Agresivno in nasilno vedenje med vrstniki predstavlja pomemben problem v današnjih šolah in mladinskih skupinah, kar otrokom in mladostnikom povzroča neprijetne občutke, strahove in stres. To vedenje je pogosto usmerjeno proti tistim, ki se najtežje branijo, ponavljajoče neprijetne izkušnje pa lahko pomembno vplivajo na otrokovo socialno in duševno blagostanje. Zato je prepoznavanje žrtev agresivnega vedenja prvi korak k reševanju njihovih težav. Pomembno je, da smo pozorni na vse oblike nasilja, vključno s prikritimi, ki so manj očitne, a nič manj škodljive. Vprašalniki "Prepoznavanje žrtev nasilnega vedenja" so namenjeni prav temu - ugotavljanju in prepoznavanju posameznikov, ki jih najbolj ogroža agresivno vedenje sošolcev in vrstnikov. Te vprašalnike je mogoče uporabljati v razredu ali pri individualnih pogovorih, z njimi pa pridobimo vpogled v dinamiko skupine, ki je zunanjim opazovalcem morda manj očitna. Uporabljajo se lahko pri otrocih od 8. leta starosti naprej.
Delo socialnega pedagoga je usmerjeno k pomoči posameznikom in skupinam pri premagovanju socialnih, vzgojnih in osebnih težav, zlasti pri otrocih, mladostnikih in ranljivih skupinah odraslih. Deluje na presečišču vzgoje, socialnega dela in svetovanja, s poudarkom na preprečevanju socialne izključenosti, zagovorništvu, inkluziji ter pomoči otrokom in mladostnikom s težavami v socialni integraciji. Varen odnos in varna navezanost na odraslo osebo sta temelj otrokovega osebnostnega razvoja in izgradnje stabilnega psihičnega aparata. V otroštvu poteka intenziven razvoj na vseh področjih: gibalnem, govorno-jezikovnem, spoznavnem, čustvenem in socialnem. Ustrezno doseganje razvojnih mejnikov se odraža v duševnem zdravju otrok.
Vedenjske in čustvene težave otrok in mladostnikov so pogoste v času odraščanja. Sodobni način življenja s povečanimi obremenitvami pa vpliva na porast teh težav. Težave se lahko kažejo kot umik od vrstnikov in družine, kot doživljanje tesnobe in anksioznosti, ali pa kot uporno vedenje z neupoštevanjem pravil, v skrajnejših oblikah pa kot agresija ali nasilno vedenje. Vzroke za te težave iščemo na področjih družinske dinamike (ločitve, zanemarjanje, nasilje v družini), šolskega okolja (medvrstniško nasilje, neuspeh v šoli), osebnostnih značilnosti otroka (temperament, impulzivnost), bioloških dejavnikov (nevrološke motnje) ter vpliva zgodnjih izkušenj.
Razumevanje agresivnega vedenja
Agresivno vedenje je v literaturi najpogosteje opredeljeno kot reakcija posameznika, ki se kaže kot agresivno verbalno izražanje, avtoagresija ali fizična agresija proti drugi osebi ali predmetom. Agresivni izbruhi pri učencih z motnjo v duševnem razvoju so eden najzahtevnejših izzivov v šolskem okolju. Agresivni izbruh je lahko posledica frustracije, senzorne preobremenjenosti, nezmožnosti samoregulacije čustev, pomanjkanja komunikacijskih veščin ali spremembe rutine.
Antisocialno oz. slabše socializirano vedenje, ki se pri mladih kaže predvsem kot čustvene in vedenjske motnje ter hiperaktivnost, je pri mladostnikih (Svetovna zdravstvena organizacija, WHO, v to kategorijo uvršča mlade med 10. in 19. letom starosti) v porastu že vsaj zadnjih 25 let. Le delež mladostnikov, ki ima vedenjske težave, pa svoje vedenje stopnjuje do agresivnih ali celo nasilnih dejanj. Agresijo razumemo kot besedno ali fizično ravnanje, s katerim želimo nečemu ali nekomu škodovati. Agresija je lahko različnih stopenj, najbolj intenzivno in nepredvidljivo stopnjo agresije pa imenujemo nasilje, katerega primarni cilj je huje škodovati ali uničiti. Agresija oz. nasilje sta lahko usmerjena tako navzven, proti drugim, kot tudi proti sebi (samopoškodovanje, samomorilno nagnjenje). Lahko se pojavita kot posledici neustrezno usmerjenih občutkov jeze, lahko pa sta prisotni tudi brez spremljajočih občutkov jeze. Jeza je v osnovi normalno in zdravo čustvo, ki nas opozarja na oviro.
