Prihod novega člana v družino je eden najlepših, a hkrati tudi eden najzahtevnejših življenjskih dogodkov. Izkušnja, ki močno prepleta ljubezen, radost in izčrpanost, na novo postavi temelje partnerskega odnosa. Vloge se nepričakovano dopolnijo, ustaljeni vsakdanji ritem se postavi na glavo, v življenje pa vstopijo izzivi, ki jih prej nismo mogli niti predvideti. Utrujenost, hormonske spremembe in pomanjkanje spanja so le nekateri izmed dejavnikov, ki v prvih mesecih po rojstvu otroka od novopečenih staršev zahtevajo iskanje novega ravnovesja. Čeprav se večina parov sčasoma uspešno prilagodi na novo dinamiko, se nekateri soočajo s pomembnimi spremembami v počutju in samozavesti, še posebej, če je bil njihov življenjski slog pred prihodom otroka bistveno drugačen.
Spreminjanje življenjskih vlog ni proces, ki se zgodi čez noč, temveč dolgotrajen proces. Ženska, ki je bila pred tem močno karierno usmerjena, vedno obkrožena s prijatelji, veliko je potovala in vodila izjemno dejavno življenje, bo morda prehod v vlogo mame težje sprejela, še posebej, če nanjo ni bila ustrezno pripravljena ali pa so bila njena pričakovanja povsem drugačna od realnosti. V takšnih primerih se lahko v poporodnem obdobju pojavi občutek socialne izolacije, občutek, da je potisnjena v ozadje, da je manj pomembna, nekoristna in spregledana s strani partnerja ter najbližjih. Seveda je odvisno od vsake posameznice, a v mnogih primerih se v takem stanju povečajo tudi pritiski in zahteve do partnerja, pojavijo se ljubosumje, posesivnost in občutki osamljenosti v odnosu. Prihod novega člana družine lahko močno zamaje temelje še tako zdravega partnerskega odnosa.
Vprašanja in dvomi novopečenih mamic in očkov
Vprašanja, s katerimi se soočajo mnoge novopečene mamice, so pogosto globoko osebna in odražajo strah pred izgubo identitete ter negotovost glede prihodnosti:
- "Bom odslej samo še gospodinja?"
- "Mu bom sploh še privlačna, moje telo ni več enako kot prej?!"
- "Zakaj nisem srečna, ko pa sem si otroka tako želela?"
- "Me vara? Dolgo ga ni iz službe."
- "Kaj pa, če mu nisem več dovolj?"
- "Sem res rojena za vlogo matere, kaj pa, če sva se prenaglila?"
- "Zakaj sploh tako razmišljam?"
- "Zakaj samo še dela?"
- "Želim si, da bi spet imela več časa zase."
- "Počutim se nekoristno, nevredno. Grozna sem!"
Zaradi takšnih in podobnih misli marsikatera novopečena mamica doživlja občutke krivde, kar jo še dodatno potisne v negativna občutja. Ob kopičenju teh občutkov lahko pride do kroničnega nezadovoljstva, tesnobe, v najslabšem primeru celo do poporodne depresije.
Po drugi strani pa ni lahko niti partnerjem. Ob prihodu otroka se marsikateri očka počuti potisnjen na rob, izoliran in osamljen. Če k temu dodamo še finančni stres in (neupravičene) pritiske ter obtožbe partnerke, mera kmalu postane polna. Partnerja zabredeta v vrtinec konfliktov, nerazumevanja in odtujenosti, kar ju še bolj razdvoji in utrdi njuna težka občutja.
Odnosi po rojstvu otroka so TEŽKI (pazite, če ste novopečeni starš)
Nihče ne trdi, da je poporodno obdobje enostavno za vse vpletene. Je pa res, da se nekateri spremembam prilagodijo hitreje, drugi nekoliko kasneje. Pomembno pa je, da po prvih majavih korakih, ko se družina še navaja na novo rutino, ko se vloge preoblikujejo in ko vzpostavimo nov življenjski ritem, ne pozabimo dveh ključnih stvari - nase in na partnerski odnos.
