Bina Štampe Žmavc, priznana in nagrajevana pesnica, pisateljica in dramatičarka, je s svojo najnovejšo zbirko poezije "Drobne pesmi", ki je izšla pri založbi KUD Sodobnost International, ponovno dokazala svojo izjemno ustvarjalnost. Knjiga, obogatena z ilustracijami Andreje Peklar, predstavlja dragocen prispevek k slovenski književnosti, še posebej na področju poezije za otroke in mladino, a njena sporočila segajo mnogo dlje. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali o pomenu te posebne knjige, njenem ustvarjalnem procesu in o letu samote, ki je za nami.
"Drobne Pesmi": Poklon Naravi in Vesolju
Zbirka "Drobne pesmi" nosi poseben pomen za avtorico. Kot je pojasnila Bina Štampe Žmavc, se v teh pesmih "z nekakšno tiho alkimijo lirski subjekt umakne povsem v ozadje." Pesem postane zgolj "uho, ki skozenj spregovorijo narava, svet in vesolje, v vsej svoji drobnosti, nadrobnosti in tenkobni krhkosti brezdanje globine." To je "globok poklon naravi in vesolju, vsemu, kar nas živi, se nas dotika in osmišlja." Avtorica ob tem izrazi obžalovanje, da ljudje, "čeprav nič ni v času za zmeraj, hitimo mimo, koračimo čez pravljice in se ne znamo več dotakniti mavrice."
Želja avtorice je, da bi pesmi našle svojo pot do bralcev. "In morda, morda kdaj kje zacveti tista skrivnostna gartroža v srcu …," doda s kančkom upanja. V eni izmed pesmi zasledimo verz: "In vsaka pesem neizpeta / pusti molčečo sled tišine." Ta metafora, ki evocira kozmično občutje vsega, kar nas usodno povezuje, poudarja pomembnost tišine v procesu ustvarjanja in doživljanja poezije.
Tišina kot Placenta Poezije
Bina Štampe Žmavc poudarja, da si tako pisanje kot branje poezije "težko zamišljam brez tišine." Tišina je namreč "placenta, v kateri se lahko rojeva glas poezije." Seveda pa priznava, da včasih pred pisanjem za navdih in pravo konstelacijo lahko pomaga tudi klasična glasba, vendar le v izjemnih okoliščinah in ob posebej izbrani glasbi, ki ustvarjalnega procesa ne moti.
Rima: Ne samo Zvočnost, ampak Pomen
V "Drobnih pesmih" avtorica ostaja zvesta rimanim verzom, ki bralca mehko popeljejo skozi lirične pokrajine. Poudarja, da rima ni sama sebi namen. "Šele prava vsebina prikliče pravo rimo. Sicer rima ostaja na ravni plehke zvočne domislice. Pa čeprav se zdi, kar se pogosto dogaja prav v poeziji za otroke, nadvse mično oblačilce besede." Rima je pomembno pesniško sredstvo, še posebej v poeziji za otroke, saj jih s svojo zvočnostjo in pomenskostjo nevsiljivo uvaja v čarobnost pesniškega jezika.
Bina Štampe Žmavc izpostavlja, da je za rimo treba vzeti čas in da poleg obrtniškega znanja mora biti pesnik pripravljen nanjo čakati. Včasih je čakanje dolgo, rima pa se "s tabo igra skrivalnice, se izmika, za trenutek pojavi in znova izgine." Ko pa pride, je trenutek "podobno pravi kadenci v glasbi." Če se rima ne pusti najti, si je treba priznati, da je "odšla drugam."
Klasične pesniške oblike jo nagovarjajo podobno kot Bachove fuge, čeprav je njen začetek pesnjenja za otroke bil v prostem verzu, polovica njene poezije za odrasle pa je napisana v njem.
