Statistično gledano, če si s partnerjem predstavljate sobo s še šestimi pari, en par verjetno že sedaj doživlja težave z neplodnostjo. O neplodnosti govorimo, ko v enem letu rednih, nezaščitenih spolnih odnosov ne pride do zanositve. Vzroke za to stanje strokovnjaki ugotavljajo tako pri ženski kot pri moškem. Medtem ko pri ženskah v 80 odstotkih neplodnost povzročajo motnje ovulacije, endometrioza in tuboperitonealni vzroki z neprehodnimi jajcevodi, ostalih 20 odstotkov predstavljajo starost, nepravilnosti maternice, miomi, prekomerna teža, spolno prenosljive bolezni in sistemske bolezni. Na neplodnost lahko vplivajo tudi nekatera zdravila, kot so antidepresivi in steroidi.
Sekundarna neplodnost: Ko se sanje o drugem otroku zdijo nedosegljive
Bralka, ki želi ostati anonimna, nam je zaupala svojo zgodbo o soočanju s tako imenovano sekundarno neplodnostjo. Ta pojem označuje primere, ko je par v preteklosti že zanosil po naravni poti, vendar kasneje do zanositve ne pride več. »Prvega otroka sem rodila mlada, stara sem bila 20 let. Morda sem zanosila brez težav, ker se nisem obremenjevala s tem. V družbi prijateljic sem bila prva, ki sem imela otroka. Zanositev, donositi otroka in porod, vse to se mi je zdelo samoumevno.«
Naša sogovornica, ki jo bomo poimenovali Barbara, se je po nekaj letih skupaj s partnerjem odločila, da bi imela še enega otroka. »Niti na kraj pameti mi ni prišlo, da bom morala skozi tak pekel. Priznam, pričakovala sem, da bom zanosila takoj. Še vedno sva bila oba mlada, zdrava, brez večjega stresa. Vse je bilo kot mora biti.« Samoumevno je pričakovala, da bo že prvi nosečniški test ob zaostanku menstruacije pokazal tisti tako želen plus. A plusa ni bilo. »Sledilo je razočaranje, a se nisem preveč obremenjevala. Konec koncev »v prvo« res ne uspe vsakemu paru.«
Mesec za mesecem so minevali brez pozitivnega testa in lepših novic. Obrnilo se je leto in leta. »Najhuje mi je bilo, ko so me ljudje spraševali, kdaj bo takrat 5-letni sin dobil sorojenca.” Ob takšnih vprašanjih se je le nasmejala - s cmokom v grlu, seveda. “Po posvetu s partnerjem in ginekologinjo sem se odločila, da gremo v postopek umetne oploditve.”
Umetna oploditev: Nekdaj tabu, danes možnost
Umetna oploditev je bila pred približno 20 leti še precejšnja tabu tema. »Ko sem nekoč eni starejši sodelavki povedala, da grem v postopek, me je začudeno pogledala in vprašala, če bo otrok potem sploh najin.« Tudi tekom procesa je par poslušal opazke - od tega, da »to ni naravno« do tega, da »ni božja volja«. Znotraj Barbare so se tako ali drugače, že brez opazk, odvijale borbe. Poleg miomov ji je težave povzročala tudi prekomerna telesna teža, oba dejavnika namreč vplivata na zanositev.
Barbara in njen partner sta se odločila za postopek zunanje telesne oploditve (IVF). Sledili so številni obiski ginekologov, ti. proces stimulacije jajčnikov je po Barbarinih besedah trajal v nedogled. V tem postopku se jajčnike vzpodbuja s hormoni, ki pa so ji precej ponagajali. »Čustven vrtiljak, bi rekla temu, poleg tega sem tekom postopka čutila močno bolečino v trebuhu. Da ne govorim o punkciji, ko so pridobivali jajčeca.« Barbara pojasni, da se veliko stvari tekom prvega postopka niti ne spomni več. Še kako pa se spomni dne, ko je namesto pozitivnega nosečniškega testa dobila menstruacijo. »Bilo je grozno, polna hormonov, sita vsega, prepolna pričakovanj, v tolažbo mi je bilo le to, da enega otroka že imava. Kako mora biti šele parom, ki te sreče nimajo.« Ta misel jo je »držala gor« skozi naslednje postopke. Zvrstila sta se še dva. Prizna, da je iz obupa klicala vedeževalke in pri njih iskala kanček upanja. »Pila sem raznorazne čaje, spremenila življenjski slog, se delala, da sem pozitivna, srečna … po drugi strani mi je bilo že vseeno, ne vem, ali sem obupala, ali kaj … bila sem čisto apatična, v bistvu sem šla na zadnji postopek samo še zaradi sina, da bi imel sorojenca.« Tretji postopek je bil uspešen, vstavili so ji dva zarodka, eden se je obdržal. »Skozi celotno nosečnost me je bilo seveda strah, a hkrati sem vedela, da bo vse tako, kot mora biti.« Hčerka bo letos dopolnila 17 let.
