Italijo je pretresla zgodba o krutem ravnanju z otroki v zasebnem vrtcu v Pistoii. Dokazi so policisti zbrali s pomočjo skritih kamer, lastnico in njeno pomočnico, stari 41 in 28 let, pa so že aretirali. Ta tragični dogodek je ponovno odprl bolečo temo zlorabe najranljivejših članov naše družbe in poudaril pomen budnosti ter hitrega ukrepanja ob sumljivih okoliščinah.
Starši, šokirani in besni
Starši, ki so otroke zaupali v varstvo vrtcu Cio Ciop, si dolgo niso znali pojasniti nenavadnega vedenja svojih malčkov. Oče enega od otrok je potrdil, da se je po mestu že nekaj časa govorilo, da v vrtcu nekaj ni v redu. Preiskava se je začela, ko je policijo na to opozoril oče štiriletnega varovanca, saj so ga zaskrbele spremembe v njegovem vedenju. Na policijo se je s svojo zgodbo obrnila tudi mama enoletne deklice. Ko je prišla iz vrtca, je svojo punčko zaklenila v omaro. Njen bratec je pojasnil: "Tako v vrtcu delajo z njo." Malčki so domov hodili polni modric in odrgnin. Pojasnila vzgojiteljic so bila vedno ista: "Igral se je in padel, saj veste, kakšni so otroci." Dokler ni zdravnik pri enem od otrok odkril poškodbe, za katero je bil prepričan, da jo lahko povzroči le odrasla oseba.
Indicev je bilo vedno več, zato so kriminalisti v vrtcu namestili skrite kamere, da bi dobili dokaze. Posnetki so šokirali tudi njih. Na sodišču so jih nato pokazali staršem, a so jih prej opozorili, da so zelo pretresljivi. Izrazi na obrazu staršev so pozneje potrdili njihove besede. Številni so jokali, vsi so bili pretreseni in besni.
Posnetki, ki jemljejo dih
Posnetki prikazujejo srce parajoče prizore. Vzgojiteljica komaj leto dni staro deklico, ki zavrača hrano, tako močno zgrabi za lase in jo potegne nazaj, da se je premaknil še stolček, na katerem je sedela. Da ne bi izpljunila hrane, ji je usta pokrila s slinčkom. 10-mesečni otrok je jokal, ko ga je zagrabila za ročico, ga potegnila v zrak in udarila po glavi, ker ni jedel. Drugemu otroku je obraz potiskala v njegovo lastno bruhanje. Podobno krute metode je imela tudi druga vzgojiteljica. "Zdaj vem, zakaj je mojo hčerko zgrabila panika vsakič, ko smo ji približali žlico, da bi ji dali jesti. Ženskama privoščim vse najslabše na svetu. To ni bil vrtec, bilo je taborišče. Na posnetkih ni trenutka, ko bi se otroci igrali," je dejala ena od pretresenih mam. Otroci naj se igračam ne bi smeli niti približati, saj bi jih lahko umazali.
Razumevanje otroškega joka: Več kot le zvok
Ta grozljiva zgodba nas opomni, kako pomembno je razumeti komunikacijo naših najmlajših, še posebej njihov jok. Avstralska nekdanja mezzosopranistka Priscilla Dunstan je na podlagi barve in resonance glasu ter testiranju tisoč dojenčkov ugotovila, da obstaja le pet različnih vrst joka dojenčkov, ne glede na raso ali kulturo. Ta podobnost je posledica refleksov, ki so pri vseh ljudeh enaki.
Pet omenjenih vrst joka je zelo podobnih, vendar se pri pozornem poslušanju lahko enostavno ločijo:
- Jok 'ne': Novorojenček uporablja glas 'ne', ko je lačen. Osnovan je na refleksu sesanja, ki je pri novorojenčku zelo močan. Ko se sproži sesalni refleks, se jezik pomakne na vrh ustne votline.
- Jok 'ou': Jok, ki izraža utrujenost, ima zvok 'ou', ki je pogojen z refleksom zehanja. Prvi zvok je lahko daljši in izrazit ter lahko zveni kot razločno zehanje. Ko zaslišite takšen zvok, dojenčka poskušajte uspavati. Bolj ko so dojenčki utrujeni, težje jih je uspavati.
- Jok 'h': Takšen glas bo dojenček spustil, ko bo občutil nelagodje. Od zvoka za lakoto se razlikuje po tem, da je na začetku močno poudarjen glas 'h'.
