Ankilozirajoči spondilitis (AS) je kronična vnetna revmatična bolezen, ki primarno prizadene križno-medenične sklepe in hrbtenico, lahko pa tudi sklepe prsnega koša, večje periferne sklepe, pripenjališča kit, ligamentov in sklepnih ovojnic na kosti (enteze), oči (iridociklitis, konjunktivitis), srce (aortna insuficienca, motnje prevajanja), pljuča (apikalna fibroza) in ledvica (glomerulonefritis in amiloidoza ledvic). Bolezen ima okoli 0,5 % prebivalstva. V Sloveniji nimamo natančnih podatkov o pogostosti bolezni, vendar po podatkih iz svetovne literature ankilozirajoči spondilitis prizadene 0,07-1,4 % prebivalstva. Čeprav se bolezen imenuje ankilozirajoči spondilitis, kjer "ankilozirajoči" pomeni tak, ki se spaja oziroma zatrdeva, "spondilitis" pa vnetje v predelu vretenc, je pomembno razumeti, da bolezen ni omejena le na hrbtenico.
Razumevanje Ankilozirajočega Spondilitisa: Vzroki, Simptomi in Napredovanje
Zakaj točno nastane ankilozirajoči spondilitis, ne vemo. Vendar pa kaže, da je dednost pomembna. Bolezen je tesno povezana z genskim označevalcem HLA-B27, ki se deduje. Od 90 do 95 % bolnikov z ankilozirajočim spondilitisom je nosilcev HLA-B27, pri čemer ga ima v Evropi približno 8 % populacije. Če posameznik odkrije, da je nosilec HLA-B27, to še ne pomeni, da bo tudi zbolel. Približni izračuni kažejo, da zboli vsak deseti nosilec HLA-B27. Predvidevajo, da so nosilci HLA-B27 bolj nagnjeni k razvoju ankilozirajočega spondilitisa, ki pa ga naj bi sprožili zunanji dejavniki, na primer različni mikrobi. Deset do 20-krat je bolezen pogostejša pri ljudeh, ki imajo starše ali sorojence s to boleznijo.
Osnovni bolezenski proces pri ankilozirajočem spondilitisu je znan kot entezitis, kar pomeni vnetje na narastiščih vezi, kit in ovojnic na kosteh. Najpogostejši simptomi vključujejo vnetne bolečine v križu in sakroiliakalnem predelu. Bolečina v križu je eden od prvih simptomov, ki se pojavi pri ljudeh s to boleznijo. Običajno se začne pri sakroiliakalnih sklepih, kjer se ledvena hrbtenica povezuje z medenico. Vnetje se tipično začne v sakroiliakalnem sklepu in se širi po hrbtenici navzgor, vse do prsnega koša in vratne hrbtenice. Kaj pomeni vnetna bolečina? Te bolečine so stalne (nastajajo skozi več mesecev), izboljšajo se med gibanjem in poslabšajo v mirovanju. Zato so bolniki pogosto v predklonu in lahko v takem položaju otrdijo, če jih ne zdravijo pravočasno. Pri drugih bolnikih postane hrbtenica poudarjeno ravna in otrdela.
Bolečine in okorelost so najhujše zjutraj, zmanjšajo se po razgibavanju. Veliko ljudi se kdaj pa kdaj v življenju sreča z bolečino v križu, kar pa seveda ne pomeni, da imajo ankilozirajoči spondilitis. Težave, povezane s to boleznijo, se razvijajo postopoma, večinoma več mesecev, kar jih loči od nenadno nastalih bolečin, ki jih najpogosteje povzročijo mehanični dejavniki. Pogosta je tudi jutranja okorelost, ki traja več kot 30 minut ali celo več kot 1 uro. Ker povzroča bolečine v hrbtu, bolezen povzroči togost in zmanjšano gibanje. Pri vnetju se bolečina poveča pri gibanju ter pri vstajanju in sedenju.
