Uvajanje goste hrane je pomemben mejnik v razvoju dojenčka, ki pa ga lahko spremljajo številni izzivi. Eden pogostejših je, ko 8-mesečni dojenček noče jesti ali pa zavrača določeno hrano. Ta pojav lahko starše skrbi, vendar je pomembno razumeti, da je to pogosto normalen del razvojnega procesa. Razumevanje možnih vzrokov in poznavanje ustreznih strategij lahko te izzive omilijo in pomagajo vzpostaviti zdrave prehranjevalne navade.
Refleks iztegovanja jezika in nova izkušnja
Ko je vaš dojenček še majhen, ima refleks, zaradi katerega ob vsakem dražljaju v zadnjem delu grla iztegne jezik. To je tako imenovani »refleks iztegovanja jezika«, ki upada, ko otrok raste. Ne skrbite, če otrok izpljune hrano - to je pogosta težava pri odstavljanju. Morda ne gre za to, da mu hrana ni všeč, temveč le za to, da se še vedno uči jesti. Če se vaš dojenček ob prvem poskusu zmrduje in zavrača določeno hrano, je zelo verjetno, da ga je to presenetilo. Navsezadnje gre za popolnoma novo izkušnjo. Vztrajnost je ključnega pomena pri tej konkretni težavi pri odstavljanju.
Postopno uvajanje tekstur in prstne hrane
Strokovnjaki svetujejo uvajanje prstne hrane od 6. meseca starosti. Začnite z mehko prstno hrano, kot so rezine banane ali avokada, in postopoma uvajajte čvrstejše teksture, ko boste ocenili, da je otrok pripravljen. Koščki naj bodo veliki približno toliko kot vaš mezinec, da jih dojenček lahko dobro prime. Na začetku otrok zaužije le majhno količino teh živil, saj večino hranil še vedno dobi z materinim mlekom ali začetno mlečno formulo. A to ne predstavlja težave - kot del procesa odstavljanja otroku še naprej ponujajte prstno hrano in pri obrokih sedite skupaj kot družina, kar mu bo dalo spodbudo.
Dojenčki imajo včasih težave, ko z gladkih kašic preidejo na bolj grudičasto teksturo. Morda bo trajalo nekaj časa, da se otrok navadi na bolj grudičasto hrano, zato jo uvajajte počasi, da se izognete tej težavi pri odstavljanju. Od gladkih kašic preidite na pretlačeno hrano z majhnimi grudicami in nato z večjimi grudicami. Če se pri dojenčku sproži refleks davljenja, poskusite ostati mirni in ga ne dvignite iz stolčka. Umirite ga s pomirjujočimi besedami in tolažilno telesno govorico. Mamice refleks davljenja pogosto zamenjajo za dušenje, čeprav je verjetnost zadušitve v resnici zelo majhna.
V prvih nekaj tednih odstavljanja lahko pričakujete le to, da bo vaš dojenček s konice žličke zaužil majhno količino hrane. Ko otrok raste, se količina zaužite hrane povečuje, vendar ne pozabite, da je otroški želodček veliko manjši kot pri odraslem človeku. Pri treh mesecih je približno desetkrat manjši kot pri odraslem človeku, pri enem letu pa je manjši za približno štirikrat. Ne pozabite, da otrok večino hranilnih snovi še vedno prejema z materinim mlekom ali začetno mlečno formulo.
Raznolikost in potrpežljivost pri uvajanju hrane
Ponudite mu raznoliko hrano različnih okusov in tekstur ter ne pokažite razočaranja, če otrok hrano odklanja ali je zaužije le majhno količino. Sčasoma se bo količina zaužite hrane postopoma povečevala. V starosti od 8 do 10 mesecev lahko otrok začne zavračati hranjenje z žlico. To je približno tista starost, ko se dojenčki začnejo zavedati samih sebe. Za večjo sproščenost pri obrokih poskusite otroku dati še eno žlico, da jo drži, medtem ko ga hranite. Lahko mu tudi poskusite naložiti hrano na žlico in ga spodbuditi, da se hrani sam.
Dojenčki včasih zavračajo hranjenje z žlico, če se slabo počutijo, če jim izraščajo zobje ali če so utrujeni. Mamice so zelo domiselne, kadar je potrebno nahraniti otroka: igrajo se, da je žlička letalo, otroku ponujajo eno žličko za mamico, eno za atija in tako naprej.
Zaupanje v otrokov apetit in potrebe
Problemom pri prehranjevanju se izognemo tako, da otroku že od dne, ko se je rodil, zaupamo, saj sam ve, kdaj je lačen. Že ko ga dojite, bo pil toliko časa, dokler ne bo sit in zadovoljen.
