Vsak starš se lahko znajde v nepredvidljivi situaciji, ko dojenček ali majhen otrok nenadoma preneha dihati. Takšen dogodek je izjemno stresen in zahteva takojšnje, pravilno ukrepanje. Danes poročamo o primeru dojenčka, ki je med vožnjo prenehal dihati, a se je z dobro pomočjo mimovozečih zgodba končala srečno. Vendar pa je ključno zavedanje, da takšne situacije lahko hitro postanejo tragične, če ne vemo, kako ukrepati. Zavod za varstvo pri delu je pripravil zloženko s ključnimi nasveti o prvi pomoči in postopkih oživljanja majhnih otrok, ki jih je nujno poznati.
Posebnosti oživljanja dojenčkov in otrok
Pomembno je razumeti, da dojenčki in majhni otroci niso le pomanjšani odrasli, kar pomeni, da se postopki oživljanja od njih razlikujejo. Njihova telesa in fiziologija so drugačna, zato tudi njihove potrebe v primeru nujnih stanj. Dojenčki in otroci imajo večinoma zdravo srce in se ne zgrudijo zaradi bolezni srca ali ožilja, zato so vzroki za oživljanje pogosto povezani s težavami z dihanjem. Glede na starostne skupine otroke delimo v tri skupine: novorojenčke, dojenčke do enega leta starosti in majhne otroke vse do pubertete, pri čemer se postopki oživljanja nekoliko prilagodijo.
Prvi koraki ob nezavesti in prenehanju dihanja
Če opazite, da dojenček ali majhen otrok ne reagira, ga je najprej treba prebuditi. Primite ga preko čelnih kosti z eno roko, z drugo pa ga nežno stimulirajte, denimo tako, da ga pocukate za stopalo ali glasno pokličete. Odziven dojenček bo zajokal, večji otrok pa bo spregovoril. Če se otrok ne odziva, je ključno, da v tem trenutku takoj pokličete na pomoč iz okolice ali pokličete reševalce.
Nato sledi ocena dihanja. Najprej je nujno sprostiti dihalno pot. To storimo tako, da glavo dojenčka ali otroka nežno nagnemo nazaj v nevtralen položaj. Če bi glavo zvračali preveč nazaj, bi lahko zaprli dihalno pot, kar bi imelo ravno nasproten učinek.
Prepoznavanje tujka v dihalih
Na možnost, da je otroku v dihalih tujek, lahko posumimo, kadar otrok nenadoma začne težko dihati, se je pred tem igral z majhnimi predmeti in nima znanih bolezni s podobnimi znaki. V takšnem primeru je nujno pogledati v ustno votlino in preveriti, ali so v ustih vidni tujki. Nikoli ne poskušajte na slepo brskati za tujki, saj bi jih lahko potisnili še globlje v dihalne poti.
Ocena dihanja: Kaj opaziti in kako dolgo preverjati
Šele po zagotovitvi prehodnih dihalnih poti lahko ocenimo dihanje. Skušajte opazovati premikanje prsnega koša, zaslišati zvoke dihanja in na svojem licu ob ustih otroka občutiti izdihan zrak. Ta pregled naj traja največ 10 sekund.
Če smo v tem času zaznali dihanje, osebo obrnemo na bok, da preprečimo morebitno zaporo dihalne poti zaradi izločkov ali bruhanja. Če pa v 10 sekundah ne zaznamo dihanja, je nujno pričeti z oživljanjem in takoj poklicati številko 112. V primeru, da ste sami, najprej pričnite z oživljanjem dojenčka ali otroka, šele nato pokličite 112.
Oživljanje za dojenčke (od novorojenčka do 1 leta)
Postopek oživljanja dojenčkov in otrok
Dojenčke in majhne otroke pričnemo oživljati s petimi vpihi zraka. Pri dojenčku vpihujemo zrak tako, da z našimi usti pokrijemo njegov nos in usta hkrati. Pri malem otroku pa izvajamo vpihe na enak način kot pri odraslih, torej usta na usta. Moč in volumen vpiha moramo skrbno prilagoditi starosti in velikosti otroka. Pri dojenčkih vpihnemo le toliko zraka, kolikor ga imamo v ustni votlini, da ne poškodujemo njihovih pljuč.
