Ob rojstvu se otrok znajde v popolnoma novem okolju, ki ga mora postopoma spoznavati in se nanj prilagajati. Čeprav novorojenček še nima razvitih miselnih procesov in sposobnosti odločanja, njegovo telo že deluje po principih samoregulacije, ki zagotavljajo ohranjanje vitalnih funkcij. V prvih letih življenja je otrok popolnoma odvisen od svoje bližnje okolice, najpogosteje od svojih staršev in širše družine. Ta odvisnost ni zgolj fizična, temveč ključno vpliva tudi na razvoj njegovih samoregulacijskih sistemov v telesu in možganih. Vse te adaptacije potekajo nezavedno, z namenom zagotoviti najboljše možnosti za preživetje in uspešno vključitev v družbeno okolje. Obdobje do šestega leta starosti je še posebej kritično za ta razvoj.
Pomembno je razumeti, da okolje nikoli ni popolno, saj tudi ljudje nismo. Bolj ko je okolje neidealno, močnejše so kompenzacijske samoregulatorne strategije, ki se razvijejo v podzavesti in telesu otroka. Vprašanje, kaj predstavlja pravilen vzgojni pristop, je zapleteno. Kar je za enega otroka koristno, je lahko za drugega škodljivo. Enako velja za obdobja v otrokovem razvoju - vzgojni pristop, ki je primeren v enem obdobju, je lahko v drugem popolnoma neustrezen. Otrokove težave so v veliki večini primerov povezane z okoljem, v katerem odrašča, neprimernimi vzgojnimi prijemi in odnosi v družini.
Prvi stiki in gradnja temeljev varnosti
Novorojenčki izražajo močno željo po bližini svojih staršev, saj jim ta zagotavlja občutek varnosti in sprejetosti. Ko se otrok počuti varen, se v njegovem telesu sprošča hormon oksitocin, ki ima ključno vlogo pri rasti in razvoju možganov. Ta zgodnja izkušnja varnosti in povezanosti postavlja temelje za srečno otroštvo in kasnejšo samozavest v odraslosti.
Že med nosečnostjo se otrokovi možgani intenzivno razvijajo. Starši lahko k temu pripomorejo s sproščenimi trenutki, pogovarjanjem z nerojenim otrokom, božanjem trebuščka ali predvajanjem glasbe. Po rojstvu je ključnega pomena čimprejšnji fizični stik med staršem in otrokom. Ko novorojenčka vzamemo v roke in ga naslonimo na svoje telo, ta začuti toplino in varnost, kar ga pomirja. Ta priložnost omogoča tako otroku kot materi počitek, okrevanje in vzpostavljanje prvega medsebojnega spoznavanja.
Če otrok pokaže znake želje po dojenju, kot je obračanje proti dojki, je to idealen trenutek za začetek hranjenja. Otrok bo sam izbral najboljšo pozicijo, dojenje pa bo spodbujalo izločanje oksitocina, kar bo okrepilo povezanost med materjo in otrokom. Pomembno je, da imamo novorojenčka blizu sebe, da se naučimo prepoznavati njegove znake, s katerimi sporoča lakoto ali potrebo po pozornosti. Odzivanje na te znake vzbuja v otroku občutek varnosti.
Tudi pri hranjenju s stekleničko je pomembno, da otroka med hranjenjem držimo blizu sebe in vzdržujemo očesni stik. Naučiti se moramo prepoznavati otrokove signale, kdaj si želi jesti in kdaj je hranjenje zaključeno. Starši naj čim več hranjenja opravijo sami, saj to krepi tesno in ljubečo povezanost z otrokom.