Iskanje ravnovesja: Pot do zadovoljne mame in partnerstva
Resda otrok spremeni življenje, temu ne gre oporekati. Vendar pa je ključnega pomena, da ne pozabimo nase in na svoj partnerski odnos. Še vedno je treba iskati ravnovesje med lastnimi potrebami, partnerstvom in družino. Ne smemo namreč pozabiti, da je zadovoljna in pomirjena mama najboljša "čustvena zibelka" za otroka, in da sta zadovoljna partnerja, ki ohranjata svojo intimo, najbolj varno pribežališče.
Iskreni pogovori o občutkih, potrebah in željah so temelj razumevanja in lažjega prehoda tudi skozi najtežje dni. Če s partnerjem znamo skomunicirati, kaj nas teži, kdaj nam je težko, kaj potrebujemo in kaj si želimo, je možnosti za nesporazume bistveno manj. Pri dvomih, ljubosumju in nezadovoljstvu je pomembno, da to partnerju povemo, saj nas le tako lažje razume in nam da potrebne potrditve, ki jih potrebujemo.
Obenem pa ne gre zanemariti skrbi zase, kar je velika težava mnogih mamic. Nobeni ni treba iti prek sebe, da bi bila "dovolj dobra" mama, čeprav vemo, da pogosto delamo prav to. Vsaka mama je najboljša mama svojemu otroku, a le, če zna poskrbeti tudi zase. Pomembno si je vzeti čas za trenutke, ko si napolnimo energijo, bodisi s prijateljico na kavi, na sprehodu ali z aktivnostjo, ki nas sprošča. Če pozabimo nase, na svoje potrebe in vse, kar nam je v življenju veliko pomenilo, bomo sčasoma postajale vse bolj nezadovoljne, zagrenjene in sumničave - kar se bo neizogibno odražalo v odnosu do celotne družine.
Resda otrok življenje obogati in ga postavi na povsem drugo raven kot prej. Ob tem pa vseeno ne smemo pozabiti na dejstvo, da se le v zdravem okolju razvija zadovoljen, samozavesten in srečen otrok. Za slednjega smo odgovorni mi - tako, da ne pozabimo nase in na odnos, iz katerega je nastal otrok.
Konkretni koraki za ponovno povezovanje in krepitev odnosa
Rojstvo otroka vnese v partnerski odnos nov val, pogosto poln stresnih trenutkov. Če je bila ženska do sedaj osredotočena predvsem na svojega dragega, se to ob skrbi in negi drobnega bitja spremeni. Katere težave lahko takrat nastopijo?
Mamin dan je pogosto izpolnjen z obveznostmi, povezanimi z dojenčkom: hranjenje, umivanje, previjanje, oblačenje, tolaženje, igra, poskušanje uspavanja. Hkrati pa mora mama skrbeti tudi zase in za gospodinjstvo. Neprespane noči in soočanje z nalogami, katerih prej ni poznala, jo lahko spravljajo v stres, še posebej, če ob tem čuti, da nima dovolj podpore otrokovega očeta. Zato je prav, da na glas pove, da potrebuje pomoč, da se ne prepira s partnerjem in ga ne kritizira. Ne skrivajmo utrujenosti. Partner mora ravnati praktično in se vključiti v skrb in nego za dojenčka po svojih zmožnostih.
Utrujenost, pomanjkanje prostega časa, prilagajanje dojenčkovim potrebam in rutini, pa tudi fizične ali psihološke težave, lahko vodijo tudi k spremembam v spolnem odnosu. Tudi glede vzgojnih prijemov morda nista usklajena, a takrat si prisluhnita brez prekinjanja in pokažita razumevanje. Ob prihodu novega člana v družino se lahko počutita, da vajin odnos ni več tako romantičen. Novopečena mama lahko pogreša svojega partnerja tudi v ljubezenskem smislu. Še vedno se morata truditi negovati svoj odnos, še vedno ne smeta pozabiti drug na drugega.
