Ko se 18-mesečni dojenček sooči z vstopom v nov ali neznan prostor, lahko starši opazijo znake strahu ali zadržanosti. To je pogosta razvojna faza, ki je povezana s povečano radovednostjo in novonastalim zavedanjem okolice, hkrati pa tudi z občutkom ranljivosti v neznanih situacijah. Čeprav je strah pred novimi prostori lahko zaskrbljujoč, obstajajo načini, kako ga pomagati premagati in otroku zagotoviti občutek varnosti.
Razvojna faza in vzroki za strah
Pri starosti 18 mesecev otroci dosegajo pomembno stopnjo razvoja, kjer postajajo bolj samozavestni raziskovalci, vendar se hkrati zavedajo svoje samostojnosti in ranljivosti. Strah pred novimi prostori, ki se lahko pojavi, je naraven odziv na neznano. Otrok vstopa v prostor, kjer ne pozna vseh elementov, ljudi ali zvokov, kar lahko sproži občutek negotovosti. Nekateri otroci so bolj nagnjeni k razvoju takšnih strahov, kar je povezano z njihovo osebnostjo in temperamentom. Zelo radovedni otroci, ki so nagnjeni k intenzivnemu raziskovanju, lahko ob vstopu v nov prostor doživijo strah, če se jim zdi okolica preveč stimulativna ali nepredvidljiva.
Pomemben vidik v razvoju otroka je tudi ločevanje med znanimi in neznanimi osebami. Od približno treh mesecev dalje dojenček že začne ločevati med starši in drugimi ljudmi. Pri 18 mesecih je ta sposobnost že dobro razvita, zato je povsem logično, da se otrok obrne stran od neznanih gostov, jih ne želi pogledati ali iti v naročje. To ni znak sramežljivosti ali napaka v vzgoji, temveč povsem normalen razvojni korak, ki kaže na to, da se otrok počuti varnega pri znanih ljudeh, neznancev pa se boji.
Včasih se lahko strah pred tujci in skrajna tesnoba ponovita okoli 18 meseca starosti. V tem času malček spozna, da z mamo ni eno, ampak je samosvoja osebnost. To je zanj vznemirljiva izkušnja, ki pa lahko vodi v začasno vrnitev v staro tesnobo. V takšnih obdobjih je potrebna dodatna potrpežljivost, otroku je treba nuditi veliko ljubezni in umiriti njegove strahove.
Kako pomagati otroku pri premagovanju strahu pred novimi prostori
Ključ do uspešnega premagovanja strahu pred novimi prostori je ustvarjanje občutka varnosti in postopno seznanjanje z okolico. Starši imajo pri tem ključno vlogo.
Postopno seznanjanje in pozitivna izkušnja
Najboljši pristop je postopno seznanjanje z novim prostorom. Namesto da bi otroka kar postavili v neznano okolje, ga najprej peljite v bližino prostora, da ga lahko opazuje od zunaj. Nato lahko skupaj z njim vstopite za kratek čas, ga držite v naročju in mu razlagate, kaj vidi in sliši. Medtem ko raziskujete prostor, se osredotočite na pozitivne vidike: "Poglej, kako lepe barve ima ta stena!" ali "Slišim, da se nekdo smeji, to je vesel zvok."
Pomembno je, da otroku ne vsiljujete interakcije z neznanci ali ga silite v situacije, v katerih se ne počuti udobno. Če otrok beži v naročje starša, ga objemite in mu sporočite, da je varen. Pohvalite ga, kadar pokaže pogum, na primer, ko se opogumi in se nasmehne neznani osebi. Hkrati pa opozorite neznance, naj ne bodo vsiljivi do otroka.
Vloga teme in svetlobe pri spanju
Vprašanje strahu pred temo se pogosto pojavlja v povezavi s spanjem, kar je pomembno za razvoj dojenčka. Obstajata dva glavna razloga, zakaj bi morali otroci spati v temi - tako ponoči kot podnevi:
- Odstranitev odvrnilnih dejavnikov: V temni sobi otrok ne more videti ničesar, kar bi ga odvrnilo od spanja. Namesto da bi se osredotočal na okolico, bo zaprl oči in zaspal. To je še posebej pomembno pri zelo radovednem otroku, ki ga lahko vsaka podrobnost v svetli sobi zmoti.
- Naravni signal za spanje: Temen prostor možganom signalizira, da je čas za spanje. V temi telo proizvaja hormon spanja melatonin. Dokazano je, da je proizvodnja melatonina tesno povezana s temo. V svetlem prostoru proizvodnja melatonina ni pravilna, kar otežuje spanje.
Če se vaš otrok boji teme, ponoči vklopite šibko svetlobo ali pustite malenkost odprta vrata na razsvetljen hodnik. S tem otroku zagotovite občutek varnosti, ne da bi pri tem bistveno motili naravno proizvodnjo melatonina.
Uspešno uspavanje dojenčka - od 0 do 6 mesecev
Razumevanje in sprejemanje otrokovih čustev
Pomembno je, da starši otrokov strah jemljejo resno in ga ne trivializirajo. Izjave, kot so "Ni se česa za bati" ali "Ne bodite tako plašni," lahko otroku sporočijo, da njegova čustva niso upravičena, kar lahko negativno vpliva na njegovo samozavest. Namesto tega se osredotočite na empatijo in razumevanje. Povejte mu: "Vidim, da se bojiš. To je nov prostor in je v redu, da se tako počutiš."
