Umetna prekinitev nosečnosti, splošno znana kot splav, je postopek, s katerim se namerno prekine ali konča nosečnost. Redko katera tema ima toliko nasprotujočih si mnenj, ki so si v tako diametralnem nasprotju. Med ukrepi za preprečitev rojstva mora imeti prednost prevencija, splav naj bi bil le izhod v sili. Vseeno gre pri umetni prekinitvi nosečnosti za ukrep, ki je za posameznico zelo velikega pomena, saj predstavlja edini način, ki omogoči, da se prepreči rojstvo otroka po samem spočetju. Magistrsko delo, ki je podlaga za ta članek, obravnava pravico do umetne prekinitve nosečnosti v Republiki Sloveniji ter v Republiki Poljski, prikazuje zgodovinski razvoj in celotno pravno ureditev obravnavanega področja obeh držav. Poseben poudarek je namenjen sodni praksi Ustavnega sodišča Republike Poljske, ki je v odločbi K 1/20 omejilo dostop do umetne prekinitve nosečnosti, s tem ko je možnost opravljanja umetne prekinitve nosečnosti v primerih, ko prenatalni testi pokažejo neozdravljivo bolezen zarodka ali njegovo hudo in nepopravljivo okvaro, razglasilo za neustavno. Posebno poglavje v magistrskem delu je namenjeno spoštovanju načela vladavine prava v obeh obravnavanih državah. V njem je prikazana tudi ureditev umetne prekinitve nosečnosti v mednarodnem pravu. Stroge oblike prepovedi in kriminalizacije umetne prekinitve nosečnosti pripeljejo do tega, da se le-te ne opravljajo v varnem okolju z zdravniki, ampak v podzemlju, kjer je življenje ženske toliko bolj ogroženo. Namen tega članka je opozarjanje na ureditev, ki prepoveduje in nesorazmerno omejuje umetno prekinitev nosečnosti, ter na neizogibne posledice, ki taki ureditvi sledijo.
Zgodovinski razvoj pravne ureditve splava v Sloveniji
Zgodovina urejanja umetne prekinitve nosečnosti v Sloveniji sega v obdobje medvojne Kraljevine Jugoslavije, ko je leta 1929 postal zakonit splav iz zdravstvenih razlogov, predvsem v primerih, ko je bila ogrožena nosečničina življenjska ali zdravstvena sposobnost. Po drugi svetovni vojni so sledile nadaljnje spremembe, ki so razširile pogoje za izvajanje splava, vključno s primeri posilstva, drugih kaznivih dejanj in socialnih razlogov. V Socialistični federativni republiki Jugoslaviji je bil umetni splav legaliziran leta 1952, kar je bil pomemben korak k večji dostopnosti. Leta 1974 je SFR Jugoslavija postala ena izmed prvih držav, ki je pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok zapisala v svojo ustavo. V Socialistični republiki Sloveniji so bile leta 1977 odpravljene skoraj vse zakonske omejitve za izvajanje splava, razen tistih, ki so bile povezane z zdravstvenimi vidiki. V času medvojne Kraljevine Jugoslavije je leta 1929 postalo zakonito izvajanje splavov iz zdravstvenih razlogov. Po drugi svetovni vojni je prišlo do dodatnih sprememb na področju, ki so omogočile splav v primeru posilstva ali drugih kaznivih dejanj in socialnih razlogov. Umetni splav je bil v FLR Jugoslaviji legaliziran leta 1952, leta 1974 pa je SFR Jugoslavija postala ena izmed prvih držav, ki je pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok zapisala v ustavo. V SR Sloveniji so bile leta 1977 odpravljene vse zakonske omejitve razen zdravstvenih za elektivno izvajanje splava.
