Gibalni razvoj dojenčka je eno izmed najbolj opaznih področij njegovega napredka, ki staršem pogosto povzroča največ skrbi in primerjav. Vendar je ključno razumeti, da se gibalni razvoj razlikuje od dojenčka do dojenčka. Medtem ko se do približno tretjega meseca starosti razvoj običajno odvija enotno, se kasneje pojavijo raznolikosti in popolnoma zdrava odstopanja od povprečja. Vsak otrok je namreč drugačen, zato je opis razvoja le okviren.
Prvi mesec: Začetki refleksnih gibov
V prvem mesecu življenja so gibi novorojenčka pogosto opisani kot "vse ali nič". Selektivni gibi in nadzorovano gibanje še niso značilni. Zaradi naravno zvišanega tonusa mišic prihaja do verižnih reakcij, kjer celo telo sodeluje v gibanju, ki je pogosto nepovezano in nekoordinirano. Ko novorojenček iztegne nogico, se ta takoj pokrči nazaj v prvotni položaj, kar imenujemo refleks na nateg. To se zgodi zaporedoma z drugo nogico, rokicama in celim telesom. Dojenček miruje le v spanju, sicer pa se giblje s celim telesom. V hrbtnem položaju poskuša glavico prinesti proti sredini, vendar mu ta takoj pade nazaj na eno ali drugo stran. Na trebuhu so rokice in nogice pokrčene k telesu, težišče pa je na glavi in vratu. Poskuša dvigniti glavo od podlage, a mu to še ne uspeva najbolje.
V prvih tednih življenja se otrokov gibalni razvoj začne s pridobivanjem mišične moči in kontrole ter razvojem koordinacije. Gibalni razvoj je tisti, ki je pri dojenčku na prvi pogled najbolj očiten. Novorojenček nad mišicami še nima veliko kontrole, njegova dejanja pa večinoma temeljijo na refleksnih dejanjih, kot so sesanje, zehanje, kihanje, jokanje in podiranje kupčkov. Vratne in ramenske mišice so že močnejše kot pri rojstvu, kar pomeni boljšo kontrolo glavice, ki jo sicer samostojno že lahko zadrži v zraku za kratko obdobje, a jo je pri nošenju še vedno treba skrbno podpirati. Primitivni refleksi, ki spremljajo dojenčka že od rojstva, nekateri od teh mu omogočajo tudi preživetje. Med njimi so Babinski refleks, Morojev refleks (reakcija zdrznjenja), prijemalni refleks, refleks hoje, sesalni refleks in iskalni refleks. Tonični vratni refleks, ki ga opazimo, ko dojenček leži na hrbtu in glavo obrne na eno stran, se izgubi do približno šestega meseca.
Drugi mesec: Usmerjanje k sredini in prvi pogledi
V drugem mesecu se dojenček postopoma začenja usmerjati proti sredini. Gibanja "vse ali nič" ni več, obseg gibov je manjši, nogice in rokice pa se ne vračajo več v isti položaj. Glavo že prinese na sredino in jo za kratek čas zadrži, prav tako pa za kratek čas fiksira pogled. Kadar ima glavo obrnjeno na stran, je obrazna stran telesa bolj iztegnjena (roka, noga), zatilna stran telesa pa bolj pokrčena. To imenujemo asimetrični tonični vratni refleks, ki gradi občutek sredine in prispeva h graditvi občutka leve in desne strani telesa. Na trebuhu so roke pokrčene ob telesu in na sredini lahko glavico dvigne že toliko, da nos dvigne od podlage.
V obdobju od dveh do štirih mesecev se dojenčkovim mišicam hitro krepi, zaradi česar prične pogosteje in za dalj časa dvigovati glavo. Gibe postanejo bolj kontrolirani, prav tako pa je vedno bolj razvita koordinacija roka-oko. Pridržal bo ponujeno igračo, a jo bo najverjetneje hitro spustil, saj še ne zna uporabljati palca. Z nekaj vaje se bo prekotalil s hrbta na trebuh. Proti koncu obdobja bodo vratne mišice vedno močnejše, zaradi česar bo lahko držal glavo že ves čas pokonci, a kontrola glave še ni povsem razvita. Vedno bolj zanimive mu postajajo roke, pri štirih mesecih pa lahko najhitrejši že začnejo prinašati svoja stopala k ustom in sesati prstke.