- Jok 'eair': Ko dojenček občuti vetrove, pogosto stisne noge proti prsnemu košu in naredi takšen zvok.
- Jok 'eh': Ta vrsta joka je kratka in se ves čas ponavlja. Če zaslišite takšen jok, si dojenčka položite na prsi z glavo čez vašo ramo in ga nežno trepljajte po hrbtu.
Jok dojenčka je lažje prepoznati pred samim jokom, ki lahko postane histeričen. Reagirajte na prevladujoč zvok. Če zvoka ne prepoznate, dojenčka potolažite kolikor se da, naslednjič pa bodite na zvok pozornejši. Dojenčki še ne znajo govoriti, vendar s svojim vedenjem okolici sporočajo, kako se počutijo. Jakost, trajanje in višina glasu pri joku so namreč odvisne od njegovega vzroka. Velja opozorilo, da smo pozorni, ko otrok po bolečem joku utihne. Lahko se izčrpa od joka in od utrujenosti zaspi. Vsekakor pa je stanje resno, če boleči jok potihne in otrok le še stoka. Če je ob tem tudi bolj bled, težje in hitreje ali plitvo diha ter se nam zdi zaspan ali prizadet, je treba takoj obiskati zdravnika.
Pomen različnih vrst dojenčkovega joka - Eva Miler Mojčkerc, pediatrinja
Odzivanje na jok: Ključ do varenja in razvoja
V začetku se mama, otrok in oče še spoznavajo. Pomembno je, da se odzovete na dojenčkov jok ter skušate ostati mirni. Približajte se mu, da vas lahko vidi. Poglejte ga in pritegnite njegov pogled. Nagovorite ga. Dotaknite se ga, položite roko na njegov trebuh. Nekateri dojenčki v določenih obdobjih jokajo veliko, dolgo in na videz neutolažljivo. Ko so poskusi tolažbe in odkritja vzroka za jok neuspešni, se starši lahko počutijo nemočne, izgubijo zaupanje vase ali pa morda občutijo stisko, jezo. Skratka, storili bi karkoli, da bi prekinili dojenčkovo jokanje. Dobro poskrbite zase in za otroka. Če ste sami, nekajkrat globoko vdihnite in izdihnite. Položite dojenčka na hrbet v posteljico in se prepričajte, da je varen. Pojdite v drug prostor in popijte kozarec vode. K dojenčku se vrnite vsakih nekaj minut.
Nasilno stresanje dojenčka oziroma otroka sodi med telesno nasilje. Poškodbe nastanejo zaradi stresanja in udarcev, ko oseba drži dojenčka za trup, rame, roke ali noge in ga močno stresa. Že blago stresanje lahko povzroči pokanje žilic v možganih in posledično poškodbe možganov, slepoto ali paralizo. Na vsake štiri dojenčke, ki so utrpeli nasilno stresanje, en izmed njih umre. Najbolj so ogroženi dojenčki do 4. meseca starosti, čeprav so bili zabeleženi primeri stresanja otroka vse do 5. meseca starosti.
Ponavljajoča se obdobja pretiranega in neutolažljivega joka pri sicer zdravem dojenčku morda povzročajo boleči trebušni krči. Čeprav je videti, da je otrok v stiski, trebušni krči niso škodljivi. Vaš dojenček se bo še naprej normalno hranil in pridobival na teži. Ni dokazov, da bi trebušni krči imeli kakršnekoli posledice za otroka, lahko pa zelo vznemirjajo starše, ki se ob tem pogosto počutijo nemočne ali pa mislijo, da delajo nekaj narobe. Faza v razvoju dojenčka, ko se pojavljajo trebušni krči, naj bi trajala največ nekaj tednov. Morda vam bo pomagalo zavedanje, da niste vi tisti, ki bi povzročali dojenčkov jok in da na trebušne krče ne morete veliko vplivati ali jih preprečiti. Z rednim in primernim hranjenjem dojenčka ter uspešnim podiranjem kupčkov pa jih morda lahko omilite. Izbrizgajte si »prednje« mleko in dojite na »zadnjem« mleku, ki vsebuje manj laktoze, za katero menijo, da morda povzroča trebušne krče. Če otroka hranite z mlečnim pripravkom po steklenički, mu pripravite manjše, pogostejše obroke.