Ko bolezen napreduje, se bolečine razširijo tudi na prsno in vratno hrbtenico, hkrati pa se gibljivost hrbtenice zmanjšuje. Značilne so tudi bolečine v prsnem košu, še posebej ob kašljanju ali globokem dihanju, kar je povezano z vnetjem sklepov med vretenci in rebri, prsnico in rebri ter narastišči medrebrnih mišic na rebra. Zato imajo mnogi bolniki zmanjšano gibljivost prsnega koša, kar lahko ob večjih naporih povzroča občutek težke sape. Zakostenevanje hrbtenice povzroči zmanjšano gibljivost hrbtenice. Pri napredovali bolezni se pojavi nova kostna tvorba, imenovana ankiloza, ki povzroči zraščanje hrbtenice. Spinalna fuzija vodi do omejene gibljivosti hrbtenice, kifoze (hrbtenice, ki je upognjena naprej) in povečanega tveganja za zlome hrbtenice.
Utrujenost je glavni simptom, ki prizadene 50 do 70 odstotkov ljudi s to boleznijo. Utrujenost se pojavi, ker je telo prisiljeno delati več, da bi se borilo proti vnetju. Bolečine v križu lahko spremljajo izguba apetita, hujšanje, utrujenost in anemija. Pri približno polovici bolnikov se razvije blag, nenapredujoč artritis v kolenih in drugih velikih sklepih. Približno 20 do 35 odstotkov bolnikov ima vnete večje sklepe, kot so kolčni, kolenski in ramenski sklep.
Tretjina bolnikov ima napade blagega vnetja očesne šarenice (akutni iritis), ki pa ponavadi ne okvari vida. Vnetje določenega dela očesa ali uveitis je pogost zunajsklepni pojav pri ankilozirajočem spondilitisu, ki se pojavi pri 25 do 40 % bolnikov. Bolniki navajajo nenadno nastalo bolečino v očesu, meglen vid in težko prenašajo močno svetlobo. Vnetje lahko okvari tudi srčne zaklopke. Slabo tesnjenje aortne srčne zaklopke in spremembe v elektrokardiogramu (zapisu električne aktivnosti srčne mišice) so tudi lahko povezane z ankilozirajočim spondilitisom.
Redek zaplet je sklop bolezenskih znakov, ki se pojavijo zaradi pritiska vnete hrbtenice na snop živcev, ki potekajo v hrbtenjačnem kanalu pod hrbtenjačo. Huda vnetja oči ali živčevja je treba zdraviti s prednizonom ali drugim kortikosteroidom. Kosti hrbtenice ščitijo hrbtenjačo in hrbtenjačne živce. Zdrava hrbtenica je kot prožna vzmet, ki prenese mnogo večje obremenitve kot zakostenela in negibna hrbtenica bolnikov z ankilozirajočim spondilitisom, ki je zaradi osteoporoze tudi krhka. Že manjše nezgode lahko povzročijo njen zlom. Najpogosteje se zlomi posamezno vretence v spodnjem delu vratne hrbtenice. Zlom in premik kostnih odlomkov lahko povzroči ukleščenje hrbteničnih živcev in hrbtenjače. Pojavijo se lahko nevrološki znaki, ki so odvisni od mesta prizadetosti hrbtenjače. Ti znaki so: izguba občutka za dotik in zmanjšanje moči v rokah ali/in nogah ter težave pri nadzorovanju odvajanja vode in blata. Če se pri posamezniku pojavi katera od opisanih težav, mora nemudoma poiskati zdravniško pomoč, tudi če je bila poškodba na videz nepomembna.
Odlaganje beljakovine (amiloida) v ledvicah je sicer redek pojav, vendar lahko okrni njihovo delovanje. Pogosteje prizadene posameznike z aktivno, dolgotrajno in neobvladano boleznijo. Okrnjeno delovanje ledvic je lahko tudi zaplet zdravljenja z nesteroidnimi antirevmatiki. Številni bolniki imajo drobne razjede na črevesni sluznici, ki pa navadno ne povzročajo težav. Zavedati se moramo tudi, da imajo lahko bolniki z vnetno črevesno boleznijo, kot je na primer Crohnova bolezen, ki jo pogosto povezujemo s spondiloartritisi.