Tretji mesec: Stabilnost in aktivne nogice
V tretjem mesecu dojenček že zadrži glavo v srednjem položaju ter pogleda levo in desno. Noge že postavi v položaj, kjer so kolena pravokotno dvignjena nad kolki; v tem položaju so noge aktivne, stopala pa se dotikajo in gibajo. Noge tudi spusti na podlago, na zunanji rob stopal. Roke pripelje na sredino, vendar na telesu, saj še ne posežejo v prostor. Prisotno je nenehno drobno gibanje celega telesa, imenovano drencanje, ki je pomembno za pridobivanje stabilnosti in občutka sredine. Na trebuhu sta komolca za malenkost postavljena bolj naprej kot ramena, kar dojenčku zagotovi stabilen in funkcionalen položaj, v katerem se lahko dviga in spušča.
Četrti mesec: Vzravnanost, poseganje v prostor in obračanje na bok
Na hrbtu leži dojenček v četrtem mesecu vzravnano in vzdržuje sredino. Ta položaj omogoči dvig medenice od podlage in noge prosto postavljene v prostor. Noge so pokrčene v kolenih in kolkih približno 90°. Vid vzpodbudi poseganje z rokami v prostor, ko zagleda svoja kolena, pa se jih poskuša dotakniti. Prekucne se tudi že na bok, kjer glavo za kratek čas lahko dvigne od podlage. Za igro se še vedno obrne nazaj na hrbet. Na trebuhu je na komolcih, z glavo lahko giba v vse smeri. Če se istočasno odrine od komolca in kolena na isti strani telesa, se lahko prekucne na hrbet.
Peti mesec: Aktivno dviganje glave in zanimanje za stopala
Dvig medenice v hrbtnem položaju je v petem mesecu še močnejši, dojenčka zanimajo njegova stopala in prstki na nogah. Ko se zasuče na trebuh, že med zasukom aktivira dvig glave. V bočnem položaju je stabilnejši in ga zadrži dalj časa, tudi za igro. Na trebuhu je obremenjena noga bolj iztegnjena kot noga, ki je bolj razbremenjena in je v bolj pokrčenem položaju. Pojavi se tudi dejavnost, ki ji rečemo plavanje, med katero so noge popolnoma iztegnjene in roke dvignjene, glava pa gleda v prostor. Na začetku gleda samo naravnost, pozneje pa tudi levo in desno.
Šesti mesec: Pivotiranje in hoteno odpiranje dlani
Na prehodu iz petega v šesti mesec se dojenček na trebuhu začne vrteti v levo ali v desno stran, kar imenujemo pivotiranje. Sposoben je hotenega odpiranja in zapiranja dlani, ko vidi predmet, gre z rokami proti njemu. Na hrbtu se opre z nogami na podlago in dviguje medenico. Na hrbtu pogleda vstran in nazaj za mamo ali igračo ter se tako obrne na trebuh. Ko je na trebuhu oprt na dlani, mu uspe odriniti se nazaj na vse štiri.
Sedmi mesec: Prvi premiki po vseh štirih in samostojno usedanje
Približno pri sedmih mesecih se začne dojenček premikati po vseh štirih. Nekateri dojenčki tega nikoli ne počnejo, vendar to še ne pomeni, da je z razvojem kaj narobe. Iz položaja na vseh štirih lahko izteguje eno ali drugo nogo vstran in kmalu ugotovi, kako se lahko samostojno, brez pomoči staršev, usede z zasukom na eno stran. Približno pri tej starosti otrok v gibanju res postane svoboden ter ima vse možnosti za raziskovanje in odkrivanje okolja. Vendar pa ni nujno, da se vse to res zgodi do sedmega meseca. Do vsega opisanega lahko pride tudi precej pozneje, pa je še vedno v mejah normale. Ko je otrok enkrat sposoben, da se po vseh štirih premika po prostoru, je le še vprašanje časa, kdaj se bo začel dvigovati ob opori in se postavljati na noge.
Stoja: Prvi poizkusi dvigovanja ob opori
Prvi poizkusi stoje se začnejo, ko se otrok z rokami poskuša povleči gor, da bi se postavil na noge. Ko se nanje postavi, se še ne zna kontrolirano spustiti nazaj na tla, zato se spusti in pade nazaj na zadnjico. S čedalje več ponovitvami se otrok nauči odriva od nog in se ne vleče več gor z rokami. Spuščanje nazaj na podlago sčasoma postane postopnejše in bolj načrtovano. Zato moramo otroku omogočiti čim več svobodnega gibanja po prostoru in ga ne smemo omejevati.