Razvoj možganov in čustvena regulacija
Majhni dojenčki še ne zmorejo slediti rutini v smislu načrtovanja, zato je prihod novorojenčka lahko velik izziv. Sčasoma se starši naučijo prepoznavati otrokove potrebe in se uskladijo z njegovim ritmom. Staršev odziv na otrokove potrebe po hranjenju in pozornosti ključno vpliva na rast in razvoj možganov. Otrok se počuti varnega, kar zmanjšuje jok. Pestovanje otroka med jokom mu daje občutek varnosti in ljubezni, tudi če jok takoj ne preneha. Raziskave kažejo, da se dojenčki, katerih starši se tako odzivajo, razvijejo v bolj samozavestne malčke, ki se lažje spopadajo z začasno odsotnostjo staršev in niso pretirano navezani.
Opazovanje obraza starša je za dojenčka najpomembnejši način učenja. Ob rojstvu ni nujno kupovati drage opreme ali igrač; ekonomska dostopnost je pomembna.
Čustva so kompleksni psihofiziološki procesi, ki sprožijo reakcijo na pomembna dogajanja. Vključujejo telesne spremembe, izraze, aktivnosti in mišljenje. Že v prvem letu življenja služijo prilagajanju na okolje, saj čustvena stanja spodbujajo vedenjske odzive na zunanje in notranje dogodke. Novorojenčki že imajo sposobnost posnemati enostavne čustvene izraze na obrazih drugih. V prvih mesecih življenja vse pogosteje usklajujejo svoja čustvena stanja in izraze z izrazi ljudi, s katerimi komunicirajo.
Že dojenček izraža vsa temeljna čustva: veselje, zanimanje, presenečenje, strah, jezo, žalost in gnus, kar lahko sklepamo na podlagi njegovih obraznih izrazov. Nekateri strokovnjaki menijo, da je ta čustva mogoče prepoznati že v prvih tednih po rojstvu. Približno v šestem mesecu dojenček oblikuje povezane vzorce čustvenega izražanja, ki vključujejo obrazne izraze, usklajene z držo, gibanjem telesa ter tonom in spremembo glasu. Ti vzorci so odvisni od socialnega konteksta. V stiku z mamo ali očetom se dojenček navadno odzove z izrazi veselja, povečano gibalno aktivnostjo in pozitivno vokalizacijo. Pri neodzivni odrasli osebi so prisotni žalostni izrazi in zmedena vokalizacija, medtem ko se na jezen obraz najpogosteje odzove z jokom in močnimi, nepovezanimi gibi.
V prvih tednih življenja se novorojenčki najpogosteje nasmehnejo, ko so siti, med REM-spanjem ali v odziv na blag dotik in prijazen zvok. Konec prvega meseca se največkrat nasmehnejo človeškemu obrazu in zanimivim, premikajočim se stvarem. Dojenčkov nasmeh kot izraz veselja se v tretjem mesecu najpogosteje pojavi med prijetnim druženjem z ljudmi, ne glede na to, ali osebo pozna ali ne. Med tretjim in četrtim mesecem se dojenček prične glasno smejati, sprva kot odziv na močne in prijetne dražljaje. Veselje postaja v drugi polovici prvega leta bolj selektivno; dojenček se pogosteje nasmehne poznani osebi kot neznani, kar je znak razvoja navezanosti.
Na neprijetne izkušnje, kot so bolečina, lakota, premajhna ali prevelika stimulacija, se novorojenček odzove s splošnim distresom. Na obrazu lahko že v prvih dveh mesecih med jokom opazimo jezne izraze, ki do šestega meseca postajajo pogostejši in intenzivnejši. Kot odziv na bolečino, oviranje ali ločitev od osebe, na katero je navezan, se dojenček odzove s čustvom žalosti, ki je manj pogosto kot jeza. Čustvo strahu, podobno kot žalost, v prvih šestih mesecih dojenček izraža redko, le ob močnih in nenadnih dražljajih v okolici. Strah je verjetno prisoten zaradi nezadostno razvitih gibalnih sposobnosti, ki bi mu omogočile umik iz nevarne situacije.
