Astma je pogosta kronična bolezen dihalnih poti, ki se lahko pojavi v katerikoli starosti, pogosto pa se začne že v otroštvu. Pri kar 80 odstotkih otrok z astmo so se simptomi te bolezni pojavili že pred petim letom starosti. Čeprav mnogim astma ne deluje kot bolezen, ki bi prizadela dojenčke, je pomembno vedeti, da je otroška astma najpogostejša kronična bolezen pri otrocih in najpogostejši vzrok hospitalizacije otrok do 15. leta starosti. Po nekaterih raziskavah naj bi jo imelo celo 14 odstotkov sedemletnikov. V svetu in pri nas se pojavljanje te bolezni še narašča, še posebej pri otrocih do 4. leta starosti.
Razumevanje astme pri dojenčkih
Glavna značilnost astme je trajno vnetje bronhijev oziroma sapnic, skozi katere zrak vstopa v pljuča. Ko se simptomi poslabšajo, postane dihanje oteženo. Pri otrocih se največkrat pojavi alergijska astma. Ta prizadene dihalne poti - sapnice bronhije, ki postanejo preobčutljive za različne sprožilce iz okolja. Ko pride do alergijske reakcije, se zaradi krčenja mišic v steni sapnic zožijo dihalne poti, hkrati pa se začne kopičiti tudi sluz. Oboje skupaj povzroča oteženo dihanje, in sicer je otežen predvsem izdih. Astmatičnega napada se otrok lahko zelo ustraši. Občutek dušenja sproži sočasen napad panike, ki še dodatno poslabša že tako oteženo dihanje. Začetni vzrok je torej alergen, ki se širi po zraku.
Za razvoj astme je večinoma potrebna dedna predispozicija (nagnjenost), od dejavnikov okolja pa je odvisno, ali se bo predispozicija izrazila ali ne (ali se bo astma razvila ali ne). Najpogostejši dejavnik okolja, ki vpliva na to, ali se bo astma razvila ali ne, je alergija (na pršico v prahu, na živalsko dlako, pelode trav). Zaradi vnetja so dihalne poti pri pacientih z astmo bolj občutljiva na najrazličnejše dražljaje, ki jim pravimo sprožilci. Ob stiku z njimi sluznica dihalnih poti oteče in se zato zadebeli, žleze v sluznici izločajo večjo količino sluzi, gladko mišičje dihalnih poti se skrči. Zato je otežen pretok zraka v pljučih, kar se kaže s težkim dihanjem, piskanjem v pljučih, tiščanjem v prsih ter dražečim kašljem.
Pri razvoju astme in alergijskih bolezni pri otrocih gre za kompleksno medsebojno vplivanje okolja, genetskih dejavnikov in imunskega sistema. Povečano tveganje za nastanek astme obstaja tudi pri otrocih, ki živijo v prostorih, kjer je v večji meri prisotna vlaga, plesen, pršice, hišne živali in kjer starši kadijo. Materino kajenje med nosečnostjo poveča možnost, da bo njen otrok zbolel za astmo. Prav tako lahko otrokova izpostavljenost cigaretnemu dimu po rojstvu prispeva k razvoju bolezni.
Prepoznavanje simptomov astme pri dojenčkih
Najpogostejši simptom astme pri starejših otrocih in odraslih je hropenje, medtem ko pri dojenčkih, ki utegnejo imeti astmo, tega simptoma ni opaziti. Pravzaprav mnogi dojenčki, ki hropejo, sploh nimajo astme. Prve simptome astme lahko pri dojenčku sproži tudi kakšna okužba dihal. Če torej otrok zboli zaradi okužbe dihal, ga opazujte in bodite pri njem pozorni na morebitne simptome astme. Vsakega hropenja in kašlja ne povzroča astma. Pravzaprav dojenčki tako pogosto hropejo in imajo druge simptome dihalnih obolenj, da je včasih težko reči, ali imajo astmo ali ne, dokler niso stari vsaj dve ali tri leta.
Simptomi astme pri otrocih se kažejo kot kašelj, ki je izrazitejši ponoči in ob naporih, ponavljajoče se piskanje v prsih, ki ga slišimo pri otrokovem izdihu, težko dihanje s podaljšanim izdihom, občutek stiskanja v prsih, jutranja kratka sapa in težka sapa ob telesnih aktivnostih. Pogosti oziroma stalni napadi kašlja so lahko edini simptom astme pri majhnih otrocih in ni nujno, da otroku piska v pljučih. Otroci pogosto ne znajo prepoznati občutka tiščanja v pljučih.