Prva stoja je vedno nekoliko nestabilna in širokobazna. Čim večkrat to ponavlja, tem več stabilnosti in ravnotežja pridobiva. Na začetku se drži z obema rokama, pozneje samo še z eno in na koncu stoji brez držanja z rokami. V rokah lahko drži igračo in se z njo igra (vendar ne med hojo). Če ga kakšna stvar posebej zanima, pa je previsoko, da bi videl, se dvigne tudi na prste, in ko poteši radovednost, se spusti nazaj na cela stopala.
Vaje za krepitev stegenskih mišic
Hoja: Negotovi prvi koraki in razvoj ravnotežja
Otrok se najprej nauči hoje vstran, pri čemer si pomaga z oporo rok na različne predmete v okolici, najprej z obema rokama, nato samo z eno. Ko otrok za hojo ne potrebuje več opore rok, kar pomeni, da je pridobil dovolj stabilnosti in ravnotežja ter vso težo prenese na noge, začne hoditi naprej, in ne več vstran. Prva hoja je negotova, širokobazna, s pomanjkanjem stabilnosti in ravnotežja. Roke so visoko in komolci rahlo za linijo ramen, tudi medenica še ni čisto poravnana s telesom, vendar je rahlo bolj nazaj. Hoja počasi postaja bolj gotova in stabilna, roke se spustijo, medenica se poravna in tudi ravnotežni odzivi se izboljšajo.
Večina otrok lahko nekaj sekund samostojno stoji pri enajstih mesecih, večina zdravih otrok shodi med devetim in osemnajstim mesecem starosti. Hoja je sprva širokotirna, nezanesljiva, brez ustreznega spremljajočega gibanja zgornjih udov. Ni pomembno le, kdaj otrok shodi, pač pa tudi kako. Zelo asimetrično gibanje ali asimetrična hoja s hojo po prstih zahteva napotitev v razvojno ambulanto in bolj podrobno oceno. Večina otrok usvoji zrele vzorce hoje šele pri treh letih. Pri sedmih letih je hoja že praktično zrela in podobna odrasli hoji.
Gibalni razvoj in čutne izkušnje
Otrokovi čutni organi so zdaj razviti do te mere, da otrok že kaže jasne reakcije na tišino ali hrup. V 19. tednu še vedno pogosto sesa palec in tako uri svoj sesalni refleks. Ta mu bo po rojstvu zunaj maternice pomagal, da bo miren in sproščen, saj bo s pomočjo sesanja dobil vso potrebno hrano, prek tega pa okrepil tudi svoj občutek zaupanja. Zelo pomemben je tudi prijemalni refleks, v katerem se otrok uri s premikanjem prstov in delanjem pesti.
Doživljanje sveta se spreminja. Doslej je dojenček vse pripetljaje dojemal kot celoto, sedaj pa sledi "svet dogodkov". Zdaj lahko vidi, sliši, vonja in okuša ter celo ustvarja kratke dogodke. Zelo zanimivo mu bo zibanje na veliki žogi, mahanje z roko ali izteg rokice po predmetu pred njim. V šestem mesecu vstopijo v svet odnosov med stvarmi, zanima jih, kako je en predmet povezan z drugim. Največ otrokove pozornosti bodo deležna razmerja, primerjal bo velikosti in razdaljo med igračami ter predmeti. Rad bo metal manjše predmete v večje posode ali postavljal eno na drugo.
Gibalni razvoj in vpliv okolja ter genetike
Gibalni razvoj otroku omogoča, da raziskuje in komunicira s svetom okoli sebe. Nanj vplivajo genetski dejavniki, prav tako pa je odvisen od okolja. Gibanje se razvija hkrati in vzporedno z njegovimi kognitivnimi zmožnostmi in se pomembno povezuje tudi z drugimi področji razvoja. Kaže se v dojenčkovem napredku v ravnotežju, moči, hitrosti in usklajenosti gibanja.
Pomembno je, da starši otrok ne poskušajo prisiliti v določene razvojne stopnje. Dojenčka ne smemo posedati, če ni sposoben sam sedeti, in ga ne smemo voditi za roki, da bi shodil. Če se staršem zdi, da je gibalni razvoj otroka kljub vsemu prepočasen, naj zaupajo svojemu instinktu in se po potrebi posvetujejo s strokovnjakom.
Zgodnji razvoj in pomembnost igre
Igra je zabaven način spodbujanja otrokovega razvoja. Dojenčku pomaga pri spoznavanju lastnega telesa in sveta, ki ga obdaja. Pri igri dojenček uporablja in tako razvija vse svoje čute. V prvem mesecu je pomembno vzpostaviti stik z dojenčkom in se družina prilagaja na novega člana.