V današnji Republiki Sloveniji je svoboda odločanja o rojstvu otrok temeljna ustavna pravica, zapisana v 55. členu Ustave RS, ki navaja: »Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno.« Kljub temu pa so se v preteklosti pojavljali predlogi za njeno omejevanje. Leta 2006 je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v okviru Strategije za dvig rodnosti predlagalo, da bi umetna prekinitev nosečnosti postala plačljiva, razen v primerih, ko je ogroženo življenje nosečnice. Tedanji minister Janez Drobnič (NSi) je dejal, da je vodilo predloga "da je življenje od spočetja do naravne smrti vrednota" ter da je "[š]tevilo splavov […] boleča rana družbe, ki je premalo naklonjena življenju […]". Drobnič je prav tako izpostavil, da sistem javnega zdravstva krije stroške "le [za] štiri poskuse umetne oploditve, vse naslednje, ki lahko stanejo med 400.000 in milijon tolarjev, pa si morajo kriti sami"; Drobniču se je zato zdelo krivično, da je splav vselej brezplačen, ne pa tudi pomoč parom, ki "želi[jo] podariti življenje". Ti predlogi niso bili nikoli uveljavljeni v celoti, kar kaže na ohranjanje pravice do splava na zahtevo v določenih mejah. Pred državnozborskimi volitvami leta 2014 sta se proti pravici do splava izrecno izrekli zgolj stranki Nova Slovenija ("Krščanski demokrati se zavzemamo za spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti.") in Slovenska ljudska stranka ("V primeru pravice do splava v SLS izhajamo iz načela dostojanstva človeka od spočetja do smrti z izjemo, kjer je ogroženo tudi življenje matere. […] Splav prekine življenje nerojenega otroka in pušča trajne posledice na materah, zato se v SLS zavzemamo za obvezno osveščanje o vseh posledicah splava in predhodno izčrpanje vseh alternativnih možnosti, ki bi omogočile rojstvo otroka."). V času medvojne Kraljevine Jugoslavije je leta 1929 postalo zakonito izvajanje splavov iz zdravstvenih razlogov. Po drugi svetovni vojni je prišlo do dodatnih sprememb na področju, ki so omogočile splav v primeru posilstva ali drugih kaznivih dejanj in socialnih razlogov. Umetni splav je bil v FLR Jugoslaviji legaliziran leta 1952, leta 1974 pa je SFR Jugoslavija postala ena izmed prvih držav, ki je pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok zapisala v ustavo. V SR Sloveniji so bile leta 1977 odpravljene vse zakonske omejitve razen zdravstvenih za elektivno izvajanje splava.
Postopki umetne prekinitve nosečnosti v Sloveniji
V Sloveniji se izvajata dve glavni metodi umetne prekinitve nosečnosti: farmakološka (s pomočjo zdravil) in kirurška. Izbira metode je odvisna predvsem od trajanja nosečnosti in zdravstvenega stanja ženske. Obe metodi sta varni in učinkoviti, zapleti pa so redki.
Farmakološki splav (splav s tabletko)
Farmakološki splav, znan tudi kot "splav s tabletko", je metoda, ki se uporablja v zgodnji nosečnosti, do dopolnjenega 10. tedna nosečnosti. Postopek se začne z zaužitjem tabletke mifepristona, ki ustavi izločanje progesterona, hormona, ki je ključen za razvoj ploda. Po približno 48 urah se nadaljuje s postopkom v bolnišnici, kjer se ženski aplicira misoprostol. Ta povzroči odpiranje materničnega vratu in krče v maternici, kar vodi do izločitve ploda, posteljice in maternične sluznice. Ta metoda je podobna naravnemu splavu in je v večini primerov manj invazivna kot kirurški poseg. Bolečine so primerljive z menstrualnimi krči. V primeru nepopolnega splava ali če se splav ne sproži, je lahko potrebna nadaljnja obravnava, vključno s kirurškim posegom. Po pregledu pri nas zaužijete tabletko (mifepriston 200 mg) in greste domov. Če pridete na pregled v četrtek ali petek, se lahko zgodi, da tabletko spijete naslednji dan oz. čez dva dni doma ob določeni uri. Po tem lahko pričakujete blago slabost z bruhanjem, zmeren glavobol ter menstrualnim krčem podobne bolečine v spodnjem delu trebuha ob hkratni blagi krvavitvi iz nožnice ali brez nje. Zjutraj pridete tešči in ostanete na ginekološkem oddelku nekaj ur. V nožnico dobite 4 vaginalete, 3-4 ure ležite in v tem času 70% žensk zakrvavite iz nožnice s sočasnimi krči maternice, ki so po jakosti bolečine podobni močnejšim menstrualnim krčem. To pomeni, da je splav v teku. Bolečine po potrebi ublažimo z analgetiki. Če do krvavitev ni prišlo, dobite dodatne tabletke, ki jih raztopite v ustih, zato lahko ostanete na oddelku nekaj ur dlje. Ostalih 25 % žensk močneje zakrvavi nekaj ur po odpustu (šele doma). Če do močne krvavitve oz. V 3-5 % je ta postopek prekinitve nosečnosti neuspešen, kar pa se lahko pokaže šele po odhodu domov. Po odhodu domov svetujemo nekaj dni (3 -5) bolniškega staleža. Prve dni je lahko prisotna menstruaciji podobna krvavitev, nato pa še nekaj dni rjavega izcedka. V primeru uspešne prekinitve nosečnosti z zdravili, naslednji kontrolni pregled pri izbranem ginekologu opravite 14 dni kasneje. Za dolgoročno obliko kontracepcije pa se je potrebno dogovoriti z izbranim ginekologom.
