Vprašanje pravice do splava je v Evropi že vrsto let predmet intenzivnih razprav, ki pogosto zajamejo tako pravne, etične kot tudi globoko osebne vidike. V zadnjem času je debata ponovno oživela, zlasti po izjavi evropskega poslanca Mateja Tonina, ki je v oddaji Politično s Tanjo Gobec 16. novembra trdil, da »je v vseh 27 članicah Evropske unije splav dovoljen.« Ta izjava, podana v kontekstu evropske državljanske pobude »Moj glas, moja odločitev«, ki jo vodi slovenska nevladna organizacija Inštitut 8. marec, odpira ključno vprašanje: ali je splav v EU res enako dostopen in dovoljen v praksi, kot to nakazuje formalna zakonodaja?
Pravna oblika splava: Izjema ali pravica?
Trditev Mateja Tonina bi lahko zavrnili z opozorilom, da je zakonsko dovoljen splav pravno pogosto oblikovan kot izjema od temeljne prepovedi splava. Kot pojasnjuje socialna in politična psihologinja Marjeta Mencin, prvopodpisnica pobude »Moj glas, moja odločitev«, takšno pojmovanje ni le posredno. Nemška zakonodaja na primer splav še vedno neposredno opredeljuje kot nezakonitega, razen v primeru življenjske ogroženosti nosečnice pa ga, ob izpolnjevanju nekaterih dodatnih in natančno določenih pogojev, ne kaznuje. To pomeni, da je pravica do umetne prekinitve nosečnosti v vseh državah EU tako pravno kot dejansko omejena.
V številnih članicah je dostopnost splava iz različnih razlogov tako otežena, da je poseg za večino žensk dejansko nedostopen. Zanje je zato dejstvo, da je splav uzakonjen, praktično nerelevantno. »Natanko to dejstvo, torej nedostopnost zakonsko dovoljenega splava, je razlog za pobudo Inštituta 8. marec,« poudarja Mencin.
Formalna dostopnost ne zagotavlja dejanske možnosti
Jasna Podreka, profesorica na oddelku za sociologijo na ljubljanski filozofski fakulteti, je Toninovo trditev označila za zavajajočo. »Takšne izjave zmanjšujejo resnične izkušnje žensk ter spregledajo sistemske in praktične ovire, ki so v mnogih evropskih državah zelo resne in lahko pomembno vplivajo na njihovo zdravje in življenjske okoliščine.« Podreka opozarja, da Toninova trditev zanemarja dejstvo, da formalnopravna ureditev dostopnosti splava v 27 državah EU ni enotna, obenem pa formalna dostopnost še zdaleč ne zagotavlja dejanske možnosti uporabe te zdravstvene storitve v praksi.
Po njenem mnenju dejanska dostopnost pomeni, da lahko ženska splav opravi pravočasno, varno, brez diskriminacije in finančno dosegljivo. »Večina držav splav pravno omogoča, vendar že primera Poljske in Malte jasno kažeta, da zakonodaja ni povsod enaka in da splav v nekaterih državah tudi formalnopravno ni dostopen pod enakimi pogoji.«
Primeri Poljske in Malte: Zakonodaja v praksi
Po aktualni različici poljskega zakona o načrtovanju družine, zaščiti človeškega zarodka in pogojih za dopustnost splava, ki velja od leta 2021, je splav dovoljen ob ogroženosti nosečničinega življenja ali zdravja. Izjemoma je dopusten tudi, če obstaja utemeljen sum, da je nosečnost posledica kaznivega dejanja, kot je posilstvo. Kljub temu pa so podatki zaskrbljujoči. Odbor evropskega parlamenta za pravice žensk in enakost spolov (FEMM) je v sporočilu za javnost z dne 11. novembra 2021 navedel, da so v desetih mesecih tega leta na Poljskem splav zaradi ogroženosti življenja in zdravja v bolnišnicah opravili le 300 ženskam. Human Rights Watch je v poročilu, objavljenem 14. septembra 2023, pojasnil, da je od januarja 2021 na Poljskem umrlo najmanj šest žensk, ker jim zdravniki kljub za življenje in zdravje ogrožajočim zapletom niso prekinili nosečnosti, čeprav je to po tamkajšnji zakonodaji dopusten razlog za splav.