Gibalni razvoj fantkov in deklic
Čeprav so nekateri vidiki gibalnega razvoja univerzalni, obstajajo tudi subtilne razlike med spoloma. Punčke ponavadi rastejo nekoliko počasneje kot fantki, zlasti v prvih mesecih. Vsak dojenček je edinstven in razvojni mejniki se lahko razlikujejo. Nekateri dojenčki prej dosežejo mejnike, medtem ko lahko za druge traja malo dlje. Spremljanje rasti in razvoja vaše punčke je bistvenega pomena za zagotovitev, da uspeva. Če razumete njene telesne in čustvene mejnike, ste lahko bolj samozavestni na svoji poti oskrbe.
Pomembnost spremljanja in strokovnega nasveta
Spremljanje gibalnih mejnikov nas je naučilo, da med otroki obstajajo velike razlike. Nismo pozorni le na to, kaj otrok zmore, pač pa tudi na to, kako to izvede. Kljub temu, da starši radi primerjajo svoje otroke z drugimi, se pri oceni otrokovega zaostanka nikoli ne zanašamo le na gibalni razvoj ali na izpolnjevanje razvojnih mejnikov, pač pa upoštevamo otrokov razvoj v celoti in vedno za mnenje vprašamo tudi ustreznega strokovnjaka. Dojenčke, pri katerih strokovnjak prepozna dejavnike tveganja za nastanek težav v razvoju, napotijo v razvojno ambulanto.
Nosečnost in razvoj v 19. tednu
V 19. tednu nosečnosti se nosečniški trebušček nosečnice postaja vse večji, ona pa vse težja. Zaradi hormonov, ki vplivajo na telo, jo lahko podnevi pa tudi ponoči nenadoma popade huda lakota. Pogosteje mora na stranišče. Noge so lahko težke in rahlo boleče zaradi nezadostnega povratnega toka v krvnem in limfnem obtoku. Priporočljivo je sedenje ali ležanje z nogami v dvignjenem položaju za dobro cirkulacijo krvi in ustrezno delovanje limfnega obtoka. Masaža stopal z masažnim oljem je lahko koristna za pospešitev tega procesa. Zvečer si noge natrite s pomirjujočo kremo ali gelom, nato pa se usedite z nogami v dvignjenem položaju. Tudi če nimate krčnih žil, je čez dan priporočljivo nositi kompresijske nogavice. Med nosečnostjo bo metabolizem deloval na polno, kar lahko hitro vpliva na elektrolitsko ravnovesje. Zadrževanje vode v tkivu (kot posledica hormonov) in izmenjava plodovnice je za telo zelo naporna. Nekaj plodovnice absorbira in zadrži plod, končni produkt pa se vrne v krvni obtok. Kri, ki vsebuje dele plodovnice, nato očistijo jetra in cikel izmenjave se nadaljuje.
Pri pričakovanju fantka, njegova mošnja v 19. tednu že jasno vidna, vendar sta njegova testisa še vedno skrita v trebuhu, v mošnjo pa se bosta premaknila malo pred rojstvom. Pri deklicah do 19. tedna nosečnosti v jajčnikih nastane že nekaj milijonov jajčec. Ko se bo deklica v puberteti razvila v žensko, bodo jajčeca še naprej dozorevala. Od takrat naprej bo jajčece z namenom oploditve vsak mesec zapustilo jajčnik.
Pomembnost gibanja za celostni razvoj
Tako motorični kot senzorični razvoj predstavljata ključne mejnike za otrokov celostni razvoj. Gibalne igre, v katere lahko vključujete tudi petje in plesanje, kot so skrivalnice, lovljenje, plezanje in plazenje, bodo razvijale grobo motoriko. Z uporabo pesmic in ritma lahko to še popestrimo. Branje knjig in petje pesmic, pri katerih lahko otroka aktivno vključujemo, tako da poimenuje predmete ali jih v knjigi poišče ipd., prav tako pripomorejo k razvoju. Preživljanje časa v naravi, kjer lahko otrok raziskuje tudi različne naravne materiale (trava, pesek in različni gozdni elementi), je zelo koristno. Senzorne igre, kot so uporaba vode, stvari, ki so primerne za jest (oves, kosmiči, kakav, riž …), mehurčki, jedilne barve ipd., omogočajo otroku raziskovanje različnih tekstur in materialov na varen način, kar prispeva k ustreznemu razvoju senzorne integracije. Vključevanje otroka v vsakodnevna opravila, kot so kuhanje (uporaba kuhinjskih pripomočkov in hkratno raziskovanje različnih struktur), je prav tako pomembno.