Vsak porod je edinstven, za mamo iz ZDA, Lauro Thompson, pa je bil prihod njenega sina Jonesa še posebno izjemen oziroma zanimiv. Ta zgodba ponazarja, kako nepričakovani in presenetljivi so lahko trenutki, ki spremljajo rojstvo otroka, ter kako se življenjske poti novopečenih staršev lahko zavijejo v nepričakovane smeri.
Ko Dojenček Pride na Svet Med Spanjem
Vse se je začelo, ko so Thompsonovo sprejeli v bolnišnico, da bi ji sprožili porod. Postopek se je začel okoli 6. ure zjutraj, okoli dvanajste ure je prejela epiduralno anestezijo. A kot se pogosto zgodi pri porodu, napredek ni bil tako hiter, kot so si želeli zdravniki. Ob 21. uri je bila še vedno odprta samo 6 centimetrov. V želji, da bi si nekoliko odpočila, sta se s partnerjem odločila, da si bosta privoščila kratek počitek, tako sta okoli desete ure zvečer zaspala. A tisto, kar se je zgodilo naslednje, je pustilo tako njej kot tudi medicinsko osebje v popolnem začudenju. Medtem ko sta mirno spala, je njun sin tiho prihajal na svet. Medicinska sestra je v sobo prišla nekaj časa po tem, ko sta zakonca zaspala, da bi preverila, kako napreduje porod. Ko je premaknila odejo, pa je doživela presenečenje, dojenček je bil že rojen. "Iskreno ne bi verjela, da se je to zgodilo, če se ne bi zgodilo nam," je priznala sveže pečena mama: "Bil je to nadrealistično." Na srečo sta bila tako mamica kot njen novorojenček zdrava in srečna.
Čeprav se sliši kot neverjeten in redek dogodek, pojav, da bi ženska rodila, medtem ko spi, ni popolnoma neznan. V resnici obstajajo dokumentirani primeri mater, ki so rodile, ne da bi se prebudile, že od konca 19. stoletja. Več primerov je bilo tako zapisanih v medicinski reviji The Science and Practice of Midwifery, izdani leta 1880, kjer je Dr. W. Playfair zabeležil več primerov, kjer se je porod začel med spanjem matere, dojenček pa se je rodil, brez da bi se mama zbudila. Ta pojava, čeprav redka, poudarja nepredvidljivost človeškega telesa in procesov, ki jih vodi.
Svet Nedonošenčkov: Borba za Življenje in Neizmerna Ljubezen
Poleg nenavadnih porodov so zgodbe o prezgodaj rojenih otrocih tiste, ki pogosto ganejo do srca in poudarjajo neizmerno moč tako otrok kot njihovih staršev. Na svetu se vsako leto prezgodaj rodi 15 milijonov otrok, v Evropi 500.000, v Sloveniji pa 1300. V Sloveniji se je najbolj zgodaj rodil in preživel nedonošenček, rojen v 22. tednu nosečnosti. Najlažji brez pomembnih posledic preživeli novorojenček v Sloveniji pa je ob rojstvu tehtal 405 gramov.
"Živo se spominjam vsega, kot bi bilo včeraj. Spominjam se hodnika in piskanja naprav. Pot po hodniku do inkubatorja je bila dolga, nikoli nisi vedel, kaj te bo pričakalo. Vonj razkužila je še danes prisoten," se dni, ki jih je z danes osemletno Tinkaro preživela v porodnišnici oz. na enoti za intenzivno neonatalno terapijo, spominja mamica Teja. Vsako leto se v Sloveniji rodi približno 1400 nedonošenčkov, torej otrok, ki na svet prijokajo pred dopolnjenim 37. tednom gestacijske dobe. Okoli sto pa je takšnih, ki se rodijo že veliko prej.