Novela malteškega kazenskega zakonika, veljavna od leta 2023, določa, da je splav dovoljen, kadar je opravljen z namenom reševanja nosečničinega življenja in varovanja njenega zdravja. Dovoljeno ga je izvesti tudi, če nosečnica trpi zaradi zdravstvenega zapleta, ki lahko neposredno ogrozi njeno življenje ali zdravje in povzroči smrt. Izvedbo posega morajo odobriti trije zdravniki. Avtorji članka, objavljenega v BMJ Sexual and Reproductive Health, so pojasnili, da so bile možnosti za prekinitev neželene nosečnosti za ženske na Malti vedno omejene. V preteklosti so Maltežanke, ki so želele opraviti splav, bodisi odpotovale v katero od držav, kjer je bil poseg zakonit, bodisi so obdržale plod. Neuradna ocena sicer navaja, da vsako leto najmanj 300 žensk s stalnim prebivališčem na Malti prekine nosečnost, čeprav Malta nima uradnih statističnih podatkov o splavih. Po malteškem kazenskem zakoniku pa so za tistega, ki povzroči splav, zagrožene kazni od osemnajst mesecev do tri leta zapora, enaka kazen doleti tudi žensko, ki sama prekine nosečnost ali privoli v uporabo sredstev za izvedbo prekinitve nosečnosti.
Ovire pri dostopnosti: Od gestacijske dobe do ugovora vesti
Poročilo Amnesty International o dostopnosti splava v Evropi navaja, da je umetna prekinitev nosečnosti na nosečničino zahtevo v večini držav EU, tudi v Sloveniji, dovoljena pod pogojem, da se poseg izvede do določenega tedna nosečnosti. Splav je po Evropi na splošno reguliran v nacionalnih kazenskih zakonikih, a na različnih ravneh, pri čemer vsa določila ne vplivajo negativno na dostopnost splava. Italijanski zakon na primer skupinam »z ustreznimi izkušnjami na področju podpore materinstvu« omogoča dostop do javnih podpornih centrov, v katere se ženske, ki razmišljajo o splavu, zatečejo po nasvet.
Nemška zakonodaja sicer določa, da umetna prekinitev nosečnosti ni kazniva, če nosečnica poseg zahteva sama in zdravniku z izjavo dokaže, da se je o tem posvetovala vsaj tri dni pred izvedbo. Poleg tega mora prekinitev opraviti zdravnik, od spočetja pa ne sme miniti več kot 12 tednov. Če ti pogoji niso izpolnjeni, je za izvajalca zagrožena kazen do tri leta zapora ali denarna kazen, nosečnico pa lahko kaznujejo z zaporom do enega leta ali denarno kaznijo. Kazniv je tudi poskus prekinitve nosečnosti, a se nosečnice zanj ne kaznuje.
Poleg omejitev glede gestacijske dobe in kriminalizacije, dostop do splava ovirajo tudi visoki stroški posega v državah, kjer nacionalni zdravstveni sistem ne krije te storitve, kot so denimo Avstrija, Bolgarija, Hrvaška, Ciper, Češka, Nemčija in Latvija. Veliko je tudi primerov zavračanja izvedbe posega zaradi ugovora vesti, ki so še posebej razširjeni v Italiji in na Hrvaškem. V Italiji je opravljanje tega posega zavračalo 64,6 odstotka ginekologov. Nekatere hrvaške nosečnice prekinitev nosečnosti izvedejo v Sloveniji, kjer je med letoma 2019 in 2024 splav opravilo 1260 prebivalk Hrvaške.
Zakoni o splavu: Čas za liberalizacijo? Irski referendum sproža razpravo po vsej Evropi
Ugovor vesti in strokovnost v javnem zdravstvu
Na problematičnost ugovora vesti posebej opozarja Jasna Podreka. Pojasnjuje, da se ta pojavlja v institucijah, ki bi morale po svoji naravi zagotavljati enakopravno obravnavo vseh pacientk. »V javnem zdravstvu mora veljati strokovnost, ne osebna moralnost. Pravica v praksi ni pravica, če je njena uresničitev odvisna od osebnih prepričanj posameznika znotraj sistema.«
Matej Tonin je sicer pojasnil, da je svojo trditev izluščil iz istih informacij, kot so jih zbrali v uredništvu, in dodal: »Niti v eni članici EU od leta 2023 dalje splav ni prepovedan.« Vendar pa je pomembno poudariti, da je objava, ki uporablja točne podatke, vendar jih pojasnjuje na zavajajoč način, manipulacija, ki lahko pripelje do napačnih ali nepravilnih zaključkov.
