med vsemi resorji in strokovnjaki, da bi se demografski izzivi uspešno naslovili.
Odločitev o tem, ali imeti ali ne imeti otroka, mora ostati osebna izbira posameznikov, vendar je naloga države, da ustvari pogoje, ki omogočajo te odločitve. To vključuje zagotavljanje možnosti za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, varnost na delovnem mestu, dostop do stanovanj in močno mrežo javnih storitev, kot so šolstvo in zdravstvo. Poleg tega je pomembna tudi premišljena migracijska politika in integracija priseljencev.
Zgodbi Janeza Vajkarda Valvasorja in bratov Avsenik nas opominjata na bogastvo slovenske dediščine in na pomen izjemnih posameznikov, ki so s svojim delom in talentom soustvarjali slovensko identiteto. Hkrati pa nas sodobni demografski izzivi pozivajo k premišljenemu in odgovornemu ravnanju, da bi zagotovili prihodnost slovenskega naroda.