Kirurški splav
Kirurška metoda je običajno potrebna pri nosečnostih, ki so starejše od 10 tednov, ali v primerih, ko farmakološki splav ni mogoč ali uspešen. Najpogostejša kirurška metoda je vakuumska aspiracija s kontrolo kirete, ki se izvaja v splošni anesteziji. Med posegom se razširi maternični vrat in vsebina maternične votline izsesa z aspiratorjem. Poseg je hiter in varen, vendar kot vsak kirurški poseg nosi določena tveganja, kot so poškodbe maternice, krvavitve ali vnetja. Če poseg poteka brez zapletov, lahko v spremstvu bolnišnico zapustiš že nekaj ur po posegu. Ob odpustu te ginekologinja seznani s potekom posega in ti da ustrezna navodila. Krvavitev po posegu je po navadi šibkejša od običajne menstruacije in lahko traja še do sedem dni. Bolečina po posegu je večinoma zelo blaga. Ob bolečini lahko vzameš sredstva za lajšanje bolečin (npr. Lekadol, Panadol). Priporočljiva je kontrola pri izbrani ginekologinji čez dva do tri tedne. V sicer redkih primerih, da umetna prekinitev nosečnosti ni bila uspešna, je potreben ponoven kirurški poseg (abrazija). Po posegu se odsvetuje spolne odnose, težje fizično delo, kopanje in uporabo tamponov zaradi povečanega tveganja za okužbe. Priporoča se prhanje namesto kopanja. Preizkušeno učinkovita kirurška metoda umetne prekinitve nosečnosti je vakuumska aspiracija s kontrolo kirete (kirurški instrument). Primerna je predvsem za ženske, ki so že rodile in tudi za doječe matere. Je kratkotrajen poseg (nekaj minut) in malo boleč - opravimo ga v splošni anesteziji (zjutraj pridete tešči). Tako kot vsak kirurški poseg ima tudi ta določena tveganja in svoje zaplete, med njimi najpogosteje: poškodba maternice ali njeno predrtje, obilnejša krvavitev iz maternice, vnetje po posegu s posledično tvorbo zarastlin v votlini maternice, neuspešna izvedba posega ali zaostali delčki produktov nosečnosti, zapleti zaradi anestezije (alergijske reakcije ali poslabšanje druge že obstoječe bolezni). V takšnem primeru vas zadržimo v bolnišnici dlje časa, ukrepamo glede na zaplet in poskrbimo za vašo varnost, za kar je praviloma potrebna dodatna terapija (antibiotiki, analgetiki, drugi obsežnejši operativni posegi itd.). Če med posegom ni prišlo do zapletov, lahko bolnišnico zapustite v nekaj urah, priporočljivo je v spremstvu svojcev ali partnerja.
Postopek po 10. tednu nosečnosti in vloga komisije
V Sloveniji je prekinitev nosečnosti na zahtevo nosečnice dovoljena do 10. tedna nosečnosti. Po 10. tednu je potrebna odobritev komisije 1. ali 2. stopnje. Skrajna meja za splav je 28. teden, čeprav je po 22. tednu poseg opravljen le iz medicinskih razlogov, ko je ogroženo življenje ali zdravje nosečnice ali zarodka.
