Nezaželena nosečnost je lahko izjemno stresen dogodek v življenju ženske, ki jo pogosto ujame nepripravljeno. V določenih okoliščinah je odločitev o prekinitvi nosečnosti lahko lažja, medtem ko je v drugih situacijah izjemno težka in zahteva skrbno premislek ter dostop do celovitih informacij. V Sloveniji je umetna prekinitev nosečnosti, znana tudi kot splav, zakonsko urejena in dovoljena na željo ženske do dopolnjenega 10. tedna nosečnosti, šteto od prvega dne zadnje menstruacije. Ključno je, da je odločitev za umetno prekinitev nosečnosti sprejeta zavestno, samostojno in ob prepričanju, da gre za najboljšo možno rešitev v danih okoliščinah. Podpora partnerja, prijateljev ali družine je v takšnih trenutkih neprecenljiva, prav tako pa je nujno zagotoviti dovolj informacij o samem posegu.
Razlogi za Odločitev in Zakonska Ureditev
Razlogi, ki ženske vodijo k odločitvi za splav, so izjemno raznoliki, vendar je vsem skupno občutek, da je to edina mogoča rešitev. Ženska, ki se odloča za splav, je pogosto v stiski in ne ve, kje iskati ustrezno pomoč in informacije. Med pogoste razloge spadajo neželena nosečnost v obdobju, ko ženska ni pripravljena postati starš, ali pa nosečnost z osebo, s katero ne želi imeti otrok. Negativne zdravstvene indikacije, ki vplivajo na zdravje matere ali ploda, ter nosečnost, ki je posledica posilstva, so prav tako lahko ključni dejavniki pri odločitvi za prekinitev.
V Sloveniji prekinitev nosečnosti ni prepovedana. V primerih, ko obstajajo zdravstvene indikacije, se na zahtevo nosečnice lahko izvede prekinitev nosečnosti, ki traja več kot deset tednov, vendar le, če je tveganje za življenje in zdravje nosečnice ter njeno prihodnje materinstvo manjše od tveganja, ki bi ga predstavljalo nadaljevanje nosečnosti in porod.
Vaša pravica do zdravja je lahko kršena, če vam zavrnejo postopek splava, čeprav so zanj izpolnjene zakonske zahteve. Če vam je bil zavrnjen dostop do informacij o vašem zdravju in zdravju otroka, ki ga pričakujete, ali če o stanju niste bili pravočasno, pravilno in ustrezno obveščeni, to lahko negativno vpliva na vaše zasebno življenje in tako povzroči kršitev vaše pravice do zasebnega življenja. Vaša pravica do zasebnega in družinskega življenja zajema tudi pravico do svobodne odločitve, ali boste postali starš. Možnost splava je časovno omejena, zato je časovni dejavnik ključnega pomena. Potrebne zdravstvene preiskave je treba opraviti pravočasno, da se boste lahko nemudoma odločili, ali boste nosečnost prekinili.
Če ste mladoletni, mora zdravnik o vaši nosečnosti in odločitvi za splav običajno obvestiti vaše starše ali zakonite skrbnike. Kljub temu pa je odločitev za splav v končni fazi vaša lastna.
Postopki Prekinitve Nosečnosti
Če ste se za umetno prekinitev nosečnosti že odločili, sta vam na voljo dva glavna načina prekinitve: prekinitev nosečnosti z zdravili (medikamentozni splav) in kirurška prekinitev nosečnosti (instrumentalni splav), ki se lahko izvede v splošni anesteziji. Oba načina sta varna in učinkovita, z malo stranskimi učinki, zapleti pa so redki. Noben način ni univerzalen, saj se razlikujeta v postopku izvedbe in primernosti glede na gestacijsko starost.
