V času javnih razprav o Družinskem zakoniku se pogosto srečujemo z zavajajočimi trditvami in številnimi nejasnostmi, ki vzbujajo vprašanja o pravnem in socialnem položaju različnih oblik družinskih skupnosti, zlasti ob rojstvu otroka. Definicija družine in skupnosti je ključnega pomena, saj odraža naš temeljni odnos do posameznika in družbenih odnosov. Idealno bi si za vsakega otroka želeli, da ima ljubečega očeta in ljubečo mamo. Otrokom, ki so prikrajšani že zaradi razhoda staršev, vključno s tistimi v istospolnih družinah, bi morali čim bolj olajšati to prikrajšanost, ne pa je označevati kot normalno, kar pa nekateri razumejo kot posledico novega zakonika.
Pravni okvir zunajzakonske skupnosti v Sloveniji
Zakonodaja Republike Slovenije zunajzakonsko skupnost opredeljuje kot "dalj časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, in ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna." Ta definicija pa zajema tudi istospolne pare, ki niso sklenili zakonske zveze. Ključno je, da taka skupnost v razmerju med partnerjema uživa enake pravne posledice kot zakonska zveza. To pomeni, da imata zunajzakonska partnerja na področju dedovanja, socialnih pravic, dolžnosti preživljanja in delitve skupnega premoženja načeloma enake pravice kot zakonca.
Vendar obstaja ključna praktična razlika: obstoj zakonske zveze se dokazuje z enostavnim dokumentom - poročnim listom. Dokazovanje obstoja zunajzakonske skupnosti je lahko bistveno bolj zapleteno, saj zahteva zbiranje dokazov, kot so pričanja sosedov in prijateljev, dokazila o skupnem naslovu, skupni bančni računi ali fotografije s potovanj. Ti dokazi postanejo še posebej pomembni v primeru sporov, denimo v zapuščinskem postopku ali ob razpadu zveze. Za obstoj zunajzakonske skupnosti skupno bivališče, čeprav je to običajno, ni nujni pogoj, prav tako ne skupni otrok.
V času kampanje okrog Družinskega zakonika se je v javnosti pojavilo veliko vprašanj glede kategorizacije skupnosti. Štiri ločene kategorije skupnosti parov (zakonska, zunajzakonska, partnerska, zunajpartnerska zveza) vnašajo zmedo, saj se zakonska in zunajzakonska skupnost v Sloveniji v celoti izenačujeta, kar redkokje v Evropi poznajo. Večinoma razmerje neporočenega para nima pravnih posledic. Partnerska (homoseksualna skupnost) sicer v zakoniku nima pravice do poroke in skupne posvojitve, vendar ključni homoseksualni aktivisti jasno izrekajo, da je to njihov cilj, in zakonik v tem kontekstu vidijo kot pomemben korak na tej poti. Upravičeno lahko domnevamo, da bo zaradi te zakonske permisivnosti število zakonskih zvez še upadlo, kar pomeni, da pravno ločevanje med zakonsko in zunajzakonsko skupnostjo postane manj smiselno.
Priimek novorojenčka in pravne posledice
Vprašanje priimka novorojenčka je pogosto predmet razprav med bodočimi starši, zlasti če še niso poročeni. Zakon sicer omogoča, da se otrok rodi v zunajzakonski skupnosti, vendar pa to ne pomeni samodejnega določitve priimka. V Sloveniji velja pravilo, da otrok, kadar starša nista poročena, lahko dobi priimek po kateremkoli od njiju. Pogosto se pari odločijo za očetov priimek, kar je tradicionalno najbolj razširjeno, ali pa za materinega, še posebej če ta želi ohraniti svoj dekliški priimek. Možna je tudi kombinacija obeh priimkov, čeprav se ta možnost v praksi redkeje uporablja zaradi možnih zapletov v prihodnosti.
