Poročilo organizacije Amnesty International, z naslovom "Ko pravice ne veljajo enako za vse: boj za dostop do splava v Evropi", evropske vlade poziva k ukrepom za zagotovitev enakega in univerzalno dostopnega splava. Poročilo razkriva, da kljub napredku na tem področju še vedno obstajajo ovire, ki ogrožajo dostop do varne oskrbe pri splavu. Te ovire, v kombinaciji z različnimi stopnjami kriminalizacije, povzročajo dodatno stigmatizacijo, zamude in celo onemogočajo dostop do nujnih zdravstvenih storitev.
Ključne ovire pri dostopu do splava
Poleg omejitev glede gestacijske dobe in kriminalizacije obstaja še več ključnih ovir za dostopnost splava. Stroški dostopa do splava so lahko izjemno visoki, zlasti v državah, kjer oskrba s splavom na zahtevo ni vključena v zdravstveno zavarovanje ali nacionalni zdravstveni sistem. Veliko držav ne izpolnjuje svojih dolžnosti glede zagotavljanja dostopa do splava, zlasti v okoliščinah, kjer je veliko primerov zavračanja zdravstvenih storitev zaradi ugovora vesti. Zdravstveni delavci zaradi osebnih prepričanj ali verskih razlogov odklanjajo opravljanje splavov, kar povzroča zamude ali celo popolno zavrnitev dostopa. V državah, kot sta Italija in Hrvaška, so tovrstne zavrnitve zelo razširjene, v Romuniji pa v porastu.
Vsaj dvanajst evropskih držav še vedno izvaja medicinsko nepotrebna obvezna obdobja čakanja pred dostopom do zakonitega splava, trinajst držav pa zahteva obvezno svetovanje. Na Madžarskem morajo ženske, ki želijo splav, poslušati srčni utrip ploda. Poskuse omejevanja dostopa do splava po vsej Evropi vodi dobro financirano, meddržavno gibanje, ki nasprotuje teoriji spola. Na Hrvaškem je vpliv politikov, ki nasprotujejo človekovim pravicam, v vladi, skupaj z vse tesnejšim zavezništvom med zagovorniki prepovedi splava in Katoliško cerkvijo, povzročil ponavljajoče se poskuse dodatnega omejevanja dostopa do splava. Madžarska je uvedla nove ovire pri dostopu do splava, kontracepcije in za načrtovanje družine. Italijanska vladajoča stranka pa je sprožila zakonodajne pobude, s katerimi bi skupinam, ki nasprotujejo splavu, in organizacijam za »podporo materinstvu« omogočila dostop do svetovalnih centrov za noseče osebe, ki jih morajo obvezno obiskati pred postopkom splava. Agresivni in včasih nasilni protesti proti splavu in shodi pred klinikami za spolno in reproduktivno zdravje postajajo vse večja ovira za dostop do splava, opozarjajo pri Amnesty International. Na Poljskem je center za splave, ustanovljen marca letos v Varšavi, redno tarča nadlegovanj in groženj protestnih skupin.
Evropski poslanec Matej Tonin je v oddaji Politično s Tanjo Gobec trdil, da »je v vseh 27 članicah Evropske unije splav dovoljen«. To je dejal v odgovoru na voditeljičino vprašanje, ali obžaluje svojo angažiranost pri nagovarjanju evropskih poslancev za glasovanje proti pobudi Moj glas, moja odločitev (angl. My Voice, My Choice). Gre za evropsko državljansko pobudo, ki jo vodi slovenska nevladna organizacija Inštitut 8. marec. Pobudniki Evropsko unijo pozivajo k uvedbi finančnega mehanizma, ki bi državam članicam pomagal zagotavljati varen in dostopen splav. Inštitut med drugim deluje na področju boja za enakopravnost in pravice žensk.
Trditev Mateja Tonina bi lahko zavrnili z opozorilom, da je zakonsko dovoljen splav pravno pogosto oblikovan kot izjema od temeljne prepovedi splava, je pojasnila socialna in politična psihologinja Marjeta Mencin, sicer prvopodpisnica pobude Moj glas, moja odločitev. Kot je opozorila, takšno pojmovanje splava ni le posredno: nemška zakonodaja splav na primer še vedno neposredno opredeljuje kot nezakonitega, razen v primeru življenjske ogroženosti nosečnice pa ga, ob izpolnjevanju nekaterih dodatnih in natančno določenih pogojev, ne kaznuje.
