Prvo leto življenja dojenčka je polno raznovrstnih izzivov in mejnikov, tako za starše kot za malčka. V prvih mesecih po porodu se novorojenček prilagaja na okolje zunaj maternice, hkrati pa se družina spoznava z novim članom. Ko dojenček dopolni štiri mesece, se njegov razvoj opazno pospeši. Poleg vse bolj izboljšanih čutil, se bodo najbrž pojavile tudi prve faze razvoja govora, morda pa se bodo celo pojavili prvi znaki, da bodo vašemu dojenčku kmalu zrasli prvi zobki. V tem obdobju se začnejo razvijati ključne motorične sposobnosti, ki vodijo do samostojnega sedenja, kar je eden prvih večjih razvojnih prelomnic.
Čutila v četrtem mesecu: Dotik, vid in zaznavanje globine
Čeprav vas morda ne razume, mu s pogovorom, branjem in petjem pomagate procesirati zvoke, ki se jih bo sčasoma naučil posnemati. Dotik se bo še naprej razvijal in dojenček bo očaran nad vsem, kar ima teksturo. Pa naj bo to nekaj z gubami, nekaj svetlečega, kosmatega ali grudastega. In skoraj vsi predmeti, ki se jih dojenček dotakne, ne glede na teksturo, bodo končali v dojenčkovih ustih. Včasih se bo celo zgodilo, da se bo dojenček z igračko udaril v obraz in zajokal, medtem pa vas bo očitajoče pogledal, češ:”Mamica, zakaj si to storila?”
Dojenčkov vid je od rojstva, ko je bil še precej zamegljen in nejasen, že resnično napredoval. Dojenček sedaj že lahko vidi nekoliko dlje, čez prostor, recimo, a še vedno ima rajši pogled od blizu in si tako stvari natančneje pogleda. Če opazite, da vaš štirimesečni dojenček škili, se za posvet obrnite k zdravniku pediatru. Čeprav dojenček vidi barve že vse od rojstva, bo pri štirih mesecih že veliko bolje razločil različne barve in bo lahko vse bolj natančno razločil med podobnimi barvnimi odtenki. Zato je sedaj odličen čas, da dojenčku predstavite še več barvitih igračk in knjig, katere si bo z veseljem ogledoval.
Pri štirih mesecih se začne razvijati otrokovo zaznavanje globine. Do zdaj ni mogel določiti natančnega položaja, velikosti in oblike predmetov v svoji okolici. Vendar se bo to spremenilo, ko bo osvojil spretnost binokularnega vida (sposobnost uporabe obeh oči hkrati), ki mu bo omogočila natančno sledenje premikajočim se predmetom in ljudem. Zaradi boljšega vida se mu svet okoli njega zdi bolj vabljiv. Poskusite čim bolj stimulirati dojenčkova čutila dotika s pomočjo uporabe najrazličnejših materialov. Uporabite krzno, robčke, volno, žamet in frotir. Ali pa poiščite knjige, ki imajo poleg besedila in slik tudi možnost dotikanja in občutenja materialov.
Govor in komunikacija: Od brbljanja do prvih glasov
Vsak starš hrepeni po tem, da bi slišal prve otrokove besede. Vaš dojenček postaja vse bolj družaben in se začenja usmerjeno gibati, da doseže določen cilj. V tem obdobju dojenčki radi brbljajo, grulijo, se igrajo in oponašajo slišane zvoke ali videne gibe. Opazili boste nove načine poskusov, da dojenček z ljudmi komunicira, začel se bo spontano smejati, poskušal bo posnemati vaše gibe in obrazno mimiko. Vaš dojenček bo še bolje obvladal izražanje svojih potreb. Opazili boste, da bo otrokov jok drugačen glede na to, če bo hotel povedati, da je lačen, utrujen ali ga kaj boli.
Če boste pozorno poslušali vašega dojenčka, boste morda že lahko razbrali samoglasnike in soglasnike, zvoka p in b ko je žalosten in zvoka j in k, ko je dojenček vesel. Prav tako pa štirimesečni dojenček že lahko ponavlja zvoke, ki jih sliši od vas. Če boste dojenčku rekli, na primer: ”Buuu!”, bo nato vaš dojenček to poskušal ponoviti za vami. Podobno lahko z igrami, npr. z igro vzajemnega opazovanja, izboljšate otrokovo zmožnost sledenja predmetom s pogledom. Igro začnete tako, da pritegnete pozornost svojega 4-mesečnega dojenčka, nato pa nagnete glavo in počakate, da vas posnema.