Zavestna odločitev za splav: Čustveni vidiki
Glede na to, da je tema splava politično zelo obremenjena, mnogi ljudje to vidijo kot nikoli končano bitko med tistimi, ki so »za življenje« in drugimi, ki so za svobodno izbiro. Toda v resničnem življenju ima ta odločitev in vsi pripadajoči občutki veliko širši spekter. Ženska, ki se zaradi takšnih ali drugačnih razlogov samovoljno odloči za prekinitev nosečnosti, se po posegu pogosto sprašuje, ali se je odločila prav. Nekatere so celo prepričane, da v tem primeru nimajo pravice žalovati, saj da je bil splav njihova izbira.
Dejstvo je, da je odločitev za splav zelo osebna zadeva, ki jo vsaka ženska dojema in sprejema drugače in na svoj način. Za nekatere je odločitev za prekinitev nosečnosti sprva nekaj zelo preprostega, kasneje pa lahko sproži tesnobo ali celo depresijo. Velikokrat se pojavita tudi dva nasprotujoča si občutka - po eni strani olajšanje, po drugi obžalovanje. Vsak zaključek oz. prekinitev nosečnosti je namreč tudi prekinitev nekega hormonskega stanja, ki lahko sproži težja čustva, zelo podobna tistim, ki se pojavijo pri spontanem splavu. Poleg vseh običajnih čustev, ki spremljajo žalovanje, se lahko pri ženski pojavijo tudi težave s spanjem, težave s samopodobo, težave v odnosih, suicidalne misli. Nepredelana čustva se lahko kasneje vrnejo v še težji obliki, zato je prav, da ženska izžaluje bolečino.
Urša, 32 let, je delila svojo izkušnjo: »Na začetku je bilo čisto enostavno. Rekla sem si, pač ga ne bom imela, saj je bil plod kratke afere, zato se mi je zdelo samoumevno, da grem splavit. A čez nekaj dni po tem dejanju, me je začelo razjedati vprašanje, kaj pa če sem storila narobe? Kakšen bi bil? Kako bi bilo živeti z njim? Nisem mogla narediti reza - zdaj je pa konec, gremo naprej, ni se zgodilo. Pač ne gre tako … rabila sem tri mesece, da sem predelala misli in občutke. Ni tako enostavno.«
Spontani splav: Neizrečena bolečina in proces žalovanja
Če pustimo zavestno določitev za splav ob strani, pa se v določenih primerih zgodi, da pride do spontanega splava, ki je za žensko čustveno zelo boleč. Ob tem ženska doživlja celoten spekter občutkov, kot so bes, jeza, žalost, obžalovanje, šok, krivda, sram, občutki nevrednosti in podobno. Vsi načrti, sanje in upanje v prihodnost se nenadoma razblinijo, ostane le še praznina, ki močno boli. Ne glede na to, na kakšen način žaluje ženska, je pomembno, da si vzame čas za priznanje in izražanje vseh občutkov in da jih ne skuša potlačiti. Nekatere namreč zmotno mislijo, da bodo pometle vse doživeto pod preprogo in šle naprej, kot da se ni nič zgodilo. To pa ni najboljša ideja, saj občutkov s tem ne izničimo, pač pa so še vedno prisotni. Nepredelana čustva se lahko kasneje vrnejo v še težji obliki, zato je prav, da ženska izžaluje bolečino.
Mnogim pomaga izgubo preoblikovati skozi ustvarjanje, kot je denimo:
- risanje ali slikanje občutkov;
- pisanje pisma nerojenemu otroku;
- pisanje pesmi o občutkih ali pisanje pesmi nerojenemu otroku;
- pisanje zgodbe o splavu, od trenutka ko je ženska izvedela za nosečnost pa do zdaj.
Pomagajo tudi druge oblike izražanja, kot so ples, petje, igranje inštrumenta (če je ženska glasbenica), različne oblike športnih aktivnosti, sprehodi v naravo.
