Sodobna medicina je v zadnjih desetletjih doživela revolucijo z razvojem bioloških zdravil, ki so bistveno spremenila obravnavo številnih kroničnih in kompleksnih bolezni. Ko danes govorimo o bioloških zdravilih, govorimo o sodobnih bioloških zdravilih. Prvo sodobno biološko zdravilo je bilo inzulin, ki so ga pridobili tako, da so človeški gen, ki nosi zapis za inzulin, vstavili v celico kvasovk ali bakterij. Te so bile sposobne izdelati velike količine človeškega rekombinantnega inzulina. Neomejena količina zdravila je bila velika prednost pred inzulinom, ki so ga pred tem pridobivali iz človeškega tkiva po darovanju organov. Pri določenih boleznih biološka zdravila kombinirajo s klasičnimi zdravili, saj je izid zdravljenja v tem primeru lahko ugodnejši in kakovost bolnikovega življenja izboljšana. Biološka zdravila bolniki prejemajo v bolnišnici, v specialističnih ambulantah ali pa dobijo recept, zdravilo dvignejo v lekarni in si ga sami aplicirajo doma.
Razvoj in narava bioloških zdravil
Sodobna biološka zdravila predstavljajo vrhunec biotehnološkega napredka. Medtem ko so tradicionalna biološka zdravila, kot so antibiotiki pridobljeni s pomočjo mikroorganizmov, ali inzulin živalskega izvora, ki so se uporabljali že desetletja, sodobna biološka zdravila temeljijo na tehnologiji rekombinantne DNA ali genskega inženirstva. Ta tehnologija omogoča proizvodnjo natančnih molekul, ki oponašajo ali posnemajo naravne telesne snovi, kot so beljakovine, protitelesa ali hormoni. Ključna prednost te tehnologije je neomejena proizvodnja zdravila v primerjavi s tradicionalnimi metodami, kjer je bila količina omejena z naravnimi viri.
Med sodobna biološka zdravila uvrščamo predvsem rekombinantne proteine, kot so monoklonska protitelesa, ki ciljajo specifične beljakovine v telesu, ter citokine (npr. interferoni, interlevkini) ali njihove zaviralce. Pomembna skupina so tudi hormoni in rastni dejavniki, ki nadomeščajo naravne pomanjkljivosti v telesu. Čeprav nekatera krajša peptidna zdravila, kot so hormoni, lahko pripravimo tudi s kemično sintezo, jih zaradi njihovega načina delovanja, ki oponaša naravne telesne snovi, še vedno uvrščamo med sodobna biološka zdravila.
Za razliko od klasičnih sinteznih zdravil, ki jih lahko jemljemo v različnih farmacevtskih oblikah, se biološka zdravila zaradi svoje proteinske sestave večinoma dovajajo parenteralno, to je z injiciranjem. Čeprav se raziskujejo tudi druge oblike dostave, kot je transpulmonalna, so te pogosto omejene zaradi velikosti molekul in nepraktičnosti uporabe.
Biološka zdravila in nosečnost: Posebna skrb in premisleki
Nosečnost in dojenje predstavljata posebno obdobje, ko je treba pri izbiri zdravil biti še posebej previden. Nosečnost povzroči kratkotrajne spremembe v imunskem sistemu, ki lahko vplivajo na potek kroničnih bolezni. Pri nekaterih bolnicah se simptomi med nosečnostjo lahko izboljšajo ali celo izginejo, pri drugih pa poslabšajo.