Zakaj otrok noče jesti? Najverjetneje ni lačen. Želodec otroka je približno tako velik kot pest, starši pa pogosto precenjujemo količino hrane, ki naj bi jo otrok potreboval. V določenih razvojnih fazah otrok potrebuje manj hrane. Poleg tega otroci spoznavajo, na kaj so alergični. Znanilec alergije niso le rdeče pike na obrazu, vendar tudi razjede na želodcu, zaradi česar otroka boli želodec. Dojenčku ponudite gosto hrano približno pri šestih mesecih starosti. Otroci, hranjeni po steklenički, se običajno lažje navadijo na gosto hrano kot dojeni otroci. Zakaj? Preprosto zato, ker so z materinim mlekom dobili vse, kar so potrebovali. Skozi materino mleko spoznavajo okuse živil, ki jih je jedla njihova mama, zato bi raje kot kašico jedli kaj iz vašega krožnika. Otrok sicer prej ali slej sprejme hrano, ki mu jo ponudite, ni pa nujno, da mu bo všeč.
Izogibanje prisili in manipulaciji pri hranjenju
Hrane ne uporabljajte kot nagrado ali kazen. Tako se idealizira nezdrava hrana, zdrava pa se razvrednoti. Če boste otroka poslali spat brez večerje ali bo moral za kazen jesti zelenjavo, bo to imelo le negativne učinke, saj bo zdravo hrano enačil s kaznijo. Nikoli ne silite vašega otroka jesti, na kakršen koli način, v kakršnih koli okoliščinah ali iz kakršnega koli razloga. Ponudite mu različne jedi, med katerimi lahko izbira. Sodobno izobilje prehrambenih izdelkov prinaša vse večjo možnost izbire in s tem tudi vse večjo dilemo, katero in koliko hrane naj bi otrok sploh pojedel. Če k temu prištejemo še izobilje pasti, ki pretijo na starše pri uvajanju zdrave raznolike prehrane na otroški jedilnik, nas tempirana bomba čaka že za prvim vogalom. In ko popustimo enkrat, popustimo drugič še hitreje, tretjič pa je že skoraj prepozno (čeprav v resnici nikoli ni), da bi karkoli spremenili.
Temeljna osnova pri vzpostavljanju zdravih prehranjevalnih navad, ki bi jo morali osvojiti prav vsi starši, je zavedanje, da so zgolj in samo oni tisti, ki odločajo o tem, kaj, kdaj in kako bodo ponudili otroku za jesti. Otrokova odločitev pa je, ali in koliko bo pojedel. Naloga odraslih je, da poskrbimo za čim bolj pestro ponudbo hrane na otroškem jedilniku, dovoljeni so tudi posladki (čim bolj zdravi seveda), vendar ob posebnih priložnostih in v omejenih količinah, poleg tega je priporočljivo, da jih otroku ponudite čim kasneje (sladki okusi jih hitro zasvojijo in lahko zaradi njih začnejo zavračati ostalo hrano). Četudi ugotovimo, da otrok sprva zavrača določeno hrano, to ne sme postati razlog, da mu je ne bi ponovno ponudili. Sama sem bila priča mnogim primerom, ko je otrok hrano prvič poizkusil šele po večih mesecih in do tega sigurno ne bi prišlo, če bi jo že kar ob prvem neuspelem poizkusu umaknila z jedilnika.
Kadar je obrok sestavljen iz večih hodov, mora otrok imeti možnost, da preizkusi vse, pa četudi mu ne paše nič drugega kot sladica. Na prvo žogo se morda s tem ne boste strinjali in vas bo zamikalo, da bi otroku postavili pogoj ”sladico dobiš, če poješ tudi glavno jed”, vendar ta način, ki vključuje prisilo, zvijačo in nagrado dolgoročno ne pomaga. Morda zaleže v nekaj poizkusih, večinoma pa otroka spravlja v stres in povzroča neprijetno vzdušje za mizo, kar pa ni dobro. Seveda v tem primeru ne smemo storiti napake, da bi otroku pustili, da poje neomejeno količino posladka - pripada mu samo en odmerjen kos, nato pa mora počakati do naslednjega obroka, četudi je lačen. Stremeti moramo namreč k temu, da so obroki mirni in prijetni skupinski dogodki, saj se lahko v nasprotnem primeru otroku hrana upre in lahko razvije celo motnje hranjenja. Prav tako se je potrebno izogibati vsem drugim trikom, s katerimi želimo otroka prelisičiti, da bi pojedel vsaj nekaj žlic obroka. Otrok mora hrano pojesti zavedno in samostojno (če še ne zna z žlico, naj poje čim več hrane z roko), poleg tega se je treba zavedati, da v mnogih drugih okoljih (vrtec, šola) vzgojitelji in učitelji teh trikov ne bodo izvajali, zato ima lahko otrok nepotrebne težave, če doma ni osvojil zdravih vzorcev prehranjevanja.
Pomembno je, da določite stalne termine obrokov (npr. tri glavne obroke in dve vmesni malici) in se izogibate ostalim vmesnim prigrizkom, tudi če otrok zadnjega obroka ni pojedel. Tako jih boste navadili, da jedo takrat, ko jim obrok pripravite in se ne bodo izmišljevali, da bi ga jedli čez pol ure, ko se vam že pohladi ali pa se vam mudi v službo.