Po njenih besedah je pravica do umetne prekinitve nosečnosti v vseh državah EU tako pravno kot dejansko omejena, v številnih članicah pa je dostopnost splava iz različnih razlogov tako otežena, da je poseg za večino žensk dejansko nedostopen. Zanje je zato dejstvo, da je splav uzakonjen, praktično nerelevantno: »Natanko to dejstvo, torej nedostopnost zakonsko dovoljenega splava, je razlog za pobudo Inštituta 8. marec.«
Jasna Podreka, profesorica na oddelku za sociologijo na ljubljanski filozofski fakulteti, je trditev, da je splav dovoljen v vseh državah članicah EU, označila za zavajajočo. »Takšne izjave zmanjšujejo resnične izkušnje žensk ter spregledajo sistemske in praktične ovire, ki so v mnogih evropskih državah zelo resne in lahko pomembno vplivajo na njihovo zdravje in življenjske okoliščine.« Kot je ocenila, Toninova trditev zanemarja dejstvo, da formalnopravna ureditev dostopnosti splava v 27 državah EU ni enotna, obenem pa formalna dostopnost še zdaleč ne zagotavlja dejanske možnosti uporabe te zdravstvene storitve v praksi. Po njenem mnenju dejanska dostopnost pomeni, da lahko ženska splav opravi pravočasno, varno, brez diskriminacije in finančno dosegljivo. »Večina držav splav pravno omogoča, vendar že primera Poljske in Malte jasno kažeta, da zakonodaja ni povsod enaka in da splav v nekaterih državah tudi formalnopravno ni dostopen pod enakimi pogoji.«
Primeri Poljske in Malte: Zakonodaja in praksa
Po aktualni različici poljskega zakona o načrtovanju družine, zaščiti človeškega zarodka in pogojih za dopustnost splava, ki velja od leta 2021, je splav dovoljen ob ogroženosti nosečničinega življenja ali zdravja. Izjemoma je dopusten tudi, če obstaja utemeljen sum, da je nosečnost posledica kaznivega dejanja, kot je posilstvo. Kot je odbor evropskega parlamenta za pravice žensk in enakost spolov (FEMM) navedel v sporočilu za javnost z dne 11. novembra 2021, so v desetih mesecih tega leta na Poljskem splav zaradi ogroženosti življenja in zdravja v bolnišnicah opravili le 300 ženskam. Human Rights Watch je v poročilu, objavljenem 14. septembra 2023, pojasnila, da je od januarja 2021 na Poljskem umrlo najmanj šest žensk, ker jim zdravniki kljub za življenje in zdravje ogrožajočim zapletom niso prekinili nosečnosti, čeprav je to po tamkajšnji zakonodaji dopusten razlog za splav.
Novela malteškega kazenskega zakonika, veljavna od leta 2023, določa, da je splav dovoljen, kadar je opravljen z namenom reševanja nosečničinega življenja in varovanja njenega zdravja. Dovoljeno ga je izvesti tudi, če nosečnica trpi zaradi zdravstvenega zapleta, ki lahko neposredno ogrozi njeno življenje ali zdravje in povzroči smrt. Izvedbo posega morajo odobriti trije zdravniki. Avtorji članka, leta 2023 objavljenega v recenzirani znanstveni reviji BMJ Sexual and Reproductive Health, so pojasnili, da so bile možnosti za prekinitev neželene nosečnosti za ženske na Malti vedno omejene. V preteklosti so Maltežanke, ki so želele opraviti splav, bodisi odpotovale v katero od držav, kjer je bil poseg zakonit, bodisi so obdržale plod. Ni pa bilo običajno, da bi nosečnost nezakonito prekinile skrivaj. Po podatkih malteške prostovoljske organizacije Doctors for Choice Malta, sicer partnerice istoimenske mednarodne organizacije, Malta nima uradnih statističnih podatkov o splavih. Kljub pomanjkanju uradnih podatkov na tem področju pa avtorji navajajo neuradno oceno, da vsako leto najmanj 300 žensk s stalnim prebivališčem na Malti prekine nosečnost.
Po malteškem kazenskem zakoniku je sicer za tistega, ki s hrano, pijačo, zdravili, nasiljem ali kako drugače povzroči, da nosečnica splavi, ne glede na to, ali se je ta s tem strinjala ali ne, zagrožena kazen od osemnajst mesecev do tri leta zapora. Enaka kazen doleti žensko, ki sama prekine nosečnost ali privoli v uporabo sredstev za izvedbo prekinitve nosečnosti. Za zdravnika, kirurga, porodničarja ali lekarnarja, ki zavestno predpiše ali uporabi sredstvo za povzročitev splava, pa je predvidena kazen od osemnajst mesecev do štiri leta zapora in trajna prepoved opravljanja poklica.
