V današnjem času, ko je udobje pogosto na prvem mestu, se zdi ideja o dojenčku brez plenic skorajda nepredstavljiva. Vendar pa se vse več staršev po vsem svetu zaveda prednosti tega naravnega pristopa, ki temelji na opazovanju otrokovih znakov in vzpostavljanju zgodnje komunikacije o izločanju. Ta metoda ne le da otroku omogoča, da ostane čist in se izogne nadležnim pleničnim izpuščajem, temveč tudi poglobi vez med staršem in otrokom ter spodbuja njegovo čustveno in telesno dobro počutje.
Izkušnje mam: Pot od dvoma do zavedanja
Zgodba ene od mamic, ki je pred šestimi leti iz porodnišnice prišla s hčerko, ki se je borila z rdečo ritko in krči, je boleče znana mnogim novopečenim staršem. Kljub uporabi ekoloških plenic in skrbni negi, se rdečica ni hotela umakniti. Šele ko je prešla na pralne pleničke, se je stanje izboljšalo. Poglobljeno razmišljanje o konceptu brez plenic, ki ga je predstavila Ana Božič v svoji knjigi, je prineslo zavedanje, da bi bilo lahko drugače. Ana opisuje, kako je njen komaj rojeni sin, ko je začel jokati zaradi krčev, ob trenutku nemirnosti samodejno odvil pleničko, kar je vodilo v zadovoljno izločanje. Blato je izločal le takrat, ko ga je odvila, krčki so pojenjali, otrok pa je bil spet zadovoljen. Ta izkušnja je avtorici članka prinesla žalost, da ni vedela in poskusila, saj bi morda njuna pot s hčerko potekala drugače.
Metka Zupančič, svetovalka koncepta brez plenic in mamica dveh fantkov, ki sta zrasla brez plenic, potrjuje, da je v zahodni družbi, kjer je močno zakoreninjena podoba dojenčka s plenicami, težko razumeti drugačne pristope. Vendar pa poudarja, da je življenje v družinah, kjer je vzpostavljena komunikacija o izločanju, bolj polno in izpolnjujoče. Starši namreč še bolj prisluhnejo otrokovim potrebam, kar se kaže v vzajemnem zadovoljstvu in globlji povezavi. Življenje z dojenčkom, ki je vse bolj samostojen na področju izločanja, je bolj svobodno, saj potrebuje vse manj plenic.
Znanstvena podlaga in naravni impulzi
Ana Božič poudarja, da je koncept brez plenic ena od najboljših stvari, ki jih lahko podariš svojemu otroku, saj zahteva veliko opazovanja in pozornosti na vsako spremembo razpoloženja in počutja. To omogoča zgodnje odkrivanje morebitnih zdravstvenih težav in preprečevanje njihovega napredovanja. Hkrati pa koncept zahteva potrpljenje, notranje zavedanje in mir, kar vodi v brezpogojno ljubezen do otroka.
V nasprotju s splošnim prepričanjem, da se dojenčki ne zavedajo svojega izločanja, Ana Božič trdi, da otrok z zelo jasnimi signali prosi, naj ga uslišimo. Te signale pa pogosto "utišamo" z dudami, stekleničkami ali jih zamenjujemo s krči in trmo. Plenica je po njenem mnenju le lagodna navada, saj ima vsak človek ob rojstvu sposobnost uravnavanja svojega izločanja. Ker se signali otrok pogosto ne upoštevajo, so prisiljeni lulati v plenico, ker druge možnosti nimajo.
Znaki in znaki za izločanje
Ana Božič pojasnjuje, da otroci nikoli ne lulajo med spanjem. Ponoči so znaki premetavanje, prebujanje, brcanje z nogami ali jok. Ko je avtorica te znake prepoznala pri prvem sinu in ga ob njih nesla lulat, so se njihove neprespane noči spremenile v mirne. Podnevi pa znake prepozna v obliki nemirnosti, joka, otrokovih globokih pogledov, dviganja rok, držanja za plenico ali nemirnega cepetanja na mestu.
Ritem in znaki za izločanje blata so podobni kot pri odraslem: otrok postane nemiren, začne se napenjati, skrije se v intimen prostor in hoče biti sam.
Kako dojenčka "dati na stranišče"?
Ko prepoznamo znake, otroka nesemo v kopalnico in ga postavimo v položaj za izločanje (najpogosteje "lunice") nad umivalnik, stranišče ali kahlico. Pri lulanju mu lahko ob tem pojemo ali odpremo vodo v lijaku.
Ana Božič in Metka Zupančič pravita, da za privajanje na koncept brez plenic ne potrebujemo veliko časa. Dovolj je en dan skrbnega opazovanja otrokovih navad in znakov, takoj za tem pa mu začnemo ponujati prostor za izločanje. Ana Božič dodaja, da je ključno, da se naučimo, kdaj je pravi čas, in dobimo občutek, še preden se zgodi. Sčasoma se čas med ponudbo prostora za izločanje podaljšuje, saj otrok usvoji koncept in lula le takrat, kadar mu ponudimo prostor.