Zaupanje vase in v otrokovo samoregulacijo
Če je vaš otrok zdrav, živahen in se lepo razvija, potem je verjetno primerno prehranjen. Pomembno je, da otroku zaupate, saj ima prirojeno sposobnost izbire prave hrane v pravi količini - pazimo le, da je ponudba hrane na mizi zdrava in uravnotežena, da ne vsebuje preveč sladkorja, soli, (nezdravih) maščob in umetnih dodatkov. Otrok ne sme biti tisti, ki določa, kaj bo na mizi, kdaj bodo obroki in kako bodo potekali (npr. pred televizijo, hodeč po stanovanju, v postelji). Te meje in pravila morajo postaviti odrasle osebe. Izjema so le dojenčki, ki še nimajo vzpostavljenega dnevnega ritma in se je potrebno v začetnih nekaj mesecih povsem prilagajati njihovim potrebam po hrani. Ker dojenčki po hranjenju radi zaspijo na dojki, lahko to vpliva na njihov spalni vzorec in bodo morda težko zaspali brez dojke, tudi če niso lačni. V kolikor vas to skrbi in bi se radi temu izognili, jih raje zbudite in odstavite, če med hranjenjem zaspijo. Nato jih budne odložite v posteljico in jih uspavajte na drug način, ki ga boste lahko vi in vsi ostali, ki redno ali občasno varujejo vašega otroka, dolgoročno izvajali (npr. poslušanje glasbe, petje pesmic).
Vpliv žvečenja na razvoj in pomen dojenja
Pri vzpostavljanju zdravih prehranjevalnih vzorcev je pomembno tudi to, da otroku po dopolnjenem 6. mesecu starosti postopoma začnete uvajati gosto hrano, ki naj bo sprva pasirana ali grobo pretlačena, ko jim zrastejo prvi zobje pa jim hitro ponudite tudi hrano v koščkih. Žvečenje hrane pomembno vpliva na razvoj celotne ustne votline, čeljusti, jezika in pozitivno vpliva tudi na govorni razvoj v kasnejših mesecih. Prav tako je zaželjeno, da se otrok čim dlje časa doji, saj pri dojenju trenira številne ustne in obrazne mišice, do česar pri pitju iz flaške ne pride v tolikšni meri. V kolikor otroka zaradi različnih razlogov ne morete dojiti, kupite takšne flaške, ki ne povzročajo t. i. sesalne zmede (narejene so na način, da jih mora otrok podobno močno sesati kot dojko, če želi priti do tekočine).
Obvladate teorijo in vas preganjajo dvomi, ali boste svoje znanje sposobni udejanjiti tudi v praksi? To je pogost starševski problem pri marsikateri vzgojni dilemi, vendar vam resnično polagam na srce, da ste dosledni in odločni, kadar gre za tako pomembna vzgojna vprašanja. Ne obupajte pri prvem otrokovem uporu ali zavrnitvi obroka - vi ste odrasla oseba in morate razumeti, da je narava otrok pač takšna, da vedno iščejo ugodje in načine, da dosežejo svoje. Nekaterih odločitev jim v njihovo dobro enostavno ne smete prepustiti. Mnogi starši, še posebej pa stari starši, zaženejo vik in krik, če otrok izpusti kakšen dnevni obrok - to je resnično nepotrebno. Bistvenega pomena je predvsem, da pijejo dovolj vode ali čim bolj naravnih nesladkanih napitkov, ko bodo začutili lakoto pa bodo z veseljem pojedli tudi tisto kosilo, nad katerim so se dva dni nazaj zmrdovali v upanju, da vas prepričajo, da ponovno zavihtite kuhalnico in pripravite nov obrok.
Kako vedeti, koliko hrane naj bi pojedel naš dojenček?
Najboljše je spremljati dojenčkov napredek v rasti in pridobivanju teže. Zaskrbljenost nad apetitom našega dojenčka je na mestu takrat, ko ta ne sledi rastni krivulji ali celo izgublja na teži. Če naš dojenček ni zainteresiran za hrano, je na mestu razmisliti o možnih vzrokih za to. Ob začetku uvajanja goste hrane je možno, da smo s tem bili prehitri in naš dojenček na uvajanje še ni pripravljen. Pomisliti moramo tudi na morebitne bolečine pri požiranju, ki so lahko posledica rasti zobkov ali vnetij, lahko mu hrana povzroča refluks ali jo zavrača, ker se po njej slabo počuti. Vedno sta torej potrebna posvet s pediatrom ter izključitev zdravstvenih težav.
7 znakov, da je vaš dojenček pripravljen na trdno hrano
Če naš dojenček ni zainteresiran za hrano, je na mestu razmisliti o možnih vzrokih za to.
Postavite se v kožo dojenčka: nova izkušnja okusov in tekstur
Pri uvajanju goste hrane se ta srečuje z ogromno novostmi. Novi so okusi, konsistenca, tudi temperatura hrane je drugačna, kot jo je vajen od materinega mleka. V usta ne dobi mehke dojke, ampak trdno žličko, hrani se sede, ne leže in tako naprej. Vse te novosti zahtevajo nekaj časa, da se jih dojenček privadi. Spoznavanje novih okusov naj tako vedno poteka ob sproščenem in prijetnem vzdušju takrat, ko se nam nikamor ne mudi. Dojenčka in tudi kasneje malčka z določeno jedjo ali živilom ne silimo ali ga zaradi hranjenja celo kaznujemo. Prav tako se ob hranjenju nanj ne jezimo, ko npr. hrano vrže na tla.