Razlogov za prezgodnji porod je veliko, pogosto niti niso znani, poudarjajo strokovnjaki, kar pa seveda v tistem trenutku ne pomeni velike tolažbe za starše, ki so soočeni z dejstvom, da se bo (ali se je) otrok rodil (veliko) prezgodaj. "To so bili trenutki oz. obdobje, ko sva z možem sebe postavila na stranski tir. Na prvo mesto sva postavila otroke in skrb za njih," razlaga Mihaela, mama trojčkov Jureta, Roka in Zale. Ob tem nadaljuje: "V živo se še vedno spominjam borbe otrok za preživetje, kako vsak dan zaspiš v upanju, da bo naslednji dan tvoj otrok še živ. Kako se trudiš izčrpati si čim več mleka, kako se trudiš ostati zdrav, da slučajno na otroka ne preneseš kakšne okužbe, kako si dosledno umivaš in razkužuješ roke." "Medtem ko se bolečin po carskem rezu sploh ne spomnim," še pristavi.
Podobno svojo in sinovo zgodbo opisuje mama Ines, njen Gal bo aprila dopolnil 10 let. Medtem ko se le bežno spominja nekajurnega dogajanja, ki je sledilo pregledu pri osebni ginekologinji v 30. tednu nosečnosti, pa ne bo pozabila popoldneva, ko se je rodil sin, in nikoli ne bo zbledel pogled na otroka, "ki so ga pripeljali skozi porodno sobo v ogromnem mobilnem inkubatorju". Ko ga je nekaj ur pozneje s partnerjem obiskala na pediatriji, je bil pogled na otroka zanjo šok: "Česa tako majhnega, drobcenega in nebogljenega (1200 g in 37,5 cm) nisem pričakovala niti v sanjah."
Na današnji svetovni dan nedonošenčkov je izšla že tretja knjiga zbranih zgodb nedonošenčkov, ki so bile na družbenih omrežjih prvič objavljene lani. Mama Jasmina se, kot pravi, nekaterih delčkov še danes, skoraj 11 let po Gabrijelovem rojstvu, prav živo spominja, nekateri pa so zamegljeni: "Spomnim se, da sem v porodnišnici pred porodom večkrat slišala stavek: 'Vsak dan, ki ga otrok preživi v maternici, je zlat dan.' Spominjam se tudi trenutka, ko se je rodil (na hitro so ga izmerili, stehtali, zavili), ko so mi ga dali za poljubčkat, nato pa z njim odhiteli na intenzivno." "Kakšen je bil videti takrat, pravzaprav ne vem, sama sem ga prvič konkretno videla naslednje dopoldne. Bil je v inkubatorju, v plenički, z rumeno kapico na glavi, cevko je imel speljano v usta in z nekaj žicami pripetimi na telo. Ob pogledu nanj so se mi ulile solze," iskreno razlaga.
Mateja, mamica danes sedemletne Sofije, se je z možem 14 let trudila zanositi, polovico časa s pomočjo umetne oploditve, dvakrat je doživela spontana splava dvojčkov v 19. in 22. tednu, nato pa po naravni poti - ko sta se že sprijaznila, da otrok ne bo - zanosila s hčerko. V 24. tednu pa se je zapletlo: "Nikoli ne bom pozabila sprejema v porodnišnici, kjer so najprej rekli, da nimajo kaj, da pač otrok ne bo preživel, ker je res skrajno nedonošen, 24 tednov. Nato je mož pediatru povedal najino zgodbo … In ta zlati pediater je rekel: 'Poskusil bom, kar se da.'" "In najina princeska se je rodila … Ni bilo vse lepo, bile so tudi solze, ampak zdaj je prava šolarka. Ko jo je mož šel po porodu prvič pogledat v inkubator, je rekel: 'To je to, veš, kako je najina carica lepa.' Tudi sestre so jo nato klicale carica," pristavi.