Ko jok ne pojenja: Razumevanje in podpora
Starši se na dojenčkov jok odzovejo - ga nahranijo, uspavajo, pomirijo…. Vendar pa včasih, kljub vsemu, dojenček še vedno neha jokati. Če ste dojenčku zagotovili vse potrebe, ki jih dojenček ima, zakaj ga potem še vedno ne morete potolažiti? Jok je dojenčkovo osnovno komunikacijsko sredstvo, s katerim okolici sporoča svoje občutke. Pri novorojenčkih je jok večinoma monoton in v joku ni opaziti razlike, če joka zaradi lakote, utrujenosti, nelagodja, … Kasneje, ko je dojenček starejši, vsak starš zna povedati, da se jok njegovega otroka začne razlikovati glede na njegove potrebe. Hitro lahko ugotovijo, kdaj je dojenček lačen, kdaj zaspan, … in tudi kdaj joče kar tako brez razloga, oziroma samo zato, da pritegne pozornost okolice.
Naloga staršev je, da se na dojenčkov jok odzovejo (ga nahranijo, uspavajo, pomirijo, …). Vendar včasih, pa kljub vsemu, dojenček še vedno neha jokati. Dojenček je sit, naspan, previt, vendar še vedno joka. Če ste dojenčku zagotovili vse potrebe, ki jih dojenček ima, zakaj potem še vedno joka? To vprašanje muči vsakega starša, vsaj enkrat v življenju, če ne še večkrat. Vendar se odgovori na to vprašanje razlikujejo od dojenčka do dojenčka. Mogoče neutolažljivo joka, ker si je v celem dnevu nabral že čisto preveč novih vtisov in občutkov, mogoče, ker ne dobi zadosti stimulacije iz okolice, mogoče ima prebavne težave, … . Konec koncev niti ni toliko pomembno, zakaj dojenček neutolažljivo joka, če vzroka ne moremo odpraviti. Pomembno je, da v takem trenutku znamo jokajočega dojenčka potolažiti. Vendar to ni lahka naloga.
Ignoriran jok ni rešitev
Zelo pomembno je, da dojenčka v začetni fazi joka ne pustimo samega in si mislimo, da bo že nehal sam od sebe. To učinkuje le v primerih, ko dojenček joka, kadar želi kaj doseči (temu bi lahko rekli tudi, ko dojenček trenira starše). Velikokrat lahko neutolažljiv jok preprečimo že s tem, da ukrepamo ob prvih znakih nezadovoljstva. Kajti, če bomo dojenčka pustili jokati, se bo jok samo še stopnjeval in dojenček bo vedno bolj razdražen. Kadar pa je razdražen dojenček, so posledica tudi razdraženi starši, ker se čutijo nemočne, ker ne vedo, kako pomiriti svojega jokajočega dojenčka. V takih trenutkih ni prostora za nesigurnost. Otrok čuti neodločnost in se ob tem počuti še slabše.
Ko starši zaslišijo jok svojega dojenčka, ga instinktivno vzamejo v naročje, mu začnejo prigovarjati, ga zibajo in stisnejo k sebi, mu ponudijo dudico, … Kadar dojenček ni razdražen, se bo ob tem hitro pomiril. Nič drugače pa ne bo, kadar bo močno razdražen. Razlika je le v tem, da tolaženje neutolažljivo jokajočega dojenčka lahko traja in traja. Pomembno je, da ne obupate in se držite metode, za katero ste se odločili, kajti če boste svoje odločitve kar naprej spreminjali, bo dojenček še bolj zmeden. Slej ko prej, ko bo dojenček spoznal, da je v varnih rokah, da mu ni hudega, bo prenehal z jokom.
Bodite vztrajni in odločni
Včasih zna tolaženje trajati tudi zelo dolgo časa, saj nekateri dojenčki, ko so razdraženi, potrebujejo zelo veliko časa, da se umirijo in zopet začnejo spremljati stvari, ki se dogajajo okoli njih. Saj jih pri neutolažljivem joku iz tira spravlja prav njihov jok in sploh ne več vzrok, zaradi katerega so začeli jokati. V takih primerih je pomembno tudi to, da se v situacijo, ki je nastala, ne vmešavajo vse babice in tete, strici, dedki, … vsak s svojo rešitvijo, kajti to stanje le še poslabša. Da se dojenčka pomiri, je najbolje zagotoviti miren prostor in mirne starše. Ker je tolaženje močno jokajočega dojenčka zelo utrudljivo fizično in še bolj psihično, je prav, da se oba starša pri tem izmenjujeta. In takrat ko eden tolaži dojenčka, naj gre drugi v drug prostor ali celo ven, da si resnično spočije »ušesa in glavo« ter si nabere novih moči za nadaljnje tolaženje dojenčka. Pri vsem tem pa si velja zapomniti, da nič ne traja večno.