Nežnost in Bolečina: Otroci Holokavsta
"Drobne pesmi" bivajo med nežnostjo in bolečino, ki ni prihranjena niti otrokom. To je razvidno iz "Pesmice desetnice", ki ni tako preprosta, kot se morda zdi na prvi pogled, saj je vanjo navezana tradicija slovenske ljudske pesmi. Desetništvo se v današnjem svetu konkretno dogaja v "brezpotjih romanja tisočev izgnancev sveta, ki iščejo svoj dom." V tej pesmi se fokus premakne tudi na usodo pesmi same, ki kot večna desetnica zaman trka na vrata sveta.
Še posebej pretresljiva je pesem, posvečena otrokom holokavsta, ki je edina v knjigi natisnjena na temni podlagi. Ta pesem je "živela z mano že od otroštva, od takrat, ko sem kot otrok prvič prebrala Dnevnik Ane Frank." Način, na katerega jo je ilustratorka Andreja Peklar upodobila, je "presunljiva iluminacija temne noči človeštva. Ki se žal nikoli ni povsem končala." Kot pravi Andrei Makine, se velike vojne sicer končajo, "male pa trajajo naprej…"
Ilustracija kot Poezija: Sodelovanje z Andrejo Peklar
Pesmi v "Drobnih pesmih" zaživijo skozi čudovite akvarele Andreje Peklar. Bina Štampe Žmavc je Andrejo poznala kot vrhunsko likovno ustvarjalko in njena "tiha izbira" za ilustriranje zbirke. Hvaležna je, da je urednica Jana Bauer to željo uresničila. V Andrejino delo avtorica ni posegala, saj ji "nikoli ne počnem." Zaupala je njeni umetniški moči in sposobnosti globokega uvida v poezijo. Ustvarjeno je "utelešenje izvornega pomena besede ilustracija, illuminare - čudovita presvetlitev poezije."
Ustvarjalna Pot: Od Gledališča do Radijske Igre
Bini Štampe Žmavc so blizu različne vrste umetnosti. Njen obsežen opus obsega poezijo, prozo, dramska besedila, radijske igre in uprizoritve, namenjene tako odraslim kot otrokom. Naklonjenost do ustvarjanja različnih zvrsti morda izvira že iz otroštva in se je nezavedno razvijala s šolanjem ter željo po raziskovanju.
Avtorica ne išče zavestno medija za svoje ustvarjanje; "po navadi se vse zgodi samo po sebi. Lahko bi rekla, da so muze še zmeraj na delu." Posebej izpostavlja radijsko igro, ki ji predstavlja posebno veselje pri pisanju. Zelo ji je žal, da ta medij počasi izginja in ga nadomeščajo "čudne hibridne literarne tvorbe, ki jih novodobniki imenujejo zvočne pravljice in podobno." Kljub novi tehnologiji se ji zdi radio še vedno "zelo poseben medij in radijska igra pravo majhno vesolje v školjki ušesa." Tiho upa, da bodo radijci prepoznali vrednost svojega medija in da bo morda nekoč dokončala svoje opuščene radijske igre.
Literatura za Otroke: Kakovost Pred Vsem
Literatura za otroke in mladostnike je pogosto podcenjena. Bina Štampe Žmavc meni, da je sprememba na bolje možna predvsem v smeri pisanja "dobre literature" in poglobljene, manj faktografske strokovne interpretacije. "Otročje gotovo ni sinonim za otroško literaturo. Tudi trendi in imena v stilu zagotovljene prodaje sami sebi ne zagotavljajo kvalitete." Merilo pisanja je vedno dobra literatura, ne glede na to, ali je namenjena odraslim ali otrokom. Zato je ločevanje na "odraslo" in "otroško" literaturo "brez pomena." Dobra literatura si ne zasluži pejorativnega podzvena "pomanjšane literature" in pisatelji ne "liliputanske avreole."