Ana, mama osemletnih dvojčkov Filipa in Gabra, priznava, da se danes čudi zgoščenosti dogajanja, občutkov in informacij, ki so se odvijali z veliko hitrostjo. "Zaradi intenzivnosti dogajanja in natrpanega urnika obiskov EINT, laktarija, lastnih pregledov, nege, pogovorov z zdravniki so se mi v spominu ti dnevi 'zlepili' skupaj kot nekakšno neprekinjeno dogajanje," pravi, a se po drugi strani še zdaj jasno spominja trenutka, ko je svoja fanta prvič videla: "Nikoli ne bom pozabila prvega pogleda na njiju v sobi za intenzivno nego, ko je vse naokoli nekaj piskalo, merili so jima saturacijo, nisem bila prepričana, ali se ju sploh lahko dotaknem."
Donna, Simonina prvorojenka, je danes že odrasla. Rodila se je skupaj s Slovenijo, julija 1991, a Simona pravi, da so kljub dejstvu, da je minilo 32 let, spomini še vedno živi. "Ko so me peljali v Ljubljano in smo prečkali most čez Savo, mi je bilo težko pri srcu, levo je pot vodila domov, desno pa v Ljubljano v bolnišnico. Se bom vrnila domov z dojenčkom?" "Ko sem rodila s carskim rezom, so me v porodni sobi zbudili in mi čestitali. 'Punčko imate, 1500 gramov.' Kar nazaj sem zaspala z mislijo: 'Saj to ni res …'"
Po porodu sledijo dnevi, tedni, celo meseci, ki jih otroci preživijo na oddelku za intenzivno neonatalno terapijo, nekateri, sploh najmanjši, v vsakdanjem boju za preživetje. Za starše je to obdobje še posebej težko, razlagajo sogovornice. "Najprej zato, ker sploh nisem vedela, ali bo otrok preživel. Pozneje zaradi tega, ker sem se spraševala, ali mu bo prezgodnji porod pustil kakšne posledice," pravi Jasmina. Tudi Ana se strinja, da je bilo obdobje, ki ga je pred porodom in po njem preživela v porodnišnici, zanjo in za partnerja najtežje, ker "je bilo toliko neznank" - od tega, kako dolgo bo trajala nosečnost in kako bo prezgodnji porod vplival na fanta, do tega, ali bosta imela kakšne težave, ker so pri enem ugotavljali zastoj v rasti. "Med njunim bivanjem na intenzivni negi se je bilo treba priučiti pravilnega rokovanja z novorojenčki, ki je pri nedonošenčkih še toliko bolj pomembno, črpati sem si morala mleko, med hranjenjem biti pozorna na monitorje s saturacijo, med previjanjem na priključke za te merilnike in sondo za hranjenje," opisuje tedne, ki so sledili rojstvu dvojčkov.
Zgodbe nekaterih sogovornic so tudi del projekta Junaki prvega nadstropja in si jih lahko v celoti preberete na povezavah. Pričevanja staršev nedonošenčkov je v dveh knjigah zbrala pobudnica projekta Petra Znoj, danes izide še tretja, v kateri so zbrane pripovedi staršev, ki so bile prvič javnosti predstavljene lani. "Že od vsega začetka sem načrtovala, da bodo zgodbe objavljene tudi v obliki knjige. Želela sem si, da so naše zgodbe nekaj, kar lahko primeš v roko. Seveda brez družbenih omrežij projekt ne bi mogel zaživeti, saj sem le tako lahko dosegla takšno število mamic, ki delijo svoje zgodbe. Vendar ta borba - naših malih junakov in pa seveda tudi nas, staršev - izraža pogum, ki mora pristati na knjižnih policah vsepovsod, ker si to borci za življenje zaslužijo," o projektu pravi Petra Znoj.