Postopek za umetno prekinitev nosečnosti se začne na zahtevo nosečnice. Za nosečnico, ki je nerazsodna, zahtevajo umetno prekinitev nosečnosti njeni starši oziroma skrbnik. Zahtevo ženske, pri kateri nosečnost traja več kot deset tednov, obravnava komisija prve stopnje. Če komisija meni, da za umetno prekinitev nosečnosti niso izpolnjeni pogoji po 18. členu Zakona o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok (ZZUUP), zavrne zahtevo za umetno prekinitev nosečnosti. V tem primeru lahko nosečnica predlaga, da o njeni zahtevi odloči komisija druge stopnje. Če komisija prve oziroma druge stopnje dovoli umetno prekinitev nosečnosti, napoti nosečnico z vso dokumentacijo v zdravstveno organizacijo, ki opravlja umetno prekinitev nosečnosti. Podrobne informacije o postopkih umetnega splava in kako poteka obravnava na komisijah - če si noseča več kot deset tednov - prejmeš pri ginekologu, ki izda napotnico za umetni splav.
ZZUUP v 20. členu določa, da komisijo prve stopnje sestavljajo socialna delavka in dve zdravnici, pri čemer je ena izmed zdravnic specialistka za ženske bolezni in porodništvo, komisijo druge stopnje pa socialna delavka in tri zdravnice ustreznih specialnosti. Socialna delavka je tako že skladno z obstoječo ureditvijo vključena v postopek odločanja pred komisijo, saj je članica komisije. Vendar pa iz določbe 20. člena ZZUUP neposredno ne izhaja, da bi se njena prisotnost zahtevala ves čas postopka. V praksi tako pogosto prihaja do tega, da ima posameznica posebej pogovor s socialno delavko in posebej pogovor z zdravnicama oziroma zdravnicami.
Upoštevajoč povedano, bi bilo smiselno v 20. členu ZZUUP določiti, da je prisotnost socialne delavke na celotnem postopku pred komisijo obvezna. Trenutno psihološka podpora ženskam, ki se odločijo za umetno prekinitev nosečnosti, ni posebej urejena na zakonski ravni. To pomeni, da je odvisna zlasti od kapacitet in možnosti, ki jih nudi posamezna ustanova, ter usposobljenosti ginekologinje oziroma drugega zdravstvenega osebja. Pri tem velja izpostaviti, da iz ene izmed raziskav, izvedene v sklopu diplomske naloge, izhaja, da je že v sklopu svetovanj pred umetno prekinitev nosečnosti redko prisotna psihologinja ali svetovalna delavka. Posameznica se ima sicer v primeru psihološke stiske možnost obrniti na psihosocialno pomoč v sklopu splošnih možnosti, ki so za to na voljo (npr. Centri za duševno zdravje), kar pa je navadno možno oziroma relevantno zlasti po samem postopku in ne pred oziroma med postopkom. Na predstavah so se pojavljali tudi predlogi za uvedbo pravice do zagovornice pred komisijo v smislu zaupne osebe, ki bi bila posameznici v oporo in bi ji pomagala pri uveljavljanju njenih interesov pred komisijo. Obstoječa zakonodaja izrecno ne predvideva možnosti, da je poleg posameznice v postopku pred komisijo prisotna še kakšna druga oseba, obenem pa te možnosti tudi izrecno ne izključuje. Navedeno pomeni, da je to, ali bo lahko imela ženska, ki to želi, pred komisijo ob sebi osebo, ki bi ji bila v oporo, odvisno od komisije. V primeru, da je posameznica v postopku pred komisijo sama in je okrnjena tudi njena možnost, da bi bil poleg nje prisoten še kdo, ki bi ji bil v oporo, se poveča njena ranljivost in podrejenost v postopku, saj se mora sama soočiti s komisijo, kar je lahko zastrašujoče. Poleg tega so posameznice s slabšim poznavanjem svojih pravic, jezika in podobno, s tem lahko prikrajšane, saj bi lahko ta manjko do določene mere sanirala prisotnost in pomoč zagovornice oziroma zaupne osebe. Prisotnost zaupne osebe v postopku pred komisijo bi ženski lahko zagotovila večji občutek varnosti in čustveno oporo ter pomoč pri razumevanju postopka in uveljavljanju svojih interesov. Upoštevajoč navedeno bi bilo smiselno, da se v ZZUUP vključi določba, skladno s katero bi imela posameznica pravico, da je v postopku pred komisijo za umetno prekinitev nosečnosti prisotna zaupna oseba. Pri tem bi bilo ustrezno določiti, da zaupno osebo po prosti izbiri izbere posameznica, bodisi med osebami iz njenega podpornega okolja, bodisi izmed strokovnih oseb, ki so na voljo v zdravstveni ustanovi (npr. psiholog).