Ena izmed dilem, s katero se soočajo pari v zunajzakonski skupnosti, je usklajevanje prijavljenega stalnega prebivališča z dejanskim življenjem. V primeru, ko partnerja živita skupaj v kraju, kjer ima eden od njiju prijavljeno stalno prebivališče, medtem ko drugi in novorojenček uradno še vedno "živita" v drugem kraju, se lahko pojavijo praktične težave. Uradno se šteje, da otrok, ko se rodi, živi na naslovu stalnega prebivališča matere. Če mati svojega stalnega prebivališča ne spremeni, medtem ko otrok in partner dejansko bivajo drugje, to lahko prinese določene posledice. Ena izmed njih je lahko znižano plačilo vrtca, saj občina morda ne bo prispevala pričakovanega zneska, če otrok ni uradno prijavljen v njeni občini. Prav tako lahko nekatere socialne transferje, kot je otroški dodatek, vpliva dejstvo, kje je otrok prijavljen. Če mati partnerja ne vpiše med družinske člane pri vlogi za otroški dodatek (kar je možno, če partner ni zakonec in partnerja ne živita skupaj najmanj eno leto), lahko prejema višji dodatek. Vendar pa je treba pri tem upoštevati, da je to lahko obravnavano kot izigravanje predpisov.
Če mati spremeni svoje stalno prebivališče na naslov, kjer dejansko živi z otrokom in partnerjem, lahko to prinese nižje povračilo za stroške vožnje na delo, kar je za nekatere lahko finančno nesmiselno. Zato se marsikatera mati odloči, da svojega stalnega prebivališča ne bo spremenila, s čimer pa se ustvari uradni razkol med dejanskim in prijavljenim stanjem. Pomembno je razumeti, da se otrokovo stalno prebivališče do 18. leta običajno veže na stalno prebivališče matere. Če mati in otrok nimata istega priimka, to lahko prinese dodatne zaplete, na primer pri prestopu meje, kjer je lahko potreben rojstni list otroka kot dokaz o sorodstvu. Vendar pa, če oba starša potujeta skupaj in imata otroka z očetovim priimkom, medtem ko mati ima svojega, rojstni list morda ne bo nujno potreben. Nekateri viri navajajo, da je stalno prebivališče otroka možno spremeniti le, če se spremeni tudi stalno prebivališče matere. Drugi pa poročajo o izkušnjah, ko so spremenili stalno prebivališče samo otroku na očetov naslov, kar pa naj ne bi bilo v skladu s predpisi, saj naj bi bil otrok do 18. leta vezan na naslov matere. Dejstvo je, da lahko nepravilnosti pri prijavah povzročijo težave, zlasti če jih odkrijejo pristojni organi.
Posvojitve in sodelovanje s tujino
V Družinskem zakoniku ni nikjer uporabljen izraz »biološki« otrok. V 217. členu je zapisano: (1) Zakonca ali zunajzakonska partnerja lahko samo skupaj posvojita otroka, razen če eden od njiju posvoji otroka svojega zakonca ali zunajzakonskega partnerja. Ker je v 5. členu zakonika partnerska skupnost pravno popolnoma izenačena z zakonsko skupnostjo, to pomeni, da lahko istospolna oseba posvoji otroka svojega partnerja. Kako ta pride do otroka - s tem se zakonik ne ukvarja. Tako je povsem možno, da bo nek posameznik svoje istospolno razmerje prikril ter najprej sam posvojil otroka, ki ga bo v naslednjem koraku posvojil še njegov partner ali partnerka. Naravno pa obstajajo samo tri poti: ali drugi od staršev umre ali ni znan ali pa se svojemu otroku odpove. Ker so taki primeri zelo redki, želja po očetovstvu/materinstvu pa močna, to odpira iskanje tudi drugih poti, na primer primer deklice, ki jo je homoseksualni par kupil od nadomestne matere v tujini.