Jok dojenčka pred spanjem
Histeričen jok dojenčka pred spanjem. Je vaš dojenček zelo majhen ali gre trenutno čez razvojni preskok in ste opazili histeričen jok pred spanjem? Ga ne morete potolažiti, čeprav ste poskusili že vse mogoče? Ali vaš otrok joka pred spanjem, vas ob tem boli srce in ne veste, kako mu pomagati? V prispevku boste izvedeli, kateri so najpogostejši vzroki, zakaj dojenček ali otrok joka pred spanjem in kako sebi in otroku pomagati in jok, če je mogoče, preprečiti.
Jok dojenčka ali otroka pred spanjem je lahko posledica več dejavnikov. Jok je skoraj edini način komunikacije, ki ga imajo dojenčki, zato v večini jokajo vsakič, ko morajo nekaj sporočiti in največkrat jok izzove nekaj, kar jih razdraži ali jim je neprijetno. To se lahko zgodi tudi med spanjem, če okolje ni dovolj ugodno, da bi lahko zaspali. Intenziven jok dojenčka med spanjem je lahko tudi znak določene vrste parasomnije, ki je zelo pogosta pri majhnih otrocih. Dojenčki, ki jih zebe ali jim je vroče, se lahko počutijo neudobno. Neprijetna tesna oblačila ali deli oblačil, ki jih motijo, sprožijo nelagodje in jok.
Popolnoma razumem, da je jok vašega dojenčka izredno neprijeten in bi želeli narediti vse, da neha. Dojenčkov boj/beg stresni odziv, ki ga kažejo z jokom, v nas vzbudi boj/beg stresni odziv in ima smisel, da vam je to zelo neprijetno, saj je narava to z namenoma ustvarila, da se na dojenčka odzovete in mu zadovoljite potrebe. Velikokrat pa starši v nemoči, ko svojemu otroku ne zmoremo pomagati in jok ne pojenja, drvimo v jezo ali bes, ki je pravzaprav odraz nemoči. Ljudje smo v navezavi preko zrcalnih nevronov. Vemo tudi, da se možganske strukture že v nosečnosti pri mami prilagodijo tako, da se določeni deli možganov zmanjšajo in določeni deli povečajo. Vse to je narava soustvarila, da se odzovemo na dojenčka in predvsem vse to ima velik smisel, saj naši vrsti omogoča večjo možnost preživetja. Dojenček nikoli ne »izsiljuje« možgani preprosto za to niso še dovolj zreli. Oba mama in otrok imata prva leta zelo dominantne strukture v možganih, ki nam omogočajo čutenje in zaznavanje. Kadar je dojenček v nelagodju se mu aktivira boj/beg stresni odziv. To mi na nezavedni in zavedni ravni začutimo in hočemo to neprijetnost ponovno vrniti v homeostazo. Ko jok ne pojenja in ne dosežemo homeostaze, se v našem telesu nabira vedno več stresnih hormonov, in ko niso slišani, pogosto pride jeza in bes. Z občasno jezo in besom se soočamo mnogi in ne samo pri dojenčkih, tudi pri majhnih in velikih otrocih. Včasih vzroka, zakaj dojenček joka, preprosto ne vemo. Da bi pri dojenčku tvorili varno navezanosti, nam ni vedno treba vedeti, zakaj joka, ker je to nerealno in preveliko breme, je pa dovolj, da smo tam zanj in ob njem.
Značilnost boj/beg stresnega odziva je, da se nam možganske strukture, ki nam omogočajo ustvarjalno reševanje izzivov, izklopijo. Velikokrat pomaga, da ko dojenček joka, skušamo regulirati naš boj/beg stresni odziv. Da bi dojenčka potolažili ali prej zaznali, kaj nam z jokom sporoča, moramo biti mi v parasimpatičnem živčnem sistemu in ne v simpatičnem (boj/beg). Dojenček sam ne more preiti v umiritev, saj nima dovolj zrelih možganov. Dojenček se umirja ob ko-regulaciji zrelih odraslih možganov. Velikokrat pomaga, da smo do dojenčkovega joka radovedni. Radovednost ali čuječnost nam pomaga, da ostanemo v zelenem območju in nismo reaktivni. Iz tega območja pogosto tudi prej zaznamo, kaj nam dojenček ali otrok sporoča in tudi prej se dojenček pomiri.