Vaš dojenček se pri štirih mesecih že glasno smeji in veselo čeblja. Hišo preplavijo zvoki kot so guu, huu, haa, uuh, abv, agu in podobno. Spodbujajte ga, kajti vaš dojenček prav zdaj odkriva različne oblike komunikacije. V posebno veselje mu bo, če mu boste odgovarjali z enakimi zvoki, kot jih proizvaja sam. Če k temu dodate še pačenje, bo v hiši toliko bolj zabavno. Če se vam bo zdelo, da pretiravate, nikar ne skrbite. Tudi majcen dojenček zna zelo jasno pokazati, da mu ni do komunikacije.
Motorične sposobnosti in priprave na sedenje
Dojenčkovo gibanje bo napredovalo, z rokami bo znal nesti hrano v usta in se bo med ležanjem na trebuhu lahko potiskal že do komolcev. Pri držanju glave ne bo potreboval več nobene pomoči in se bo verjetno znal že prevaliti na svoj hrbet. Vaš dojenček bo še bolje obvladal izražanje svojih potreb. Opazili boste, da bo otrokov jok drugačen glede na to, če bo hotel povedati, da je lačen, utrujen ali ga kaj boli. Možgani vašega otroka rastejo! Že od daleč bo začel prepoznavati predmete in ljudi, ki jih pozna, odzival se bo na ljubezen in naklonjenost. Premikajoče predmete bo zdaj lahko še bolje spremljal z očmi, roke in noge bo še bolj povezano premikal, z eno roko bo že znal segati po igračah.
Redna igra na trebuščku že od zgodnjih mesecev naprej krepi vratne, hrbtne in trebušne mišice, ki so ključne za stabilno sedenje. Priporočljivo je izvajati igro na trebuščku večkrat dnevno - sprva le nekaj minut, nato postopno več. V trebušni legi dvigne glavico za 90 stopinj, se opre na iztegnjene roke in zanesljivo »pase kravice«. Ko leži na hrbtu, prevladuje simetrična in stabilna lega. Glavo, noge in roke usklajeno premika. V sedečem položaju potrebuje še veliko podpore, hrbet je pri tem povsem polkrožno ukrivljen. Brca izmenično pa tudi sonožno. Predmete prijema s celo dlanjo in jih drži z obema rokama. Predmete že obrača, a jih praviloma še ne predene v drugo roko.
Pravzaprav je sedaj že bolj kotaljenje. Starost, ko se otroci prvič prevalijo, je zelo različna - nekaterim to uspe že pri treh mesecih, nekaterim dojenčkom pa to ne uspe vse tja do šestega ali sedmega meseca starosti. Zato - morda se bo zgodilo v tem mesecu, morda ne. Dojenčka ne morete prisiliti v to, lahko pa ga nežno vzpodbujate. Kako? Tako, da njegovo najljubšo igračko položite ob dojenčka in opazujte, ali se bo prevalil, da bi prišel do nje. Morda boste tudi opazili, da medtem ko vaš štirimesečni dojenček leži na trebuščku, že lahko upogne svoj hrbet. To je zelo dobra vaja, ki dojenčku pomaga razviti mišice vratu, hkrati pa je tudi odličen način za začetek razvijanja mišic, ki jih bo dojenček kasneje potreboval za sedenje in nato plazenje, vstajanje in konec koncev hojo.
Prehranske potrebe in priprave na uvajanje goste hrane
Čeprav vas morda mika, da bi dojenčkovo vedno večjo lakoto potešili s prvim okušanjem kašaste hrane, ne pozabite, da Ministrstvo za zdravje in Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) priporočata, naj bo dojenje edini vir prehrane do šestega meseca starosti. Če pa se kljub temu odločite za uvajanje goste hrane pred tem, pa vsekakor počakajte do otrokovega 17. meseca.
Kar zadeva prehranske potrebe vašega štirimesečnega dojenčka, sta še vedno ključnega pomena zlasti dve vrsti LCP maščobnih kislin - AA (omega 6) in DHA (omega 3), ki sta naravno prisotni v materinem mleku in ki zagotavljata nadaljnji razvoj možganov, oči in živčnega sistema vašega dojenčka. V prvih nekaj mesecih ste morali vašega dojenčka hraniti pogosteje, kot bo to potrebno od zdaj naprej. To pa zato, ker je dojenčkov želodček sedaj že večji, kar pomeni, da vanj spravi več mleka, zato je čas med posameznimi hranjenji daljši.
