Sodobno izobilje prehrambenih izdelkov prinaša vse večjo možnost izbire in s tem tudi vse večjo dilemo, katero in koliko hrane naj bi otrok sploh pojedel. Če k temu prištejemo še izobilje pasti, ki pretijo na starše pri uvajanju zdrave raznolike prehrane na otroški jedilnik, nas tempirana bomba čaka že za prvim vogalom. In ko popustimo enkrat, popustimo drugič še hitreje, tretjič pa je že skoraj prepozno (čeprav v resnici nikoli ni), da bi karkoli spremenili. Temeljna osnova pri vzpostavljanju zdravih prehranjevalnih navad, ki bi jo morali osvojiti prav vsi starši, je zavedanje, da so zgolj in samo oni tisti, ki odločajo o tem, kaj, kdaj in kako bodo ponudili otroku za jesti. Otrokova odločitev pa je, ali in koliko bo pojedel. Ja, prav ste prebrali, to mora biti otrokova avtonomna odločitev. Berite dalje, pa boste izvedeli, zakaj.
Naloga odraslih je, da poskrbimo za čim bolj pestro ponudbo hrane na otroškem jedilniku, dovoljeni so tudi posladki (čim bolj zdravi seveda), vendar ob posebnih priložnostih in v omejenih količinah, poleg tega je priporočljivo, da jih otroku ponudite čim kasneje (sladki okusi jih hitro zasvojijo in lahko zaradi njih začnejo zavračati ostalo hrano). Četudi ugotovimo, da otrok sprva zavrača določeno hrano, to ne sme postati razlog, da mu je ne bi ponovno ponudili. Sama sem bila priča mnogim primerom, ko je otrok hrano prvič poizkusil šele po večih mesecih in do tega sigurno ne bi prišlo, če bi jo že kar ob prvem neuspelem poizkusu umaknila z jedilnika.
Kadar je obrok sestavljen iz večih hodov, mora otrok imeti možnost, da preizkusi vse, pa četudi mu ne paše nič drugega kot sladica. Na prvo žogo se morda s tem ne boste strinjali in vas bo zamikalo, da bi otroku postavili pogoj ”sladico dobiš, če poješ tudi glavno jed”, vendar ta način, ki vključuje prisilo, zvijačo in nagrado dolgoročno ne pomaga. Morda zaleže v nekaj poizkusih, večinoma pa otroka spravlja v stres in povzroča neprijetno vzdušje za mizo, kar pa ni dobro. Seveda v tem primeru ne smemo storiti napake, da bi otroku pustili, da poje neomejeno količino posladka - pripada mu samo en odmerjen kos, nato pa mora počakati do naslednjega obroka, četudi je lačen. Stremeti moramo namreč k temu, da so obroki mirni in prijetni skupinski dogodki, saj se lahko v nasprotnem primeru otroku hrana upre in lahko razvije celo motnje hranjenja. Prav tako se je potrebno izogibati vsem drugim trikom, s katerimi želimo otroka prelisičiti, da bi pojedel vsaj nekaj žlic obroka. Otrok mora hrano pojesti zavedno in samostojno (če še ne zna z žlico, naj poje čim več hrane z roko), poleg tega se je treba zavedati, da v mnogih drugih okoljih (vrtec, šola) vzgojitelji in učitelji teh trikov ne bodo izvajali, zato ima lahko otrok nepotrebne težave, če doma ni osvojil zdravih vzorcev prehranjevanja.
Pomembno je, da določite stalne termine obrokov (npr. tri glavne obroke in dve vmesni malici) in se izogibate ostalim vmesnim prigrizkom, tudi če otrok zadnjega obroka ni pojedel. Tako jih boste navadili, da jedo takrat, ko jim obrok pripravite in se ne bodo izmišljevali, da bi ga jedli čez pol ure, ko se vam že pohladi ali pa se vam mudi v službo.
Razumevanje otrokovega apetita in potreb
Če je vaš otrok zdrav, živahen in se lepo razvija, potem je verjetno primerno prehranjen. Pomembno je, da otroku zaupate, saj ima prirojeno sposobnost izbire prave hrane v pravi količini - pazimo le, da je ponudba hrane na mizi zdrava in uravnotežena, da ne vsebuje preveč sladkorja, soli, (nezdravih) maščob in umetnih dodatkov. Otrok ne sme biti tisti, ki določa, kaj bo na mizi, kdaj bodo obroki in kako bodo potekali (npr. pred televizijo, hodeč po stanovanju, v postelji). Te meje in pravila morajo postaviti odrasle osebe. Izjema so le dojenčki, ki še nimajo vzpostavljenega dnevnega ritma in se je potrebno v začetnih nekaj mesecih povsem prilagajati njihovim potrebam po hrani. Ker dojenčki po hranjenju radi zaspijo na dojki, lahko to vpliva na njihov spalni vzorec in bodo morda težko zaspali brez dojke, tudi če niso lačni. V kolikor vas to skrbi in bi se radi temu izognili, jih raje zbudite in odstavite, če med hranjenjem zaspijo. Nato jih budne odložite v posteljico in jih uspavajte na drug način, ki ga boste lahko vi in vsi ostali, ki redno ali občasno varujejo vašega otroka, dolgoročno izvajali (npr. poslušanje glasbe, petje pesmic).