Mihaela, ki je - tako kot večina drugih sogovornic - po rojstvu trojčkov tri mesece bivala v porodnišničnem apartmaju, namenjenem mamicam otrok, ki se zdravijo na EINT, razlaga, da so si z drugimi materami izmenjevale zgodbe in upale na najboljši razplet. "Na začetku nas je skrbelo samo preživetje otrok, za samo kakovost življenja teh otrok nam sprva ni bilo mar. V apartmaju je bil telefon, na katerega so poklicali zdravniki, če je bilo s tvojim otrokom res nekaj hudega. Spomnim se, kako smo se bale dvigniti slušalko, ko je telefon zazvonil." Tudi Mateja se spominja, kako so mame v apartmaju spodbujale druga drugo, Teja pa poudarja, da so se lahko med pogovorom z drugimi mamami vsaj malo sprostile: "Še danes sem hvaležna Evgeniji za vse kavice in sprehode." "Pomembna je bila podpora osebja, na katero smo se lahko kadar koli obrnili. Tudi ponoči smo lahko poklicali na oddelek in povprašali, kako je z otročkom," še pove Teja. Tudi Mateja pohvali osebje: "Kakšno noč sem šla domov, da sva se počasi pripravljala na njen prihod domov, vendar sem vsake toliko poklicala na intenzivno in vprašala, kako je mala. Sestre so bile tako zlate, kot nadomestne prave mame, s srcem in dušo." Tudi Simona kot pomembno oporo poudarja sestre na oddelku, ki jih ne bo nikoli pozabila, prav tako ne drugega zdravstvenega osebja na EINT, na primer zdravnikov Janeza Babnika in Liljane Kornhauser Cerar. V veliko oporo sta ji bila tudi cimra Nataša, pravi, in mož, ki je prihajal vsak dan do dne, ko sta po enem mesecu z Donno lahko odšli domov.
Po Prihodu Domov: Nova Poglavja Skrbi in Ljubezni
"Skoraj vse je bilo pripravljeno zanj, jaz pa sem domov prišla brez njega" Drugačno pa je bilo obdobje po porodu za Ines, ki je domov odšla tretji dan po Galovem rojstvu: "To je bil najtežji dan v mojem življenju, saj so se vse mamice na hodnikih in v sobah pripravljale s svojimi malčki za odhod domov. Jaz pa sem šla domov brez Gala. /…/ Ko sem se po porodu vrnila domov, sem se dokončno zlomila. Skoraj vse je bilo pripravljeno zanj, jaz pa sem domov prišla brez njega." V tednih po porodu je bila tako sama doma, enkrat ali dvakrat na dan je na mariborsko pediatrijo odpeljala mleko za sina, pri tem pa so ji veliko pomagali bližnji (starši, babica in brat), ki so jo, kot pravi, v Maribor odpeljali vsakič, ko je izrazila željo.
Kot še poudarja Ines, je po eni strani hvaležna, da se ji je vse skupaj dogajalo, ko je bila še relativno mlada. "Bila sem stara 21 let in - iskreno rečeno - takrat razmišljaš drugače, manj obremenjeno. Ne zavedaš se toliko stvari, nimaš veliko izkušenj oziroma takšnega sveta ne poznaš. Danes, ko imamo doma še punčko, staro eno leto in pol, se mi zdi, da tega ne bi zmogla tako kot takrat."
Teja in njena Tinkara pred osmimi leti in danes. Sogovornice v en glas hvalijo zdravstveni sistem, oskrbo ter srčno in predano zdravstveno osebje. Jasmina pravi, da si je v prvem obdobju želela predvsem informacij o otrokovem stanju: "Včasih mi pojasnilo, da je stabilen, ni bilo dovolj. Ampak so brez problema odgovarjali na vprašanja in je res treba pohvaliti celotno ekipo." "Na srečo nismo bili deležni najhujšega scenarija. Zdravniki ti povedo vse možnosti, ki se lahko zgodijo. To se mi zdi prav. Vseeno potem upaš in skušaš delati vse po svojih najboljših močeh. Veliko je stvari, ki so se razpletle bolje, kot so predvidevali zdravniki," razlaga Mihaela. Ana pravi, da bi si mogoče želela kakšen pogovor s strokovnim osebjem več ali da bi bil daljši: "V tistih stresnih dneh se niti ne spomniš vseh vprašanj, ki bi jih bilo treba zastaviti. V celoti pa moram reči, da sem bila s strokovnostjo obravnave v času nosečnosti in po njej zelo zadovoljna. Tudi po rojstvu so fanta še kar nekaj časa spremljali, da se je res pokazalo, da v razvoju nimata težav."