Kateri simptomi so zaskrbljujoči? Ne samo, da kašelj lahko signalizira prisotnost bolezni, kot je astma. Drugi znaki, zaradi katerih se mnogi starši prestrašijo, so, ko otrok težko ali oteženo diha. K temu lahko prištejemo še težave s spanjem zaradi oteženega dihanja in utrujenost, zaradi katere se otrok ne more niti igrati. Simptomi se razlikujejo in lahko sčasoma poslabšajo ali izboljšajo. Obstajajo primeri, ko sta prisotna samo dva glavna znaka: trdovraten kašelj in občutek pritiska v predelu prsnega koša. Po drugi strani pa lahko občasno ali dolgotrajno piskajoče dihanje in druge simptome, podobne astmi, povzroči tudi infekcijski bronhitis ali druga težava z dihanjem.
Simptomi astme se pojavijo ali poslabšajo predvsem ponoči, po naporu ob telesnih aktivnostih, ob virusnih okužbah dihal, ob stiku z inhalacijskimi alergeni in dražečimi snovmi v zraku ter pri psihičnem stresu. Pri dojenčkih do prvega leta starosti se piskanje pojavi pri brohiolitisu oz. vnetju malih sapnic. V tem primeru je vzrok za piskanje okužba, ne alergična reakcija, zato ni nujno, da gre za astmo. Otroci, mlajši od 12 mesecev, pogosto zbolijo s simptomi astme, vendar pa najpogosteje ne gre za astmo, temveč za prehladna in virusna obolenja dihal, kot sta bronhiolitis in laringitis. Takšna obolenja imajo otroci v povprečju lahko 6- do 8-krat letno. Pri otrocih, še posebej pri tistih, ki so mlajši od 12 mesecev, so dihalne poti zelo ozke.
Diagnostika astme pri dojenčkih
Pri dojenčkih ali malčkih je astmo zelo težko diagnosticirati. Pri starejših otrocih in odraslih je mogoče testirati pljučno funkcijo ter s tem preveriti zdravje njihovih dihal. Pri dojenčkih tega testa običajno ni mogoče opraviti. Hkrati dojenček ne more sam opisati svojih simptomov, zato mora zdravnik preučiti simptome in otroka ustrezno pregledati. Navadno ta pregled opravi, ko se pri otroku pojavijo simptomi, kot sta hropenje in kašelj.
Do 80 % otrok z astmo dobi simptome bolezni pred 5. letom starosti. V tem starostnem obdobju ni natančnejših diagnostičnih preiskav, s katerimi bi lahko z veliko gotovostjo potrdili bolezen, ker pri izvajanju funkcijskih pljučnih testov (merjenje hitrosti pljučnih pretokov - PEF, spirometrija) otrok še ne zna sodelovati. V tej populaciji otrok je postavitev diagnoze izredno težka. Postavimo jo na podlagi opisa težav, ki ga lahko podajo starši, ki preživijo največ časa z otrokom. Zelo pomembno je, da znajo starši opazovati svojega otroka, otrokov pediater pa natančno prisluhne njihovim opažanjem in skrbno, načrtno zbira podatke.
Pomembno je tudi, da zdravniku posredujete vse podatke o zdravstvenem stanju svojega otroka v preteklosti. Povejte mu, ali ste opazili kakršnekoli vzorce simptomov, povezane z dihanjem, kot so spremembe pri odzivanju med raznimi aktivnostmi ali med počitkom ter tudi ob različnih časih dneva. Otrokovega pediatra seznanite tudi z morebitnimi sprožitelji, kot so na primer nenavadni odzivi na hrano, morebitne alergene in različna okolja. Zdravnik bo hotel vedeti tudi to, ali so astma in razne alergije že prisotne v vaši družini. Če bo zdravnik posumil, da ima vaš dojenček astmo, bo morda hotel vedeti, kako se odziva na zdravila za zdravljenje astme, katerih namen je predvsem omiliti težave z dihanjem. Pediater vas utegne naročiti tudi na krvne preiskave ali rentgensko slikanje pljuč. Če vas skrbi, da pediater morda ni postavil prave diagnoze, lahko obiščete tudi kakšnega zdravnika specialista, kot sta denimo pediatrični alergolog ali pulmolog. Toda še enkrat naj poudarimo, da je pri tako majhnih otrocih zelo težko postaviti dokončno diagnozo.
Pri starejših otrocih, običajno po 5. letu starosti, diagnozo podpremo še z enostavnim merjenjem pljučnega delovanja s pomočjo funkcijskih pljučnih testov, s čimer dokažemo spremenljivost zapore in prekomerno odzivnost bronhov - dve temeljni značilnosti astme.