Skozi potrpežljivost, doslednost in ljubečo podporo lahko starši pomagajo svojemu 18-mesečniku premagati strah pred novimi prostori in mu omogočiti, da postane samozavesten raziskovalec sveta. Spodbujanje radovednosti ob hkratnem zagotavljanju varnosti je ključnega pomena za zdrav čustveni razvoj.
Pravice in enakost v družbi
Poleg razvojnih vidikov otrokovega odraščanja je pomembno omeniti tudi širši družbeni kontekst, ki se dotika enakosti in pravic v družbi. V Republiki Sloveniji je potekala pomembna razprava o spremembah Družinskega zakonika, ki so ciljale na izenačitev pravic istospolnih parov z raznospolnimi. Dosedanja zakonodaja je bila na tem področju diskriminatorna, saj je prebivalce na podlagi spolne usmerjenosti obravnavala različno.
Istospolni pari so od leta 2006 lahko registrirali partnersko skupnost, od leta 2017 pa sklenili partnersko zvezo. Vendar je sklenitev zakonske zveze in posledično možnost začetka postopka za posvojitev otroka ostala do sedaj ekskluzivna pravica raznospolnih parov. Spol in spolna usmerjenost bi morali biti kot osebni okoliščini pri pridobivanju pravic nepomembni. Trenutno stanje Družinskega zakonika ni bilo le različno urejanje pravic, temveč jasen primer diskriminacije in kršenja pravic.
S predlogom zakona o spremembah Družinskega zakonika se ne počne nič več in nič manj kot prepoznavanje, da različnost ne sme voditi v diskriminacijo. S tem predlogom so istospolnim parom priznane stvari, ki bi morale biti priznane že zdavnaj. Zakon temelji na odločbah Ustavnega sodišča, ki je razsodilo, da je trenutna ureditev v Družinskem zakoniku, ki zakonsko zvezo opredeljuje le kot skupnost moškega in ženske, protiustavna. Z ustavnima odločbama in sprejetjem predlagane novele zakona se Slovenija pridružuje vrsti držav v Evropi in svetu, ki so položaj raznospolnih in istospolnih partnerjev že izenačile. Učinki izenačitve pravic v drugih državah so povsod pozitivni, saj se v tridesetih letih, odkar države izenačujejo pravice istospolnih parov z raznospolnimi, ni nikjer zgodil konec sveta, pred katerim nekatere skupnosti svarijo.
Vendar nekatere skupnosti in politične iniciative še vedno zganjajo moralno paniko, v času, ko je že več kot trideset razvitih držav sveta pred desetletji omogočilo sklenitev zakonske zveze in možnost kandidiranja za posvojitev tudi istospolnim parom. Na sejah Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide ter na shodih pred Državnim zborom smo lahko poslušali pozive k nadaljnji diskriminaciji ter izjave o nelegitimnosti razsodbe Ustavnega sodišča. Da take izjave prihajajo tudi iz ust poslank in poslancev Državnega zbora, je nadvse zaskrbljujoče.
Društva so različna. Če se razgledamo okoli sebe, opazimo poleg tradicionalne družine tudi enostarševske družine, družine, v katerih otroke vzgajajo stari starši ali drugi sorodniki, in pa seveda tudi družine z istospolnima partnerjema. Vendar različnost družin ne pomeni, da si nekatere zaslužijo drugačne pravice kot druge. Pred nami je rešitev, ki je sistemska, celovita in enostavna. Z enostavno formulacijo v predlagani noveli zakona odpravljamo neustavno stanje, odpravljamo diskriminacijo, ki je več let pestila istospolne pare, in odpravljamo neenakost, ki so jo bili ti deležni. V Družinskem zakoniku se spreminjajo le par členov, v katerih se formulacija »zakonska zveza je skupnost moža in žene« nadomesti s formulacijo »zakonska zveza je skupnost dveh oseb«. Nikomur ničesar ne jemljemo, samo razširjamo pravice tistim, ki jih še nimajo. S to preprosto spremembo istospolni pari končno dobijo pravice, ki izhajajo iz zakonske zveze. Spremembe zakona v nobeni obliki ne spreminjajo zaščite otrok. Posvojitev ni pravica nikogar. Postopki za posvojitev so in ostajajo skrbno nadzorovani, s poudarkom na dobrobiti otroka.
Danes imamo možnost, da naredimo korak naprej in sprejmemo zakonodajo, ki bo izenačila pravice ljudi ne glede na njihovo spolno usmerjenost. Če sprejmemo spremembe, ki so pred nami, se jutri svet ne bo sesedel sam vase. Vse že obstoječe zakonske in zunajzakonske zveze bodo jutri še vedno obstajale. Pravne posledice življenjske skupnosti dveh oseb različnega spola se v primerjavi s trenutno veljavno zakonodajo ne spreminjajo, mož in žena ostajata mož in žena, mama in oče pa mama in oče. S predlogom prav nihče ne izgublja, lahko pa nekateri zelo veliko pridobijo. Po več kot dvajsetih letih diskusij in zakonodajnih predlogov je čas, da to diskusijo zapremo in glasujemo za.