Večina vnetnih revmatičnih boleznih je žal pogostejša pri ženskah. Bolnice lahko zbolijo že zelo zgodaj, za nekatere izmed teh bolezni pa je celo značilno, da se začnejo prav v rodnem obdobju. Zato je dobro obvladovanje simptomov obolelim lahko pomaga, da zanosijo prej. Raziskave so pokazale, da pri dobro nadzorovani bolezni v enem letu uspe zanositi dvema od treh žensk z revmatoidnim artritisom (RA). Boljše obvladovanje simptomov že pred nosečnostjo lahko izboljša obvladovanje bolezni tudi med nosečnostjo ter pomaga zmanjšati tveganje za slabši izid pri bolnici ali otroku, na primer za preeklampsijo, prezgodnji porod, majhno porodno težo otroka ali splav. Ta je lahko povezan tudi z jemanjem neustreznih zdravil med nosečnostjo, kar se lahko zgodi, ko zanositev ni načrtovana.
Pri zdravljenju revmatičnih bolezni se uporabljajo številna zdravila - nesteroidni antirevmatiki, glukokortikoidi, zdravila, ki jih bolnice jemljejo zelo dolgo ter spreminjajo potek bolezni, tudi biološka zdravila. Nekatera prehajajo preko posteljice in materinega mleka na otroka, nekatera pa pravzaprav ne. Jemanje tistih, ki bi lahko škodovala otroku, je treba pred zanositvijo in med nosečnostjo seveda ukiniti. Vsaka prekinitev zdravljenja poveča tveganje za poslabšanje bolezni, vendar je zdravljenje mogoče prilagoditi tako, da bo sprejemljivo tudi med nosečnostjo in dojenjem. V zadnjih letih so na voljo nove oblike zdravljenja, ki so navadno varne in učinkovite za to obdobje. Za nekatera zdravila imamo zelo dobre podatke, da so varna za nosečnico in otroka. Bolnici, ki želi zanositi, pa najprej svetujemo, da naj malo potrpi, da se bolezen umiri. Ko je umirjena, je veliko lažje zanositi, ponuja tudi veliko boljše okolje za razvoj otroka. Dobro je, da je bolezen umirjena vsaj od tri do šest mesecev pred zanositvijo. Če je bolezen ob začetku nosečnosti umirjena, navadno ne pričakujemo poslabšanja bolezni. Poslabšanja v nosečnosti pa niso povsem izključena.
Preučevanje vloge nosečnosti pri avtoimunskih boleznih
Primer sladkorne bolezni v nosečnosti kaže, da se ta praviloma zdravi z inzulini, ki so biološka zdravila. Urejanje ravni sladkorja v krvi s sodobnimi inzulini je ob pravilni uporabi povsem varno, tudi za nosečnice.
Specifične bolezni in biološka zdravila v nosečnosti
Astma: Pri astmi, ki je pogosta kronična bolezen, je med nosečnostjo ključno ohranjanje stabilnega nadzora nad boleznijo. Za plod je slabše, če nima dovolj kisika, kot pa pršila, ki ostanejo na sluznici pljuč in ne prodrejo v kri. Med nosečnostjo se pri približno eni tretjini pacientk astma nadaljuje normalno, pri eni tretjini se poslabša, pri eni tretjini pa je vodenje lažje. Nikoli se vnaprej ne ve, v katero skupino spada posameznikova astma. Med nosečnostjo se zdravil nikakor ne sme opuščati, saj lahko ob hipoksiji pride do možganskih okvar otroka. Pulmologi pogosto vztrajajo, da se terapije, ki je bila predhodno uvedena in deluje, ne spreminja. Vendar pa je potrebna previdnost pri novih zdravilih, saj še ni dovolj dokazov o njihovi varnosti med nosečnostjo.
Psoriaza (luskavica): Psoriaza, najpogostejša kožna bolezen, je lahko dejavnik tveganja za negativen izid nosečnosti. Bolnice s srednjo in hudo obliko luskavice so bolj ogrožene, veliko ženskam se bolezen po porodu poslabša. Raziskave kažejo, da imajo ženske s psoriazo tudi nižjo možnost zanositve v primerjavi s splošno populacijo, in skoraj polovica nosečnosti teh bolnic ni načrtovanih. Pri zdravljenju luskavice se uporabljajo tudi biološka zdravila, kot so monoklonska protitelesa. Vendar pa je pri odločitvi, komu predpisati biološko zdravilo, pomembna tudi povezava s farmakogenomiko. Kot pri vseh zdravilih, je tudi pri bioloških treba pretehtati prednosti zdravljenja v primerjavi s tveganjem za neželene učinke.
