V sodobnem svetu, kjer se soočamo z vse več izzivi, se zdi, da se ljudje vse bolj zavedajo pomena družine, skupnosti in osebnih prepričanj. Dva različna primera, zgodba Mitje Blažiča, aktivista za pravice LGBT-oseb, in zgodba družine Šmerc, ki jo tvorita Vesna in Blaž z veliko otroki, čeprav na prvi pogled nepovezana, ponujata vpogled v različne vidike življenja, ljubezni, vere in družbenega udejstvovanja v Sloveniji. Oba primera osvetljujeta pomembnost osebnih odločitev, iskanja enakosti in sprejemanja drugačnosti, pa tudi klasičnih družinskih vrednot.
Mitja Blažič: Bojevnik za enakost in pravice
Mitja Blažič je ime, ki ga poznamo predvsem zaradi njegovega dolgoletnega aktivnega dela na področju človekovih pravic, zlasti za pravice lezbijk, gejev, biseksualnih in transspolnih (LGBT) oseb. Njegova pot se je začela v novinarskih vodah, kjer je s poročanjem o prvih lokalnih volitvah leta 1994 začel svojo kariero. Kasneje je svoje znanje in izkušnje usmeril v delo z nevladnimi organizacijami, kjer je postal ključna oseba pri informacijskem centru Legebitra.
V obdobju med letoma 2010 in 2019 je bil pri Legebitri aktiven kot trener človekovih pravic, sodeloval pa je pri programih za HIV/aids preventivo ter razvijal programe za LGBT-starejše odrasle. Posebej pomemben je bil njegov prispevek k vzpostavitvi in vodenju Mladinskega centra, specializiranega za delo z LGBT-mladimi, ki je bil v tistem času edini tovrstni center v Sloveniji. Ta center je nudil varno zatočišče in podporo mladim, ki so se soočali s specifičnimi izzivi zaradi svoje spolne usmerjenosti ali spolne identitete.
Blažič je bil tudi vodja mednarodnega partnerskega projekta DIKE, ki se je osredotočal na opolnomočenje ranljivih oseb in nevladnih organizacij za odpravo diskriminacije LGB-ljudi. V okviru tega projekta je bila izvedena analiza slovenskega pravnega sistema, ki je razkrila, da istospolni pari in družine v primerjavi s heterospolnimi ostajajo prikrajšani za pomembno število pravic. Ta spoznanja so bila ključna za nadaljnje zagovorništvo enakosti.
Pomemben mejnik v njegovi osebni in aktivistični poti je bila njegova odločitev, da se s svojim partnerjem Vikijem javno registrira kot prvo istospolno partnersko skupnost v Sloveniji. Ta korak je odprl pot za izpodbijanje ustavnosti Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti, ki ga je Blažič s partnerjem smatral za diskriminatornega, zlasti glede dedovanja. Njuna odločitev je spodbudila širšo javno razpravo o pravicah istospolnih parov v Sloveniji.
Blažičeva aktivistična pot ni minila brez težav. Leta 2009 je bil žrtev homofobnega napada v ljubljanskem lokalu Open Cafe. Kljub temu, da so napadalci sčasoma priznali krivdo in plačali odškodnino, je Blažič poudaril, da je takšen napad moralno nesprejemljiv in da pravičnosti v celoti ni bilo zadoščeno zaradi padca kazenskega pregona. Ta izkušnja je le še okrepila njegovo zavezanost k boju proti sovraštvu in diskriminaciji.
Trenutno Mitja Blažič deluje kot strokovni sodelavec Zagovornika načela enakosti, neodvisnega državnega organa za varstvo pred diskriminacijo. Njegova osebna zgodba, ki se je iz Goriških brd preselila v Ljubljano in nato v Trst ter Milje, priča o iskanju kraja, kjer se počuti varno in sprejeto. Poudarja pomen odprte družbe, ki temelji na sprejemanju, spoštovanju in solidarnosti, ter si prizadeva za to, da bi se vsi posamezniki, ne glede na njihovo spolno usmerjenost ali identiteto, počutili varne in enakovredne. Njegova izjava, da v večjih evropskih prestolnicah lahko mirno hodi z roko v roki s partnerjem, medtem ko se v Sloveniji še vedno ne počuti povsem varno, jasno kaže na izzive, s katerimi se še vedno sooča LGBT-skupnost.
Družina Šmerc: Bogastvo v številu in veri
Druga zgodba nas popelje v objem družine Šmerc, ki jo sestavljata Vesna, študentka ekonomije, in Blaž Šmerc, študent strojništva, ter njunih šest otrok: Cecilija, Izak, Jonatan, Tereza Marija, Emanuela in Klara Ana. Njihov dom na Vranskem postaja z vsakim letom bolj topel in poln življenja, saj se število otrok vztrajno veča.
Vesna in Blaž sta se spoznala v študentskem domu, kar je pogosto prostor, kjer se rojevajo prve ljubezni in navezanosti. Njuni začetni želji po življenjskem sopotniku sta bili preprosti: Vesna je molila za moža, ki bo "večji od mene in veren," medtem ko je Blaž iskal "simpatično dekle." Njuno spoznavanje ni bilo takojšnje, saj sta se morala naučiti komunicirati in poglabljati svoje pogovore, kar je proces, ki ga mnogi pari doživljajo v zgodnjih fazah zveze. Blaž se spominja, kako je že pred srečanjem z Vesno opazoval pare, ki so bili med obrokom tiho, in si mislil: "Popolna žena," kar nakazuje na njegovo takratno, morda malo napačno, predstavo o idealnem odnosu. Vesna pa je globoko čutila, da potrebuje "nekaj več," predvsem pa več pogovora.