Pri vzpostavljanju zdravih prehranjevalnih vzorcev je pomembno tudi to, da otroku po dopolnjenem 6. mesecu starosti postopoma začnete uvajati gosto hrano, ki naj bo sprva pasirana ali grobo pretlačena, ko jim zrastejo prvi zobje pa jim hitro ponudite tudi hrano v koščkih. Žvečenje hrane pomembno vpliva na razvoj celotne ustne votline, čeljusti, jezika in pozitivno vpliva tudi na govorni razvoj v kasnejših mesecih. Prav tako je zaželjeno, da se otrok čim dlje časa doji, saj pri dojenju trenira številne ustne in obrazne mišice, do česar pri pitju iz flaške ne pride v tolikšni meri. V kolikor otroka zaradi različnih razlogov ne morete dojiti, kupite takšne flaške, ki ne povzročajo t. i. sesalne zmede (narejene so na način, da jih mora otrok podobno močno sesati kot dojko, če želi priti do tekočine).
Obvladate teorijo in vas preganjajo dvomi, ali boste svoje znanje sposobni udejanjiti tudi v praksi? To je pogost starševski problem pri marsikateri vzgojni dilemi, vendar vam resnično polagam na srce, da ste dosledni in odločni, kadar gre za tako pomembna vzgojna vprašanja. Ne obupajte pri prvem otrokovem uporu ali zavrnitvi obroka - vi ste odrasla oseba in morate razumeti, da je narava otrok pač takšna, da vedno iščejo ugodje in načine, da dosežejo svoje. Nekaterih odločitev jim v njihovo dobro enostavno ne smete prepustiti. Mnogi starši, še posebej pa stari starši, zaženejo vik in krik, če otrok izpusti kakšen dnevni obrok - to je resnično nepotrebno. Bistvenega pomena je predvsem, da pijejo dovolj vode ali čim bolj naravnih nesladkanih napitkov, ko bodo začutili lahkoto pa bodo z veseljem pojedli tudi tisto kosilo, nad katerim so se dva dni nazaj zmrdovali v upanju, da vas prepričajo, da ponovno zavihtite kuhalnico in pripravite nov obrok.
Pogosti vzroki za zavračanje hrane pri dojenčkih
Sodbo o tem, ali je otrok primerno prehranjen, lahko sprejmemo, če opazujemo njegovo splošno počutje, vitalnost in razvoj. Če je otrok zdrav, živahen in se lepo razvija, potem je verjetno primerno prehranjen, ne glede na to, koliko poje na posamezen obrok. Vsak otrok ima namreč svoj lastni, prirojen občutek za lakoto in sitost, ki ga zna zelo dobro uravnavati.
Vzroki za zavračanje hrane pri 11-mesečnem dojenčku so lahko različni in jih lahko razdelimo na telesne in čustvene. Kadar smo prepričani, da je z njegovim zdravjem in telesnim počutjem vse v redu, pa še vedno noče jesti, se moramo vprašati, kaj je narobe na emocionalnem področju.
Telesni vzroki:
- Bolezen ali slabo počutje: Kadar je otrok bolan ali se ne počuti dobro, nima apetita, tako kot tudi odrasli. To je povsem naravno.
- Rast zobkov: Med izraščanjem zobkov lahko otroci doživljajo nelagodje, ki vpliva na njihov apetit. Nekateri otroci v tem obdobju manj jedo, drugi pa se celo tolažijo s hrano.
- Prehlad ali druge okužbe: V času bolezni, tudi manjših prehladov ali črevesnih viroz, se apetit lahko zmanjša.
- Alergije ali intolerance: Če se po določeni hrani pojavijo rdeče lise, solzenje oči, srbečica ali prebavne težave, je lahko vzrok alergija ali intoleranca na določeno živilo. To lahko povzroči neprijetne občutke in posledično zavračanje hrane.
- Prezgodnje uvajanje goste hrane: Če je bil otrok izpostavljen goste hrani prezgodaj ali je bila ponudba hrane preveč raznolika in zapletena, lahko pride do zavračanja. Prebavni sistem otroka se mora na novo hrano prilagoditi.