Odstavljanje je vznemirljiva in zabavna razvojna faza, ki se prične nekje okoli šestega meseca starosti dojenčka. Pri štirih mesecih pa je čas ravno pravšnji, da se z dojenčkom pričneta pripravljati na ta korak in vi začnete razmišljati o različnih tehnikah odstavljanja in katera bo najprimernejša za vas in vašega dojenčka. Razmislite, katero hrano mu boste najprej predstavili in kako ga boste hranili.
Kaj storiti, če opazite znake za skrb?
V tem obdobju bodite pozorni, če ima vaš dojenček težave s premikanjem enega ali obeh oči v določeno smer, če se ne bo nasmihal drugim ljudem, se z rokami ne bo dotikal svojih ust, z nogami ne bo pritiskal ob trdo površino, posnemal zvokov ali ne bo mogel držati glave pokonci. Če opazite, da vaš štirimesečni dojenček škili, se za posvet obrnite k zdravniku pediatru.
Če dojenček po sedmem mesecu še vedno ne kaže zanimanja za sedenje, se ne poskuša opreti na roke ali ne nadzoruje dobro glave, je priporočljivo, da se posvetujete s pediatrom ali strokovnjakom za razvoj otrok. Zgodnje odkrivanje morebitnih posebnosti omogoča pravočasno in učinkovito ukrepanje.
Če otrok do devetega meseca še ne obvlada samostojnega sedenja, prav tako pa zaostaja v drugih motoričnih mejnikih, je priporočljivo, da se posvetujete s pediatrom. Vsak otrok je individum zase in razvoj vsakega poteka drugače.
Kako pomagati štirimesečnemu dojenčku pri razvoju?
Vaš dojenček je pri štirih mesecih že veliko bolj igriv, zato ga vzpodbujajte, da raziskuje in se igra z najrazličnejšimi predmeti. Povsem enostavna kocka bo vašega štirimesečnika zaposlila za nekaj minut. Opazujte dojenčka, kako jo sesam, drži in jo raziskuje in odkriva, kaj se zgodi, ko zaškrta. Dajte mu ropotuljico, ki sveti in opazujte, kako bo zadovoljen, ko bo ugotovil, da ropotuljica proizvede zvok, če jo potrese. Predstavite mu glasbo. Znanstveno je dokazano, da aktivno sodelovanje pri glasbi lahko pozitivno vpliva na otrokovo inteligenco in socialni razvoj. V četrtem mesecu je tudi odlična priložnost, da dojenčku predstavite igrače, ki igrajo melodije ali na katere se lahko igra (npr. klavir, bobni). No, saj vam mir in tišina tako ali tako ni bila všeč, kajne …?
Izdelajte glasbeni instrument z uporabo predmetov, kot so surove testenine, riž ali fižol in jih dajte v manjše plastične posodice, jih trdno zaprite (tako, da vsebina ne bo uhajala ven, ko boste posodico potresli).
Gibalni razvoj in pot do samostojnega sedenja
Prvo leto razvoja je polno raznovrstnih izzivov, tako za starša kot za otroka. V prvih mesecih po porodu spoznava svoje telo, svoje zmogljivosti ter lastne odzive na okolje. Njegovo gibanje je v začetku spontano, brez večjih posegov v prostor. Nadzor in kontrolo nad svojim telesom ter gibi pridobi v naslednjem zaporedju: Najprej osvoji nadzor in gibanje glave in vratu. Nato sledi ramenski obroč. Sledijo okončine, kjer najprej začuti in spozna svoje roke in noge, sledijo dlani, stopala ter nazadnje prsti. Kot čist zadnje, začuti in osvoji gibanje v medenično - hrbteničnem področju. Z zorenjem in razvojem senzornega in motoričnega sistema se spreminjata način ter kvaliteta gibanja.