V drugi polovici prvega leta, z razvojem dojenčkovih gibalnih, spoznavnih in socialnih sposobnosti, izraz strahu postaja pogostejši. Dojenček postane bolj zadržan ob novi igrači ali neznani osebi. Prav tako se z razvojem samostojnega gibanja prične bati globine. Strah je prilagojen odziv, ki otroka varuje pred poškodbami. Po prvem letu postanejo situacije, ki vzbudijo strah, pogostejše in bolj raznolike. Več strahu občuti zaradi sposobnosti samostojnega gibanja, boljše prepoznave potencialne nevarnosti in pričakovanja bolečine.
Ko otrok prične razumeti svoje vedenje in vedenje drugih oseb kot namerno, se zaveda, da lahko nadzoruje svoja dejanja in učinke, ki jih doseže.
Zgodnji odnosi in vpliv na razvoj
Pediater Winnicott je s svojimi raziskavami na področju razvojne psihologije poudaril pomen "primarne materinske preokupacije". Ta pojem opisuje stanje, ko mati po otrokovem rojstvu začasno odloži svoje potrebe na stran in se posveti skrbi za otroka. Ključno je, da mati empatično predvideva otrokove potrebe. Napake in motnje v materinski negi nastanejo, če se mati ne zmore odzivati na otrokove potrebe, kar pomeni, da ni empatično uglašena. Če mati posega v otrokovo stanje mirovanja, ko ne potrebuje kontakta, to doživlja kot vtikanje in lahko negativno vpliva na otrokov prihodnji razvoj.
Zgodnji medosebni odnos med skrbnikom in otrokom neposredno vpliva na razvoj možganskih struktur. Najbolj bistveno v prvem letu je čustveno uglaševanje in regulacija, ki predstavlja temelj varne navezanosti. Uglaševanje v prvem letu otrokovega življenja pogosto poteka na neverbalni ravni, saj otrok svojih želja in potreb še ne more ubesediti. Pomembno je, da starš prepozna otrokovo čustveno stanje in mu to sporoči. Prijetna čustva, ljubeč dotik, objem, pogled, "pogovor" in igra v odnosu med staršem in otrokom vplivajo na ustrezen razvoj možganov (prefrontalnega korteksa), na zmožnost samoregulacije in samokontrole ter na razvoj socialnih sposobnosti otroka.
Otrok že zelo zgodaj razvije nezavedne modele navezanosti, ki oblikujejo njegovo zaznavanje sebe in drugih. To vključuje zaznavanje, ali je druga oseba varna, ali se nanjo lahko zanese in ali je sam v redu. Na podlagi teh nezavednih spominov otrok reagira v kasnejših odnosih, ne da bi se tega zavedal.
Vzpostavljanje varne navezanosti
Varna navezanost se kaže tako, da otrok po krajši ločitvi od starša in ponovnem snidenju išče njegovo bližino ter se hitro pomiri. Za razvoj varne navezanosti je ključno, da je starš čustveno dostopen in učinkovit pri zadovoljevanju potreb. Otrok lahko že v prvem letu razvije določene strategije za uravnavanje stresa.
Pri izogibajoči navezanosti otrok ob krajši ločitvi od starša navzven kaže nižjo stopnjo stresa in ob ponovnem snidenju starša ignorira. Raziskave kažejo, da otrok kljub navidezni mirnosti reagira s povišanim bitjem srca, vendar tega ne pokaže. Pri anskiozno-ambivalentni navezanosti se ob separaciji otrok odzove z velikim stresom. Ob ponovnem snidenju išče stik s staršem, vendar se ne pomiri hitro in se ne vrne k igri. Ti otroci so nagnjeni k prekomernemu vzburjenju (veliko emocij, tesnobe) in se zelo težko pomirijo ter regulirajo. Tudi kasneje v odraslosti so bolj nagnjeni k višku čustvenih stanj.
Za dezorganizirano navezanost je značilno, da otrok starša ne doživlja kot varne baze, ampak se ga celo boji zaradi njegove nepredvidljivosti ali zlorabe. Otrok lahko deluje, kot da ni prisoten, saj se zaradi počutja ogroženosti odmakne ali disociira, kar mu omogoča, da ne čuti bolečine. Ta navezanost se je izkazala kot najbolj povezana z različnimi psihičnimi težavami v kasnejšem razvoju.