Če otrok po petih vpihih prične dihati, a je še nezavesten, ga obrnemo na bok in ga skrbno nadzorujemo. V kolikor pa otrok ali dojenček v tem času ne zadiha, moramo nadaljevati z oživljanjem, vključno s stisi prsnega koša. Točka za stiskanje je en prst nad žličko. Ritmično stiskamo prsnico proti hrbtenici, približno za 1/3 globine prsnega koša. V eni seriji izvedemo 30 stisov. Hitrost stisov je enaka kot pri odraslih, torej vsaj 100 in ne več kot 120 na minuto (približno dvakrat v eni sekundi). Po tridesetih stisih izvedemo dva vpiha. Oživljamo v razmerju 30:2. Oživljanje nadaljujemo do prihoda reševalcev ali dokler otrok ne začne spontano dihati oziroma dokler se ne izčrpamo.
Prepoznavanje težav z dihanjem pri otroku
Oteženo dihanje pri otroku je simptom, ki ga starši nikoli ne smejo spregledati. Čeprav se najpogosteje kaže kot povečana frekvenca dihanja, ga lahko spremljajo tudi drugi opozorilni znaki, ki nakazujejo na resnejše težave. Povečana frekvenca dihanja je običajno prvi znak, da nekaj ni v redu. Otrok je lahko razdražen, nemiren, pri hujših stopnjah zapore dihal pa tudi bolj utrujen. Včasih otrok pokašljuje. Če pride do obstrukcije dihal, bo ob kašlju slišno tudi stokanje, vsak izdih bo pospremljen z zvokom »khhh«. Značilna je usločena drža, ko se otrok drži za kolena, da poveča prostor v pljučih. Viden je uvlek medrebrnih prostorov, vrat je napet, nadključnične jamice so udrte, opazno je lahko tudi plapolanje nosnic. Starši bodo oteženo dihanje nedvomno prepoznali, saj se bo otrok obnašal drugače kot običajno.
Kdaj je nujno obiskati zdravnika?
Z izjemo otrok, ki le malo pokašljujejo, se ob tem smejijo, igrajo in primerno prehranjujejo, je treba čimprej obiskati zdravnika. Stanje lahko hitro napreduje ali pa gre za začetek kronične bolezni, ki jo je treba diagnosticirati. V primeru dvoma je smiselno obiskati vsaj pediatra. Če je stanje resno, ne odlašajte in otroka odpeljite na pediatrično urgenco.
Pri dojenčkih je zgodnji znak zavračanje hrane. So zelo jokavi in nemirni. Ob teh znakih je priporočen obisk zdravnika. Frekvenca dihanja se spreminja glede na starost dojenčka; mlajši kot je otrok, hitreje diha. Načeloma je velik rdeči alarm vrednost, pri kateri vsi zdravniki otroka hospitalizirajo, 50 vdihov na minuto. Ko govorimo o normalni hitrosti dihanja pri različnih starostih otroka, mislimo na število vdihov na minuto. Merimo najlažje tako, da otroku položimo roko na prsni koš ali trebuh in preštejemo število vdihov v minuti. Normalna frekvenca dihanja je sicer za dojenčka nekje od 30 do 40 vdihov na minuto, pri otroku do 12 mesecev od 20 do 30, pri otrocih do 6 let od 20 do 24 in starejših otrocih od 16 do 18. Frekvenco dihanja vedno ocenjujemo v povezavi z opazovanjem napora pri dihanju.