Marsikateri nedonošenček potrebuje dolgotrajno zdravljenje oz. pomoč zdravstvenega osebja, zato je za starše dan, ko tak otrok prvič zadiha domači zrak, pomemben mejnik. A posebna nega in skrb se s tem ne končata, pred starši so meseci in meseci negovanja izjemno občutljivega dojenčka, ki je še bolj kot drugi novorojenčki dovzeten za okužbe, številni pregledi, terapije, pa "običajno" hranjenje in previjanje, ki sta pri tako občutljivih dojenčkih vse prej kot običajna … In potreba, da znanje, ki so ga prejeli v porodnišnici, prenašajo naprej na bližnje. "Po prihodu domov me je čakalo odgovorno delo. Stroga navodila zdravnikov, ki so zajemala redno dajanje zdravil in hranjenje, razkuževanje ter prepoved obiskov. Redno beleženje in izpolnjevanje tabel. Žal je bilo pri treh otrocih to nujno. Nisem bila najbolj tipična mama. Težko je bilo bližnjim, prijateljem in okolici razložiti razloge, zakaj je bilo vse to tako pomembno. Nekateri so razumeli, drugi žal ne," opisuje Mihaela.
Tudi Teja ima podobno izkušnjo: "Sama sem poznala postopke prijema, rokovanja. Težko jim je bilo sprejeti, da morajo tudi oni ravnati tako, zame pa je bilo naporno jih opozarjati znova in znova, kakšna so navodila pediatrov in fizioterapevtov." "Se mi zdi, da na začetku tudi sami niso vedeli, kako se ravna s takim otročkom. Tinkara je bila res drobcena. So mi pa nudili vso ostalo podporo in pomoč, kuhana kosila. Za to sem jim neizmerno hvaležna," še dodaja Teja. "Bila sem zelo striktna pri handlingu, dvakrat na teden sva hodila na nevrofizioterapijo na pediatrično kliniko, veliko sem vadila doma," se vrnitve domov, 10 tednov po porodu, spominja Jasmina, ki ob tem pravi, da ji je bil v veliko olajšanje že teden, ki ga je pred odhodom domov z Gabrijelom preživela na navadnem oddelku v porodnišnici: "Takrat, se mi zdi, so se stvari 'poklopile'. Si mama in imaš dojenčka ob sebi."
Za Ano je bil prihod domov olajšanje tudi zaradi bolj umirjenega ritma: "Ko smo prišli domov, sva bila oba s partnerjem dobro podkovana tako s praktičnim znanjem kot z informacijami, pa tudi otroka in njun odziv sva že znala 'prebrati' in je bilo vse lažje, predvsem zaradi bolj umirjenega ritma."
Domače Okolje: Podpora in Izzivi
V domačem okolju občasno kakšni neprimerni komentarji, a se nanje ni bilo časa ozirati Obenem pa domače okolje pomeni, da matere oz. starši izstopijo iz "mehurčka", ki so si ga do takrat delili s starši, ki so se znašli v podobni preizkušnji, in ob pomoči oz. spodbudi zdravstvenega osebja. "Veliko je bilo 'pametnih' nasvetov in idej: kako je majhna, ali bo imela kakšne posledice, da sem sama kriva za prezgodnje rojstvo. Se pa s tem niti ne obremenjujem. Sama z očetom sva v Tinkaro verjela. To je bil res čudež," pravi Teja. Ob tem pohvali prijateljico Tino, s katero sta skupaj "vozičkali": "Prijateljica Tina mi je vedno govorila, da sploh ni tako majhna in da je že skoraj enako velika kot njen fantek. To me je pomirilo in mi vlilo veliko upanja."
Ines pa zdaj, ko gleda nazaj, ugotavlja, da je bila okolica še takrat neozaveščena o prezgodnjih porodih: "Prvi mesec so me vsi v domačem kraju spraševali, kje imam dojenčka, kaj je narobe, ali je res, da ti otroci niso lepi, ker so še 'nedodelani'. Vsi so mi govorili, da verjetno ne bo vse v redu z njo, me spraševali, kaj bom takrat naredila, glede na to, kako sem mlada …" Kot dodaja, se sama na take komentarje ni prav dosti ozirala, saj je verjela, da bo vse dobro.