Dojenčki in malčki se med seboj razlikujejo v kakovosti in intenzivnosti navezanosti na osebo ter v številu oseb, na katere so navezani.
Ključni vidiki starševstva v sodobnem svetu
Živimo v času, ko je biti dober starš izjemno zahtevno. Dinamika, ki jo narekuje zunanje okolje, je starševstvu izrazito nenaklonjena. Neskončna množica informacij o vzgoji pogosto povzroči negotovost in dvom o pravilnih pristopih. Zavedanje, da so zadovoljni starši predpogoj za zadovoljne otroke, je ključno.
Pomembno je, da otrokom nudimo ljubeče, sprejemajoče in varno domače okolje. Občutek ljubljenosti in sprejetosti je osnovna potreba vsakega otroka. Toplina, nežnost in objemi so ključni za zdrav razvoj. V varnem in spodbudnem okolju si otroci upajo raziskovati svet brez strahu in skrbi, razumejo, da so napake dovoljene in da se na njih lahko učijo. Takšni otroci sprejmejo svoje šibkosti in prednosti ter se razvijejo v radovedne in samozavestne posameznike.
Pomembno je spremljati, kdaj otroci potrebujejo našo pozornost in kdaj ne. Naučiti se moramo razločevati lastne potrebe od otrokovih, ki pogosto niso enake. Meja med lastnimi in otrokovimi čustvi je pogosto zabrisana, zato je pomembno, da otrok ne preplavimo z lastnimi stiskami. Ob vstopu v vrtec je staršem pogosto težje kot otrokom, kar otroci čutijo. Starši naj opazujejo lastna čustva in jih skušajo ustrezno obvladovati. Zavedati se moramo, da pogosto starši sami potrebujejo toplino in objem.
Otroci potrebujejo brezpogojno ljubezen, vendar jim moramo hkrati omogočati samostojnost. S tem jim pokažemo, da jih imamo radi tudi, ko niso z nami. V trenutkih zadovoljstva jim dovolimo biti sami, medtem ko jim v trenutkih vznemirjenosti nudimo bližino.
Spodbujanje zdravega razvoja skozi igro, pogovor in branje
Za zdrav razvoj otroci potrebujejo prosti čas, otroško igro, ustvarjanje in risanje, saj tako spoznavajo, kaj jih veseli. Otroška risba in igra, zlasti igra vlog, prispevata k boljši motivaciji, razvoju govora, empatije, gibalnih spretnosti in celostnemu razvoju otroka. V prostem času otroci postopoma odkrivajo svoje interese in zanimanja, ki lahko kasneje postanejo hobiji.
Spodbujanje pogovora o čustvih je ključno. S pogovorom o doživljanju otrok razvijajo čustveno zrelost, postopoma prepoznavajo in nadzorujejo čustva ter se jih naučijo ustrezno izražati. Pojasniti jim moramo, da ni pozitivnih in negativnih čustev, saj ima vsako svojo vlogo. Pomembno je, da v našem življenju prevladujejo prijetna čustva in da se znamo spoprijeti z neprijetnimi. Sledijoč zgledom odraslih se otroci učijo izražati in obvladovati svoja čustva, razvijajo pozitiven odnos do sebe in drugih ter lažje obvladujejo stres.
Govor je najpomembnejši napovednik pismenosti in znanja. Zato je pomembno, da že v obdobju od 1. do 3. leta z malčki razvijamo njihov odnos do knjig. Skupno branje poleg razvoja govora krepi pozornost, socialne spretnosti, sočutje in empatijo. V primerjavi z gledanjem televizije ima kakovostno skupno branje številne prednosti: krepi vez z otrokom, spodbuja besedni zaklad, sposobnost vživljanja v like in domišljijo.