Medikamentozni Splav (Prekinitev z Zdravili)
Prekinitev nosečnosti z zdravili je v zelo zgodnji nosečnosti pogosto bolj učinkovita kot kirurška metoda. Režim uporabe teh zdravil običajno vključuje dva pripravka: mifepriston, ki mu sledi misoprostol. Mifepriston je prva tableta, ki jo posameznica zaužije. Njegovo delovanje temelji na blokiranju hormona progesterona, ki je nujno potreben za vzdrževanje in razvoj nosečnosti. Običajno 24 do 48 ur po zaužitju mifepristona se vzame misoprostol, bodisi doma ali v kliniki, odvisno od navodil zdravnika ginekologa. Misoprostol povzroči krčenje maternice, kar posledično vodi do krčev in krvavitve, ki je lahko podobna močni menstruaciji.
Ženske se za prekinitev z zdravili pogosto odločajo, ker imajo občutek, da gre za manj invaziven poseg, ki ne vključuje direktnega posega v maternico. Po zaužitju obeh zdravil pride do umetne prekinitve nosečnosti v približno 98 % primerov. Med bivanjem v bolnišnici, ki običajno traja 3-4 ure, se ponavadi pojavi krvavitev, ki je nekoliko močnejša od običajne menstruacije.
Tarča: Splav - kdaj se začne življenje?
Medicina uporablja kombinacijo dveh zdravil: mifepristona (npr. Mifepriston, Mifegyne, 200 mg) in prostaglandina misoprostola. Po zaužitju prve tablete (mifepristona) se lahko pojavijo krči, podobni ali močnejši od menstrualnih, bolečina v medenici, slabost, bruhanje, glavobol in blaga krvavitev. Redko se zgodi, da ženska že po prvi tableti močno zakrvavi doma. V takšnem primeru je nujno takoj obiskati kliniko. Ko se ženska vrne na kliniko po 1 ali 2 dneh, mora biti tešča. Največkrat se misoprostol vstavi v nožnico, lahko pa se ga tudi zaužije ali raztopi v ustih (bukalna aplikacija). Ženska nato 3-4 ure leži, med tem časom pa se pojavijo krči maternice in močnejša krvavitev (v približno 70% primerov). Če v tem času ne pride do krvavitve, ženska prejme dodatne tabletke in ostane na oddelku še nekaj ur. Približno 25% žensk močneje zakrvavi doma ali po odpustu.
Medicinski splav je varen in učinkovit postopek, če se izvaja pod vodstvom usposobljenega zdravnika. Prav tako je časovno občutljiv, saj se učinkovitost in protokoli razlikujejo glede na gestacijsko starost nosečnosti. Izkušnje z uporabo tabletke za splav se lahko razlikujejo od osebe do osebe. Eden od primarnih stranskih učinkov aborativne tabletke so krči, ki lahko segajo od blagih do hudih. Krče povzroči krčenje maternice, da bi prekinilo nosečnost, in so nujen del procesa. Stopnja bolečine zaradi krčev je lahko podobna ali intenzivnejša od močne menstruacije. Skupaj s krči se pričakuje močna krvavitev. Poleg krvavitve in krčev lahko nekateri posamezniki doživijo tudi druge simptome, kot so slabost, bruhanje, driska, zvišana telesna temperatura, mrzlica ali utrujenost.
V določenih situacijah, kot so znana alergija na zdravila, huda oblika ali neurejena astma, srčna aritmija, zmanjšano delovanje ledvic ali jeter, visok krvni pritisk, huda slabokrvnost in nekatera druga redka obolenja, je potrebna skrajna previdnost pri uporabi teh zdravil, zato je vedno potreben temeljit pogovor z zdravnikom pred izvedbo. Če le-ta ugotovi, da ženska ni primerna kandidatka za prekinitev nosečnosti s tabletkami, ji bo svetoval kirurški splav.