Življenje z ankilozirajočim spondilitisom: Petrova perspektiva
Ženske imajo pogosto blažjo obliko bolezni, kar lahko povzroči, da se bolezen spregleda. Prej se je verjelo, da ankilozirajoči spondilitis prizadene predvsem moške, čeprav so novejše študije pokazale, da sta oba spola enako prizadeta. Ankilozirajoči spondilitis lahko povzroči drugačne simptome pri ženskah in ima drugačno napredovanje. Ženske poročajo o več simptomih perifernega artritisa, utrujenosti, entezitisu in komorbidnih stanjih. Moški zbolevajo dva do tri krat pogosteje kot ženske in imajo običajno tudi agresivnejšo obliko bolezni.
Diagnostika in Zdravljenje: Pot do Boljšega Počutja
Diagnoza ankilozirajočega spondilitisa temelji na bolezenski sliki, ker bolezni z nekaterimi laboratorijskimi preiskavami ni mogoče zanesljivo odkriti. Diagnoza temelji na značilnem vzorcu bolezenskih znakov in rentgenskih slikah hrbtenice in velikih sklepov, na katerih so vidne erozije v sklepu med hrbtenico in medenico (sakroiliakalnem sklepu) in zakostenele povezave med vretenci, zaradi katerih je hrbtenica otrdela. Pri kliničnem pregledu na začetku bolezni zdravnik največkrat ne ugotovi bolezenskih sprememb. Pri napredovali bolezni pa so opazni izravnana krivina ledvene hrbtenice in poudarjena krivina prsne hrbtenice, zmanjšana gibljivost hrbtenice v vse tri smeri ter zmanjšana razteznost prsnega koša. Na začetku bolezni lahko postavitev diagnoze predstavlja velik izziv, saj ni značilnih in občutljivih testov za to bolezen. Klinični pregled na začetku bolezni običajno ne pokaže odstopanj od normale.
Laboratorijske preiskave za postavitev diagnoze ankilozirajočega spondilitisa niso ključne, vendar je hitrost sedimentacije eritrocitov lahko povišana, kar kaže na vnetje. Aktivnost bolezni zdravniki ocenjujejo z vprašalnikom BASDAI (Bath Ankylosing Spondylitis Disease Activity Index), ki ga izpolni bolnik. Ocene se gibljejo med 0 in 10. Če je ocena višja kot štiri, pomeni, da je bolezen aktivna.
Čeprav se bolezni ne da pozdraviti, se lahko specifični bolezenski znaki z zdravljenjem izboljšajo. Cilja zdravljenja bolnikov z ankilozirajočim spondilitisom sta ohranjanje gibljivosti hrbtenice in sklepov ter zmanjševanje bolečine. Ankilozirajoči spondilitis je progresivna bolezen, za katero trenutno ne poznamo zdravila. Vsa trenutno razpoložljiva zdravljenja so usmerjena v zaustavitev napredka in zagotavljanje boljše kakovosti življenja. Obvladovanje simptomov v akutni fazi vključuje zmanjšanje bolečine v hrbtenici (kolku in rami), izboljšanje gibljivosti hrbtenice in stabilnosti sklepov.
Ankilozirajoči spondilitis večine bolnikov v vsakdanjem življenju ne ovira pomembno. Vendar pa lahko bolezen napreduje in povzroči hude deformacije. Napoved za večino ljudi z ankilozirajočim spondilitisom je ugodna. Kljub kronični naravi bolezni postane le malo ljudi hudo omejenih, saj je izredno učinkovito fizioterapevtsko zdravljenje. Ankilozirajoči spondilitis običajno (vsaj v začetku) ne prinese hudih omejitev in večina ljudi lahko normalno nadaljuje s svojim delom. V kolikor vaše delo vključuje velike obremenitve hrbtenice, je v aktivni fazi priporočen počitek in vključitev fizioterapije.