Revmatoidni artritis in spondiloartritis: Vnetni revmatizmi so kompleksne bolezni, ki lahko vplivajo na številne vidike življenja bolnikov, vključno z načrtovanjem družine. Ženske z vnetnimi revmatizmi lahko zanosijo in imajo povsem zdrave otroke, vendar pa vnetni proces lahko zmanjšuje možnost zanositve. Nosečnost je zato priporočljivo načrtovati, pred tem pa bolezen umiriti. Nekatera biološka zdravila, kot so zaviralci TNF-alfa, se lahko uporabljajo tudi med nosečnostjo in dojenjem. Vendar pa nekatera zdravila, kot je leflunomid, niso primerna za to obdobje. Glede na primere, kjer je prišlo do odmrtja ploda pri nosečnicah v povezavi z zdravljenjem partnerja s spondiloartritisom na bioloških zdravilih (kot je symponi), je pomembno poudariti, da zdravljenje moškega partnerja praviloma nima neposrednega vpliva na izid nosečnosti. Vzroki za ponavljajoče se splave so lahko različni, vključno s kromosomskimi napakami pri plodu ali neravnotežirano kromosomsko zgradbo pri enem od partnerjev.
Svetovanje in sodelovanje z zdravstvenimi delavci
Aktivno sodelovanje bolnika z zdravnikom, s farmacevtom in z ostalimi zdravstvenimi delavci je pomembno vse od prvih znakov bolezni do postavitve diagnoze in v času zdravljenja. Zlasti v primerih, ko si bolnik zdravilo aplicira doma, je ključno svetovanje farmacevta glede rokovanja z biološkim zdravilom, pravilnega injiciranja, možnih neželenih učinkov in medsebojnega delovanja z drugimi zdravili ter prehranskimi dopolnili. Vedno je treba farmacevta obvestiti o vseh zdravilih, ki jih bolnik prejema, pa tudi o vseh zdravilih za samozdravljenje in prehranskih dopolnilih, ki jih namerava uporabiti.
Tveganja in neželeni učinki
Kot pri vseh zdravilih, se tudi pri bioloških lahko pojavijo neželeni učinki, najpogosteje alergijske reakcije. Nekatera biološka zdravila zavirajo aktivnost imunskega sistema, zato se mora bolnik v primeru aktivne okužbe posvetovati z zdravnikom specialistom. Pomanjkljivost bioloških zdravil je predvsem njihova visoka cena.
Biološka zdravila delujejo tarčno in so pomembno spremenila obravnavo številnih bolnikov, vendar je treba za vsakega posameznika pretehtati prednosti tovrstnega zdravljenja v primerjavi s tveganjem za pojav neželenih učinkov. Včasih tudi sodobna biološka zdravila prenehajo učinkovati, ker jih imunski sistem zazna kot tujek in proti njim sproži imunski odziv.
Zaključek
Biološka zdravila so prinesla novosti v zdravljenje številnih bolezni in bistveno izboljšala kakovost življenja bolnikov. Vendar pa v obdobju nosečnosti in dojenja zahtevajo posebno skrb in individualen pristop. Natančno načrtovanje nosečnosti, tesno sodelovanje z zdravstvenimi strokovnjaki ter dosledno upoštevanje navodil so ključni za zagotavljanje varnosti tako za mater kot za otroka. Z napredkom medicine in razvojem novih, varnejših terapevtskih pristopov, je vse več možnosti, da tudi ženske s kroničnimi boleznimi lahko uspešno zanosijo in donosijo zdravega otroka.