Pravica do splava v Sloveniji: od zakonske določbe do dejanske uresničitve
Na papirju uzakonjen, v praksi oviran. Po podatkih poročila o dostopnosti splava v Evropi, ki ga je letos objavilo svetovno neprofitno gibanje Amnesty International - sicer ena izmed mednarodnih organizacij, ki podpirajo pobudo Moj glas, moja odločitev - je umetna prekinitev nosečnosti na nosečničino zahtevo v večini držav EU, tudi v Sloveniji, dovoljena pod pogojem, da se poseg izvede do določenega tedna nosečnosti. Poročilo Amnesty International še navaja, da je splav po Evropi na splošno reguliran v nacionalnih kazenskih zakonikih, a na različnih ravneh glede tega posega, pri čemer vsa določila ne vplivajo negativno na dostopnost splava.
Po nemški zakonodaji, ki jo je omenila Marjeta Mencin, umetna prekinitev nosečnosti ni kazniva, če nosečnica poseg zahteva sama in zdravniku z izjavo dokaže, da se je o tem posvetovala vsaj tri dni pred izvedbo. Poleg tega mora prekinitev opraviti zdravnik, od spočetja pa ne sme miniti več kot 12 tednov. Če ti pogoji za izvedbo splava niso izpolnjeni, je za tistega, ki prekine nosečnost, zagrožena kazen do tri leta zapora ali denarna kazen. Če dejanje stori nosečnica, se jo kaznuje z zaporom do enega leta ali denarno kaznijo. Kazniv je tudi poskus prekinitve nosečnosti, a se nosečnice zanj ne kaznuje.
Na Amnesty International Slovenija so v povzetku poročila, objavljenega 6. novembra letos, pojasnili, da dostop do splava poleg omejitev glede gestacijske dobe in kriminalizacije ovirajo tudi visoki stroški posega. To velja predvsem za države, v katerih nacionalni zdravstveni sistem ne krije te zdravstvene storitve. V EU so to denimo Avstrija, Bolgarija, Hrvaška, Ciper, Češka, Nemčija in Latvija. Veliko je tudi primerov zavračanja izvedbe posega zaradi ugovora vesti. Ti so med drugim zelo razširjeni v Italiji in na Hrvaškem. Avtorica članka o pretirani regulaciji oskrbe s splavom v Italiji, septembra 2023 objavljenega v znanstveni reviji The International Journal of Gynecology & Obstetrics, je v njem navedla podatke italijanskega ministrstva za zdravje za leto 2020, po katerih je opravljanje tega posega zavračalo 64,6 odstotka tamkajšnjih ginekologov.
Nekatere hrvaške nosečnice prekinitev nosečnosti izvedejo v Sloveniji. Po podatkih, ki jih je uredništvu Oštra 29. septembra letos posredoval nacionalni inštitut za javno zdravje, je splav v Sloveniji med letoma 2019 in 2024 opravilo 1260 prebivalk Hrvaške, predstavljale pa so povprečno 81,3 odstotka tujk, ki so nosečnost prekinile pri nas. Na problematičnost ugovora vesti je posebej opozorila tudi Jasna Podreka. Pojasnila je, da se ta pojavlja v institucijah, ki bi morale po svoji naravi zagotavljati enakopravno obravnavo vseh pacientk. Prav v tem vidi bistvo težave: »V javnem zdravstvu mora veljati strokovnost, ne osebna moralnost. Pravica v praksi ni pravica, če je njena uresničitev odvisna od osebnih prepričanj posameznika znotraj sistema.«
Matej Tonin je pojasnil, da je trditev izluščil iz istih informacij, kot smo jih zbrali v uredništvu in opisali v e-sporočilu. »Niti v eni članici EU od leta 2023 dalje splav ni prepovedan.«
Države s popolno prepovedjo splava in izredno omejenim dostopom
Po podatkih Centra za reproduktivne pravice (Center for Reproductive Rights) je splav popolnoma prepovedan v 24 državah po svetu. Sem med drugim spadajo Andora in Malta v Evropi, Salvador in Honduras v srednji Ameriki, Senegal in Egipt v Afriki ter Filipini in Laos v Aziji. Približno 90 milijonov (5 odstotkov) žensk v rodni dobi živi v državah, ki v celoti prepovedujejo splav.