Ines s sinom Galom. Mateja pravi, da je kakšne neprimerne komentarje preslišala, v spominu so ji bolj ostali nasprotni: "Marsikdo nama je čestital za pogum, skrbnost." Čeprav se je njuna Sofia rodila s krvavitvijo četrte stopnje v možganih "in so nam napovedali marsikaj", se je na koncu - tudi, kot pravi, po zaslugi zlatih rok pediatrov in nevrokirurga Špacapana - razpletlo dobro: "Mala je kot vsak drug otrok, le, kot pravim, z malim dodatkom v glavici." "Mogoče kakšno vprašanje ali pa stavek ni na pravem mestu, ampak tega človeku seveda ne moreš zameriti. Nekdo, ki takšne situacije ni doživel, ne more razumeti, kaj smo takrat doživljali," je razumevajoča Jasmina.
Zgodbe o Dojenju in Povezovanju
Poleg zgodb o nenavadnih porodih in prezgodnjih rojstvo, so pomemben del izkušnje z dojenčkom tudi zgodbe o dojenju. Branje otroku je priporočeno že od njegovega rojstva dalje, otroci pa že pred prvim letom starosti razumejo več, kot si predstavljamo. Vsakega od nas v določenem življenjskem obdobju najbolj zanimajo in pritegnejo zgodbe o temah, dejavnostih in izzivih, s katerimi se takrat sami srečujemo.
Slikanica Cici in Mici: zgodba o dojenju je kratka in zabavna zgodba v verzih, namenjena dojenčkom in malčkom, pa tudi starejšim dojenim otrokom in doječim mamicam. Zgodba na otroku prijazen način povzame vse glavne aspekte dojenja v prvem letu ter ga opozori tudi na nekatere materine meje, ki jih mora upoštevati. Knjigo dopolnjujejo uvodna beseda avtorice ter spremni besedi dipl. svetovalke za dojenje, Amande Golob, in dipl. Jožice K.
Tretja in zadnja slikanica v zbirki Cici in Mici z veliko ljubezni nagovarja pomemben in čustveno zahteven trenutek odraščanja: popolno odstavljanje od dojenja. Z ljubeznijo, humorjem in razumevanjem slikanica nežno podpira vez med mamo in otrokom tudi onkraj dojenja ter jo zaokroži s slovesnim ritualom: vsako slovo je lahko praznik - če ga pospremimo z ljubeznijo.
Odločitev in zmožnost za dojenje sta zelo osebni temi, ki ju je potrebno pri vsaki mami spoštovati, pa vendar dojenje ostaja najbolj optimalna oblika hranjenja dojenčka, ki otroku poleg zdrave rasti in razvoja nudi tudi obilo ugodja, mu zagotavlja bližino in daje občutek varnosti. Zbirka Cici in Mici vsebuje prve slovenske izvirne slikanice o dojenju: Cici in Mici: zgodba o dojenju, Cici in Mici hočeta spati: zgodba za pomoč pri sočutnem odstavljanju od nočnega dojenja in Cici in Mici se poslovita: zgodba za pomoč pri popolnem odstavljanju od dojenja. S prvo slikanico se zabavna lika Cici in Mici pridružita otroku v njegovem svetu, se mu približata in skušata v njem vzbuditi sočutje. Namen sledečih slikanic v zbirki pa je predvsem pomoč staršem pri delnem ali popolnem odstavljanju od dojenja, ko in če bo mama začutila, da bi želela dojenje omejiti ali z njim popolnoma odnehati. Slikanice ne obljubljajo čudežnega pripomočka, a so lahko dobra opora pri procesu, ki zahteva trud, vztrajnost in zavestno ter trdno mamino odločitev.