Dejstvo je namreč, da se nekatere ženske z izkušnjo splava, pa naj bo ta zavesten ali spontan, počutijo v svojih izkušnjah osamljene, zato mnoge ne čutijo, da bi izkušnjo lahko delile z drugimi. To je precej pogosto v primeru, če ženska prihaja iz zelo konzervativne družine ali okolja. Splav je ponekod še vedno tema, ki je povezana z velikim obsojanjem, ne glede na razlog izgube otroka.
Podpora partnerja in strokovna pomoč
Celovita podpora partnerja je velikega pomena, saj se izguba otroka nanaša tudi nanj. Potrebno je poudariti, da tudi moški občutijo izgubo, le da na nekoliko drugačen način. V primeru izgube zaželenega otroka, je pomembno, da se partnerja zmoreta pogovarjati o tej temi odprto, iskreno in brez kakršnegakoli obtoževanja. Pomembno je sočutje in razumevanje na obeh straneh. Tako kot pri vseh drugih kritičnih življenjskih obdobjih, lahko tudi to prinese utrditev partnerske zveze in dodatno zbližanje. V nekaterih primerih, pogosteje pa tam, kjer so bile med partnerjema že prej prisotna nesoglasja, pa lahko dogodek partnerja tudi razdvoji. To se zgodi zlasti v primerih, če partnerjeva reakcija, obnašanje in podpora niso takšni, kot si ženska predstavlja. Treba je vedeti, da moški žalujejo in se soočajo s težjimi temami nekoliko drugače. A če strnemo, si lahko oba vzajemno zagotovita dragoceno podporo, zato je pomembno, da se o občutkih pogovarjata in seveda poiščeta strokovno pomoč, če se to izkaže za potrebno.
Če partnerski odnos zaradi kakršnihkoli razlogov ne nudi tolikšne bližine in zaupanja, potem je koristno, da si ženska v primeru težjih in dlje časa trajajočih občutkov poišče pomoč pri strokovnjaku, ki pozna področje žalovanja po izgubah. Varen prostor, kjer ni prostora za obsojanje ter sočutje neodvisne osebe je v večini primerov zelo osvobajajoča izkušnja, ki pripomore k lažjemu in bolj učinkovitemu soočanju z izgubo.
Pogosti vzroki za spontani splav in starostna meja
Dr. Žiga Jan, specialist ginekologije, pojasnjuje, da so najpogostejši vzroki za nenačrtovano predčasno prekinitev nosečnosti genetske napake zarodka, večinoma naključne, ki pojasnijo 40% spontanih splavov. Pogosto se tudi ne razvije zarodek, zlasti pri spontanih splavih pred osmim tednom nosečnosti. Med pogostejšimi vzroki so še antifosfolipidni sindrom ter nezadostno delovanje rumenega telesca (kar vodi v relativno pomanjkanje progesterona). Med znane vzroke prištevamo sladkorno bolezen nosečnice ali pa miome maternice.
Primerjava s podatki iz preteklosti glede pogostosti spontanih splavov ni povsem mogoča, saj je bila ginekologija drugačna. Danes več žensk uporablja kontracepcijo, redkeje zanosi in nosečnost tudi časovno bolj načrtuje. Na voljo so tudi zelo natančni domači testi za nosečnost. Po drugi strani je povprečna starost nosečnic narasla, kar pomeni, da se ženske kasneje odločajo za družino. Ravno starost pa je eden poglavitnih dejavnikov tveganja za spontani splav: pri tridesetletnici je jajčece že 30 let zaustavljeno pri delitvi kromosomov, zato po 35. letu vsako leto prinaša dodatno tveganje za kromosomske napake. Kljub temu pa se ocenjuje, da 10-20% nosečnosti še vedno konča s spontanim splavom. Po 35. letu se spontani splavi povečajo na 25%, po 40. letu pa še naprej. Verjetnost, da bo ženska imela dva zaporedna spontana splava, je manj kot 3%, verjetnost, da bo imela tri zaporedne spontane splave, pa je manj kot 1%, kar pomeni, da ima ženska s kar tremi spontanimi splavi zagotovo medicinski razlog. Ob pretehtanju individualnih dejavnikov posamezne pacientke se ginekologi dostikrat odločijo za preiskave že po drugem spontanem splavu, še posebej za pacientke, starejše od 35 let. Nekje 3-5% spontanih splavov je zaradi genetske napake, ki jo prenašajo starši.