Če gre za nosečnost do dopolnjenega 10. tedna, šteto od prvega dne zadnje menstruacije, se postopek prekinitve nosečnosti opravi na željo nosečnice. V primeru želje po prekinitvi nosečnosti v zgodnjem ali poznem stadiju najpogosteje uporabljamo metodo splava z zdravili. Metoda je izjemno učinkovita. Danes za umetno prekinitev nosečnosti uporabljamo učinkovini mifepriston in mizoprostol. Na postopek splava se je treba naročiti, s sabo pa vzeti zdravstveno kartico in podatek o krvni skupini. Ob sprejemu vas pregleda ginekologinja. Po pregledu prejmete tabletko mifepristona, ki jo zaužijete v ambulanti ali doma. Nato greste lahko domov. Drugi del prekinitve nosečnosti se opravi v bolnišnici zjutraj čez dva dni (v roku 36-48 ur) po zaužitju tablete mifepristona. Zdravstveno osebje vam v nožnico vstavi tableti mizoprostola, nato preživite od štiri do šest ur v bolnišnici na opazovanju. Zdravila sprožijo krče maternice ter krvavitev. Morebitne bolečine blažijo s protibolečinskimi zdravili. Med štiriurnim opazovanjem splavi 60-70 % nosečnic, preostale pa splavijo po odpustu iz bolnišnice doma. Stranski učinki, ki so zelo redki, so lahko slabost, zaprtje, bruhanje, driska, občutek napihnjenosti, izpuščaj na koži. Krvavitve, ki se pojavijo, so običajno tako močne kot menstruacija, v približno petih odstotkih pa močnejše. Še sedem dni lahko pričakujete menstruaciji podobno krvavitev, potem pa še približno pet dni rjavega izcedka.
Po prekinitvi nosečnosti je potrebna ultrazvočna kontrola čez 2-3 tedne pri izbranem ginekologu. Ob neuspešni prekinitvi nosečnosti z zdravili je potrebno prekinitev dokončati s kirurško metodo.
Kirurška Prekinitev Nosečnosti
Instrumentalni postopek prekinitve nosečnosti je običajno hitrejši, končna odločitev pa je seveda na strani ženske. Če govorimo o prekinitvi majhne nosečnosti, traja postopek, ki mu pravimo endometrijska aspiracija ali minimalni splav, le okoli ene minute. Ker pacientke včasih krvavijo in ker tudi ta postopek ni povsem neboleč, se pacientke včasih raje odločijo za instrumentalno prekinitev nosečnosti v splošni anesteziji.
Najpogosteje uporabljena in preizkušeno učinkovita kirurška metoda prekinitve nosečnosti je vakuumska aspiracija s kontrolo kirete (strgalke - kirurški instrument). Ta metoda je primerna predvsem za ženske, ki so že rodile, pa tudi za doječe matere. V zelo zgodnjem obdobju nosečnosti (pred 7. tednom) se lahko uporabi tudi metoda vakuumske aspiracije, pri kateri pa za izvedbo ni potrebna splošna anestezija. Poseg opravi ginekolog v operacijski sobi, običajno v splošni anesteziji (zdravila dobite v žilo). Pred posegom morate biti tešči (nič zaužite hrane in tekočine vsaj 6 ur). Med posegom operater razširi maternični vrat in v maternico vstavi kovinsko cevko, s katero izsesa nosečnostno tkivo. Poseg traja približno 15 minut. Med posegom ne čutite bolečine. Možni zapleti operativnega posega so redki, vključno s poškodbo maternice in materničnega vratu ter infekcijo. Krvavitev po posegu je ponavadi manjša od običajne menstruacije in lahko traja še do 7 dni. Bolečina po posegu je navadno zelo blaga. Priporoča se kontrola pri izbranem ginekologu čez 2-3 tedne.
Kirurški splav opravi ginekologinja v bolnišnici. Nosečnost prekine tako, da razširi kanal materničnega vratu in nato vsebino maternične votline posesa z aspiratorjem. Kadar je potrebno dodatno odstranjevanje, ginekologinja to opravi s posebnim instrumentom (kireto) v kratkotrajni splošni anesteziji. Med posegom ne čutite bolečine. Poseg je hiter, traja približno 15 minut, in varen, a kot pri vsakem kirurškem posegu pri njem obstaja majhna možnost zapletov (poškodbe maternice in materničnega vratu, okužbe). Če poseg poteka brez zapletov, lahko v spremstvu bolnišnico zapustite že nekaj ur po posegu. Ob odpustu vas ginekologinja seznani s potekom posega in vam da ustrezna navodila. Krvavitev po posegu je po navadi šibkejša od običajne menstruacije in lahko traja še do sedem dni. Bolečina po posegu je večinoma zelo blaga. Ob bolečini lahko vzamete sredstva za lajšanje bolečin (npr. Lekadol, Panadol).