Odločitev za poroko je bila obojestranska, saj sta si oba želela skupnega življenja in umirjenega družinskega okolja. Vesna ni želela živeti skupaj neporočena, Blaž pa si je želel družinskega življenja. Prvorojenka Cecilija se je rodila leta 2014, dve leti po poroki. Že pred njenim rojstvom sta doživljala strah, ali bosta lahko imela otroke.
Rojstvo prvorojenke je bil zanje pomemben dogodek. Vesna je doživljala slabosti, ki niso bile v skladu z njenimi pričakovanji o popolnosti in načrtovanosti. Zavedala se je, da jo je njena potreba po ukalupljenosti in načrtovanosti omejevala ter da je bil strah pred neznanim prisoten. Kljub temu, da so jo zdravniki želeli poslati v porodnišnico že mesec pred rokom, je vztrajala pri svojem načrtu naravnega poroda. Ko so ji Cecilijo položili v naročje, je jokala od sreče. Blaž je bil preplavljen s ponosom in z vsakim novim otrokom je globlje doživljal prisotnost Boga v njihovem življenju, saj vsakega otroka dojema kot Božji dar.
Življenje z otroki prinaša svoje izzive. Pri drugem otroku sta doživela pravo krizo zaradi neprespanih noči in jokajočega dojenčka. Ta izkušnja je za nekaj časa zmanjšala njuno željo po nadaljnjih otrocih. Poleg tega so se soočali s prostorsko stisko, saj so sprva živeli na le 30 kvadratnih metrih. Vesna je doživela spontani splav, kar je pustilo globoko bolečino in strah pred prihodnjimi nosečnostmi. Nosečnost z Jonatanom in Terezo Marijo je bila težka, kar je bilo zanjo šokantno, saj je imela drugačne predstave o poteku življenja. Spomin na izgubljenega otroka še vedno podoživlja.
Vendar pa sta s pomočjo prijateljev in s selitvijo našla nov začetek. Prijatelji so jima stali ob strani v žalosti po splavu, kar jima je pomagalo premostiti bolečino. Čeprav so se sprva posvetili službi, je presenečenje ob četrtem otroku prineslo novo veselje. Nosečnosti s petim in šestim otrokom sta dolgo časa skrivala, saj sta želela doživeti veselje ob pričakovanju skupaj z otroki. Njihova preselitev na Vransko pred pandemijo koronavirusa se je izkazala za blagoslov, saj živijo v naravi. Blaž vidi v teh dogodkih Božji načrt, ne naključje, in poudarja pomen dobrih družinskih prijateljev, ki jim pomagajo rasti.
Svojim otrokom želita privzgojiti samostojnost, vero v Boga in zavedanje, da niso odveč na tem svetu. Spodbujata jih k samostojnosti pri vsakdanjih opravilih, kot je skrb za kopalke in brisače po plavanju. Njihova želja po smislu življenja temelji na veri. Zavedata se, da "brez Božje pomoči ne gre." Skupna večerna molitev je postala njihov ritual, kljub občasnemu kaosu. Otroci izražajo spontane zahvale, kar kaže na njihovo razmišljanje in poglabljanje.
Čeprav je včasih naporno, zlasti ko sta utrujena ali neprespana, se Blaž trudi ohraniti mirnost v hitrem jutranjem tempu. Vesna vključuje otroke v hišna opravila, kar je sicer naporno, a je "milost, da to zmore." Blaž poudarja pomen nežnega učenja in skupnega dela, kot je sajenje krompirja, ki otrokom veliko pomeni. Vesna pa poudarja, da je najtežji del vzgoje to, da ne misliš samo nase, ampak da "učiš za življenje."
Strah pred prekomerno uporabo zaslonov je prisoten, čeprav nimajo televizije in radi berejo. Vesna skrbi za dekleta, da ne bi bile izkoriščene, in si želi, da bi jim bila zgled lepega zakonskega odnosa. Pri razvijanju talentov otrok se zanašata na Boga in na zaupne pogovore, ter opazujejo, kje je kdo bolj delaven in ustvarjalen.
Konflikti v družini se rešujejo s pogovorom. Blaž priznava, da je včasih prisotna njegova "lenoba" ali pa "nerealna pričakovanja" Vesne, a poudarja, da se po pogovoru "imata še bolj rada." Soočajo se tudi z opazkami zaradi velikega števila otrok, vendar to sprejemata kot blagoslov. Vključeni so v župnijsko življenje na Vranskem, kjer Blaž bere berila, otroci pa sodelujejo v zboru, kot koledniki in ministranti. Vesna vodi skupino za mamice, bere berila in sodeluje pri mašah.
Ko se ozirata nazaj, sta hvaležna drug za drugega in za možnost, da živita po svojih prepričanjih, ne da bi se preveč ozirala na mnenje drugih. Z otroki tudi sama zorita.
Skupni imenovalci in razlike
Čeprav se zgodbi Mitje Blažiča in družine Šmerc na prvi pogled zdita zelo različni, obstajajo pomembni skupni imenovalci. Oba primera poudarjata pomen osebnih prepričanj in vrednot. Mitja Blažič se bori za enakost in sprejemanje drugačnosti, medtem ko Vesna in Blaž gradita svoje življenje na veri in tradicionalnih družinskih vrednotah. Oba pa se soočata z izzivi v družbi in iščeta načine, kako ustvariti boljše okolje za prihodnje generacije.
Mitjeva zgodba osvetljuje boj za temeljne človekove pravice in potrebo po družbi, ki sprejema vse svoje člane. Družina Šmerc pa prikazuje bogastvo velikih družin, kjer ljubezen, vera in medsebojna podpora tvorijo temelj srečnega življenja. Oba primera nas spominjata, da je pot vsakega posameznika in vsake družine edinstvena, vendar pa nas vsi vodijo k iskanju smisla, pripadnosti in sreče.