Dostopnost, stroški in statistika v Sloveniji
V Sloveniji je umetna prekinitev nosečnosti večinoma brezplačna za ženske, ki imajo urejeno osnovno zdravstveno zavarovanje. V primeru samoplačnikov ali tujcev, ki nimajo urejenega zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji, strošek znaša od 300 EUR navzgor, odvisno od trajanja nosečnosti in morebitnih zapletov. Za dostop do splava ni starostne omejitve, kar pomeni, da lahko poseg opravijo tudi mladoletne osebe, čeprav je v primeru oseb mlajših od 15 let običajno potrebna privolitev staršev ali skrbnikov, razen če zdravnik oceni drugače.
Velika večina (92 %) splavov je v Sloveniji opravljenih do 10. tedna nosečnosti. Po podatkih raziskave iz leta 2006 na ljubljanskem območju je 48,7 % nosečnic kot razlog za željo po izvedbi splava navedla neželjo po imetju otrok oz. dodatnih otrok, 35,3 % jih zaradi finančno-bivanskih okoliščin, 29,7 % pa šolanje oz. nadaljevanje izobraževanja. Po podatkih iz leta 2002 večina žensk, ki se je odločila za splav, ob zanositvi ni uporabljala ali nobene kontracepcijske metode, ali pa je uporabljala manj zanesljive kontracepcijske metode. Mladostnice predstavljajo majhen delež vseh žensk, ki opravijo splav. Leta 2012 je bilo med vsemi opravljenimi splavi le 2,3 % primerov pri mladoletnicah do 18. leta starosti. Največji delež splavov je bil opravljen med ženskami starimi med 30. in 39. letom starosti.
Število umetnih prekinitev nosečnosti v Sloveniji se v zadnjih letih vztrajno zmanjšuje. Po podatkih iz leta 2019 je bilo opravljenih 3261 splavov, kar je manj kot v preteklih letih. Ta trend je verjetno posledica boljšega osveščanja javnosti o sodobnih metodah zaščite in večje dostopnosti kontracepcijskih sredstev. V Sloveniji se število splavov zmanjšuje. Zaradi posledic splava ni podatkov.
Pomemben vidik dostopnosti je tudi ugovor vesti. V Sloveniji je leta 2019 zaradi ugovora vesti splava ne izvaja 10 ginekologov oz. okoli 3 % od 296 slovenskih ginekologov. Kljub temu pa je dostopnost storitve v Sloveniji dobra, saj v Slovenijo zaradi pomankljivega dostopa do storitve v domači državi prihajajo opravljati splav tudi mnoge prebivalke Hrvaške.
Ureditev splava na Poljskem: Primer strogega omejevanja
Republika Poljska ima eno najstrožjih zakonodaj o umetni prekinitvi nosečnosti v Evropski uniji. V zadnjih letih je bila zakonodaja še zaostrena, kar je sprožilo številne javne razprave in proteste. Glavni razlogi za to so bili odločitve Ustavnega sodišča, ki je v odločbi K 1/20 razglasilo za neustavno izvajanje splava v primerih, ko prenatalni testi pokažejo neozdravljivo bolezen zarodka ali njegovo hudo in nepopravljivo okvaro. Ta odločitev je bistveno omejila dostop do splava, saj je prej ta možnost obstajala.
Posledice strogega omejevanja pravice do splava so opazne v porastu "podzemnih" splavov, ki jih izvajajo neusposobljene osebe v neprimernih pogojih, kar neposredno ogroža življenje in zdravje žensk. Namesto da bi se prepovedi izognile, se problemi le poglabljajo, saj se ženske v stiski obračajo na nevarne alternative. V Slovenijo prihajajo zaradi pomankljivega dostopa do storitve v domači državi prekinitev nosečnosti opravljati tudi mnoge prebivalke Hrvaške. Strošek splava za samoplačnike v Sloveniji znaša med 3000 do 5000 €.