Acetilsalicilna kislina in druga nesteroidna protivnetna zdravila (NSPV) zmanjšajo bolečine in zavrejo vnetje. Pri večini bolnikov z aktivno boleznijo NSPV učinkovito lajšajo bolečine in okorelost. Dolgo so trdili, da je indometacin najučinkovitejši, novejše raziskave pa kažejo, da so enako učinkoviti tudi ostali NSPV, od katerih se najpogosteje uporablja naproksen. Bolnikom, ki so imeli razjede ali krvavitve iz želodca ali dvanajstnika, tistim, ki prejemajo zdravila za redčenje krvi (antikoagulante), in starejšim od 65 let, zdravnik poleg NSPV navadno predpiše še zdravilo za zaščito želodčne sluznice ali pa antirevmatik iz skupine koksibov, ki so manj nevarni za sluznico prebavil. Kortikosteroidi so koristni le za kratkoročno zdravljenje iritisa in pri hudem vnetju sklepov, kjer jih vbrizgajo neposredno v sklep. Huda vnetja oči ali živčevja je treba zdraviti s prednizonom ali drugim kortikosteroidom. Injekcije glukokortikoidov v sklep so upravičene, če se vneti sklep ne odziva na drugo zdravljenje. Kadar je bolezen zelo aktivna in je z NSPV in temeljnimi zdravili ni mogoče obvladati, pride v poštev tridnevno zdravljenje z infuzijami metilprednizolona.
V zadnjih letih je tudi v Sloveniji omejenemu številu bolnikov z najhujšim potekom bolezni, ki se ne odziva na ostala uveljavljena zdravila, dostopno zdravljenje z biološkimi zdravili (infliksimab, etanercept, adalimumab). Slabosti teh zdravil so zelo visoka cena in nepopolno poznavanje neželenih učinkov pri dolgotrajni uporabi. Ocenjujejo, da je zdravljenje z njimi smiselno za največ 30 % bolnikov z ankilozirajočim spondilitisom. Kratkoročne raziskave so pokazale, da se pri najmanj 80 % bolnikov, zdravljenih s temi zdravili, bolezen izboljša. Približno polovica navaja več kot 50-odstotno izboljšanje. Uporaba bioloških zdravil, ki lahko spremenijo potek bolezni, je dramatično izboljšala kakovost življenja bolnikov z ankilozirajočim spondilitisom.
Kirurški poseg je redko nujen pri zdravljenju ankilozirajočega spondilitisa. Zamenjava sklepov lahko pomaga pri obnovi funkcionalnosti sklepov, prizadetih zaradi bolezni - to vključuje kolke, kolena in ramena. Z operativno zamenjavo kolka ali kolena se zmanjšajo bolečine in izboljša funkcija sklepa, ko se razvijejo erozije ali sklep otrdi v upognjenem položaju. Operacije hrbtenice so potrebne tedaj, ko premiki vretenc ali odlomkov utesnjujejo hrbtenjačo ali hrbtenične živce. Kadar hrbtenica zakosteni v neugodnem položaju, lahko to delno popravijo s kirurškim posegom.
Nefarmakološki pristop se osredotoča na fizioterapevtsko zdravljenje in rehabilitacijo pacienta. Dolgoročni cilj zdravljenja je vzdrževanje dobre drže in okrepitev močnih hrbtnih mišic. Fizioterapevti uporabljajo različne terapevtske tehnike, kot je manualna terapija, mobilizacija sklepov in instrumentalna terapija. Instrumentalna terapija je nepogrešljiv del fizioterapije pri spondilitisu in vključuje uporabo najsodobnejših naprav, kot so TECAR WINTECARE terapija, SUMMUS laser, 6D Action in elektrostimulacija HiTOP. Kineziologija ima pomembno vlogo pri obravnavi ankilozirajočega spondilitisa, saj se osredotoča na gibanje in funkcionalno rehabilitacijo posameznika. Na podlagi ocene razvijejo individualno prilagojen vadbeni program, ki vključuje različne vaje za izboljšanje gibljivosti, krepitev mišic, izboljšanje drže ter splošno funkcionalno okrevanje.