Bolezni dihal pri otrocih
Težave z dihali so lahko različno hude, od prehlada do pljučnice in še marsikaj vmes. K zdravniku je nujno peljati dojenčka, mlajšega od treh mesecev, s povišano temperaturo. Če je temperatura povišana nad 40 °C, če je otrok zmeden, se ne odziva ali ima morebiti krče. Prav tako je nujen pregled, če otrok lajajoče kašlja in se ta kašelj ne umiri na mrazu ali ob sopari, če pogosto bruha, prav tako pa ob neutešljivem joku, ko ga ne moremo umiriti. Vsak odklon od normalnega pomeni, da je nekaj drugače. Starši najbolje poznajo svoje otroke, tako da hitro ugotovijo morebitne spremembe.
Letošnjo jesen beležimo velik porast respiratornih okužb, ki so jim še posebej izpostavljeni najmlajši. Poleg navadnih prehladov, so najpogostejši bronhiolitisi oz. bronhitisi, ponoči pa najpogosteje prihajajo otroci z laringitisom. Laringitis je akutna okužba dihal, pri kateri se pojavi značilen lajajoči kašelj, inspiratorni stridor oziroma glasen vdih ter hripavost. Težave so posledica vnetja grla in struktur pod glasilkami. Poleg tega letos opažamo porast atipičnih pljučnic, začele so se tudi okužbe z RSV (respiratornim sincicijskim virusom). Okužbe dihal običajno spremlja tudi oteženo dihanje, lahko pride do dihalnega napora ali celo dihalne stiske.
Dihalni napor in dihalna stiska
Dihalni napor oziroma povečano dihalno delo lahko vodi v dihalno stisko, ki je stanje težkega dihanja in lahko vodi v prenehanje dihanja. Znaki dihalnega napora so hitrejše dihanje v mirovanju (med spanjem in ko otrok nima povišane telesne temperature), poudarjeno dihanje s trebuščkom, pojavi se lahko ugrezanje medrebrnih prostorov, ugrezanje jamice (juguluma) pod vratom, dvigovanje ramen in stokanje ali piskanje ob dihanju. Poleg tega starši lahko opazijo bolj bledo kožo, včasih imajo dojenčki in otroci pomodrele ustnice. Dihalni napor je za dojenčka ali otroka res naporen. Zato ob dihalnem naporu dojenčki in otroci postanejo bolj mirni, manj jedo, hitreje se utrudijo. Pri dojenčkih lahko opazimo, da več spijo, ker je vsa njihova energija usmerjena v dihanje. Že sam dihalni napor je urgentno stanje; starši naj doma ne čakajo, da se stanje poslabša do te mere, da otroci pridejo v dihalno stisko. Takrat je namreč velika nevarnost, da otrok preneha dihati.
Kako preveriti normalno dihanje pri otroku?
Pomembno je, da se starši naučijo opazovati svoje otroke, ko so zdravi. S tem priporočajo, da si starši posnamejo dihanje otroka, ko je zdrav. V tem primeru bodo dobili vpogled v dogajanje, ko bo otrokovo dihanje prizadeto. Normalno dihanje je komaj slišno (prsni koš se ritmično premika) in je usklajeno z dihanjem, ki ga slišimo. Pri tem ne slišimo dodatnih piskov ali hropenja. Nosnice ne plapolajo, koža je normalne rožnate barve. Priporočajo, da navlažite kazalec in ga pridržite pred otrokovim nosom, ali položite dlan na otrokov prsni koš in preverite, ali se dviga in spušča. Če s prstom rahlo pritisnete ob otrokovo čelo, bo mesto pritiska sprva belo, nato pa takoj spet rožnato - očitno znamenje dobre regulacije krvnega obtoka.
Nekateri otroci so bolj izpostavljeni tveganju za nastanek dihalne stiske kot drugi. Dejavniki tveganja vključujejo prezgodnje rojstvo (nedonošenost), večjo dovzetnost za razvoj okužbe dihal, prirojene nepravilnosti, tveganje za tujek v dihalih ter možne alergijske reakcije.
Preprečevanje tujkov v dihalih
Pri dojenčkih in malčkih lahko do dihalne stiske pride tudi zaradi tujka v dihalih - najpogosteje hrane ali (dela) igračke. Najpogosteje gre za koščke določene hrane (oreščki, gladki bonboni) ali različne okrogle predmete (kovanci, majhne lego kocke, plastični ovitki bonbonov, perlice). Zato je pomemben nadzor dojenčkov in otrok pri uvajanju goste hrane ter pri igri - pravilna izbira velikosti koščkov in igrač, ki so primerne otrokovi starosti.