Če si zavestno vzameta čas zase, ni nujno, da bosta takoj našla globoko povezanost. Biti vedno povezan v partnerskem odnosu je izziv. Vendar ljudje tako zelo hrepenimo po bližini. Vsi si želimo biti ljubljeni, sprejeti, hoteni in zaželeni.
Če si nikakor ne uspeta podariti povezanosti, sta preutrujena, vama za partnerstvo zmanjkuje časa, sta ujeta v vsakdanjo rutino, vam lahko pomaga premišljeno načrtovanje in izvajanje aktivnosti, ki krepijo vajino vez.
- Majhni trenutki povezanosti vsak dan: V hitrem tempu starševskega življenja je lahko iskanje časa za partnerja izziv. Vendar se povezanost gradi na drobnih trenutkih vsakdanjega življenja. Pozornost in prisotnost v teh trenutkih sta pomembnejši od dolgega skupnega časa. To je lahko kratek objem, iskren pogled, skupna kava zjutraj, preden se dan začne, ali pa krajši pogovor zvečer, ko otrok zaspi.
- Načrtovanje "zmenkov" za ponovno povezovanje: Po rojstvu otroka se zmenki pogosto zdijo luksuz, vendar so lahko ključni za ohranjanje ljubezenskega odnosa. Ni nujno, da so zapleteni ali dolgotrajni. Pomembno je, da si vzameta čas drug za drugega brez motečih dejavnikov.
- Pojdita na kratek sprehod po soseski, medtem ko nekdo drug pazi na otroka.
- Organizirajta večer doma z najljubšim filmom in prigrizki, ko otrok zaspi.
- Občasno najemita varuško in si privoščita večer zunaj, da obudita spomine na vajino predhodno dinamiko.
- Delitev starševskih obveznosti: Ko se starša podpirata pri skrbi za otroka, se povezanost med njima krepi. Deljenje nalog ne pomeni le zmanjšanja stresa, ampak tudi krepitev občutka partnerstva. Skupno ukvarjanje z dojenčkom, kot je kopanje, previjanje ali uspavanje, je lahko eden najbolj srčnih načinov za povezovanje.
- Ohranjanje odprte komunikacije: Eden izmed največjih izzivov po rojstvu otroka je lahko komunikacija. Ob utrujenosti in časovnih omejitvah lahko pride do nesporazumov in občutka oddaljenosti. Ključ do povezanosti je odprt, iskren in ljubeč pogovor. Govoriti je treba o svojih občutkih, potrebah in željah, ne pa o očitkih in obtožbah.
- Skrb za telesno bližino: Fizična bližina je pomemben del partnerske povezanosti. Po porodu lahko pride do sprememb v telesni podobi ali spolni želji, vendar to ne pomeni, da je bližina manj pomembna. Ključ je v potrpežljivosti, medsebojnem razumevanju in postopnem vračanju k intimnosti, ki je prijetna za oba.
Po rojstvu otroka lahko povezovanje s partnerjem zahteva več truda, vendar je ta trud vreden naložbe. Z majhnimi, a zavestnimi koraki lahko ohranita in okrepita vajin odnos, ki bo služil kot temelj za ljubeč in stabilen družinski dom.
Vloga partnerja in razumevanje dinamike odnosa
Včasih se zdi, da partner po rojstvu otroka postane "neznanec", ki se oddaljuje. Če je bil pred tem velik del njegovega življenja usmerjen v kariero ali druženje s prijatelji, se lahko po prihodu otroka ta potreba po begu še poveča. To ne pomeni, da vas ne mara ali da mu otrok ni pomemben, temveč da se morda sam sooča s težavami prilagajanja ali pa se počuti odrinjenega.