Včasih po tem, ko dojenček neha jokati, postanemo izredno utrujeni. To ima velik smisel, saj naši možgani mislijo, da smo zbežali ali se borili s plenilcem. Naše telo je porabljalo velike količine energije, zato naredite nekaj, da se napolnite. Kot po naporni vadbi tudi vi po obdobju intenzivnega joka svojega dojenčka ali otroka potrebujete vsaj malo počitka in umiritve. Zato, dragi starši majhnih dojenčkov, predšolskih, šolskih in tudi najstniških otrok, bodite radovedni do tega, kar nam otroci sporočajo. Popolnoma naravno je, da ste jezni, da se počutite nemočni in želite, da se jok, izbruh ali negodovanje neha, ampak s svojo reaktivnostjo izgubimo čudovito priložnost, da se ob otroku učimo, kako ne samo zaznati njegove potrebe ali kasneje želje, ampak tudi svoje.
Še posebej intenzivno je obdobje okoli 5. meseca, ko se lahko pojavijo razvojni preskoki, ki povzročajo večji jok in razdražljivost dojenčka pred spanjem. Ob tem se lahko zgodi, da so starši zmedeni in nemočni, ker včasih rešitve preprosto ni. V takih obdobjih se dojenčkom toliko dogaja, da imajo velike težave z umiritvijo. Znanost o delovanju možganov nakazuje, da je v tistem trenutku večji interes možganov, da krepijo nove povezave kot pa spanje. Zato je pomembno držati urnik in zadeve čim bolj stabilne, ne uvajati novih sprememb in držati približno isto uro jutranjega prebujanja. To je pomembno zaradi stabilizacije biološke ure. Naše telo spremembe biološke ure jemlje kot motnjo homeostaze in čeprav vas mika, da bi dojenčku, ki je bil ponoči buden, ponudili daljše spanje zjutraj, to pogosto še poslabša izzive z jokom in večernim uspavanjem. Včasih pomaga, da dodamo dodatno pozornost na dnevno spanje. Mogoče je dojenček zvečer preprosto preutrujen. Vedno bolj smo presenečeni, kako močna je potreba po hitrih rešitvah in kako smo kot družba izredno nepotrpežljivi. Žal pa je starševstvo tek na dolge proge. To je ena najtežjih in tudi najlepših vlog v življenju. Včasih dojenček in otrok preprosto potrebuje prostor, da sprejmemo in zdržimo, da je trenutno težko in bo minilo. Vse to pa bomo zmogli, če bomo mi vsaj približno uravnovešeni. Zato je v starševstvu pomembno, da razvijemo skrb zase. Naš boj/beg stresni odziv aktivira otrokovega in nastane začaran krog.
Jok dojenčka pred spanjem in cirkadijski ritmi
Nekateri dojenčki se želijo bolj dojiti in tako regulirajo neprijetno stanje, ki ga začutijo v telesu. Pogosto dojenje, ki niti ni dojenje v grozdih, ampak bolj regulacija, vam je lahko tudi v pomoč z vidika nočnega spanja. Dojenčkova biološka ura dozoreva z istim trenutkom, ko pride iz materinega varnega zavetja v zunanji svet. Večerni jok je pogosto pri dojenčku prisoten v prvih mesecih zaradi dozorevanja cirkadianih ritmov. Spalni pritisk in melatonin nista še dovolj sinhrona in to povzroči stanje, ki ji rečemo v angleščini "Wake maintenance zone". Postopoma z dozorevanjem možganov in biološke ure se ta dva biološka sistema uskladita in jok postopoma pojenja. Velikokrat od staršev dobim sporočilo, da je imel dojenček »krče«. Nato jih vprašam, kdaj se je jok iz »krčev« pokazal. Vse, kar načeloma regulira - pomirja dojenčkov živčni sistem, lahko pomaga. Nežno zibanje, nošenje, dojenje, petje … Itd. Poskusite tudi s povijanjem dojenčka v stručko, belim šumom.
Zverinski jok dojenčka - opozorilo za vse
Zgodba iz Pistoie je srce parajoče opozorilo, da moramo biti pozorni na znake, ki jih dajejo naši najmlajši. Njihov jok je njihov edini način komunikacije, naše poslanstvo pa je, da ga razumemo in se nanj ustrezno odzovemo. Zavedanje o različnih vrstah joka, vzpostavljanje varne navezanosti in skrb za lastno dobro počutje so ključni elementi za zdravo odraščanje vsakega otroka. V primeru dvomov ali sumljivih okoliščin nikoli ne oklevajte in poiščite strokovno pomoč. Le tako lahko preprečimo tragedije, kot je ta, ki je pretresla Italijo.