Agresija je v razvoju človeka od otroštva do odraslosti normalen in pričakovan vidik odraščanja, ki doseže vrhunec pri približno dveh letih starosti in se nato z vzgojo in socializacijo uravna oz. preusmeri v drugačne, za posameznika zdrave in za družbo sprejemljive oblike izražanja. Freud je predlagal, da je destruktivnost in nasilnost človeku inherentna in naj bi imela pomembno preživetveno vlogo, ljudje kot civilizirana bitja pa jo z različnimi procesi bolj ali manj uspešno omejimo oz. uravnamo in se je naučimo izražati na družbeno sprejemljive načine. Eden od pomembnih dejavnikov tveganja za neustrezno usmerjanje jeze ter agresivno vedenje otrok in mladostnikov so motnje navezanosti. Otroci z varnim stilom navezanosti in materinskim nadzorom, izraženim s spodbujajočim in ljubečim usmerjanjem brez utrjevanja moči nad otrokovim vedenjem, se bolj uspešno naučijo preusmerjati pozornost na manj frustrirajoče vidike okolja. Zavračajoče matere z agresivnim odzivanjem na frustracije v okolici pa ta vzorec prenesejo na svojega otroka. V raziskavi so Kochanska idr. pokazali, da naj bi materino izkazovanje moči v smislu groženj, pritiskov, izražanja agresije in negativnih komentarjev zmanjšalo notranje občutke krivde, ki jo otroci občutijo po tem, ko kršijo določena pravila.
Po nekaterih teorijah naj bi bilo agresivno vedenje obratno sorazmerno sposobnosti, da se vživimo v mentalno stanje sočloveka. Ob zdravem odraščanju, ki krepi sposobnost mladostnika, da razvija empatijo, naj bi se tako zmožnosti za agresivne reakcije sorazmerno skrčile. Manjša sposobnost vživljanja v druge se lahko pojavi pri antisocialni ali narcisistični osebnostni strukturi ter pri razvitih ne-varnih stilih navezanosti. Pojavi se lahko pri izkušnjah, pri katerih so otroci občutili tesnobo ob vživljanju v subjektivne občutke pomembnih drugih, kadar so ti v odnosu do otroka čutili neprimerne ali nelagodne občutke.
V iskanju nevrobioloških korelatov za razlago agresivnega vedenja se najpogosteje opazuje vedenjske spremembe pri posameznikih z lezijami v posameznih možganskih področjih ali možgansko slikovno diagnostiko antisocialnih posameznikov. Iz mnogih preučevanih primerov je znano, da lezije v orbitalnih in medialnih delih frontalnih režnjev lahko povzročijo spremembo osebnosti in izrazitejše agresivno vedenje. Frontalni reženj je torej pomemben za obvladovanje impulzov in ustrezno uravnavanje agresivnega vedenja v odrasli dobi, pa tudi za kompleksno procesiranje informacij, dolgoročnejše načrtovanje in reševanje večplastnih problemov, kar je tesno povezano z razumevanjem subjektivnih stanj sebe in drugih ljudi. Predeli frontalnega režnja naj bi bili pomembni tudi za prepoznavanje čustvenih izrazov na obrazu drugih, ki nas lahko opozorijo, da se nekdo pripravlja na agresivno dejanje. Zgodnje prepoznavanje agresivne namere drugega omogoči hitro prilagoditev našega vedenja, da konflikt preprečimo oz. se nanj pripravimo.
V raziskovanju razvoja možganov zdravih otrok in mladostnikov so ugotovili, da bela substanca tekom odraščanja kontinuirano pridobiva na volumnu in je vedno bolj mielinizirana, medtem ko siva substanca tekom odraščanja spreminja svoj volumen in razporeditev v različnih regijah možganov. V prvih dveh letih življenja se siva substanca v hipokampusu izrazito in hitro poveča, v kasnejšem otroštvu in adolescenci pa njen volumen raste počasneje. Po drugi strani se volumen sive substance v prefrontalnem režnju povečuje počasi do približno 8. leta starosti in nato hitreje narašča med 8. in 14. letom starosti. V poznem mladostništvu pride do navideznega zmanjšanja sive substance v predelih prefrontalne skorje, kar odraža krčenje števila sinaps (angl. ‘prunning’) in krepitev mielinizacije. Docela pa prefrontalni korteks in povezave med njim in drugimi predeli možganov dozorijo šele nekje do 25. leta starosti.
Pomembna je usposobljenost staršev in vzgojnih ustanov, da ustrezno socializirajo in podpirajo otroka ter usmerijo njegove agresivne tendence v družbeno sprejemljive in konstruktivne oblike vedenja. Pri tem je vedno bolj problematična tudi vloga pretirane uporabe elektronskih naprav in nenadzorovane uporabe interneta z nereguliranim dostopom do agresivnih vsebin med mladostniki in tudi že otroci. Da zmanjšamo agresivno vedenje pri mladih, bi tako v družinskem kot v šolskem in širšem družbenem okolju morali spodbujati aktivnosti, ki krepijo sposobnost spoznavanja in razumevanja subjektivnih stanj sebe in drugih ljudi. K temu pomembno pripomore razvijanje dolgotrajnega odnosa z relativno zdravim stilom navezanosti.