Blaga in huda zapora dihalne poti
Poznamo blago in hudo zaporo dihalne poti. Za blago zaporo je značilno, da oseba, če ji tujek zaide v dihalne poti, še vedno lahko učinkovito kašlja in poskuša odstraniti tujek. V takem primeru je treba osebi pustiti, da kašlja, in jo h kašlju spodbujati. Ob taki osebi ostanemo in smo pripravljeni na ukrepe, če bi bilo potrebno. Najpogosteje oseba sama razreši tujek.
Pri hudi zapori dihalne poti pa oseba ne kašlja več učinkovito ali pa sploh ne kašlja več, maha z rokami, kaže na usta/vrat, lahko ji pomodrijo ustnice. Takšno stanje zahteva naše takojšnje ukrepanje. Pri dojenčkih in malih otrocih je ključen pravilen pristop. Če se otroku zaleti, najprej poskusite otroka obrniti v bočni položaj, ga nežno potisnite naprej in ga 5-krat močno udarite med lopaticama. Po vsakem udarcu preverite, če smo tujek morebiti odstranili. Če po petih udarcih nismo bili uspešni, bomo pri malčkih in odraslih izvedli 5 Heimlichovih stisov. Pri dojenčkih bomo ukrepali drugače, in sicer bomo z dvema prstoma močno pritisnili na spodnjo polovico prsnega koša. Tudi to bomo ponovili petkrat. Če pri tem nismo bili uspešni, se vrnemo nazaj na 5 udarcev med lopaticama in nadaljujemo izmenjaje z udarci in stisi.
Če nam uspe, da tujek v dihalni poti otroka odstranimo sami, ga je kljub temu pametno peljati k zdravniku. Potrebno je preveriti, ali je tujek povzročil kakšno poškodbo dihalne poti in hkrati, če smo poškodovali katerega od organov v trebušni votlini med izvajanjem postopkov. V primeru kakršnegakoli dvoma starši vedno lahko pokličejo otrokovega pediatra ali v najbližjo dežurno ambulanto. V nujnih primerih naj ne odlašajo s klicem na številko 112.
Afektni napadi pri otrocih
Afektni napadi so stanje, ki se lahko pojavi pri otrocih, ko močno zajokajo in ob tem ne vdihnejo. Ob tem otrok postaja rdeč ali bled, lahko izgubi zavest in omahne. V primeru, da punčka zelo joka in ne vdihne med jokom, je to verjetno afektni napad ali zamolkovanje. V takem primeru je priporočljivo, da otroka položite v bočni položaj za nezavestne in počakate. Če otrok dlje časa ne zadiha, se onesvesti. V tem trenutku možgani preklopijo in otrok zadiha. Otroka ne smete več tresti, ga obračati na glavo ali mu pihati v obraz, saj ga lahko s tem poškodujete.
Čeprav se afektni napadi lahko pojavljajo tudi večkrat dnevno, so običajno nenevarni in izzvenijo po 5. letu starosti. Vendar pa je v primeru netipičnega poteka ali če se napadi pojavljajo pogosto, priporočljivo obiskati pediatra in morebiti nevrologa, da se izključi morebitna druga stanja, kot je epilepsija.
Pomembnost znanja in pripravljenosti
Znanje je moč, ki nam jo lahko daje samozavest v najtežjih trenutkih. Zato je pomembno, da se starši ob pripravah na prihod novorojenčka izobražujejo tudi na področju prve pomoči. Na voljo so številni tečaji in izobraževalni programi, ki lahko staršem pomagajo, da se s prvimi koraki starševstva in vzgojo otrok spoprimejo bolj samozavestno in opolnomočeno. Zgodnje prepoznavanje težav in pravilno ukrepanje lahko reši življenje.