Najbolj naravno bo, če imamo dojenčka ob sebi, ko se hranimo mi, in svojih obrokov ne pojemo vmes, ko naš dojenček spi. Pri tem ga opazujemo. Če se oblizuje, cmoka, celo sega po hrani, s tem kaže, da je na gosto hrano pripravljen. Uvajanja se lotimo takrat. Dojenček naj nova živila in okuse spoznava, ko je sit, čeprav pogosto slišimo, naj hrano ponujamo ob lakoti. "Lačen si ful drugačen", če pomislimo nase, navadno kar tečen in prvi stik z gosto prehrano naj ne bo v tem stanju. Dojenčku naj novi okusi ne bodo ponujeni zaradi zagotavljanja hrane oz. namesto njegovega obroka, ampak bolj kot spoznavanje in igra. Nekateri dojenčki bodo novo hrano in okuse raje poskušali v naročju kot sami na stolčku. Če dojenčka hrana ne zanima, morda spremenimo čas hranjenja, poskusimo z drugim priborom ali pa le spremenimo temperaturo hrane, ki jo ponujamo. Navadno je bolje tudi to, da je dojenček pri pripravi hrane prisoten, jo vonja, opazuje, kaj se s hrano dogaja, in spoznava tudi na ta način.
Samo spoznavanje okusov se sicer začne že v maternici, tako da se že v času nosečnosti svetuje, da nosečnica uživa kar se da raznoliko hrano vseh okusov, predvsem tudi hrano, ki jo bo dojenček jedel doma. Spoznavanje okusov se nato nadaljuje preko materinega mleka. Tudi v času dojenja naj tako mlada mamica je kar se da raznoliko in po nepotrebnem ne izključuje živil ali celih skupin živil iz svoje prehrane. Predvsem to velja za grenka živila, npr. zelenjavo. Pogosto je nasvet mamici, da ta živila izključi iz prehrane, da dojenčka ne bodo napenjala ali mu povzročala kolik. Ta doktrina je že ovržena, kolike se enako pogosto pojavljajo pri dojenih dojenčkih in tistih na formuli. Materina prehrana tako na njih nima vpliva in izključevanje živil med dojenjem je potrebno le v primeru potrjene alergije dojenčka.
Dojenček bo okus spoznaval, tudi če hrane na koncu ne bo pojedel, in to je popolnoma v redu.
Postopno uvajanje in raznolikost živil
Nova živila naj dojenček spoznava postopno in kar se da raznoliko, pri tem pa s samim naborom živili vseeno ne pretiravajmo in jih ne menjajmo preveč pogosto. Tako bomo lažje spremljali tudi morebitne reakcije živila pri dojenčku oz. morebitne alergije, intolerance … Bolj kot na to, da mu v enem tednu ponudimo 10 različnih vrst zelenjave, se osredotočimo na to, da bo dojenček zaužil vse osnovne okuse, poleg sladkega (sadja ali mleka) tudi grenko ali kislo oz. kombinacijo vsega, in mu določeno živilo raje ponudimo v različnih oblikah oz. teksturah. Če npr. izberemo korenček, ga lahko prekuhamo in spremenimo v kašico, ki jo enkrat spasiramo, drugič le pretlačimo z vilico, obenem pa zraven dojenčku ponudimo tudi cel prekuhan korenček, ki ga bo lahko prijel v roko, si ga ogledal, povonjal, polizal in podobno. Dojenček bo okus spoznaval, tudi če hrane na koncu ne bo pojedel, in to je popolnoma v redu. Morda bo naš dojenček živilo zavrnil večkrat, nato pa ga bo čudežno sprejel. Tekom rasti in razvoja se namreč spreminjajo tako njegovo zobovje kot tudi same brbončice. Okusa se torej dojenček priuči. Večina staršev preneha z uvajanjem določenega živila po štirih neuspešnih poskusih, med 12 in 17 pa jih je potrebnih, da se ga navadimo.
PREBERI ŠE: Kdaj lahko dojenčkom in malčkom ponudimo sadni sok?
Predvsem pa se zavedajmo, da bo naš dojenček - hočeš nočeš - sledil našemu zgledu. Če torej njemu kuhamo čisto drugačna živila, kot jih bo opazil na naših krožnikih, je velika verjetnost, da ga ta ne bodo zanimala. Prav tako moramo biti zelo previdni pri komentiranju hrane, ki mu jo ponudimo. Če že sami ob njej vihamo nos (ali ga vihajo ostali družinski člani), te hrane dojenček najverjetneje ne bo sprejel z odprtimi rokami. Naj bo torej spoznavanje novih okusov čas v odraščanju našega dojenčka, na katerega gledamo kot raziskovanje in igro. Na tak način bo naša in njegova izkušnja veliko bolj prijetna.