Starost ženske in uspešnost postopka
Povprečna uspešnost postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP) je med 25 in 30 % na ciklus, pri čemer uspešnost s starostjo ženske pada. Strokovnjaki poudarjajo, da se za takšne postopke pari ne smejo odločati prepozno, saj tudi najsodobnejša tehnologija v takšnih primerih ne pomaga. Medicina lahko stori marsikaj, čudežev pa žal ne.
Kako poteka oploditev z biomedicinsko pomočjo (OBMP)?
Kot smo že omenili, je Barbara šla skozi postopek IVF, torej postopek zunajtelesne oploditve. Pri tem postopku se jajčeca in semenčeca združijo zunaj telesa, nato pa se v maternico prenesejo zarodki. Postopek, znan tudi kot »In Vitro«, se začne z vsakodnevnimi hormonskimi injekcijami, ki jim sledi punkcija jajčnih celic. Moški odda seme, ki ga embriolog v laboratoriju ustrezno pripravi. Sledi dodajanje kapljice pripravljenega semena jajčnim celicam, spermiji pa se nato sami prebijejo v jajčno celico in jo oplodijo. Embriolog nato v inkubatorju oskrbuje človeške zarodke od tri do pet dni. Ko je čas, izbere zarodek za prenos v maternico, navadno tistega z najvišjim implantacijskim potencialom. V Sloveniji vračajo največ dva zarodka hkrati, raje pa enega, da ne pride do večplodne nosečnosti. Preostale zarodke embriolog zamrzne, da so na voljo za prenose v morebitnih kasnejših postopkih.
Pari se sicer odločajo tudi za postopek intrauterine inseminacije (IUI). Strokovnjaki to metodo svetujejo parom, kjer je pacientka mlajša in zaradi nepojasnjene neplodnosti ne zanosi. Primerna je pri blagih oblikah moške neplodnosti, motnjah ovulacije in podobno. V času ovulacije, ki jo sproži injekcija hCG-ja, partner odda seme. To laboratorijsko obdelajo, embriolog gibljive semenčice skoncentrira in nato jih prenesejo v maternično votlino. Uspešnost postopka je 10 %. Preden ginekolog predlaga postopek IVF, je priporočeno opraviti tri IUI postopke.
Bolniški stalež in nosečnost po IVF
Naše zdravstvo je v primeru umetnih oploditev zelo prijazno, saj v tujini takšni postopki stanejo zelo veliko. Zavarovalnice našim parom omogočajo do šest brezplačnih postopkov OBMP do dopolnjenega 43. leta starosti ženske. Zamrznjeni zarodki pa se ne štejejo kot nov postopek.
Vendar pa se poraja vprašanje bolniškega staleža po uspešni IVF nosečnosti. Na spletnih forumih je ta tema pogosto predmet razprav. Nekatere ženske poročajo, da so jim po potrditvi nosečnosti avtomatično predlagali bolniški stalež do porodniške, medtem ko druge navajajo, da so normalno hodile v službo, če le niso imele zdravstvenih težav. Mnenja strokovnjakov so deljena. Nekateri poudarjajo, da je nosečnost po IVF lahko bolj občutljiva in da je počitek upravičen, posebej ob obremenjujočem delu. Drugi menijo, da nosečnost ni bolezen in da bi se morale ženske, če se počutijo dobro, normalno vračati na delo, saj je ključna kakovost zarodka in ne toliko počitek.
Dr. Stanko Pušenjak v enem izmed svojih odgovorov na forumu poudarja: »Nikar ne berite babjih čenč okrog razlogov za stalež. Jasno je seveda, da staleža ni mogoče dobiti, ne da bi se v bolniške liste zapisalo kolikor toliko verodostojno diagnozo, niti slučajno pa ne drži, da je takšen stalež res varovalen pred splavom ali pred kakršnimkoli zapletom v nosečnosti, če je sicer nosečnica zdrava ženska. Ravno pri nosečnicah po IVF se stalež najbolj masovno zlorablja in ženske po IVF se najpogosteje same sebi zdijo bolnice, stalež pa mnoge (seveda ne vse) jemljejo kot samo po sebi razumljivo “nagrado”, ker so si svojo nosečnost tako težko prigarale.«
Po drugi strani pa nekatere ženske iz lastnih izkušenj poročajo o težavah, kot so krvavitve, ki so jih prisilile v mirovanje, ali pa narava njihovega dela, ki je fizično naporna ali stresna, kar upravičuje bolniški stalež. Odločitev o bolniškem staležu je tako pogosto odvisna od individualne situacije, narave dela, počutja nosečnice ter mnenja osebnega ginekologa in komisije ZZZS.