Dosedanja praksa pa kaže, da so se gejevski in lezbični pari že posluževali obeh postopkov za pridobitev otroka v tujini, kjer teh omejitev ni. Težava je nastopila pri priznanju starševstva v Sloveniji, nekateri primeri so uspeli preko sodišč, a postopek je bil dolgotrajen. Po novem zakoniku je postopek bistveno bolj enostaven, saj eden od partnerjev kot posameznik v tujini posvoji otroka, drugi pa potem v Sloveniji samo partnerjevega otroka (po 217. členu). Poleg tega se bodo lahko kmalu pojavile pritožbe o diskriminatornosti ureditve, ki daje istospolnim parom iste pravice kot heteroseksualnim v vsem, razen v možnosti skupne posvojitve in uporabe postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo. Nejasna je tudi določba, da lahko partnerja v partnerski skupnosti »svobodno odločata o rojstvu otrok« (60. člen). Ne neposredno v Sloveniji, lahko pa v tujini, saj bo postopek posvojitve s strani obeh partnerjev bistveno lažji, kot je bil do sedaj, ko je bila potrebna dolga pot preko sodišč. Lahko se bodo tudi pojavili novi pritiski za izenačevanje na področju dostopnosti oploditve z biomedicinsko pomočjo tudi istospolnim parom. Argument bo tudi: zakaj bi v Sloveniji nekaj prepovedovali, če to tako ali tako ne velja za premožnejše, ki svoje interese lahko uveljavijo v tujini.
Skrb za otroke in pristojnosti državnih organov
V primeru ogroženosti otrokovega življenja ali zdravja lahko sodišče odredi zdravljenje proti volji staršev. Ob morebitnem nujnem odvzemu otroka starši nimajo možnosti pritožbe, otroka pa lahko centri za socialno delo zaslišijo brez soglasja staršev in jim tudi onemogočijo vpogled v zapisnik. Tako velike pristojnosti in nedefinirani kriteriji ogroženosti odpirajo široko polje možnih zlorab ob lažnih prijavah, zunanjih pritiskih ali samovolji uradnikov. Sodišče lahko odloči o zdravniškem pregledu ali zdravljenju otroka brez soglasja staršev ali v nasprotju z njihovo odločitvijo, kadar je to nujno potrebno, ker je ogroženo njegovo življenje ali je huje ogroženo njegovo zdravje. Problem člena je v tem, da nikjer ni napisano, kaj se šteje kot ogrožanje otroka, ter kdo ali kaj določa hudo ogroženost. Določba odvzema staršem pravico do odločanja o načinu zdravljenja svojega otroka, saj npr. zdravljenje z alternativnimi metodami ni »uradno« priznano. Najhuje pa je, da v takem primeru kot starš nisi več zakoniti zastopnik otroka. In če država razglasi epidemijo in predpiše obvezno cepljenje za vse otroke? Nikjer ni navedeno, na podlagi česa CSD določi, kaj je v korist otroka. Če pride do npr. lažne prijave, lahko CSD zaslišuje otroka brez vaše privolitve in, kar je še huje, brez vaše prisotnosti, lahko pa vam odvzame tudi pravico do vpogleda v zapisnik.