Reševanje specifičnih težav pri uvajanju hrane
Vprašanje: Moja hčerka je stara pet mesecev. Dojila sem jo mesec in pol, potem pa se mi ni več izšlo. Pri štirih mesecih sem ji pričela uvajati pasirano hrano. Na začetku ni šlo dobro, krompir in makarone pa rada poje. Zanima me, zakaj noče jesti zelenjave? Poskusi jo, potem pa izrine ven. Opazila sem, da ima po zelenjavi rdeče lise pod očmi in zasolzene oči, ritko pa rdečo. Ima tudi rdeče pikice na trebuhu. Ali je to lahko alergija? Midva z možem nisva na nič alergična. Ali otrok zelenjave ne mara, ker je alergičen? Prilagojeno mleko do 6. meseca starosti je primerno. Zalivanim otrokom starši uvajajo mešano hrano običajno prej kot dojenim. Nič ne bi bilo namreč narobe, če bi deklico hranili s prilagojenim mlekom do šestega meseca, tako kot dojenim materam svetujemo, naj otroka samo dojijo do šestega meseca. Če ste že začeli z mešano hrano, je tudi prav, da ste začeli z zelenjavo. Ker imajo mnoge vrste zelenjave močan okus, okus pogosto blažimo z dodajanjem krompirja ali riža. Ti dve živili torej kar zmešajte z eno vrsto zelenjave, več vrst zelenjave pa vsaj na začetku ne mešajte med seboj, da se bo otrok navadil na različne okuse. Pri pripravi hrane ne uporabljajte soli, ampak hrano zmehčajte z manjšo količino prilagojenega mleka, ki tudi že vsebuje sol. Vsekakor naj se cela družina odreče pripravi hrane s kakršnimikoli konzervansi, jušnimi kockami in umetnimi začimbami. Prav ti so največkrat vzrok krčev v trebuhu in kožnih izpuščajev.
Pozdravljeni, moja hči, ki bo čez 2 dni stara 9 mesecev, slabo je že več kot mesec dni. Ko sem malo pred 6. mesecem začela uvajati GH, je kmalu nadomestila en obrok mleka, nato še drugi. Zelenjavne in mesno-zelenjavne kašice je pojedla poln krožnik, sadja malo manj, plus dojila se je in dodajala sem občasno adaptirano mleko. Zadnja 2 meseca pa poje precej manj. Vseskozi je prehlajena, vmes kašlja, enkrat je imela dnevni virus in je bruhala (bratec je v vrtcu), ponoči se zbuja po trikrat in več, tudi na uro občasno. Zadnji mesec jo moram skoraj siliti, da kaj poje. Zelenjavno-mesni obrok je prepolovila, sadja noče skorajda nič, edino če ji vmešam piškot, poje malo. Samo ne vem, če je dobro, da ji ga skoz dajem pri vsakem obroku, tudi z mlekom, ker noče kašic. Potem se bo, ko bo zdrava, navadila le na sladko. Kaj menite? Ji dam, kar pač hoče? Zobkov še nima, se skoz tolažim, da morda tudi zato ne mara jesti in spati. Pa še tole: v četrtek imava pregled pri 9. mesecih. Je lahko prehlajena? Dati mora kri in vodo, kaj pa blato?
Kaj je vzrok slabše ješčnosti pri 9 mesečnem otroku, ni mogoče kar pojasniti, saj je vzrokov mnogo. Od kroničnih, neprepoznanih vnetij, do izraščanja zob, do stalnega manjšega obolevanja (prehladne, črevesne viroze), seveda pa se v tem času začnejo kazati tudi nekatere kronične bolezni (nr. celiakija). O tem se pogovorite na preventivnem pregledu v četrtek, ko bo pediatrinja videla tudi krivulje rasti in pregledala kri (morebitna slabokrvnost) ter urin. Manjši prehlad ni ovira za pregled v posvetovalnici.
Hvala, še tole me zanima: hči zdaj že 2 dni praktično nič ne je, zavrača tudi mleko in bolj kot ne tudi dojenje, razpoložena pa je normalno, je vesela in se “pogovarja”. Ker imava jutri pregled in ji bodo vzeli kri, ali lahko odkrijejo, če gre za kako kronično bolezen? Ali moram na to opozoriti pediatra (ker ne vem, kaj vse s krvjo preverjajo, razen slabokrvnosti)? Hvala za odgovor. Se opravičujem, sem v prejšnjem postu pozabila omeniti, da je imel mož danes drisko, meni pa je že od nedelje slabo in me sili na bruhanje. A je lahko hči tudi zato neješča, morda kak črevesni virus? Ob podaktu o enakem obolevanju družinskih članov je črevesna okužba najbolj verjeten vzrok.