Vpliv življenjskega sloga in etična dilema uporabe tkiva
Opustitev kajenja in alkohola ter zdrav življenjski slog lahko preprečita marsikakšen spontani splav. Glede ravnanja s človeškim tkivom po splavu je poudarjeno, da se z njim ravna spoštljivo. Prevzeti ga mora specializirano podjetje, ponavadi se ga kremira. Velikokrat potrebujemo tkivo za dodatne preiskave, npr. patološki pregled ali genetsko analizo. Uporaba zarodka za medicinske raziskave ni dovoljena brez soglasja pacientke, odstop drugim npr. farmacevtskim podjetjem pa je prepovedan. Če gre že za malo večje plode, se jih velikokrat pokoplje v skupnem grobu.
Ginekologi se zavedajo stiske ob izgubi nosečnosti. Najtežjih oblik žalovanja, bolezenskih, je k sreči malo. Pacientke velikokrat potrebujejo psihologa, da bi prebrodile akutno fazo žalovanja. V Avstriji so psihologi na voljo, vendar ne vedno brezplačno.
Ponovna zanositev in vpliv starosti
V primeru spontanega splava, če ženska zanosi v prvih treh mesecih, je tveganje za ponovni spontani splav kar 50%. Veliko parov poroča, da se po izkušnji spontanega splava soočajo s težavo pri ponovnem doseganju zanositve. Starost pacientk je pri tem zelo pomemben dejavnik, saj jajčniki po 35. letu pešajo oz. ne delujejo več brezhibno. Za take pare je to lahko zelo frustrirajoče, saj jih preganja čas. Pri zdravih parih, ob spolnih odnosih od 2 do 3-krat tedensko, je v času enega leta zanositev mogoča pri 80%, v dveh letih pa 85-90%.
Vprašanja dialoga in svobode odločanja
V povezavi s performansom Prešernove nagrajenke Simone Semenič je izpostavljeno presenečenje in hkrati predvidljivost, da je predsednica prekinila sodelovanje z mlado aktivistko, ki se je vpletla v protest proti pravici do splava. Nataša Pirc Musar načeloma sicer podpira pravico do splava, a je bila kritizirana, da jo bolj kot svobodno odločanje skrbi, kaj bodo rekli drugi. Njeno ravnanje je sprožilo vprašanje o naravi »spoštljivega dialoga« med nasprotniki in zagovorniki splava, o filozofski ali medicinskoetični debati o tem, kdaj zarodek postane človek, ki mu pripadajo človekove pravice, ter o uporabi jezikovnih figur s strani antiaborcionističnih fanatikov.
Ocenjeno je, da je »spoštljiv dialog«, kot si ga predstavlja predsednica, iluzija in demagoška prevara. Opozorjeno je na nevarnost, da bi se lahko pravica do splava v prihodnosti zmanjšala ali celo odpravila, če bi se z nasprotniki vzpostavil »spoštljiv dialog«.
Ustavna pravica do odločanja o rojevanju
Natančno branje 55. člena Ustave RS razkriva, da v njem sicer ni izrecno zapisano, da je splav dovoljen ali da ima noseča ženska pravico do splava, če se odloči, da ne bo nadaljevala nosečnosti. Tam samo piše, da je »odločanje o rojevanju otrok […] svobodno«. To svobodno odločanje je lahko predmet različnih interpretacij, kar odpira prostor za nadaljnje razprave.
Pro-life stališča in posledice splava
Pro-life gibanje poudarja, da je splav uboj otroka, ki je od trenutka spočetja edinstveno in neponovljivo človeško bitje. Kljub temu, da so okoliščine, ki navajajo žensko k splavu, lahko tragične, kot je nosečnost posledica posilstva ali pa otroku diagnosticirajo hudo bolezen, pa se trdi, da ene tragedije ni mogoče odpraviti z drugo. Poudarja se, da bi osnovne človekove pravice morale biti zagotovljene vsem, vključno z nerojenimi otroki, ki so prikrajšani za življenje. Opozarja se tudi na škodljive posledice splava na žensko, tako na čustvenem, duševnem, socialnem kot tudi telesnem nivoju, ter na trpljenje preostalih članov družine.