PRAVICE in ODGOVORNOSTI otrok 👧🏻👦🏻📖 Nasmehni se in se uči
Stroka in nestrpnost: Argumenti proti zakoniku
Ne, stroka ni enotna. Za oblikovanje zakonika ni bila imenovana nikakršna strokovna skupina. Pravna argumentacija za razpis referenduma ni doživela nobene strokovne kritike. Čeprav se v javnosti prikazuje, da je zakonik enoglasno podprt s strani stroke, so mnenja v resnici deljena. Za pripravo predloga Družinskega zakonika na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve niso imenovali nobene interdisciplinarne skupine strokovnjakov in institucij, ki delujejo na področjih, ki jih ureja Družinski zakonik, ni bilo posvetovanja in usklajevanja z veliko večino civilnodružbenih organizacij, ki delujejo na teh področjih, ne obstajajo zapisniki o pripravi zakonika (ugotovitve informacijske pooblaščenke). Zanimivo je, da memorandum, s katerim je Civilna iniciativa obranila pravico do referenduma pred Ustavnim sodiščem, in ki vsebuje tudi številne argumente proti posameznim rešitvam v družinskem zakoniku, s strani njegovih zagovornikov ni doživel niti ene strokovne kritike. Svoje nasprotovanje, dvom ali vsaj zadržanost do zakonika ali vprašanj, ki jih odpira, so med drugim izrazili: Vrhovno državno tožilstvo RS, Komisija za medicinsko etiko RS, pravniki prof. dr. Rajko Pirnat, doc. dr. Matej Avbelj, prof. dr. Miro Cerar, psihologi prof. dr. Janek Musek, dr. Vilijem Ščuka, dr. Christian Gostečnik, dr. Bogdan Žorž, zdravnik in predsednik SAZU prof. dr. Jože Trontelj, antropologinja prof. dr. Vesna Vuk Godina, sociologa prof. dr. Vinko Potočnik, doc. dr. Igor Bahovec, teologi dr. Tadej Strehovec, prof. dr. Ivan J. Štuhec, doc. dr. Roman Globokar, raziskovalec demografskih vprašanj prof. dr. …
Daleč od tega. Nestrpnost je konstrukt, s katerim skušajo zagovorniki zakona etiketirati drugače misleče in narediti vtis, da so njihovi argumenti šibkejši ali manj vredni. Če sem proti družinskemu zakoniku, nikakor nisem niti proti homoseksualcem. Sem pa proti redefiniciji družine in postavljanju interesov odraslih nad pravico otroka do očeta in matere. Vse pravice homoseksualcev se lahko brez težav urejajo izven družinskega zakonika. Vsak zakon mora biti brezhiben in če najdemo samo en člen, ki je v neskladju z drugimi ali sporen, je potrebno na to opozoriti. Kdor zakon podpira, je celo v težjem položaju, saj se mora strinjati z vsemi členi - to pomeni, da mora natančno poznati vse podrobnosti. Nasprotniku zakona pa je dovolj, da najde eno neskladje, in je lahko pri odločitvi miren.
Naravni zakoni in pravice otrok
Ne. Noben zakon ne more spreminjati naravnih zakonov. Če narava dvema osebama istega spola ne omogoča spočetja otrok, jima v zvezi s tem tudi zakon ne bi smel priznati nikakršnih pravic. Družinski zakonik pa je to prezrl in je svobodo odraslih postavil nad pravice in koristi otrok. Zagotavlja namreč pravno osnovo za rojevanje otrok, ki ne bodo imeli možnosti poznati svojega očeta ali svoje matere. Odgovornost za to pa ne bo v dejanskih okoliščinah ampak v pravu. Omeniti velja še šolski sistem, v katerem bo v primeru uveljavitve družinskega zakonika kršena pravica staršev, ki si bomo želeli, da bi bili naši otroci deležni vzgoje za spolno identiteto ali vzgoje za zakon in družino v skladu z našim mišljenjem. Da te domneve niso neupravičene, potrjuje tudi aktualna afera Ciciban, ki v primeru uveljavitve zakonika ne bi bila več afera, ampak nekaj samoumevnega.
Prihodnost zakonika in dobre rešitve
Če aktualni zakonik pade, ne bo nihče čutil posledic. Po besedah ministra za delo, družino in socialne zadeve Andreja Vizjaka zakonik vsebuje tudi vrsto dobrih rešitev, za katere si bo prizadeval, da bi jih čim prej uveljavili, četudi bo zakonik padel. Ne smemo pozabiti, da se tudi v primeru potrditve na referendumu zakonik (skladno s prehodnimi določbami) eno leto še ne bi uporabljal.