Položaj "lunice" in kdaj začeti
Največ staršev se odloča za položaj "lunice", ker je najpreprostejši, otroci ob njem občutijo oporo in toplino ter varnost. Pri tem položaju otroka držimo v naročju tako, da je s hrbtom naslonjen na naš trebuh in prsi, z dlanmi pa objamemo njegova stegna in mu pokrčimo nogice.
Začnemo lahko takoj pri novorojenčku ali ko smo sami pripravljeni, najlažje pa je nekje do četrtega ali petega meseca starosti. Koncept lahko začnemo kadarkoli, pomembno pa je, da se ga privadimo sami, da ga lahko poučimo tudi druge, ki skrbijo za našega otroka.
Ko primanjkuje časa: Prilagoditev koncepta
Metka Zupančič spodbuja starše, ki jim primanjkuje časa, da poskusijo takrat, ko lahko dojenčku posvetijo več pozornosti. Tudi če je otrok večino dneva v plenicah, se komunikacija o izločanju ne pretrga, če se na otrokove znake odzivamo in ga počasi razvijemo ter nesemo nad prostor za izločanje. Pomembno je le, da se vsakodnevno odzivamo na otrokovo potrebo po izločanju, da ne prekinemo kontinuitete.
Prednosti koncepta brez plenic
- Okoljska skrb: Prihranek kupe in kilogramov uporabljenih plastičnih plenic, ki se razkrajajo med 200 in 500 let. Povprečen otrok v svojem življenju pridela kar dve toni plenic.
- Zdravje otroka: Manj stika s kemikalijami v plenicah, manj draženja kože, rdečic, srbenja, pleničnih izpuščajev. Zmanjša se tveganje za okužbe sečil, zaprtje, živčnost in krčke.
- Ekonomičnost: Močno se zmanjša poraba plenic za enkratno uporabo, robčkov in tudi poraba vode ter detergentov za pranje pralnih plenic.
- Globja povezava: Skozi komunikacijo o izločanju se razvije zaupljiv odnos med otrokom in staršem. Starši bolj opazujejo otroka in odgovarjajo na njegov dojenčkast jezik.
- Otrokova samostojnost: Otrok postaja vse bolj samostojen na področju izločanja.
- Otrokov razvoj: Otrok hitreje razvije potrebne motorične sposobnosti za slačenje in oblačenje. Manjše so ali jih sploh ni kasnejših "borb" za suhost pri treh, štirih letih, manjše pa je tudi tveganje za močenje postelje pri večjih otrocih.
- Naravno učenje: Otrok se namesto "zadrževanja" nauči "spuščati".
- Manj neprijetnih vonjav: Blato gre direktno v školjko, zato dojenčki brez plenic pogosto prijetno dišijo.
Zmotna prepričanja in realnost
Pogosto se srečujemo z vprašanjem, ali je metoda brez plenic primerna za otroke, ki so stari komaj dva ali tri mesece in naj še ne bi bili razvojno zreli za odvajanje. Vendar je treba poudariti, da metoda brez plenic ni zgodnje odvajanje. Otroka namreč od plenic pravzaprav ne od-vajamo, ker ga nanje nikoli nismo na-vadili. O odvajanju lahko govorimo pri dveh letih ali dveh letih in pol, ko je otrok vse svoje življenje preživel v plenici 24 ur na dan in je nanje tako privajen, da si lulanja in kakanja brez njih sploh ne predstavlja.
Plenice, še posebej tiste za enkratno uporabo, zaradi svoje "ultra-vpojnosti in občutka dolgotrajne suhosti" zelo prelagajo obdobje odvajanja. V nasprotju s tem pa pralne plenice otroku prej omogočajo občutek "mokrote", kar olajša navajanje na kahlico.
Plastične plenice, ki z ekološkega vidika niso najboljša izbira za naš planet, spadajo bolj v sfero "modernih staršev", medtem ko opazovanje otrok prakticirajo v "predmodernih" in bolj tradicionalnih družbah.
Ključ do uspeha: Opazovanje, potrpežljivost in ljubezen
Kljub morebitnim dvomom in izzivom, ki jih prinaša ta metoda, je ključ do uspeha v zavedanju, da gre za vrnitev k naravi in samemu sebi. Pomembno je, da se starši zavedajo, da so na prvem mestu oni in ne otrok, ter da pristopajo k metodi z jasnim, doslednim, a obenem nežnim in ljubečim odnosom. To lahko otroku omogočijo le, ko so spočiti in ko se zavestno odločijo za to pot.
Koncept brez plenic ni modna muha ali nov trend, temveč naraven pristop k odzivanju na otrokove potrebe v povezavi z izločanjem in čistočo. S tem ko otroku omogočimo izločanje izven plenic, mu dajemo potrditev za čutenje lastnega telesa in hkrati krepimo stik z njim. Ta nežna komunikacija med otrokom in odraslo osebo temelji na tem, da starši prepoznavamo signale, s katerimi otroci sporočajo, da morajo na majhno ali veliko potrebo.
V končni fazi je cilj metode ne, da je otrok čim hitreje suh, temveč da se vzpostavi poglobljen odnos z otrokom, ki temelji na medsebojnem razumevanju, zaupanju in brezpogojni ljubezni.