Če prekinjamo višjo nosečnost in izvedemo klasično umetno prekinitev nosečnosti z anestezijo, oseba ostane v bolnišnici nekaj ur, na primer do popoldneva, zaradi anestezije. Če anestezije ni in če ni težav, pa jo lahko odpustijo takoj. Če med posegom ni prišlo do zapletov, lahko bolnišnico zapustite v nekaj urah, priporočljivo je v spremstvu svojcev ali partnerja.
Pri nosečnosti, ki je višja od 10 tednov, je treba oddati vlogo za odobritev umetnega splava na komisijo prve stopnje. Postopek za umetno prekinitev nosečnosti se začne na zahtevo nosečnice. Za nosečnico, ki je nerazsodna, zahtevajo umetno prekinitev nosečnosti njeni starši oziroma skrbnik. Zahtevo ženske, pri kateri nosečnost traja več kot deset tednov, obravnava komisija prve stopnje. Če komisija meni, da za umetno prekinitev nosečnosti niso izpolnjeni pogoji po 18. členu zakona, zavrne zahtevo za umetno prekinitev nosečnosti. V tem primeru lahko nosečnica predlaga, da o njeni zahtevi odloči komisija druge stopnje. Če komisija prve oziroma druge stopnje dovoli umetno prekinitev nosečnosti, napoti nosečnico z vso dokumentacijo v zdravstveno organizacijo, ki opravlja umetno prekinitev nosečnosti. Podrobne informacije o postopkih umetnega splava in kako poteka obravnava na komisijah - če ste noseči več kot deset tednov - prejmete pri ginekologu, ki izda napotnico za umetni splav.
Potencialni Zapleti in Okrevanje
Kot pri vsakem medicinskem posegu, tudi pri prekinitvi nosečnosti obstajajo potencialni zapleti in obdobje okrevanja. Vnetje je možen zaplet, zato je pomembno, da pacientke v primeru težav čim prej obiščejo zdravnika. Če je vnetje odkrito in zdravljeno dovolj zgodaj, običajno ne pusti posledic neplodnosti. Drugi stranski učinki so lahko nekoliko močnejša krvavitev, v izjemnih primerih pa tudi perforacija ali defekt maternice, vendar se to zgodi redko.
Možni zapleti pri kirurškem posegu vključujejo poškodbo ali predrtje maternice, obilnejšo krvavitev iz maternice, vnetje po posegu s posledično tvorbo zarastlin v votlini maternice, neuspešno izvedbo posega ali zaostale delčke produktov nosečnosti, ter zaplete zaradi anestezije (alergijske reakcije ali poslabšanje že obstoječe bolezni). V takšnem primeru vas zadržijo v bolnišnici dlje časa, ukrepajo glede na zaplet in poskrbijo za vašo varnost, kar praviloma zahteva dodatno terapijo (antibiotiki, analgetiki, drugi obsežnejši operativni posegi itd.).
V 3-5 % primerov je postopek prekinitve nosečnosti z zdravili neuspešen, kar se lahko pokaže šele po odhodu domov. Po odhodu domov svetujemo nekaj dni (3-5) bolniškega staleža. Prve dni je lahko prisotna menstruaciji podobna krvavitev, nato pa še nekaj dni rjavega izcedka. V primeru uspešne prekinitve nosečnosti z zdravili, naslednji kontrolni pregled pri izbranem ginekologu opravite 14 dni kasneje.