Pia Marincelj Bregar je bibliotekarka in mama, ki si je od nekdaj želela postati pisateljica. Tara Novak je grafična oblikovalka s super idejami, smislom za humor in odličnim občutkom za estetiko. Poskrbela je, da je ideja o zabavnih junakinjah Cici in Mici dobila svojo podobo v obliki prisrčnih in otrokom privlačnih ilustracij ter za usklajeno celotno podobo knjige. »Slovenska literatura je zaenkrat zelo skopa s slikanicami o samem dojenju, zato zelo pozdravljam izid knjigic na to tematiko. Verjamem, da bodo naši otroci z veseljem poslušali svojo lastno zgodbo skozi besede Cici in Mici. »Želim si, da ta slikanica doseže čim več otrok in njihovih zavestnih staršev in nas vedno znova opomni na to, kako poseben čas je dojenje. Na prisotnost v trenutku, na povezovanje. Maja Koprivnikar, dipl. »Ljubka in igriva slikanica za dojene malčke o svetu, ki ga delijo s svojo mamo. »Pia, hvala, ker si v slovenskem jeziku zapisala prvo otroško knjigico o eni najlepših vezi, ki jo imata mama in otrok: o dojenju.
Knjiga "Porodne Zgodbe": Zbirka Izkušenj in Podpore
Izšla je knjiga Porodne zgodbe, ki vsebuje 31 iskrenih osebnih izkušenj poroda. Na začetku je bil trebušček V bistvu mama z velikim trebuščkom. Mama, ki se je v pripravi na porod želela povezati z drugimi mamami. In podeliti svoje skrbi, stiske in drobne radosti. Tako je nastala skupina »Domačice«, ki je našla svoj dom v župnišču na Ježici. Mame so klepetale, izmenjevale izkušnje in si bile v podporo. Po prvem trebuščku in prvih otrocih so se rojevali novi in mamice so si podeljevale svoje porodne zgodbe, predvsem v želji, da se okrepijo v notranji moči, ki jo premore žensko telo.
Skupina mamic Domačice, ki je »zakrivila« knjigo Porodne zgodbe. Izkušnje, s katerimi si mamice pomagajo med seboj. Ko se je tako nabralo že kar nekaj podeljenih porodnih zgodb, se je porodila želja, da življenje, ki veje iz njih, ne ostane zaprto le v skupini. Porodila se je želja, da se ob njih opogumijo tudi druge mame z velikim trebuščkom, ki se počasi bližajo enemu najmočnejših in najbolj zaznamujočih trenutkov v življenju - porodu. Knjiga je rasla tiho in počasi kot raste dete v materinem trebuhu in se krepila v sporočilnosti in pomembnosti.
Od »skromne« začetne ideje, da bi s svojimi porodnimi zgodbami v e-obliki, dostopni vsem, pomagale tudi drugim mamicam, so članice skupine povabile k sodelovanju tudi druge mame z raznolikimi porodnimi izkušnjami in zbralo se je 31 porodnih zgodb. Naših, slovenskih, nedavno doživetih. Domačice so bile spodbujene, da se načrtovana e-oblika spremeni v tiskano knjigo in novorojeno knjižno dete je včeraj zadihalo s polnimi pljuči 330 strani! Predstavitev knjige Porodne zgodbe je potekala v soboto, 21. novembra, v prijetnem vzdušju, pospremljena z igrivim smehom otrok, ob dojenčkih, ki so dremali v toplem materinem zavetju, in malčkih, ki so sredi maminega pripovedovanja zaklicali: »Lulat!« Kako prisrčno, domače in toplo!
Bogate osebne zgodbe, podkrepljene z mnenji strokovnjakov. Porodnim izkušnjam in osebnim zgodbam mater, očetov in parov so se pridružila še strokovna mnenja. Dr. Andreja Poljanec osvetli pomen dojenja in rahločutnega starševstva. Dr. Zalka Drglin in Irena Šimnovec spregovorita o pomenu prve ure otrokovega življenja, Špela Peternel pa nam predstavi pomen in vlogo obporodne spremljevalke. Metka Vombergar in Ana Pavec se dotakneta duhovne priprave in podpore Svetega pisma v procesu priprave na porod in v poporodnem obdobju. Knjiga je bogata tudi v umetniškem smislu. Že sama naslovnica Judite Karba vabi k zrenju in občudovanju ženske moči, v notranjosti pa se sprehajamo med poezijo, umetniškimi deli, fotografijami in otroškimi ilustracijami.