Da lahko otrok osvoji fazo samostojnega sedenja, more preiti skozi kar nekaj korakov, ki so ključni za dosego tega cilja. Predpogoj za posedanje je kontrola glavice, močne hrbtne, ter predvsem trebušne mišice. Potrebuje dobro oporo na roke, kar zajema kvalitetno razpiranje dlani, iztegnjen komolec ter zadostno mišično moč ramenskega obroča. Predvsem pa mora imeti sposobnost obvladovanja pokončnega položaja ter zadrževanja telesa v njem. Da pa vse to osvaja, more preiti čez vse položaje.
V starosti okoli četrtega, petega meseca mora biti tudi nadzor glave v vseh položajih že dobro razvit. V tem obdobju dojenček še vedno spoznava svoje telo, poleg tega pa počasi začenja tudi raziskovati okolico.
Faze razvoja sedenja:
- Podprto sedenje (okoli 4.-5. meseca): V tej fazi dojenček še ne more samostojno sedeti, vendar ob podpori (npr. v naročju, ob blazini ali s pomočjo posebnih obročev) lahko za krajši čas drži sedeč položaj. Glava je že bolj stabilna, trup pa se še krepi. Starši lahko začnejo otroku ponujati sedeče položaje med igro, vendar naj bo pri tem vedno podprt in nikoli puščen brez nadzora.
- Samostojno sedenje (okoli 6.-7. meseca): V tej fazi večina dojenčkov že uspe sedeti brez opore in ohranjati ravnotežje nekaj minut. Roke pogosto uporabljajo za oporo - v t. i. tripod položaju, ko se z dlanmi naslanjajo na tla pred seboj. Otrok začne raziskovati okolico iz nove perspektive, kar spodbuja njegov motorični in kognitivni razvoj.
- Stabilno sedenje (od 8. meseca naprej): Dojenček v tej fazi že sam preide iz ležečega v sedeč položaj, brez težav ohranja ravnotežje, med sedenjem uporablja roke za igro, se obrača in seže po predmetih. S tem se konča faza učenja sedenja - otrok je pripravljen na naslednje razvojne korake, kot sta plazenje ali vstajanje.
Večina dojenčkov začne kazati prve znake pripravljenosti za sedenje med četrtim in sedmim mesecem starosti, vendar to ni strogo določeno. Nekateri otroci sedejo prej, drugi nekoliko kasneje - oboje je popolnoma normalno. Vsak otrok ima svoj ritem razvoja, zato primerjanje z drugimi pogosto povzroča le nepotreben stres. Pomembno je razumeti, da sedenje ni enkraten dogodek, temveč postopen proces, ki poteka v več fazah.
Med obračanjem je pomembno, da poteka v obe smeri, torej na levo kot na desno. Ko otroci usvojijo obračanje na trebušček, so zelo radi v tem položaju. Dojenčku, ki ima v trupu dobro stabilnost, dobro mišično moč in posledično dobro razvito stabilnost v ramenskem obroču, trebušni položaj ne dela težav. Trebušni položaj in opora na roke sta zelo pomembna za ves nadaljnji razvoj.
Ko se dojenček zna sam obrniti na trebuh, je njegova naloga, da dobro osvoji oporo na roke. Pri opori na roke se mora predvsem naučiti prenašati težo z ene roke na drugo. To pomeni, da bo znal težo svojega telesa zadržati na eni roki, z drugo pa poseči po igrači ali preiti v oporo drugam.
Ko dobro obvlada prenašanje teže z ene roke na drugo, se počasi nauči po trebuhu obračati okoli svoje osi. To imenujemo pivotiranje. Tudi pri pivotiranju moramo biti pozorni, da se ne obrača samo na levo ali samo na desno. Ko dojenčki pivotiranje obvladajo in jim ne povzroča več težav, se začnejo odrivati nazaj z obema rokama hkrati. Pri tem ponovno krepijo oporo na roke, trup, mišice ramenskega obroča, nadzor glave.
Pri odrivanju nazaj se dojenček torej že toliko opre na roke, da sta ves prsni koš in tudi trebuh že privzdignjena od podlage. In ker se sčasoma vedno bolj odriva nazaj, si zgradi že tako močno aktivnost v trupu, da iz tega odrivanja počasi privzdigne tudi medenico. Pri odrivanju nazaj je pomembno, da dojenčku pustimo prosto pot. Tako ga ne popravljamo in spodbujamo, da bi se začel po trebuščku plaziti naprej.