Pediatrična astma – Pediatrija | Predavanje
Kdaj je čas za obisk zdravnika?
Če ima vaš otrok hude težave z dihanjem ali se spremeni barva njegovega obraza in ustnic, takoj poiščite zdravniško pomoč. Kašelj običajno izgine po 10 dneh. Če ne preneha, ne oklevajte in se obrnite na pediatra. Pravilna diagnoza in zgodnje zdravljenje bosta obvladovala simptome in preprečila napade astme, če se bolezen odkrije. O vseh simptomih obvestite zdravnika, da bo lahko postavil natančno diagnozo. Ne pozabite povedati, ali so poleg nenehnega, utrujajočega kašlja, ki ga okrepijo močne čustvene reakcije, prisotni piskajoče dihanje, zmanjšan apetit, nemiren spanec, ki ga prekinjajo napadi kašlja. Če bo pediater presodil, da je treba, bo otroka napotil k pulmologu ali alergologu na preiskave, kot sta spirometrija in alergotest, ki bosta pokazala dejavnike, ki povzročajo morebitni napad astme.
Če vas skrbi, da pediater morda ni postavil prave diagnoze, lahko obiščete tudi kakšnega zdravnika specialista, kot sta denimo pediatrični alergolog ali pulmolog.
Zdravljenje in obvladovanje astme pri dojenčkih
Zdravila so v zadnjih desetletjih astmo v večini primerov spremenila v dobro obvladljivo bolezen. Z zdravljenjem želimo doseči, da bi bilo poslabšanj čim manj, najbolje nič. Pri zdravljenju astme uporabljamo dve skupini zdravil - preprečevalce (protivnetna zdravila) in olajševalce (bronhodilatatorje).
Preprečevalci zdravijo astmatično vnetje in preprečujejo poslabšanje bolezni. Jemati jih moramo redno, to je vsak dan, včasih celo življenje. Protivnetna zdravila mora bolnik z astmo prejemati redno. Z njimi umirimo ali omilimo vnetje v dihalnih poteh, ki je krivo za simptome astme. To so preventivna zdravila, z njimi preprečujemo, da bi se astma poslabšala. Kortikosteroidi zmanjšujejo otekanje in vnetje sten drobnih dihalnih poti v pljučih, s čimer lajšajo težave z dihanjem. Pogosta uporaba olajševalcev pomeni slabo urejenost astme. Nasprotno pa je inhalacijske kortikosteroide treba prejemati redno in dolgotrajno, saj se učinek ne pojavi takoj, ampak v nekaj dneh do nekaj tednih.
Olajševalci pa s sprostitvijo mišic v dihalnih poteh zagotavljajo hitro olajšanje simptomov astme, zato jih uporabljamo le ob težavah. Olajševalci, pravimo jim tudi bronhodilatatorji, sproščajo mišičje v stenah majhnih dihalnih poti v pljučih. Tako pomagajo širiti dihalne poti, s čimer zmanjšajo tiščanje v prsnem košu, piskanje in kašelj ter omogočijo lažje dihanje. Ta zdravila se običajno jemljejo ob težavah, torej »po potrebi«. Ob poslabšanjih pa se določen čas ta zdravila jemljejo tudi redno.
Za otroka lahko predstavlja bolezen precej težav in nelagodja, posebej v začetnem obdobju bolezni. Poseben problem predstavlja tudi zdravljenje in obvladovanje bolezni, saj le-to zahteva tudi vključitev in izobraževanje staršev, ki bodo najprej sami poskrbeli za zdravljenje mlajših otrok in jih kasneje tudi usposobili za samostojno obvladovanje bolezni. Zdravljenje astme pri otrocih zahteva pogosto tudi vključitev staršev v sam proces zdravljenja. Zdravila za zdravljenje in obvladovanje astme so v obliki inhalacij in delujejo samo, če jih pravilno vdihnemo; od tehnike vdiha je odvisna tudi količina zdravila, ki doseže otrokove dihalne poti. Zato staršem in otrokom priporočamo vključitev v šolo astme.
Pri otrocih, mlajših od dveh let, ki imajo produktiven kašelj, je priporočljivo, da ne posegate po sirupih ali drugih zdravilih, da bi omogočili izločanje sluzi. Zdravljenje s tovrstnimi zdravili lahko povzroči spuščanje sluzi v pljuča. Ne uporabljajte zdravila proti kašlju pri otrocih, mlajših od dveh let! Namen zdravila je umirjanje suhega kašlja in pomoč pri izkašljevanju z utekočinjanjem sluzi pri produktivnem kašlju. V večini primerov je kašelj del normalnega razvoja bolezni in ga ne smemo zavirati, z izjemo hudega kašlja, ki moti otrokovo spanje, aktivnost in prehranjevanje.