Vloga tehnologije in postavljanje mej
Otroci vedno več časa preživijo pred zasloni. Splet ponuja hitro zabavo, vendar pretirane vizualne in zvočne vsebine lahko vodijo v zasvojenost, ki se kaže kot močan čustven odziv ob odvzemu naprave. Raziskave kažejo, da so otroci, bolj izpostavljeni zaslonom, slabše pripravljeni za vstop v vrtec ali šolo, kar lahko vodi v težave v razvoju govora, komunikaciji, gibalnih in socialno-čustvenih sposobnostih. Čas pred zasloni vpliva tudi na motnje pozornosti in slabši učni uspeh.
Nove smernice narekujejo, da otrok do drugega leta starosti ne izpostavljamo napravam, zlasti ne med dojenjem, hranjenjem ali uspavanjem. Otroci do petega leta starosti lahko pred zasloni preživijo manj kot eno uro na dan, do devetega leta do ene ure, do dvanajstega leta pa do ure in pol. Pri mlajših otrocih je pomembno, da so pred zaslonom v spremstvu staršev, pri starejših pa je bistven pogovor o aktivnostih, pasteh in zlorabah na internetu. Naprav ne uporabljajmo za nagrajevanje ali kaznovanje, saj jim s tem pripisujemo prevelik pomen. Otroci se učijo na vsakem koraku in od nas prevzemajo navade in vrednote. Zato je pomembno, da tudi sami uporabljamo naprave v zdravi meri in tako predstavljamo dober zgled.
Postavljanje jasnih meja je pomemben del vzgoje, ki vpliva na razvoj otrokove osebnosti, moralnosti, vrednot in primernega vedenja. Ker se pri otrocih občutek za to, kaj je prav in kaj ne, šele razvija, jim moramo to razložiti in pokazati. Meje naj ne bodo niti ohlapne niti pretoge, ključna je vztrajnost in doslednost. V proces odločanja, sprejemanja družinskih pravil in določanja posledic ob kršenju vključimo tudi otroke, saj se bodo počutili vključene in sprejete. Takšna vzgoja krepi otrokov občutek odgovornosti, pravičnosti in reda. Skušajmo se izogibati kaznovanju in se raje odločimo za odvzem privilegija. Grajanje naj bo osredotočeno na otrokovo vedenje, ne na osebnost. V določenih obdobjih je avtoriteta nujno potrebna, saj otrok za občutek varnosti in zaupanja potrebuje omejitve in usmerjanje staršev.
Prihod sorojenca in prilagajanje družine
Prvorojenec, ki je bil vajen vse starševske pozornosti, lahko ob prihodu bratca ali sestrice začne doživljati novega družinskega člana kot tistega, ki mu "krade" starša. Otrok pričakuje, da bo novorojenček prinesel zabavo in igro, a ko dojenček pride, ugotovi, da se z njim še ne more igrati. Normalno je, da otrok ob prihodu novega družinskega člana doživlja ljubosumje.
Otroka na prihod sorojenca je treba pripravljati že v nosečnosti. Razložiti mu moramo, kaj se bo zgodilo, dati dovolj časa, da se navadi na idejo o bratcu ali sestrici. Pokažemo mu lahko spomine na čas, ko je bil sam dojenček. Tudi majhen otrok lahko pomaga mamici pri negi trebuščka, ga poboža in pove kaj bratcu ali sestrici. Starša mu lahko ob fotografijah pokažeta, kako je bil tudi on sam v maminem trebuhu in kako je z jokom sporočal svoje potrebe, ter kako je bila takrat vsa pozornost staršev namenjena samo njemu. Pojasnimo mu, da bo nov dojenček postal član družine in bo vedno z njimi.
Priprava starejših otrok na novega dojenčka
Kako otroku razložiti, od kod pride dojenček, je odvisno od njegove starosti. Nekateri starši se odločijo za realno in preprosto zgodbo, drugi uporabljajo mite, ki pa lahko otroka zmedejo. Otroku do treh let lahko prihod sorojenca razložimo s pravljico, kjer čarobno bitje prinese novico o dojenčku. Med nosečnostjo zgodbo nadgrajujemo s sporočili o razvoju dojenčka, potrebščinah zanj in kako bo delovala družina.