Strategije za obvladovanje in preprečevanje agresivnega vedenja
Deeskalacija je proces postopnega reševanja in obvladovanja agresivnega vedenja s komunikacijskimi tehnikami tako na verbalnem kot neverbalnem nivoju. Priporoča se kot prva izbira pri uravnavanju agresivnega vedenja, saj je njen poglavitni namen zmanjševanje vznemirjenosti pri osebi. Tehnike so manj uspešne, če je oseba v preteklosti že izkazala agresivno vedenje. Deeskalacijskih tehnik se je mogoče naučiti.
Uravnavanje neželenega vedenja otrok in mladostnikov je ena ključnih nalog staršev in pedagoških delavcev v vrtcih in šolah. Cilj intervencij je učenje otrok, kako razvijati samoregulacijo, ustrezne vedenjske vzorce in spoštljive odnose z drugimi osebami. Za preprečevanje oziroma uravnavanje neželenega vedenja je pomembno dobro poznavanje ciklov, kako se to vedenje pojavlja.
Tehnike obvladovanja jeze za otroke - strategije za umiritev, ko se vam dvigne jeza
Proces se običajno odvija v več fazah:
- Faza umirjenosti: To je obdobje, ko je otrok miren in se primerno odziva na okolico.
- Faza sprožilcev: V tej fazi otroka sprožijo določeni dejavniki, ki lahko so zunanji (spori, spremembe rutine, zunanji pritiski) ali notranji (fobije ali strahovi, senzorna preobčutljivost, nerazumevanje dogodkov).
- Faza nepripravljenosti na odziv: Značilno za to fazo je, da se otrok ne zmore ustrezno odzvati na sprožilec in se prekine obdobje umirjenosti.
- Faza porasta vznemirjenja: Sodelovanje z učencem je omejeno, vedenje postane usmerjeno na druge osebe, intenzivnost neželenega vedenja je visoka. Še vedno obstaja možnost preprečitve izbruha z odstranitvijo sprožilca, učencu se omogoči umik v miren prostor ali možnost dodatnega gibanja (npr. sprehod), z njim smo v minimalnem stiku, poskrbi se za varnost oseb in imovine.
- Faza vrhunca neustreznega vedenja/izbruha: Vedenje je v tej fazi izven nadzora, intenzivnost vedenja je visoka in izven nadzora. Poskrbeti je treba za varnost vseh vpletenih. Smiselno je, da učenca spremlja več odraslih oseb, ki ostajajo mirni in pozitivni, učencu omogočajo dovolj prostora in potreben čas za umiritev.
Telesno omejevanje, s katerim se prepreči možnost poškodbe, je možno uporabiti, če imamo »soglasje tima (tudi staršev), natančno vemo, kdaj in kako ga uporabiti, in imamo načrt za vsako obdobje vedenjskega izbruha, in ne le za telesno prisilo ter omejevanje poškodb in materialne škode« (Jurišić D. B., 2021, str. 6).
V CIRIUS Vipava so strokovni timi za nekatere učence pripravili dokument »Vedenjski načrt«. Vedenjski načrt vsebuje vse pomembne informacije, s katerimi so seznanjeni vsi zaposleni, ki z učencem prihajajo v stik. Vedenjski načrt vsebuje natančen opis običajnega vedenja učenca v mirnem stanju, kaj ima rad ter vse pripomočke in prilagoditve, ki jih uporablja. Natančno so opisani znani sprožilci za neželeno vedenje ter vedenje in protokol dela po posameznih fazah. Zabeležene so tudi učinkovite strategije umirjanja pri učencu oziroma tehnike zmanjševanja napetosti. Dokument je učinkovit pripomoček, ki zaposlene vodi pri vseh fazah vedenja, s poudarkom na preprečevanju stopnjevanja vznemirjenosti in ukrepih za zmanjševanje vedenjskih težav. Vsi oddelki so prejeli še pripomoček/opomnik z nasveti za zmanjševanje napetosti in agresivnega vedenja ter plakat z deeskalacijskimi tehnikami.
Pomembno je tudi prepoznati in obravnavati primere, ko starši sami nenamerno povzročajo otroku bolečino, strah ali sram, kar je prav tako oblika nasilja. Vzgoja otrok je zahtevna naloga, ki zahteva razumevanje otrokovega razvoja in čustvenega stanja. Tudi izguba otroka je ena najtežjih življenjskih izkušenj, ki zahteva poseben proces žalovanja. V primerih, ko se otrok ne znajde najbolje v družbi sovrstnikov, so vzroki pogosto pomanjkanje socialnih veščin, agresivni izpadi ali introvertiranost. Učenje otroka, da se postavi zase, je ključno za njegov razvoj.
Vzroki za agresivno vedenje so kompleksni in večplastni. Vplivajo družinska dinamika, šolsko okolje, osebnostne značilnosti otroka, biološki dejavniki ter zgodnje izkušnje. Ne smemo zanemariti niti vpliva medijev, kot so agresivne risanke, ki so lahko neprimerne za mlajše otroke.
Klavdija Mervič, univ. dipl. soc.