S hčerko sva imeli pregled, kri in urin brez problemov, ni slabokrvna, skratka, tudi vse ostalo v redu (ušesa, usta, pljuča). Edino pediater pravi, da ima 2 mala mehurčka na nebu, kot viroza, ampak da ne bi smelo vplivati na apetit. Zobje - zgoraj malo ostro, a še ne bo zob takoj zunaj. Teža pred 2. mesecema je bila 7100 g, zdaj dobrih 7500 g. Menda je glede na višino 67,5 cm v redu teža. Tudi midva z možem sva majhna in bolj drobna. Kaj zdaj? Čakam, da bo začela jesti? Danes noče niti ust odpreti, tudi mleka je spila minimum (od 100 ml 40 ml). Vztrajam z dojenjem? Dala sem ji kapljice BioGaia, če je slučajno črevesna viroza (sem omenila, da mene tudi nekaj zvija), pa pediater je rekel, naj kupim Polycal, neki prah, ki naj ga dodajam jedem. da bo bolj kalorično ali kako. Samo to ji lahko začnem dajati šele, ko bo res začela kaj jesti GH. Omenil je še, da bi bilo dobro ob alergijskih testih narediti testiranje na celiakijo, čeprav ne vem, če so glih znaki taki (teža gre gor, čeprav bolj malo, a je bila punčka veliko bolna, kaka normalno, bolj trdo sicer, in ne kot driska). Kaj menite? Je možno, da otrok kar naenkrat brez razloga postane neješč, čeprav je že lepo jedel? Kdaj naj se gremo spet pokazat, če ne bo jedla? Piti pa tudi noče, jo silim.
Verjetno bi bilo najbolje, da pediater otroka napoti na nadaljnje preiskave, tudi za izključitev celiakije (za katero je značilno tako nizka rast kot izrazito počasno pridobivanje na teži v tej starosti, šele okoli 3. leta pri nezdravljeni bolezni vidimo tisto tipično sliko z napetim trebuščkom in ostalimi znaki). Polycal lahko dodajate v mleko zvečer, vztrajajte dalje pri ponujanju GH.
Naj po vašem najprej počakam, da vidim, če bo hči le začela jesti? Ker če bo začela spet lepo jesti, bo šla teža sigurno gor. Ali naj kar takoj prosim za napotnico za nadaljnje preiskave? Katere pa so to, bi morali v Ljubljano?
Mogoče bi počakali še 2 tedna ali kaj takega in če se ješčnost ne bo popravila, blato pa slabšalo, potem bodo preiskave potrebne. Če gravitirate v Ljubljano, se napoti otroka h gastroenterologu v Ljubljano, če ste iz Štajerskega konca, v Maribor.
Zaključek: Potrpežljivost, razumevanje in doslednost
Ob raznovrstnem in uravnoteženem jedilniku, ki je eden od temeljev zdravega življenja, starši dandanes kar pogosto ugotavljajo, da njihov otrok noče jesti. Ob tem se v njih porajajo različna vprašanja, dvomi in negativni občutki, ki sežejo vse od občutkov nemoči do samoobtoževanja in celo jeze ter besa. Naj vas že na začetku potolažimo. Če otrok noče jesti, to največkrat ne pomeni nič drastičnega in opozorilnega. Nima vsak enakega teka, nekateri pojedo več, drugi manj in se ob tem povsem normalno razvijajo. Pomembno je, da se zavedate, da zna otrok, pa naj bo še tako majhen, zelo dobro odmeriti, koliko hrane potrebuje za najoptimalnejši razvoj. Seveda pa lahko, če vaš otrok noče jesti, sami malce raziščete, zakaj je tako. Morda je že po naravi neješč. Morda pa, če se neješčnost pokaže kar naenkrat, za njo vseeno tiči kakšen konkreten razlog. Morda je bolan ali se slabo počuti. Dodatna razlaga tu ni potrebna. Tudi vi, kadar ste bolni, nimate teka, kajne? Preverite, kako je s tem. Preprosto - ni lačen. Ali pa neke hrane ne mara. Morda je imel v času pred kosilom prigrizek ali pa je bila malica tako obilna, da ob času kosila še ne čuti lakote. Nič ne bo narobe, če enkrat en obrok preskoči. Naslednjič pa le preverite, kako je z morebitnimi vmesnimi prigrizki. Jih vzame sam, mu jih daje nekdo drug? Doživlja stisko in išče povezanost z vami. Povedano po domače - vzrok, da otrok noče jesti, je lahko tudi iskanje vaše pozornosti. Na ta način jo pridobi, pa četudi je ta izražena v obliki razočaranja ali jeze. Raje mu jo namenite v obliki skupnega časa, morda bo dovolj le deset ali dvajset minut, ki jih bosta preživela le sama. Brez sorojencev in drugih družinskih članov, brez telefona in televizije. Ve, da bo z upiranjem nekaj dosegel. Morda se kdaj zgodi, da otrok nekaj želi, ker je vaš odgovor nikalen, pa začne kričati, se metati po tleh, tarnati, celo jokati, metati stvari po tleh …. In ste mu potem ugodili zavoljo ljubega miru. Pri prejšnjem hranjenju (ali več njih) je doživel negativno izkušnjo. Lahko se zgodi, da otrok noče jesti zato, ker hrano povezuje z nečim negativnim oziroma z neprijetnimi občutki. Našteli smo le nekaj vzrokov, zakaj otrok pri obrokih protestira. Lahko bi jih razdelili na telesne in čustvene. Kadar ste prepričani, da je z njegovim zdravjem in telesnim počutjem vse v redu, pa še vedno noče jesti, se morate vprašati, kaj je narobe na emocionalnem področju. Nekaj situacij smo sicer našteli, lahko bi jih še več. In če nikakor ne razberete, zakaj otrok noče jesti, si zapomnite naslednje: hranjenje naj postane prijetna rutina, ki vzbuja lepe občutke. Da je rutina ob majhnih otrocih vaša najboljša prijateljica, ste najbrž že ugotovili. Tudi obroki naj potekajo po nekem ustaljenem tiru, vedno na enak način. Družina se za mizo zbere, če se le da, ob približno enakih urah, pa čeprav je to med tednom fizično mogoče le ob večerjah. Vzdušje za mizo naj bo prijetno, sproščeno, pri čemer nikogar ne silimo, da mora jesti, temveč zbranim ponudimo kar najbolj raznoliko hrano. Če otrok noče jesti, je vsekakor dobro, da ima na mizi nekaj na izbiro. Pri obedu tudi ne obljubljajte kakršnih koli nagrad, če bo nekdo ‘zlata ptička’. Ste se morda vprašali, kako se vi sami obnašate med hranjenjem? Pritisnite tipko ‘reset’ tudi pri sebi in se potrudite, da bodo obedi z vami zabavni, prijetni, vi pa nasmejani. Pomembno pa je še nekaj. Dokler je vesel, dobrovoljen in aktiven, ni nič narobe, če kakšen dan otrok noče jesti. V kolikor je razdražen, bolehen ali pa stanje ‘stradanja’ traja dlje časa, pa le raziščite, kaj se dogaja.