Priznanja: Anonimni Natečaji in Janusz Korczak
Kot prejemnica mnogih nagrad, med njimi tudi zlatega pesniškega priznanja za življenjsko delo, Bina Štampe Žmavc opaža, da so v globalnem potrošniškem svetu nagrade skoraj absolutno merilo kvalitete. Z močjo medijev se tako vrednoti knjižni trg. Med najljubšimi so ji nagrade anonimnih natečajev, ko se je še bilo mogoče "legitimiti s četrtim izvodom." Najdražja pa ji je nagrada Janusza Korczaka v Varšavi leta 2000, s "nepozabno lepo podelitvijo v Varšavskem knjižnem klubu."
Položaj Umetnic in Umetnikov: Spreminjajoči se Čas
Od ustvarjalnih začetkov do danes se je za vse umetnike spremenil čas, ki z "nevidno krpo briše sledi."
Pisanje Poezije: Samota Kot Ustvarjalni Potres
Kot pove že naslov njene pesniške zbirke "Nabiralka samot," je pisanje poezije "seveda zmeraj samotno delo." Vendar gre za "drugačno, posebno samoto, ki se lahko dogaja kot pravi mali ustvarjalni potres, ne samo proces." Samota preteklega leta je bila zanjo "strašljiva in včasih zelo težko nosljiva," ne samo zaradi virusa. Njena edina ustvarjalna dejavnost je bilo "kopanje po vrtu, da bi nekako ohranila svoje korenine." Kljub temu pa so jo na koncu "temne navznotrne spirale" pričakale "Drobne pesmi."
Bina Štampe Žmavc, rojena 4. [rojstni datum ni naveden v besedilu], je slovenska pisateljica, pesnica, režiserka in prevajalka. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskovala v Celju, nato je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študirala primerjalno književnost in literarno teorijo. Po končanem študiju je pet let poučevala v šolstvu, hkrati pa se ukvarjala z glasbo in gledališčem. Trinajst let je vodila otroško improvizacijsko gledališče v Eksperimentalnem gledališču Celje, kjer je delovala kot režiserka, dramaturginja in avtorica tekstov. Je članica uredništva revije Poetikon.
Napisala je obsežen opus del, večinoma za mlade bralce, vključno s poezijo, prozo in dramskimi besedili. Njena poezija za odrasle je bila objavljena v uglednih literarnih revijah. Med njene pesniške zbirke sodijo "Pesek v pesmi," "Poševno sonce," "Opoldnevi," "Čaroznanke" (1990), "Nebeške kočije" (1994) in "Klepetosnedke" (1996). Med pripovednimi deli izstopajo živalske zgodbe, kot so "Slike in zgodbe iz tisoč in enega pasjega dne" (1985), ter pravljična in nonsensna besedila, kot sta "Popravljalnica sanj" (1992) in "Muc Mehkošapek" (1998). Njena mladinska poezija je znana po bogatem pesniškem jeziku, izumljanju besed in ritmičnosti, medtem ko mladinsko pripovedništvo zaznamujejo domišljijski svetovi. Piše tudi igre in lutkovna dela za otroke ter šansone za odrasle.
Bina Štampe Žmavc je prejela številna priznanja, med njimi zlato Linhartovo značko, zlato paličico, Klemenčičevo nagrado, nagrado Janusza Korczaka (2000) in nagrado Desetnica (dvakrat). Njena knjiga "Cesar in roža" je prejela nagrado večernica leta 2009. Danes velja za eno izmed klasičnih avtoric slovenske mladinske književnosti. Njen ustvarjalni pristop je univerzalen; pri pisanju ne ločuje med odraslim in otroškim bralcem. S svojim "visoko estetskim poetičnim jezikom" nagovarja tako otroke kot odrasle, ki v sebi ohranjajo otroka. Njen literarni opus, ki obsega poezijo za otroke in odrasle ter druge literarne zvrsti, predstavlja premišljevanje o vsem, kar obdaja človeka. Narava je ključni vir njene ljubezni in ustvarjanja. V njeni poeziji, tako za odrasle kot za otroke, se prepletajo teme iskanja sebe, samote, ljubezni, minevanja in neponovljivosti življenja.