Plazenje po trebuščku naprej ni zaželen gibalni vzorec v razvoju dojenčka. Pravilne faze v razvoju so namreč odrivanje po trebuščku nazaj in kasneje iz odrivanja nazaj v postavljanje na vse štiri in kobacanje. Ko zgradi še boljšo aktivnost v trupu in ko je opora na roke res dobra, pa se bo ob oviri oziroma ob zadostni aktivaciji trupa z rokami odrinil tako močno nazaj, da bo privzdignil tudi medenico in se na ta način, z odrivom nazaj, postavil na vse štiri. Torej na iztegnjene roke in kolena.
Ko s tem uskladi svojo mišično aktivnost in prenose teže, bo slej ko prej poskusil premakniti roko, nogo in posledično, če bo imel dovolj možnosti za poizkušanje, ponavljanje in dovolj prostora, bo skobacal po vseh štirih. Ko se otrok začne postavljati na vse štiri oziroma nekje istočasno s kobacanjem, se običajno začne tudi samostojnim posedati. Največkrat se to zgodi iz položaja na vseh štirih, ko težo svoje medenice prenese s sredine na eno stran in ga teža medenice potegne k podlagi na eno stran, druga stran pa je razbremenjena. Tako dobimo stransko sedenje z oporo na roke.
Pomembno je, da dojenčka sami ne posedamo in počakamo toliko časa, da sam od sebe usvoji ta položaj. Če posedemo prezgodaj, s tem samo otežimo razvoj dojenčka. Če dojenčka posedamo, preden se usede sam, so možne naslednje negativne posledice: otrok je v sedečem položaju statičen, sedi pri miru, saj iz tega položaja sam ne zna. Igra se le z igračami, ki so pred njim. Sedeč položaj, ob nezadostni mišični kontroli, ki še ni sposobna kljubovati gravitaciji, vodi v razvoj nepravilnih krivin hrbtenice. Ker še nima razvitega ravnotežja v tolikšni meri, da bi položaj bil sposoben zadržati, le tega ohranja s pomočjo iztegnjenih, »fiksiranih« nog. Ne raziskuje prostora in se ne nauči globinskih razmerij med objekti. Zaradi statičnega sedečega položaja, ni sposoben samostojno priti do igrače, ki je izven dosega rokic. Se ne rotira okoli svoje osi in nima primerne opore na roke, ter posledično ne razvija mišične moči v ramenskem obroču. Ker je odvisen od tuje pomoči, je čustveno nestabilen, jokav in želi imeti starša v videnem polju. Pogosto odreagira z jokom ali se cel vrže vznak.
Ko otrok zaseda fazo sedenja suvereno in stabilno ob optimalni poravnavi hrbtenice, je to znak, da ga v sedeč položaj lahko posedamo tudi mi. V tem času lahko torej prestavimo otroka iz košare v športni del vozička. Prav tako je to čas, ko se ga lahko brezskrbno poseda v stolček za hranjenje. Ko ga posedamo v stolček moramo biti pozorni, da sta otrokovi podlahti na mizi, komolca v pravem kotu, ramena sproščena. Noge morajo biti tako podprte, da ima otrok pravi kot v gležnju, kolenu in kolku. Po sedenju običajno sledi štirinožno kobacanje, prehod v klečanje ob opori, vstajanje in spuščanje ob opori, prestopanje ob opori in nato samostojna hoja.
Če dojenčka posedamo, preden se usede sam, lahko storimo zelo veliko škode pri njegovem gibalnem razvoju. Ko bo dojenček pripravljen (zrel), se bo usedel sam! Dojenček naj bo čimveč na tleh na trebuščku, na oblazinjeni, trdi podlagi. S tem raziskuje svoje telo in ima priložnost razviti samostojno gibanje v prostoru. To je zanj največja izkušnja. Iz pasenja kravic, vrtenja okoli svoje osi na trebušču, se bo zgodil pol dvig v bočni sed. Dojenčku lahko pomagamo pri poskusih dvigovanja od podlage samo do bočnega seda. Naprej mora razviti gibanje sam. Ali se bo iz bočnega seda usedel na ritko ali se bo obrnil na vse štiri, je njegova pot. Učenje sedenja: Dojenček se mora usesti sam! Posedanje dojenčka prej, preden je on sposoben sedeti je lahko zelo škodljivo za njegov razvoj.
Sedenje je ena prvih večjih razvojnih prelomnic, ki jih dojenček doseže v prvem letu življenja. Večina dojenčkov ga doseže med 4. in 8. mesecem starosti.