Ob močni krvavitvi, povišani telesni temperaturi in močnih krčevitih bolečinah v dneh po posegu je potreben takojšen pregled pri ginekologu zaradi možnih zapletov (vnetje, zaostali deli nosečnosti). Doma lahko krvavitev traja še 7-14 dni (odvisno od načina prekinitve). Bolečine so ponavadi blage. Ob bolečini lahko vzamete sredstva za lajšanje (Lekadol, Panadol). V primeru močnejše krvavitve s krčevitimi bolečinami, povečane telesne temperature (nad 38 °C) je potreben nujen pregled. Nekaj dni se odsvetujejo spolni odnosi, težje fizično delo, kopanje in uporaba tamponov, zaradi povečanega tveganja za infekcije. Priporočamo tuširanje. Naslednja menstruacija ponavadi pride čez 4-5 tednov po posegu.
Priporočljiva je kontrola pri izbrani ginekologinji čez dva do tri tedne. V sicer redkih primerih, da umetna prekinitev nosečnosti ni bila uspešna, je potreben ponoven kirurški poseg (abrazija). Po posegu se odsvetujejo spolni odnosi, težje fizično delo, kopanje in uporaba tamponov zaradi povečanega tveganja za okužbe. Priporoča se prhanje namesto kopanja.
Če med posegom ni prišlo do zapletov, lahko bolnišnico zapustite v nekaj urah, priporočljivo je v spremstvu svojcev ali partnerja. Svetuje se 3-5 dni bolniškega staleža - počitek, uporaba analgetikov po potrebi (ibuprofen, paracetamol). Prvih nekaj dni je pričakovana krvavitev podobna menstruaciji, ki se mora postopoma zmanjševati, dokler se ne spremeni v blage, rjave izcedke. Krvavitev oziroma izcedki lahko po umetni prekinitvi nosečnosti trajajo tudi mesec dni. Med tem časom se odsvetuje uporaba tamponov. Spolni odnosi, kopanje oziroma namakanje v vodi, obisk savne, ipd. se odsvetujejo, dokler je prisoten krvav/rjav izcedek.
Psihološka Podpora in Kontracepcija
V času odločanja o prekinitvi nosečnosti in po posegu je ključnega pomena psihološka podpora. Na voljo so strokovnjaki, kot so psihologi in socialni delavci, ki so usposobljeni za nuditev pomoči. Če se pacientka odloča, ali prekiniti nosečnost ali ne, ji lahko osvetlijo vse vidike nosečnosti in prekinitve nosečnosti. Ta podpora je ključna za obravnavo čustvenih stisk, ki jih takšna odločitev pogosto prinaša.
Splav je medicinski poseg za prekinitev nosečnosti in predstavlja osnovno zdravstveno oskrbo, ki jo potrebujejo milijoni žensk, deklet in drugih oseb, ki lahko zanosijo. Dostop do varne in zakonite storitve splava pa žal še zdaleč ni zagotovljen za vse, ki bi ga morda potrebovali, kljub dejstvu, da so potrebe po prekinitvi nosečnosti pogoste. Dostop do splava je ena najbolj spornih tem na svetu. Splavi se dogajajo povsod, ne glede na to, kaj pravi zakon. Prekinitev nosečnosti je pogosta odločitev, ki jo sprejme na milijone ljudi - vsako leto se namreč četrtina nosečnosti konča s splavom. Ne glede na to, ali je splav zakonit ali ne, ga ljudje potrebujejo.
Po podatkih Guttmacherjevega inštituta, neprofitne organizacije za reproduktivno zdravje s sedežem v ZDA, je stopnja splava v državah, ki splav v celoti prepovedujejo ali ga dovoljujejo le v primerih, ko je ogroženo življenje ženske, 37 na 1000 ljudi. V državah, ki splav dovoljujejo, pa je ta stopnja 34 na 1000. Kljub omejevanju in preprečevanju dostopa do splava, ljudje splav potrebujejo. Prepovedi in omejitve zato ne prispevajo k zmanjšanju števila splavov, temveč le prisilijo ljudi k nevarnim metodam splava. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) opredeljuje nevarne splave kot »postopek za prekinitev nenamerne nosečnosti, ki ga izvajajo osebe brez potrebnega znanja ali v okolju, ki ne ustreza minimalnim zdravstvenim standardom, ali oboje«. Ocenjujejo, da se vsako leto po svetu opravi 25 milijonov splavov v nevarnih okoliščinah, od tega velika večina v državah v razvoju. V nasprotju z zakonitim splavom, ki ga opravi usposobljen zdravstveni delavec_ka, imajo lahko nevarni splavi usodne posledice. Po podatkih SZO so tretji najpogostejši vzrok smrti mater po vsem svetu.