Nikodem Szczygłowski: Slovencev in Poljakov ne povezujejo le smučarski skoki
Mednarodno pravo človekovih pravic in pravica do splava
Mednarodno pravo človekovih pravic ne vsebuje izrecne določbe o pravici do splava. Vendar pa nekatere mednarodne konvencije in sodna praksa dopuščata interpretacijo, ki bi lahko podpirala dostop do splava kot del pravice do zasebnega življenja, telesne avtonomije in pravice do zdravja. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v več primerih presojalo vprašanja, povezana z reproduktivnimi pravicami, pri čemer je poudarilo pomen dostopa do informacij in storitev.
V Evropi se pravica do splava ureja različno. V Franciji je bila pravica do splava leta 2024 celo zapisana v ustavo, kar predstavlja pomemben premik k večji zaščiti reproduktivnih pravic. Po drugi strani pa imata Malta in Poljska eno najstrožjih ureditev v Evropski uniji. Na Malti je splav dovoljen le v zelo omejenih primerih, ko je ogroženo življenje ženske. V Poljski je zakonodaja v zadnjih letih postala strožja, kar je sprožilo številne javne razprave in proteste. Razlike med državami pomenijo, da dostop do splava v Evropi ni povsod enak, kar odpira vprašanja enakosti in dostopnosti zdravstvenih storitev.
Projekt "My choice, my voice" si prizadeva za bolj enoten in varen dostop do splava v Evropski uniji, kar poudarja pomen mednarodnega sodelovanja pri zagotavljanju reproduktivnih pravic.
Etični in verski vidiki
Vprašanje umetne prekinitve nosečnosti je tesno povezano z etičnimi in verskimi vidiki. Katoliška cerkev na Slovenskem se je že ob snovanju ustave leta 1991 izrekla proti zapisu pravice do splava v ustavo RS, s poudarkom na spoštovanju življenja od spočetja dalje. Etične smernice zdravniškega poklica, določene v kodeksu zdravniške etike, poudarjajo spoštovanje življenja od spočetja in ne priporočajo splava kot metode načrtovanja družine. Zdravnik spoštuje življenje od spočetja dalje in s svetovanjem tak odnos prenaša na širšo skupnost. Zdravnik se zaveda etičnih dilem v zvezi z umetno prekinitvijo nosečnosti in je ne priporoča kot metodo načrtovanja družine. Vendar pa zakonodaja v Sloveniji kljub tem stališčem še vedno omogoča umetno prekinitev nosečnosti na zahtevo ženske v zakonsko določenih rokih. V Sloveniji je zaradi ugovora vesti splava ne izvaja okoli 3 % slovenskih ginekologov.
Vendar pa je pomembno poudariti, da je odločanje o rojstvu otrok ustavno varovana pravica posameznice, ki temelji na njeni telesni avtonomiji in pravici do samoodločbe. Čeprav se verska in etična stališča lahko razlikujejo, je ključno zagotoviti, da zakonska ureditev spoštuje temeljne človekove pravice in omogoča varno ter dostopno izvajanje te medicinske storitve.
Prihodnost in izzivi
Kljub padajočemu številu splavov in relativno dobri zakonodaji v Sloveniji, se država sooča z izzivi, povezanimi z reproduktivnim zdravjem. Eden ključnih problemov je pomanjkanje izobraževanja posameznic o reproduktivnih pravicah. Zato je pomembno, da se vsebine o reproduktivnih pravicah vključijo v kurikulum že na osnovnošolski ravni, da bi bile posameznice ustrezno informirane že pred relevantnimi postopki.
Pomembno je nadaljevati dialog o tej temi, ki spoštuje pravice žensk, hkrati pa upošteva različne etične in družbene vidike. Cilj mora biti ohranjanje reproduktivnega zdravja žensk ter zagotavljanje, da so informacije jasne, postopki razumljivi in obravnava spoštljiva. Pravica do izbire namreč ni le pravna določba, temveč temelji na spoštovanju posameznice in njene odločitve o lastnem telesu in prihodnosti.