Uvajanja goste hrane pri prvi hčerki se spominjam kot zelo neprijetnega - za obe. Ravno takrat se je meja priporočenega polnega dojenja spet prestavila z dopolnjenih 4 na dopolnjenih 6 mesecev. Zdelo se mi je, da je mala pri dopolnjenih 5 mesecih pripravljena na prvo spoznavanje z gosto hrano. Kako sem se motila. Najprej sem bila prepričana, da bom hrano samo pretlačila z vilico in jo bo zagotovo sposobna pojesti. Ja, seveda. Niti povohala je ni. Prvi mesec je pojedla žličko ali dve, večino tako ali tako spljuvala ven. Priprava hrane mi je postala najbolj odvečna stvar v dnevu. Začela sem z zelenjavo, ker so me vsi svarili, da če bo poskusila sadje, ji bo tako všeč, da bo vse ostalo zavrnila. No, zgodilo se ni nič od tega, gladko je zavračala vse. Ko sem hrano začela popolnoma pasirati, je sprejela kakšno žličko tu in tam. Prvi obrok sva ‘zamenjali’ šele nekje pri osmih mesecih. Konkretno je začela jesti šele, ko sva popolnoma prenehali z dojenjem, pri 16 mesecih. Zdaj, ko gledam najino uvajanje za nazaj, se res držim za glavo. Ko pogledam kakšnega od starih posnetkov, mi je prav težko pri srcu. Eden mi je še posebej ostal v spominu. Sara je jedla krompir s peso, eno od jedi, ki ji je malo bolje šla po grlu. Spomnim se, da ji ponujam pire z žlico, njej pa je bilo v interesu samo to, da bi tisto žlico, ki sem jo držala v roki, prijela. Takrat se mi je zdelo, da me zafrkava - zakaj vraga noče jesti, saj razume, da je za pojesti to, kar je NA žlici, ne žlico sama. Po teh izkušnjah mi je bila misel na uvajanje goste hrane pri drugi deklici popolnoma odveč. Vedela sem, da se bova polno dojili, kolikor dolgo se bova lahko. Ko je večina mamic v skupinah navdušeno začela z uvajanjem hrane, nekatere že pred 4. mesecem, in so se jim začele ponavljati težave, ki sem se jih spomnila še sama, sem vedela, da je bila odločitev prava. Med množico informacija pa so kapljale tudi te o BLW. Prijateljica z malo starejšo hčerko mi je razložila osnove in metodo zelo pohvalila. Tako sem začela raziskovati in našla na FB tudi skupino z več informacijamo o BLW. S hranjenjem se začne šele po dopolnjenem 6. mesecu starosti, ko otrok izrazi interes za hrano in je sposoben samostojno sedeti. Do 1. leta je povsem običajno, da otrok dobi večino kvalitetnih hranil iz mleka. Ker je bila Sara večinoma dojena, se mi je zdelo to popolnoma sprejemljivo. Otrok poje toliko, kolikor je sposoben sam in toliko, kolikor mu paše. To pomeni, da se ne prenajeda, kot je to mogoče pri tekoči hrani in se ne hrani sam. Spodbuja motoriko ter samostojnost. A nimamo najrajši, ko naši otroki mejnike dosežejo in presežejo sami? Lahko sedi z nami pri mizi, je del družine. Več o najinih začetkih v naslednjih zapisih.