Prvi stik z novorojenčkom lahko otrok spozna že v porodnišnici. Ob obisku je dobrodošel predhodni klic očeta, ki poskrbi, da mama ne bo imela novorojenčka v naročju in bo lahko objela starejšega otroka. Ob prihodu lahko novorojenček starejšemu prinese darilo. Če vstop v porodnišnico ni mogoč, se otroka spoznata doma, kar je zaradi znanega okolja lahko celo boljše. Oče lahko doma pripravi otroka na prihod, skupaj pospravita sobo, pripravita večjo sobo in posteljo ter mamici in dojenčku pripravita presenečenje. Ob snidenju naj se oče osredotoči na otrokove reakcije; če je oče vesel ob pogledu na dojenčka in ga nežno poboža, bo otrok začutil pozitivno energijo in povzel zgled. Pohvalite ga, če se odzove lepo.
Prihod sorojenca predstavlja veliko spremembo v otrokovem življenju. Kljub dobri pripravi lahko doživlja stisko, ki se odraža v različnih vedenjskih spremembah. Otrok bo v tem času potreboval še več pozornosti staršev. Po rojstvu sorojenca lahko postane bolj občutljiv, slabše razpoložen, pojavijo se lahko težave pri spanju, hranjenju ali močenje postelje. Ko se otrok počuti zapostavljenega, bo poskušal na vse načine pridobiti pozornost, tudi z neprimernimi vzorci vedenja. Zato je po rojstvu sorojenca običajno, da vedenje starejšega otroka postane bolj zahtevno. Lahko se zgodi tudi razvojno nazadovanje, na primer ponovno močenje hlač, govorjenje bolj otročje ali potreba po pomoči pri veščinah, ki jih je že obvladal. Težave so prehodne in hitro minejo, če jih sprejmemo z razumevanjem in otroku nudimo dovolj pozornosti.
Bolj kot predhodne priprave je pomembno, kako in koliko zmorete otroku stati ob strani v konkretni situaciji, ko ob novem sorojencu čuti težja čustva, kot so jeza ali zavračanje. Pomembno je razumeti in sprejemati tudi njegova negativna čustva do novega družinskega člana. Na negativna vedenja starejšega otroka se poskušajte odzvati s sočutjem in premišljenostjo. Raziščite ranljivejša čustva, ki se skrivajo pod jezo, grizenjem ali potrebo po udarcu. Ko bo otrok dobil občutek, da je sprejet tudi v jezi do bratca, bo lažje in učinkoviteje sprejel postavljeno mejo. Postavljanje mej otrokovemu negativnemu vedenju sledi šele, ko se boste empatično odzvali na njegovo bolečino in strah.
Skrb za duševno zdravje otrok
Duševno zdravje otrok je pomemben del njihovega telesnega zdravja, temelj dobrega počutja, kakovostnega življenja in plodnega sodelovanja z drugimi ljudmi v skupnosti. Starši smo tisti, ki v prvi vrsti skrbimo za zdravje in dobrobit naših otrok.
Poskrbimo za dober spanec, zdravo prehrano in redno telesno aktivnost. Fizično in duševno zdravje sta prepletena. Otrokom skušajmo omogočiti dober, globok spanec z enakomernim ritmom. Priporočena količina spanja je odvisna od starosti. Za dober spanec je pomembno, da se otroci čez dan dovolj gibajo, zlasti v naravi, in so čim manj izpostavljeni zaslonom. Če je mogoče, zagotovimo domače okolje, v katerem pred spanjem in v spalnem prostoru ne bodo izpostavljeni umetni svetlobi.