Več kot 50 držav splav dovoljuje le v primeru, če je ogroženo zdravje ali življenje ženske. Nekatere zakonodaje se nanašajo samo na fizično zdravje, druge pa vključujejo tudi duševno zdravje. Sem spadajo Libija, Iran, Indonezija, Venezuela in Nigerija. V drugih državah so izjeme primer posilstva, incesta ali nenormalnosti ploda.
Na Poljskem je januarja 2021 bila uvedena skoraj popolna prepoved splava, ki postopek dovoljuje le v primerih posilstva, incesta ali ko je ogroženo življenje matere. S to prepovedjo je bila odpravljena izjema za splav v primerih hudih in nepopravljivih nenormalnosti ploda. To je bil leta 2019 sicer razlog za 98 odstotkov splavov v tej državi. Novembra 2021 so na Poljskem izbruhnile množične demonstracije po smrti ženske, ki je umrla v 22. tednu nosečnosti zaradi sepse, potem ko je njena družina povedala, da je bilo reševanje njenega življenja odloženo zaradi prepovedi. Zagovorniki človekovih pravic in aktivistki za pravico do varnega splava na Poljskem Justyni Wydrzyńsko grozi kazen do treh let zapora, ker je nosečnici priskrbela tablete za sprožitev spontanega splava.
Vrhovno sodišče ZDA je 24. junija 2022 ovrglo razsodbo iz leta 1973 Roe proti Wade, ki je uzakonila umetno prekinitev nosečnosti. S to odločitvijo je milijone ljudi izgubilo pravico do splava. Od sedaj bodo posamezne države ZDA same urejale to pravico. Splav je zdaj popolnoma ali skoraj v celoti prepovedan v 26 zveznih državah - to je več kot polovica vseh zveznih držav.
Države, ki omogočajo dostop do splava
V zadnjih 18 mesecih so Kolumbija, Argentina in Mehika, ki so vse tradicionalno konservativne katoliške države v Latinski Ameriki, dekriminalizirale splav. Do teh sprememb je prišlo zaradi številnih protestov in kampanj za pravice žensk. Pomembno vlogo v kampanjah za pravico do varnega splava v Latinski Ameriki je odigralo gibanje Zeleni val (Green wave), katerega del je tudi Amnesty International Argentine. Zelena barva je tako v tem delu sveta postala sinonim boja za pravice žensk. Irska je skoraj popolno ustavno prepoved splava odpravila 25. maja 2018 na dolgo pričakovanem referendumu. Leto kasneje, oktobra 2019, je sosednja Severna Irska postala zadnja država v Združenem kraljestvu, ki je dekriminalizirala splav. Leta 2020 je tudi Nova Zelandija dekriminalizirala splav in zakonsko obdobje, v katerem se lahko opravi splav, podaljšala na 20 tednov nosečnosti.
Slovenija: Ustavna pravica in praktična izvedba
Pravica do splava je v Sloveniji zapisana v 55. členu Ustave Republike Slovenije, ureja pa jo Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok iz leta 1977. Splav se izvaja na zahtevo do 10. tedna nosečnosti, pri višjih nosečnostih o splavu odloča komisija za umetno prekinitev nosečnosti. Obstajata dve metodi umetne prekinitve nosečnosti, obe sta varni in ju krije zdravstveno zavarovanje.
Umetna prekinitev nosečnosti je tvoja odločitev. O svojem telesu lahko odločaš sama, ne glede na osebne okoliščine. Oba načina sta varna in učinkovita, z malo stranskimi učinki, zapleti pa so redki. Noben način ni boljši, razlikujata pa se v postopku izvedbe. Splav je varen. Z izjemo redkih resnejših zapletov splav ne vpliva na plodnost, ne zmanjšuje možnosti za zanositev v prihodnosti, in tudi ne vpliva na splošno zdravje. Splav ne poveča tveganja za raka dojke in ne povzroča depresije ali drugih duševnih težav. Prav tako ne povzroča neplodnosti. Postopek umetne prekinitve nosečnosti je brezplačen za vse, ki imajo obvezno zdravstveno zavarovanje. V redkih primerih, ko v Sloveniji živeča oseba nima urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja, ali pa je tujka brez prebivališča v Sloveniji, je storitev samoplačniška. Strošek umetne prekinitve nosečnosti se od primera do primera lahko precej razlikuje, saj je odvisen od trajanja nosečnosti, načina prekinitve, vrste anestezije, trajanja bolnišničnega bivanja ipd.