Delitev porodne zgodbe zdravi. Pred nami je torej bogata knjiga porodnih zgodb, katere izid se ganljivo dotika slovenskega prostora, v katerem je (bila) marsikatera porodna izkušnja travmatična. In knjiga nam kaže, da ni potrebno, da tako tudi ostane. Tenkočutna delitev porodne zgodbe nas namreč ne pusti ravnodušnih, nas ne rani, ampak nam pomaga k razumevanju sebe in k ovrednotenju te pomembne globoke izkušnje. Hvala vam, Domačice, da bo vaša iskrenost, zlita na papir, v veliko pomoč mamicam, ki se na porod pripravljajo, in bo zdravilno učinkovala tudi na matere, ki so porodno izkušnjo že doživele. Vsaka od 31 porodnih zgodb nosi v sebi edinstven pečat, vse pa globoko sporočilo: »Zmorem! Pridružite se naročnikom iskreni.net! Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše.
Junaki Prvega Nadstropja: Zgodbe o Preživetju in Upravičevanju
Ob svetovnem dnevu nedonošenčkov je izšla nova knjiga zgodb malih borcev - od mamice malega Vasilije, ki je komaj preživela korono, do junaka Vala, ki se je rodil v 26. tednu nosečnosti. Danes praznujejo najmanjši borci za življenje. Vsako leto se v Sloveniji prezgodaj rodi približno 1400 otrok. Trenutna meja preživetja je 22. teden nosečnosti, kjer znaša 20 odstotkov, medtem ko je po 27. tednu že kar 90 odstotna. Prezgodaj rojeni otroci so postavljeni pred velike izzive - imajo povečano tveganje za slabši razvoj osrednjega živčevja, srčno-žilnega in dihalnega sistema. Najpogostejše posledice prezgodnjega rojstva pa so kronične bolezni pljuč in posledice zapletov v možganih.
Zgodba projekta Junakov prvega nadstropja se je začela leta 2019, ko je mamica Petra ležala v porodnišnici in čakala na carski rez. Vedela je, da je manjši od dvojčkov težek le 900 gramov in želela si je kakršnekoli motivacije, spodbude, podpore. Ko je brskala po internetu, da bi našla kakšno podobno zgodbo, ki bi ji vlila malo upanja in ni našla ničesar, se je odločila, da bo, ko se vrne iz porodnišnice, začela zbirati zgodbe, ki bodo pomagale mamicam v tej situaciji. Tako so se rodili Junaki prvega nadstropja. Tednu povedali, da bom rodila, sem vedela, da ni možnosti za preživetje.
Izšla je že tretja knjiga. Letos je ob prazniku izšla že tretja knjiga zbranih zgodb nedonošenčkov, ki so jih mamice delile v letu 2022. "Že od vsega začetka sem načrtovala, da bodo zgodbe objavljene tudi v obliki knjige. Želela sem si, da so naše zgodbe tudi nekaj, kar lahko primeš v roko. Seveda brez socialnih omrežij projekt ne bi mogel zaživeti, saj sem le tako lahko dosegla takšno število mamic, ki delijo svoje zgodbe. Vendar ta borba - naših malih junakov in pa seveda tudi nas, staršev - izraža pogum, ki mora pristati na knjižnih policah vsepovsod, ker si to borci za življenje zaslužijo," pravi Petra Znoj, ki stoji za projektom. Tokratna zelena knjižica vsebuje 29 zgodb, ki vas ne bodo pustile ravnodušne. Knjiga ni le spomin na te težke dni, ampak je hkrati namenjena osveščanju o neverjetni moči nedonošenčkov in njihovih staršev ter opora in moč vsem, ki se bodo s to situacijo še spoprijeli.