Pomembno je tudi, da odstranimo alergene in dražljivce iz otrokovega okolja. Opustimo kajenje ali vsaj ne kadimo v otrokovi okolici. Za astmatike je zelo pomembno, da iz njihove bližine odstranimo oziroma omejimo sprožilce napadov. Starši morajo poskrbeti za pravilno ureditev okolja otroka. Pri alergiji na pršice naj se uporabijo blazine in odeje iz umetnih vlaken, posteljno perilo naj se tedensko pere, odstraniti je potrebno tepihe in zavese, redno prati ali zamrzovati plišaste igrače. Alergenom pelodov trav, dreves, cvetja se astmatiki težko izognejo, lahko pa se izogibajo gibanju na prostem, ko je teh največ v ozračju (to je v vetrovnem, suhem vremenu), takrat tudi ni priporočljivo sušenje perila na prostem.
Za uspešno zdravljenje astme je treba bolezen tudi redno spremljati. Najpomembnejše je skrbno opazovanje otroka, še zlasti, kadar je prehladen. Pri majhnem otroku je najpomembnejši znak poslabšanja astme povečana hitrost dihanja v spanju. Štejemo hitrost dihanja v eni minuti, ko otrok že vsaj pol ure spi. Znak poslabšanja je tudi težko otrokovo dihanje med telesno aktivnostjo ali govorom. Skrbno opazujemo ugrezanje mehkih tkiv prsnega koša in poslušamo, ali s prostim ušesom slišimo piskanje v prsih. Starejši otroci pa lahko delovanje svojih pljuč spremljajo z merilnikom največjega pretoka zraka v izdihu. Pri pravilno zdravljeni in dobro urejeni astmi je otrok normalno sposoben za delo, športne in druge aktivnosti. Ob morebitnem poslabšanju bolezni je pomembno, da znake poslabšanja pravočasno prepoznamo in čim prej ukrepamo, saj bo tako učinek zdravljenja boljši, trajanje poslabšanja pa krajše.
Pri vsakem otroku z bronhialno astmo, ki zna uporabljati merilnik pljučnih pretokov (PEF), je priporočeno vsakodnevno merjenje maksimalnega pretoka zraka v izdihu in vodenje dnevnika pljučnih pretokov. S tem lahko natančneje spremljamo uspešnost zdravljenja astme. Poslabšanje rezultatov je lahko prvi pokazatelj, da astma ni urejena oziroma se je poslabšala. Za mlajše otroke obstaja vprašalnik "asthma control test (ACT)" s katerim si lahko starši pomagajo pri kontroli uspešnosti zdravljenja otrokove astme.
Otroci astmatiki morajo redno telovaditi, saj telesna aktivnost izboljšuje njihovo pljučno funkcijo.
Zdraviliško zdravljenje
Otroci z astmo imajo tudi možnost do zdraviliškega zdravljenja, ki poteka v različnih zdraviliščih v Sloveniji. Mladinsko klimatsko zdravilišče na Rakitni odlikujejo veliko jasnih dni, ugodna nadmorska višina, čista, neokrnjena narava in čist, svež zrak. Tako predstavlja idealen prostor za zdravljenje otrok z obolenji dihal. Sam postopek vključitve v zdravljenje se začne pri otrokovem izbranem pediatru ali šolskem zdravniku, ki lahko napiše predlog za zdraviliško zdravljenje. Predlog se nato pošlje na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki bo odločilo o ustreznosti zdravljenja. Program zdraviliškega zdravljenja navadno traja dva tedna, na podlagi zdravniškega mnenja pa se zdravljenje lahko podaljša še za dodatnih 7 dni. V tem času otroci in njihovi starši spoznajo naravo in potek bolezni, se naučijo pravilno ukrepati ob poslabšanju, pravilno jemati zdravila in meriti sposobnost delovanja svojih pljuč.
Na žalost astme ni mogoče pozdraviti, vendar pa je mogoče s pravilnim zdravljenjem obvladati simptome in preprečiti poškodbe pljuč. Ob dobro vodeni bolezni mora biti otrok zmožen enakih dejavnosti kot vrstniki brez astme. Če ni tako, otrokova bolezen ni dobro zdravljena. Zato je neprecenljiva poučenost staršev o bolezni, za uspešno zdravljenje pa je ključno njihovo sodelovanje z otrokovim pediatrom.