Pomembno je, da se vprašate, ali sta se o delitvi nalog dogovorila že pred rojstvom otroka. Če je partner v preteklosti pristal na to, da bosta vzgajala otroka skupaj in se oba trudila po najboljših močeh, je zdaj čas, da ga vprašate, zakaj ne izpolnjuje svojih obljub. Vprašajte ga tudi, zakaj čuti, da mora toliko časa namenjati prijateljem, ne pa tudi vama. Vsekakor je dobro, da se iskreno pogovorita. Povsem normalno je, da prihod otroka spremeni dinamiko partnerskega odnosa in prav zato je nujno, da se ne pretvarjate in nosite v sebi zamere, ampak se o tem s partnerjem pogovorite na štiri oči.
Otrok potrebuje srečno in harmonično družinsko okolje, kar pomeni srečno mamo in očeta. Za zdrav razvoj je prav tako dobro, da sta pri vzgoji prisotna oba. Številne raziskave kažejo, da otroci, ki jih vzgajajo v sovražnem in agresivnem ozračju, razvijejo vedenjske in čustvene težave. Ni primerno ostati skupaj zaradi otrok, razen če se starši spoprimejo s svojimi čustvenimi težavami, tako da je odločitev, da ostanejo skupaj, obenem začetek bolj zdravega in boljšega odnosa.
Ko se par razide, je zelo pomembno, da sta deležna pomoči ali podpore, da lahko pretehtata, kako razhajanje vpliva na njune otroke in kako lahko morebitne sovražnosti in napetosti, povezane z ločitvijo, potekajo preko otrok. Mladi pari z majhnimi otroci imajo pogosto občutek, da se, odkar imajo otroka, sploh ne znajo več pogovarjati, da se ne razumejo, da imajo vedno več konfliktov in nekateri nad odnosom že kar obupujejo. Rojstvo otroka je v življenju para pomembna in velika prelomnica, po kateri nikoli ni več tako, kot je bilo. Je drugače. Otrok zahteva veliko pozornosti, vsakdan se povsem spremeni, spanje nekaj ur skupaj je lahko včasih pravi luksuz, časa za partnerja, prijatelje, hobije in gospodinjska opravila je manj. Vendar pa sta ravno partnerja tista, ki lahko kljub številnim novim obveznostim poskrbita, da bosta zadovoljna najprej vsak s sabo in nato kot partnerja v odnosu. Samo partnerja sta namreč tista, ki lahko ustvarita varen, ljubeč in razumevajoč odnos.
Pogosto partnerja rečeta, da se ne čutita povezana, da imata občutek, da se pogovarjata le še o "tehničnih stvareh" in da sta bolj kot partnerja le še sostanovalca. Ko na terapiji raziskujemo, kaj je tisto, kar jima manjka, kar pogrešata, velikokrat ugotavljamo, da se počutita osamljena, spregledana, žalostna in nerazumljena. Občutek povezanosti se pogosto izgubi, ko se partnerja nehata zanimati drug za drugega, ko imata občutek, da se ne znata več pogovarjati. Običajno do tega pride postopno in nenamerno. V poplavi obveznosti, ki jih imata, se lahko to zgodi včasih iz povsem dobrega namena.
Kako naprej? Konstruktivni pristopi k reševanju težav
Čeprav je včasih težko, je pomembno, da se s partnerjem pogovarjata in si povesta, kaj čutita, kaj si želita, kaj vaju moti, kaj teži in obremenjuje, kaj pričakujeta drug od drugega ter izrazita vsak svoje potrebe. Če je to v nekem trenutku nemogoče, storite to kasneje, vendar naj ne gre mimo vaju. Pogovarjati se ne pomeni le govoriti oziroma povedati, kaj jaz hočem in pričakovati, da bo drugi to naredil. Govorita predvsem vsak o sebi, o svojih čutih, o svojem doživljanju, o svoji stiski. Ob tem bosta lahko odprta in potrpežljiva v smislu, da slišim, kaj mi partner govori, da čutim, da je žalosten, vesel, jezen ali da je v stiski.