V državah, ki omejujejo dostop do splava, ga zakon običajno dovoljuje le v redkih izjemah, na primer, kadar je nosečnost posledica posilstva ali incesta, v primerih hude in smrtne okvare ploda ali kadar obstaja tveganje za življenje ali zdravje noseče osebe. Marginalizirane skupine so zaradi tovrstnih restriktivnih zakonodaj nesorazmerno bolj prizadete, saj nimajo sredstev, da bi varen in zakonit način splava poiskale v drugi državi. Dokazano je, da je število splavov višje v državah, kjer je dostop do kontracepcije omejen. Število splavov pa je nižje tam, kjer imajo ljudje, vključno z mladimi, informacije o sodobnih kontracepcijskih metodah in dostop do njih.
V zadnjih 25 letih je več kot 50 držav spremenilo svoje zakonodaje, da bi omogočilo večji dostop do splava, s tem priznavajoč ključno vlogo, ki jo ima dostop do varnega splava pri zaščiti življenj in zdravja žensk. Irska se je tem državam pridružila nedavno. Nekatere države pa kljub tem težnjam po reformi zakonodaje ohranjajo diskriminatorne zakone, ki prepovedujejo splav v skoraj vseh okoliščinah. Po podatkih SZO 40 odstotkov vseh žensk v rodni dobi živi v državah z zelo restriktivnimi zakoni o splavu ali v državah, kjer je splav zakonit, vendar težko in omejeno dostopen. Tudi v državah z večjim dostopom do zakonitega splava se lahko nosečnice še vedno soočajo s številnimi omejitvami in ovirami pri dostopu do storitev, kot so stroški, pristransko svetovanje in obvezne čakalne dobe.
Dostop do splava ne potrebujejo le cisspolne ženske in dekleta (ženske in dekleta, ki jim je bil ob rojstvu pripisan ženski spol in se ta ujema z njihovo spolno identiteto). Ena izmed največjih ovir pri dostopnosti splava za omenjene skupine je omejena zdravstvena oskrba. Tisti, ki jo imajo, pa se lahko soočajo s stigmo, pristranskostjo in domnevami, da kontracepcije, informacij in storitev, povezanih s splavom, v resnici ne potrebujejo. Po podatkih National LGBTQ Task Force je 28 odstotkov transspolnih oseb poročalo o nadlegovanju v zdravstvenih ustanovah, 19 odstotkov pa o popolni zavrnitvi zdravstvene oskrbe zaradi statusa transspolnosti. Več omenjenih primerov je med temnopoltimi skupnostmi.
Kriminalizacija splava lahko privede do tega, da zdravstveno osebje ne razume omejitev zakona in jih uporablja neustrezno in pod drugačnimi pogoji, kot jih predvideva zakon. Do tega lahko pride zaradi različnih razlogov, kot so osebno prepričanje, stigmatizacija splava, negativni stereotipi o ženskah in dekletih ter strah pred kazensko odgovornostjo. Zavračanje zdravstvenih storitev, vključno s storitvami na področju reproduktivnega zdravja, ki jih potrebuje le skupina ljudi, je oblika diskriminacije. Stališče Odbora Konvencije Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW) je, da so zakoni, ki omejujejo splav, diskriminacija žensk. Diskriminirane pa niso le ženske, ampak vse osebe, ki lahko zanosijo. Mišljenje, da je splav nezakonit ali nemoralen, med drugim vodi v stigmatizacijo žensk in deklet s strani zdravstvenega osebja, družinskih članov in sodstva. Zato ženske in dekleta, ki želijo opraviti splav, tvegajo diskriminacijo in nadlegovanje.