V kolikor si ugotovila, da si noseča, nosečnost pa je neželena, se najprej naroči na pregled pri izbrani ginekologinji. V kolikor nisi opredeljena pri izbrani ginekologinji se oglasi v najbližji ginekološki ambulanti ter se posvetuj z zdravstvenim osebjem. Ginekologinja se bo s tabo pogovorila in z ultrazvočnim pregledom potrdila nosečnost. Izdala bo napotnico za umetno prekinitev nosečnosti ter določitev krvne skupine (če je še nimaš) in po potrebi dodatne teste ter ti dala informacije, kako bo postopek potekal. Z napotnico se nato naročiš na postopekv katerikoli regijski bolnišnici.
V kolikor gre za nosečnost do dopolnjenega 10. tedna, šteto od prvega dne zadnje menstruacije, se postopek prekinitve nosečnosti opravi na željo nosečnice. V kolikor gre za nosečnost, ki traja več kot 10 tednov, pa se moraš najprej zglasiti na Komisiji za umetno prekinitev nosečnosti prve stopnje, ki se redno sestaja v vseh regijskih bolnišnicah v Sloveniji.
Metode umetne prekinitve nosečnosti
V Sloveniji sta na voljo dve metodi umetne prekinitve nosečnosti:
Splav z zdravili: Ta metoda se opravlja na željo nosečnice do dopolnjenega 10. tedna nosečnosti. Uporabljata se učinkovini mifepriston in mizoprostol. Postopek vključuje zaužitje tablete mifepristona, ki ji po dveh dneh v bolnišnici sledi uporaba tablet mizoprostola. Zdravila sprožijo krče maternice in krvavitev. Stranski učinki so redki, vključujejo lahko slabost, zaprtje, bruhanje, drisko, napihnjenost ali izpuščaj. Krvavitve so običajno podobne menstruaciji, v približno petih odstotkih pa močnejše. Priporoča se do pet dni bolniškega dopusta in počitka.
Kirurški splav: Kirurški splav opravi ginekologinja v bolnišnici v kratkotrajni splošni anesteziji. Postopek traja približno 15 minut. Kot pri vsakem kirurškem posegu obstaja majhna možnost zapletov (poškodbe maternice in materničnega vratu, okužbe). Po posegu lahko bolnišnico zapustiš nekaj ur kasneje. Krvavitev je po posegu običajno šibkejša od običajne menstruacije in lahko traja do sedem dni. Bolečina je večinoma blaga. Priporočljiva je kontrola pri izbrani ginekologinji čez dva do tri tedne. Po posegu se odsvetuje spolne odnose, težje fizično delo, kopanje in uporabo tamponov zaradi povečanega tveganja za okužbe. Priporoča se prhanje namesto kopanja.
Komisije za umetno prekinitev nosečnosti
Pri nosečnosti, ki traja dlje kot 10 tednov, je potrebna odobritev komisije prve ali druge stopnje za umetno prekinitev nosečnosti. Komisija presoja medicinske in druge okoliščine, povezane z nosečnostjo, ter sprejme odločitev v skladu z zakonodajo. Če komisija prve stopnje zavrne zahtevo, lahko nosečnica predlaga, da o njeni zahtevi odloči komisija druge stopnje. Če katera izmed komisij dovoli umetno prekinitev nosečnosti, napoti nosečnico z vso dokumentacijo v zdravstveno organizacijo, ki opravlja umetno prekinitev nosečnosti. Skrajna meja za splav v Sloveniji je 28. teden nosečnosti, po 22. tednu pa je potrebna dodatna presoja.
Etični in družbeni vidiki
Odločanje o rojstvih svojih otrok je v Sloveniji ustavno varovana pravica, ki je bila potrjena že v času nekdanje Jugoslavije in po osamosvojitvi vključena v slovensko ustavo. Pravica do umetne prekinitve nosečnosti tako ni le medicinsko vprašanje, temveč tudi vprašanje osebne svobode, telesne avtonomije in dostojanstva. Razprava o splavu je občutljiva, saj posega v osebna prepričanja, vrednote in življenjske okoliščine posameznic, hkrati pa gre za vprašanje javnega zdravja in temeljnih človekovih pravic. V Sloveniji je sistem urejen tako, da omogoča dostop do umetne prekinitve nosečnosti v okviru javnega zdravstva. Ključno pa je, da so informacije jasne, postopki razumljivi in obravnava spoštljiva. Pravica do izbire namreč ni le pravna določba.