Splav kot kompleksna čustvena izkušnja
Splav je za vsako žensko težka izkušnja in izguba. Gre za smrt njenega otroka. Pogosto se ženske poglabljajo v občutke krivde, s katerimi je zelo naporno živeti, ker je bila tukaj do neke mere vključena tudi njihova lastna volja. Dejanje je v nasprotju z materinskim nagonom, ki je položen v žensko naravo. Hormoni poskrbijo, da so se že začeli razvijati zametki navezanosti med materjo in otrokom. Kljub težki racionalizaciji in zanikanju se odvija neko žalovanje, ki ga ženska ne sme izraziti niti sama sebi. Zavedati se je treba, da je umeten splav čustveno zelo kompleksen in težek dogodek, ki potrebuje čustveni proces žalovanja in odpuščanja. Do tega je težko priti sam, brez varnega in sočutnega odnosa. Izkušen, sočuten terapevt lahko ženski, ki se bori s krivdo in obžalovanjem, pomaga začutiti in ovrednotiti globino njene izgube, da lahko zaključi nedokončan proces žalovanja. Samodestruktivni mladostnici lahko pomaga »splezati« iz zanikanja, omogoči razumeti njeno ambivalentnost in ji pomaga ponovno obuditi občutek lastne vrednosti.
Osebne izkušnje in soočanje s posledicami
Zgodbe posameznic razkrivajo globino čustvene stiske, ki jo prinaša izkušnja splava. Ena izmed avtoričinih sogovornic pripoveduje o svoji izkušnji spontanega splava, o hladnem sprejemu v bolnišnici, ki je temeljil na napačni predpostavki, da se je za splav odločila sama. Ta izkušnja je poudarila razliko med spontanim splavom in zavestno odločitvijo za prekinitev nosečnosti ter s tem povezano stigmatizacijo. Po izgubi otroka se je soočala s praznino, žalovanjem in potrebo po ponovni želji po materinstvu.
Druga zgodba opisuje izkušnjo zavestne odločitve za splav zaradi nepripravljenosti partnerja in lastne nezrelosti. Ta odločitev je prinesla globoko obžalovanje in zavedanje o minljivosti življenja ter željo po tem, da se takšno dejanje ne ponovi. Izpostavljena je tudi težka izkušnja žensk, ki se soočajo z neželeno nosečnostjo, pogosto brez podpore partnerja ali staršev, ter s strahom pred obsojanjem okolice.
V drugem primeru je bila ženska izpostavljena očetovemu posilstvu, kar je vodilo v nosečnost in nadaljnje zaplete v družinskih odnosih. To odpira vprašanje, ali je v takšnih okoliščinah splav še vedno umor ali pa je povzročilo rojstvo samo po sebi že umor.
Razlogi za splav in starostna skupina
Za splav obstaja milijon razlogov, zato ga ne bi smeli kar tako prepovedati. Veliko splavov se opravi tudi pri ženskah med 30 in 40 letom, ki se morda soočajo s pogoji, ki jim jih postavljajo delodajalci, ali pa se preprosto še ne čutijo pripravljene biti matere. Tudi ženske v tej starostni skupini se lahko odločijo za splav, ker še niso pripravljene biti mati. Nekatere ženske pa si po dveh ali treh otrocih ne želijo več otrok, a so na kontracepcijo pozabile.
Vprašanje posvojitve in materinstva
V primeru, ko ženska ne more imeti svojih otrok, se pojavi vprašanje posvojitve. Verjame se, da se lahko posvojenega otroka ljubi enako kot lastnega, saj ljubezen do otroka raste premo-sorazmerno s skrbjo zanj. Ženske so opisane kot bitja, ki zmorejo biti mame celemu svetu in otrokom sveta, nosijo v sebi srce neizmerljive kapacitete za neskončno ljubezen.
Podprite civilno iniciativo
Za nadaljnje obveščanje o pomembnih dogodkih in temah o splavu je potrebna pomoč civilne iniciative Pohod za življenje, ki jo je mogoče podpreti z donacijo.
tags: #diskuzijska #vprasanja #o #splavu