Partnerju povejte, kako vam je ob tem, ko imate občutek, da se ne želi pogovarjati, da ga ne zanima, kaj se z vami dogaja. Osredotočite se na svoja čutenja - ali ste žalostni, jezni, apatični - in mu povejte, kako vam je. Spodbujajte ga, da tudi on pove, kako je njemu. Mnogi si mislijo: "Saj me pozna, to bi moral/a vedeti!". Partner žal ne zna brati vaših misli in ne ve, kaj mislite. Potrebno je izgovoriti, kaj mislimo, o čem razmišljamo, kaj želimo, pričakujemo, kako nam je, tudi če je še tako težko. Mogoče bodo sprva takšna izražanja povzročila konflikte, vendar bo sprotno razreševanje sporov in nezadovoljstva gotovo prispevalo k boljšemu razumevanju v odnosu in manjšim napetostim.
Tako glede spanja kot drugih opravil, ki enega preveč obremenjujejo, je pomembno, da se skušata uskladiti tako, da se bosta lahko oba tudi spočila. Partnerja imata pogosto nasprotujoča si pričakovanja, velikokrat na isto stvar gledata drugače in pomembno je, da lahko vsak pove, kako mu je in kaj bi mu olajšalo neko situacijo. Mogoče bo partner z veseljem pomagal pri nekem opravilu, za katerega se sploh ni zavedal, da je za drugega obremenjujoče. Včasih je težko ali pa morda zaradi določenih okoliščin ni možno doseči dogovora, ki ustreza obema, ampak že to, da poveš, kako ti je in da te partner sliši (in ne stopi v položaj obrambe), prinese olajšanje.
Če pomoč partnerja ni mogoča, ker je npr. dalj časa odsoten zaradi službe, poprosite za pomoč stare starše, brata, sestro, prijateljico, ki lahko npr. peljejo otroka na sprehod, da vi malo zaspite ali pa gredo namesto vas v trgovino ali vam skuhajo kosilo. Čeprav bo to lahko majhna stvar za nekoga, ki vam bo pomagal, lahko vam veliko pomeni.
Če čutite, da ste napeti in preobremenjeni, poskusite ugotoviti, katere so tiste stvari ali situacije, ki vas spravljajo v stisko in razmislite, kdo in kako bi vam lahko pri tem pomagal. Če imate prijatelje, ki že imajo otroke, jih povprašajte, kako je bilo njim, s kakšnimi težavami so se soočali oni in kako so reševali te probleme. Najverjetneje boste dobili občutek, da nista edina, ki sta se po rojstvu otroka znašla v situacijah, v katerih vaju je strah, v katerih se morda počutita nemočna in ne vesta, kaj bi storila. Če bodo prišli težki trenutki, bosta tako vedela, da nista osamljena, saj so se tudi drugi pari soočali s podobnimi skrbmi.
Ne glede na številne nove obveznosti je za zadovoljstvo posameznika in partnerskega odnosa pomemben čas, ki ga imata vsak zase. To je lahko le petnajst minut, ko greste sami na svež zrak, ali pa se med tem, ko otrok spi, usedete na balkon in prelistate revijo, pokličete prijateljico po telefonu ali se posvetite hobiju. Če boste zadovoljni sami s sabo, boste lahko to zadovoljstvo prenašali tudi v odnos.
Čeprav je lahko življenje z otrokom naporno in vzame veliko časa in energije, je pomembno, da si vzameta čas tudi za vaju kot par. Lahko je to večerja doma, ko date otroka spat, čaj na kavču ali pa pijača v bližnjem lokalu. Če imata možnost, da vama kdo popazi na otroka, ko npr. spi, naj vama ne bo nerodno prositi za pomoč.
Pomembno je, da imata posluh drug za drugega in da si pomagata, saj je to vajina družina, za katero sta odgovorna vidva in vidva sta tista, ki vplivata na to, kakšno vzdušje bosta ustvarjala tako za vaju kot za vajinega otroka.
Želimo vam, da uživate v starševski vlogi, obenem pa še vedno čutite, da sta s partnerjem močno povezana.
tags: #dojencek #in #odtujenost #s #partnerjem