Poleg spanja je ključnega pomena zdrava prehrana, zlasti v času odraščanja. Telo za izgradnjo potrebuje hranljive snovi iz zdrave hrane. Otrokom zagotovimo vsaj pet obrokov na dan in skrbimo za kakovostno, raznoliko prehrano. Zelenjavo in sadje vključujemo v glavne dnevne obroke ter omejimo uživanje sladkih pijač in soli. Pri navajanju na zdravo prehrano bodimo otrokom zgled in poskrbimo za dobro vzdušje v času hranjenja.
Ne pozabimo na telesno dejavnost, ki spodbuja telesni, duševni in socialni razvoj otroka. Z gibanjem otroci gradijo samostojnost, izboljšujejo samopodobo, spodbujajo razvoj čutil in zmanjšujejo napetosti. Še posebej koristno je gibanje na svežem zraku, saj krepi odpornost. Gibalne navade staršev pomembno vplivajo na razvoj otrokovih gibalnih navad.
Ne prizadevajmo si biti popolni. Pomembno je, da pri otroku prepoznamo čustveno stisko in mu nudimo oporo. Včasih je dovolj že zgolj prisotnost. Kadar otrok joče, ga potolažimo. Kadar potrebuje pogovor, mu prisluhnimo. Sprejmimo, da vsakdo lahko naredi napako in da popolnih staršev ni. Včasih se bomo prepozno ali napačno odzvali na otrokove čustvene stiske in potrebe, a napako lahko popravimo. Otroku se opravičimo in mu pojasnimo, kaj smo naredili narobe. Dovolimo otroku, da izrazi svoja čustva in občutke. Kadar se otroku zgodi krivica, sprejmimo odgovornost za svoje dejanje in se mu opravičimo. Na ta način se tudi sam spoznava, da so napake priložnost za učenje.
Spodbujajmo njihovo veselje, interese, igro in risbo. V prostem času otroci postopoma odkrivajo svoje interese in zanimanja, ki lahko kasneje postanejo hobiji.
Spodbujajmo pogovor o čustvih. S pogovorom o doživljanju otrok razvijajo čustveno zrelost, postopoma prepoznavajo in nadzorujejo čustva ter se jih naučijo ustrezno izražati.
Spodbujajmo branje. Skupno branje poleg razvoja govora krepi pozornost, socialne spretnosti, sočutje in empatijo.
Nadzorujmo uporabo sodobnih informacijskih tehnologij. Otroci, ki so bolj izpostavljeni zaslonom, imajo lahko težave v razvoju govora, komunikaciji, gibalnih in socialno-čustvenih sposobnostih.
Pohvalimo jih. Iskrena pohvala je zelo pomembna in vpliva na razvoj dobre samopodobe in občutka lastne vrednosti. Pohvalimo otroka, kadar vloži trud, da bi nekaj dosegel, in pohvalimo način, ki ga je izbral.
Postavimo jasne meje. Jasne meje so ključne za razvoj otrokove osebnosti, moralnosti, vrednot in primernega vedenja.
Vzpostavimo jasno dnevno rutino. Rutina postavlja otroku strukturo vsakdana in nudi občutek varnosti.
Spodbujajmo čas za razmislek. Pomagajmo otrokom učinkoviteje reševati probleme in zadrževati neustrezne odzive.
Pomagajmo jim razviti učinkovito spoprijemanje z izzivi. Za zdrav razvoj je pomembno, da se otroci s težavami soočijo.
Spodbujajmo pozitivne stike s prijatelji. Prijateljstvo v času otroštva zori in otroci vedno večji pomen pripisujejo skupnim vrednotam, zaupanju, iskrenosti in pravičnosti med sovrstniki.
Bodimo pozorni na spremembe v vedenju in šolskem uspehu. Večje spremembe so navadno prvi alarm, ki nas opozarja, da se otrok sooča s težavami.
Pomembno obvestilo: Informacije na spletni strani Nosecka.net so namenjene zagotavljanju splošnih informacij in niso nadomestilo za posvet z zdravnikom.
tags: #zavracanje #otroka #ob #rojstvu