Čustveni in vedenjski vzroki:
- Iskanje pozornosti: Včasih otrok zavrača hrano kot način, da pritegne pozornost staršev. Tudi negativna pozornost (razočaranje, jeza) je lahko zanj pomembna.
- Stiska ali tesnoba: Spremembe v okolju (vrtec, selitev, nov družinski član), ločitev od staršev ali druge stresne situacije lahko vplivajo na otrokov apetit. Znane jedi lahko nudijo občutek varnosti in udobja.
- Neodvisnost in samostojnost: Okoli 11. meseca starosti otroci razvijajo večjo samostojnost. Zavračanje hrane je lahko način, kako izrazijo svojo voljo in nadzor nad situacijo.
- Neofobija (strah pred novo hrano): Ta razvojna faza se običajno pojavi okoli tretjega leta starosti, vendar se lahko pojavi tudi prej. Otrok zavrača neznane jedi ali celo tiste, ki jih je nekoč rad jedel. To je evolucijsko gledano obrambni mehanizem pred potencialno nevarno hrano.
- Negativne izkušnje s hrano: Če je bil otrok kdaj prisiljen jesti, če je doživel neprijetne občutke med hranjenjem ali če je hrana povezana s kaznovanjem ali nagrajevanjem, lahko razvije odpor do določene hrane ali hranjenja na splošno.
- Navajenost na sladke okuse: Prekomerno uživanje sladkih prigrizkov ali hrane lahko povzroči, da otrok zavrača manj sladke, bolj zdrave jedi.
Strategije za reševanje težav z hranjenjem
Ključ do uspešnega reševanja težav z hranjenjem je doslednost, potrpežljivost in razumevanje otrokovih potreb. Sledite tem smernicam:
- Vzpostavite redne obroke: Določite stalne termine za glavne obroke in malice ter se izogibajte vmesnim prigrizkom, tudi če otrok prejšnjega obroka ni pojedel. To bo otroka naučilo, da je hrana na voljo ob določenih urah.
- Ustvarite prijetno vzdušje ob obrokih: Obroki naj bodo mirni, sproščeni in družinski dogodki. Izogibajte se prisili, prepiru ali uporabi tehnologije med jedjo. Otrok naj se počuti varno in sprejeto.
- Ponudite raznoliko hrano, ne silite: Naloga staršev je, da ponudijo zdravo in raznoliko hrano. Otrokova odločitev je, ali in koliko bo pojedel. Ne silite ga, ne nagrajujte in ne kaznujte ga s hrano.
- Večkrat ponudite isto hrano: Če otrok zavrača določeno hrano, jo ponudite ponovno. Nekateri otroci potrebujejo več poskusov, da sprejmejo nov okus ali teksturo.
- Spodbujajte samostojnost pri hranjenju: Omogočite otroku, da se hrani sam, če je to mogoče. To krepi njegovo samostojnost in samozavest. Uvajajte prstno hrano, ko je otrok pripravljen.
- Bodite zgled: Otroci se učijo opazovanja. Če vidijo, da vi uživate v raznoliki in zdravi hrani, bodo bolj verjetno tudi sami sprejeli nove okuse.
- Ne paničarite zaradi količine: Če je otrok zdrav, živahen in se dobro razvija, ni razloga za skrb, če občasno poje manj. Zaupajte njegovim naravnim mehanizmom lakote in sitosti.
- Omejite sladke prigrizke: Posladke ponudite ob posebnih priložnostih in v omejenih količinah, po možnosti čim kasneje.
- Poskrbite za dovolj tekočine: Zagotovite, da otrok pije dovolj vode ali nesladkanih čajev.
- Upoštevajte razvojne faze: Zavedajte se, da so nekatere faze, kot je neofobija, normalni del razvoja. Z vztrajnostjo in potrpežljivostjo jih boste premostili.
- Preverite zdravstveno stanje: Če imate dvome glede otrokovega zdravja ali če se problem neješče ne izboljša, se posvetujte s pediatrom.
Prehajanje na gosto hrano
Če vaš otrok kljub vašim prizadevanjem vztrajno zavrača hrano, izgublja na teži ali kaže druge znake stiske, je nujno poiskati strokovno pomoč pri pediatru ali specialistu za prehrano otrok. Včasih je potrebna nadaljnja diagnostika, da se izključijo morebitne zdravstvene težave, kot so alergije, intolerance ali celo kronične bolezni. Ne pozabite, da je vsak otrok edinstven, in kar deluje pri enem, morda ne bo delovalo pri drugem. Ključno je, da ostanete mirni, dosledni in otroku nudite podporo v procesu spoznavanja sveta hrane.