Zaključek o zunajzakonski skupnosti in njenem vplivu
Zunajzakonska skupnost v Sloveniji uživa široko pravno priznanje in je v mnogih pogledih izenačena z zakonsko zvezo. Vendar pa se s to obliko partnerstva pogosto pojavljajo praktične in pravne dileme, zlasti glede priimka otroka, prijavljenega stalnega prebivališča in dokazovanja obstoja zveze. Medtem ko zakonodaja stremi k enakosti med zakonskimi in zunajzakonskimi partnerji, pa je v praksi pogosto potrebna večja skrbnost pri urejanju pravnih vidikov, da se zagotovi pravna varnost in se izognemo morebitnim sporom. Slovenija je z 58 odstotki četrta v Evropi po številu rojenih otrok v zunajzakonskih skupnostih. Število porok se je zadnja leta ustalilo okrog številke 6500, strmo pa se dviguje starost mladoporočencev ter starost mater ob rojstvu prvega otroka. 58 % otrok se je v Sloveniji leta 2013 rodilo v zunajzakonski skupnosti. Približno toliko tudi v Estoniji in Bolgariji, več pa le še na Islandiji, skoraj 70 %. V letu 2013 je bilo sklenjenih 6.254 zakonskih zvez ali za 11,4 % manj kot v letu 2012, ko je bilo sklenjenih največ zakonskih zvez v zadnjih desetih letih. V letu 2013 je prvič sklenilo zakonsko zvezo 5.600 ženinov (89,5 %) in 5.663 nevest (90,6 %). Pri 5.273 parih (84,3 %) pa je bila to za oba v paru prva zakonska zveza. V letu 2011 je bilo sklenjenih 6.671 zakonskih zvez, v letu 2010 pa 6.528. V letu 2013 je bilo rojenih 21.111 otrok, v letu 2014 pa 21.165. V Sloveniji se povprečna starost mater ob rojstvu prvega otroka od sedemdesetih let prejšnjega stoletja iz leta v leto viša. Takrat so bile ženske v Sloveniji, ki so prvič rodile, v povprečju stare manj kot 23 let, ženske, ki so prvič rodile v letu 2011, pa so bile v povprečju stare 28,8 leta. Povprečna starost mater ob rojstvu vseh otrok pa je v letu 2011 znašala 30,4 leta. V letu 2011 se je glede na leto 2010 povečala rodnost med ženskami, starimi 33-37 let. Domneva se, da med dvema osebama, ki nista sklenili zakonske zveze, obstaja zunajzakonska skupnost ne glede na čas trajanja, če se jima rodi skupni otrok. Zunajzakonska skupnost je v številnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, kar se odraža tudi skozi preživninsko dolžnost partnerja. Družinski zakonik v 183. členu določa, da so starši dolžni preživljati otroka do dopolnjenega 26. leta starosti, če se redno šola in ni zaposlen ali vpisan v evidenco brezposelnih oseb. Ob rojstvu otroka pa, zaradi vzpostavitve domneve zunajzakonske skupnosti, preživninska dolžnost preide na zunajzakonskega partnerja, kar pomeni, da preživninska dolžnost staršev preneha (razen, če te partner ne more preživljati). Ta domneva obstoja zunajzakonske skupnosti vpliva tudi na druga področja, med njimi je pomembno predvsem zdravstveno zavarovanje, saj si lahko preko partnerja zdravstveno zavarovan zgolj obvezno, kar pa ne pomeni kritja zdravstvenih storitev v celoti, kot to velja v primeru, ko si zavarovan preko svojih staršev. Tako je v primeru, ko si zavarovan preko partnerja, nujno potrebna sklenitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, in to kljub temu da se še redno šolaš in še nimaš dopolnjenih 26 let. Domneva obstoja zunajzakonske skupnosti pomembno vpliva tudi na izračun materialnega cenzusa, ki se uporablja v zvezi z upravičenostjo do socialnih prejemkov (otroški dodatek, državna štipendija, denarna socialna pomoč…). Pred vzpostavitvijo domneve (pred rojstvom otroka) se pri izračunu materialnega cenzusa upoštevajo tvoji starši in drugi družinski člani, npr. bratje, sestre, ki so jih starši dolžni preživljati, po vzpostavitvi domneve (po rojstvu otroka) pa se v izračun materialnega cenzusa štejejo zgolj prihodki in premoženje novonastale družine - se pravi zgolj partnerja in otrok.
tags: #zunajzakonska #skupnost #ob #rojstvu #otroka