Ko se znajdete v vlogi novopečenega starša, hitro ugotovite, da niste pripravljeni na vse nove izzive, ki vas čakajo. Okoli vas zagotovo mrgoli ljudi z različnimi nasveti, vi pa iščete tistega, ki bi ustrezal vam, vašemu stilu vzgoje, vaši družini. Številni tako posežejo po spletu, kjer iščejo odgovore, nasvete in oporo. A med množico informacij je težko izluščiti uporabne od tistih, ki ustvarjajo le še več zmede in skrbi. Vsako obdobje starševstva prinaša nove izzive, zato se z odraščanjem otroka tudi starši vedno srečujemo z novimi izzivi in iščemo nove nasvete. Tudi ko mislimo, da že vse vemo, se vedno najde še nekaj novega, nova skrb, pri kateri se moramo spet nekaj naučiti. Ko gre za nasvete, povezane z vzgojo in skrbjo za najmlajše in posledično tudi najranljivejše, je najpomembnejše, da starši prisluhnejo strokovnim nasvetom. Vsebine morajo biti tako skrbno pripravljene z mislijo na dobrobit otroka in njegovega celostnega razvoja. Barbara Cvetko je obiskovala Pedagoško fakulteto v Ljubljani in svoje znanje prenesla v prakso, ko je delala kot specialna pedagoginja, preden je postala samostojna podjetnica in ustvarila program Pikarije in Hišo firbca. Andreja Gerl je diplomirana medicinska sestra, zaposlena v ambulanti za nujno medicinsko pomoč. Čeprav je nosečniško obdobje še kako kratko v primerjavi z vsemi naslednjimi razvojnimi obdobji otroka, ki sledijo, ni zato nič manj pomembno. Bodoči starši, ki se v ta brezplačen program prijavite še pred rojstvom otroka, boste prejeli tri kratke vodiče, ki vam bodo pomagali pri pripravah na dojenčka. Če bi deset staršev vprašali, katero obdobje je bilo najtežje, kdaj so imeli največ težav in skrbi, kdaj so potrebovali največ pomoči, bi najverjetneje dobili zelo različne odgovore, a dejstvo ostaja. Prvo leto z dojenčkom je tisto, ki v življenje staršev prinese največje spremembe in zahteva tudi največ prilagajanja. Program Za srečen začetek se tako nadaljuje z videonasveti za prvo leto z dojenčkom. S prijavo v program boste starši dojenčkov lahko dostopali do kar 24 videovsebin. Vsak mesec boste glede na takratno starost vašega dojenčka prejeli po en nasvet o razvoju od Barbare ter enega o prvi pomoči za dojenčke od Andreje. Če se boste prijavili kmalu po rojstvu, boste tako te nasvete lahko prejemali 12 mesecev oziroma vsak mesec do dopolnjenega prvega leta starosti otroka. "Moje poslanstvo je podpirati poslanstvo staršev - suvereno marširanje skozi divji svet starševstva. Glede na bogate izkušnje podpiranja staršev vem, da z jasnimi odgovori in kakovostnimi informacijami lahko naredimo starševstvo lahkotnejše, otroka pa z večjo gotovostjo spremljamo do njegovega potenciala. Hvaležna sem, da lahko s programom Za srečen začetek prispevam k vašemu globljemu razumevanju dojenčka ter k iskanju načinov, kako malčka voditi po poti do zrelosti in samostojnosti," je o programu povedala Barbara Cvetko. Čeprav je starševstvo še kako prijetno in notranje pomirjujoče, pa je to hkrati tudi pot, na kateri se vsi nenehno učimo in izpopolnjujemo. Tako program Za srečen začetek vključuje tudi videonasvete za starše otrok od drugega do petega leta. nasveti za prvo pomoč, npr. "Program Za srečen začetek je prava mala šola za vse starše, ki se želijo opolnomočiti tudi na področju najpogostejših zdravstvenih težav ter poškodb dojenčkov in malčkov. Kot medicinska sestra se v ambulanti za nujno medicinsko pomoč pogosto srečujem z negotovimi in prestrašenimi starši, ko njihovi otroci zbolijo. Zato smo želeli pripraviti nekakšen videovodnik, ki bo s preprostimi nasveti in triki olajšal obdobje bolezni in poškodb ter jim hkrati dal občutek, da vse, kar potrebujejo, že imajo. In to je zaupanje vase in znanje, v katerega so se odločili vložiti," je o programu povedala Andreja Gerl. Predstavljajte si, da lahko že danes za svojega 18-letnega otroka zagotovite štipendijo. Nagrada je naložbeno zavarovanje Enkratni življenjski bonus s plačilom enkratne premije 4.500 EUR. Anketiranje med uporabniki je pokazalo, da jih kar 95 odstotkov pravi, da so nasveti v programu uporabni. Enak delež uporabnikov pravi, da so se s pomočjo programa Za srečen začetek naučili nekaj novega. Bodoči starši, starši dojenčkov in malčkov se lahko v program prijavijo zelo preprosto, kar prek spleta. Ob rojstvu otroka in rasti družine se starši pogosto tudi sprašujejo, kako varna je njihova finančna prihodnost. Bodo lahko otroku nudili vse, kar bo potreboval, si bodo lahko privoščili določene ugodnosti, ki si jih želijo, morda potovanja ali nakup nepremičnine. Moj življenjski bonus je naložbeno zavarovanje z obročnim plačevanjem premije, ki zavarovanec ne le razbremeni finančnih skrbi, temveč celo plemeniti njegovo premoženje. Ustvarite varno finančno prihodnost za otroka, hkrati pa razbremenite sebe finančnih skrbi.