Dostop do varnega splava je človekova pravica. V skladu z mednarodnim pravom o človekovih pravicah ima vsakdo pravico do zdravja in življenja brez nasilja, diskriminacije, mučenja ali krutega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Pravo o človekovih pravicah jasno določa, da so odločitve o našem telesu samo naše - to je telesna avtonomija. Prisiliti nekoga, da donosi neželeno nosečnost ali da izbere nevarno metodo splava, je kršitev človekovih pravic, ki krši pravico do zasebnosti in telesne avtonomije. Osebe, ki nimajo možnosti izbire, se mnogokrat zatečejo k nevarnim metodam splava in s tem tvegajo tudi pregon in kazen, vključno z možnostjo zaporne kazni. Dostop do splava je torej temeljno povezan z zaščito in podpiranjem človekovih pravic žensk, deklet in drugih, ki lahko zanosijo. Amnesty International poudarja, da mora vsakdo imeti svobodo pri sprejemanju odločitev o svojem telesu in o svojem reproduktivnem življenju, vključno s tem, kdaj in če bo imel otroke.
Deklaracija o terapevtski prekinitvi nosečnosti je dokument Svetovnega zdravniškega združenja (SZZ), v katerem so opisana stališča in postavljene smernice glede izvajanja postopka umetne prekinitve nosečnosti. Deklaracija je bila sprejeta na 25. skupščini SZZ leta 1970 v Oslu in je, kljub temu da jo je sprejela skupščina SZZ, neobvezna za nacionalna zdravniška združenja. SZZ v deklaraciji zahteva, da naj bo prekinitev nosečnosti opravljena le kot terapevtski poseg in ob tem dovoljuje, da zdravnik njegovo izvedbo tudi odkloni. Zdravnikova pravica do zavrnitve je pogojena z možnostjo zagotovitve nadomestnega specialista, ki bo poseg opravil. Deklaracija govori izključno o medicinski indikaciji za splav in se ne dotika populacijsko načrtovanih prekinitev nosečnosti - t.i. socialne indikacije.
V Sloveniji je opisano področje urejeno s Kodeksom medicinske deontologije Slovenije, Zakonom o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok (ZZUUP) in 55. členom Ustave Republike Slovenije. Besedilo deklaracije je bilo potrjeno na 25. skupščini SZZ. Deklaracija je sestavljena iz 7. členov. V uvodnem členu SZZ poudarja temelje zdravnikovega poslanstva, ki jih opisuje Ženevska zdravniška zaobljuba. Ta del deklaracije je zapisan kot prolog, v katerem avtor jasno opredeli primarno zdravnikovo vlogo, tj. "spoštovanje in ohranjanje človeškega življenja od njegovega spočetja dalje". V drugem členu SZZ opozarja na morebitna razhajanja med interesi nosečnice in interesi njenega še nerojenega otroka. Takoj zatem poudari, da so stališča o življenju še nerojenega otroka večplastna in med ljudmi različna. Deklaracija v 3. členu razlaga, da pogosto obstajajo razlike med znanstveno utemeljenimi resnicami glede življenja in stališči nosečnice, ki izvirajo iz njenega osebnega prepričanja in osebne vesti. Člen se končuje z zahtevo, da moramo pri odločanju upoštevati in spoštovati obe gledišči. V 4. členu deklaracije SZZ pove, da predpisovanje stališč in pravil v zvezi z umetno prekinitev nosečnosti ni dolžnost zdravniškega stanu, ki pa si mora kljub temu prizadevati za varstvo bolnikov in pravice zdravnikov. Iz tega izhaja stališče SZZ, ki meni, da se prekinitev nosečnosti lahko opravi le kot terapevtski ukrep. 6. člen daje zdravniku pravico, da izvedbo posega zaradi osebnih prepričanj in moralnih zadržkov tudi odkloni, vendar le pod pogojem, da zagotovi za nadaljnje zdravljenje drugega, usposobljenega zdravnika.
tags: #dekleracija #o #prekinitvi #terapevtske #nosecnosti