Ankilozirajoči Spondilitis in Nosečnost: Izazovi in Možnosti
Kronične vnetne bolezni, kot so revmatoidni artritis, psoriaza, psoriatični artritis in aksialni spondiloartritis - vključno z ankilozirajočim spondilitisom, predstavljajo za ženske v rodni dobi še dodaten, svojevrsten izziv. Zato so načrtovanje nosečnosti in dobro obvladovanje bolezni pred in med nosečnostjo ter po porodu za te bolnice izjemnega pomena. V preteklosti se bolnice s kroničnimi vnetnimi boleznimi mnogokrat niso odločale za nosečnost, saj so jim te bolezni povzročale številne težave, terjale pogoste hospitalizacije in rehabilitacije. Če pa so se za nosečnost že odločile, pogosto, zaradi aktivne bolezni, niso uspele zanositi. Eden od razlogov, ki so bolnike odvračali od načrtovanja družine, pa je bil tudi strah, da bi se bolezen prenesla na otroka.
Revmatoidni artritis, psoriaza, psoriatični artritis in aksialni spondiloartritis - vključno z ankilozirajočim spondilitisom so le nekatere oblike kroničnih vnetnih bolezni, ki dodobra zaznamujejo vsakdanje življenje bolnikov. Vendar pa so sodobne oblike zdravljenja in razumevanje poteka kroničnih vnetnih bolezni v zadnjih letih pomembno izboljšali kakovost življenja teh bolnikov, zato je tudi vedno več bolnic s kroničnimi vnetnimi boleznimi, ki ob načrtovanju in dobrem vodenju nosečnosti zanosijo in rodijo zdrave otroke.
Prof. dr. Matija Tomšič, dr. med., specialist revmatologije s Kliničnega oddelka za revmatologijo UKC Ljubljana je poudaril pomen dobro obvladane vnetne revmatične bolezni pred načrtovano nosečnostjo: »Vnetna revmatična bolezen se pogosto začne v rodnem obdobju in tako pomembno vpliva na načrtovanje družine. Umirjena bolezen je pomembna iz več razlogov: bolnice z aktivno boleznijo težje zanosijo, imajo več spontanih splavov in več je prezgodaj rojenih otrok ter otrok z nizko porodno težo. Čeprav jasnih navodil glede časovne opredelitve umirjene bolezni ni, sam menim, da je dobro, da je bolezen pred zanositvijo vsaj tri do šest mesecev povsem umirjena oz. umirjena, kolikor je to le mogoče. Če je namreč bolezen ob začetku nosečnosti umirjena in bolnica še naprej prejema ustrezna zdravila, praviloma ne pričakujemo poslabšanja bolezni. Je pa seveda odvisno, za katero bolezen gre in poslabšanja bolezni v nosečnosti niso povsem izključena. Po drugi strani pa se polovici bolnic z revmatoidnim artritisom bolezen med nosečnostjo lahko celo izboljša.«
Ginekologi žal nimajo dovolj obsežnega znanja o vseh mogočih zdravilih in njihovih možnih vplivih na razvoj zarodka v različnih fazah razvoja, zato to delo pri nas opravljajo genetiki. Na splošno pa se pri kroničnih obolenjih, kakršno je tudi vaše, priporoča zanositev, kolikor jo je mogoče načrtovati, v času maksimalne remisije, torej ob najboljšem zdravju in po možnosti v času, ko zdravila bodisi sploh niso potrebna ali pa je njihova uporaba minimalizirana. V primeru zanositve se obenem priporoča prehod na najbolj preskušene, četudi ne nujno najboljša zdravila. Biološka zdravila vsekakor v nosečnosti niso priporočljiva, nesteroidni antirevmatiki pa so sicer dovoljeni, ampak daljše jemanje ima lahko vpliv na delovanje plodovih ledvic in količino plodovnice.