Kaj pričakovati po zanositvi z IVF.
Prenos odmrznjenih zarodkov in vsakodnevne aktivnosti
V primeru, da po prvem postopku IVF ne pride do zanositve, imajo pari možnost prenosa zamrznjenih zarodkov. Prenos odmrznjenih zarodkov lahko opravimo v spontanem ali mediciranem ciklusu. Če imate redne menstrualne cikluse, vas naročijo za prenos zarodkov v spontanem ciklusu. Med drugim in petim dnem menstrualnega ciklusa je potrebno stopiti v stik z ambulanto za naročanje na ultrazvočni pregled in razgovor. V primeru nerednih ciklusov pa dobite poseben protokol za mediciran ciklus.
Po prenosu zarodkov je priporočeno enourno ležanje, nato pa lahko greste domov. Dobite začasno odpustnico z navodili in predvidenim datumom testa nosečnosti. Če je bil prenos svežih zarodkov, se nadaljuje s terapijo brez prekinitev. V takem primeru se bolniški stalež priporoča do testa nosečnosti, svetuje pa se umirjeno življenje brez večjih psihofizičnih naporov. Pitje zadostne količine tekočine, tuširanje (ne kopanje) in izogibanje spolnim odnosom do testa nosečnosti so prav tako pomembni. Če ste imeli prenos odmrznjenih zarodkov, po odhodu iz bolnišnice mirovanje ni več potrebno, prav tako bolniški stalež ni nujno potreben. Lahko izvajate običajne vsakodnevne aktivnosti, izogibajte pa se večjim psihofizičnim naporom.
Pomembno je vedeti, da zarodek po prenosu v maternico ne more pasti iz nje. Če bi obstajala takšna nevarnost, bi vas po prenosu zarodkov hospitalizirali in naročili strogo mirovanje do predvidene ugnezditve zarodka. Prenos zarodkov je podoben klasičnemu ginekološkemu pregledu in ne boli. Pred prenosom zarodkov je priporočljivo opozoriti zdravnika ali medicinsko sestro na morebitno bolečino med ginekološkim pregledom. S seboj prinesite svojo spalno srajco ali pižamo, haljo in copate.
Spol zarodka na dan prenosa še ni znan ali viden. O številu prenesenih zarodkov se par odloča na razgovoru pred prenosom, kjer mu ginekolog in embriolog svetujeta na podlagi kakovosti zarodkov, starosti ženske, zdravstvenega stanja in zakonskih omejitev. Končna odločitev je sicer vaša, vendar s tem sprejmete tudi vsa tveganja in možne posledice prenosa več kot enega zarodka.
Možni zapleti in priprava na postopek
Možni zapleti pri IVF vključujejo sindrom hiperstimulacije jajčnikov (OHSS), večplodno nosečnost, krvavitev ali okužbo po odvzemu jajčnih celic. Pri zanositvi po naravni poti je možnost za izvenmaternično nosečnost 1 %. Pri postopkih IVF/ICSI ta možnost praviloma ni povečana, večja je le pri ženskah z okvarjenimi jajcevodi. Pojav izvenmaternične nosečnosti je v postopkih IVF/ICSI možen, saj se zarodek po prenosu v maternično votlino ne vgnezdi takoj, temveč znotraj nje migrira, kar v redkih primerih povzroči vgnezditev v jajcevodu.
Za pridobitev kakovostnega vzorca semena se svetuje 2 dni spolne vzdržnosti. Zarodki se skrbno spremljajo v laboratoriju in njihova kakovost ter število se preverjata na razgovoru z embriologom na dan prenosa. Nadštevilne zarodke visoke kakovosti se zamrzne in shrani za nadaljnjo uporabo.
Postopki IVF, čeprav zahtevni in včasih čustveno izčrpavajoči, predstavljajo pomembno možnost za pare, ki se soočajo z neplodnostjo, in jim omogočajo uresničitev sanj o starševstvu.