Vprašanje nosečnosti z ankilozirajočim spondilitisom je kompleksno. Revmatolog pravi, da bi lahko jemali Humiro do 6. meseca nosečnosti, vendar obstaja negotovost glede učinkov tega zdravila na plod. V sodobni medicini velja pravilo, da nosečnice ne smejo prejemati zdravil, če se pred tem ne posvetujejo z zdravnikom. O načinu zdravljenja nosečih žensk z revmatizmom se zdravniki odločijo glede na ogroženost matere in ploda. Nesteroidne antirevmatike uporabljamo med nosečnostjo za lajšanje bolečin in sklepnih oteklin, vendar moramo to zdravljenje prekiniti 6 do 8 tednov pred porodom. Uporaba teh zdravil v zadnjem mesecu pred porodom lahko vpliva na plodov krvni obtok ali zveča možnost krvavitve med porodom. Večina nesteroidnih antirevmatikov se izloča v materino mleko, vendar v majhnih količinah. Majhne odmerke glukokortikoidov med nosečnostjo lahko varno uporabljamo. Včasih je treba predpisati tudi večje odmerke, ki pa lahko povzročijo zaostalost v rasti ploda ali prezgodnji porod.
Potek ankilozirajočega spondilitisa se med nosečnostjo običajno ne spreminja. Vendar pa so zaradi fizioloških sprememb v nosečnosti pogoste bolečine v hrbtenici. Vezi namreč postanejo ohlapnejše, zlasti v zadnjem trimesečju nosečnosti. Gre za normalen odgovor telesa na potrebo po sproščanju vezi v medenici, kar omogoča lažji prehod plodu skozi porodni kanal. Ohlapnost hrbteničnih vezi zveča upognjenost hrbtenice v križnem delu, kar po eni strani omogoča boljše ravnotežje, ki bi bilo sicer porušeno zaradi povečanega trebuha, po drugi strani pa povzroča bolečine v hrbtenici.
Čeprav so v zadnjih letih sodobne oblike zdravljenja in razumevanje poteka mnogih kroničnih vnetnih bolezni pomembno izboljšale kakovost življenja bolnikov, je načrtovanje in dobro vodenje nosečnosti s pomočjo ginekologov, revmatologov in drugih specialistov medicine pri teh bolnicah ključnega pomena. Dobro obvladana kronična vnetna bolezen, načrtovanje nosečnosti, prilagojena terapija, ustrezen nadzor kronične vnetne bolezni in morebitnih pridruženih bolezni, opustitev kajenja, zdrava prehrana in telesna aktivnost so smernice, ki pomembno prispevajo k uspešnemu snovanju družine bolnic s kroničnimi vnetnimi boleznimi.
Pri večini bolnikov se ne razvije invalidnost in živijo normalno, delovno življenje. Pri nekaterih bolezen napreduje in povzroči hude deformacije. Napoved za večino ljudi z ankilozirajočim spondilitisom je ugodna. Kljub kronični naravi bolezni postane le malo ljudi hudo omejenih, saj je izredno učinkovito fizioterapevtsko zdravljenje.
Spremljanje bolnic s kroničnimi vnetnimi boleznimi med nosečnostjo poteka skrbno. V primeru ankilozirajočega spondilitisa, čeprav se bolezen med nosečnostjo običajno ne spreminja bistveno, je pomembno slediti navodilom zdravnikov in se izogibati težjim telesnim naporom. Redna telesna vadba, vključno z gibalnimi in dihalnimi vajami, je ključna za preprečitev nastanka pljučnih težav. Plavanje je zelo priporočljiva oblika športa pri tej bolezni. Pravilna telesna drža igra ključno vlogo pri zmanjšanju tveganja za zaplete AS, kot je ukrivljenost hrbtenice. Vaje, usmerjene v krepitev hrbtnih in trebušnih mišic, lahko izboljšajo vašo držo.
Življenje s to boleznijo ima vzpone in padce in lahko povzroči več kot le telesne simptome. Prav tako lahko vpliva na vaše čustveno zdravje in omeji vaše družbeno življenje. Kljub temu lahko storite veliko, da zagotovite srečno in zdravo življenje z boleznijo, vključno z iskanjem podpore družine, prijateljev, podporne skupine ali strokovnjaka za duševno zdravje.
tags: #ankilozirajoci #spondilitis #in #zanositev