Ste že kdaj na svojem malčku opazili sledove otroških zob, okrog katerih se je bohotila veličastna modrica? Morda ste svojega sončka, ko je ugriznil nekoga drugega, opazili sami ali pa vam je o tem povedala vzgojiteljica, ko ste ga nič hudega sluteč prišli iskat v vrtec. Najsi je še tako nezaželeno, je grizenje vendarle pogost vedenjski pojav med 14. in 24. mesecem starosti. Z razvojem običajno izzveni, čeprav se lahko pojavlja tudi kasneje v otroštvu. Za strokovne nasvete smo povprašali Andrejo Vintar Marinček, svetovalno delavko v vrtcu Marjetica v Ivančni Gorici.
Razumevanje ugriza kot oblike komunikacije
Malček čustev včasih ne zna izraziti na ustrezen način. Poskusimo grizenje razumeti kot način otrokove komunikacije in ne kot grdo vedenje. To nam bo pri hitrejšem odzivanju v pomoč. Poskusimo poiskati ključ do rešitve problema, saj ga bomo tako tudi lažje rešili. V vsakem primeru je to znak, da otrok pri prehodu skozi razvojno obdobje potrebuje našo pomoč. Naloga staršev je, da vedenje odločno preprečujejo in so dosledni pri ukrepanju, saj je družbeno nezaželeno, neprijetno in zaskrbljujoče tako za starše kot za otroka - tistega, ki grize in tistega, ki je žrtev grizenja.
Kje tiči vzrok za grizenje?
Otrok svet spoznava in raziskuje z vsemi čutili, tudi okušanjem. To je otroški način spoznavanja in v obdobju med prvim in drugim letom starosti malčki v usta ponesejo vsako reč, ki se znajde na dosegu ročice. Ko pričnejo zobki izraščati, predmeti v ustih postanejo sredstvo, s katerimi masirajo dlesni ter tako omilijo bolečino in srbenje.
Zlasti, če otrok še ne govori, ugrizne, ko se počuti ogroženega. Z njim izraža tudi svoje frustracije. V tem primeru grizenje izhaja iz nesposobnosti govorjenja, izražanja jeze in razočaranja. Pogosto se obračunavanje z usteci pojavlja v obdobjih sprememb, kot je navajanje na kahlico, rojstvo bratca ali sestrice ali vstopa v vrtec, ko otrok na ta način sprošča napetost.
Morda sta vzroka za grizenje lakota in žeja, je pa grizenje samo po sebi tudi proces učenja o vzrokih in posledicah. Ko otrok nekoga ugrizne, se drugi burno odzove, poskoči, zakriči ali zajoka. Vedeti moramo, da tudi malček čustva občuti intenzivno in jih pogosto ne zna izraziti na ustrezen način. Morda ravno zato ugrizne, v samem afektu veselja, ko želi dati poljubček. Eden najpogostejših vzrokov, ki je tudi najbolj pogosto pri starejših malčkih, pa je želja po pozornosti. To vedenje ga namreč najhitreje postavi v središče dogajanja.
Nasilno vedenje, kot so udarci, grizenje in brcanje, je pri malčkih v starosti od 1. do 3. leta pogosto. Rečemo lahko, da je do neke mere "normalna" reakcija za to starostno obdobje. Medtem ko nekateri otroci ugriznejo iz nagona ali ker jim izraščajo zobki, drugi ugriz uporabijo kot reakcijo na vedenje odraslih ali kot način pridobitve pozornosti. Obstajajo pa tudi globlji vzroki, kot so frustracija, stres, posnemanje ali želja po nadzoru.
V obdobju, ko otroci dobivajo prve zobke, jim grizenje prija. Pri drugih se zdi, da je vzrok za grizenje reakcija, ki so jo deležni s strani odraslih. Včasih želijo dati samo "lupčka", pa stvari uidejo iz rok. Ugriz je lahko tudi posledica jeze, če otroku nekdo vzame igračko. Ker otrok svojega razočaranja, frustracije, jeze… ne zna drugače izraziti (ne pozna ustrezne besede ali vedenja) se zateče k grizenju.
Otroci lahko torej grizejo iz različnih vzrokov in v različnih okoliščinah. Če želimo grizenje nadzorovati, moramo najprej vedeti, zakaj do njega sploh pride.
Najpogostejši vzroki, ki lahko povzročijo, da otrok začne gristi:
- Pridobitev pozornosti: starejši malčki včasih ugriznejo zato, da si pridobijo pozornost. Ko so otroci v situacijah, v katerih prejmejo premalo pozitivne pozornosti, ugriznejo zato, da jih drugi (npr. starši, vzgojitelji) opazijo. Z ugrizom zelo hitro pridejo v središče pozornosti odraslega - in to jim ugaja.
- Posnemanje: starejši malčki uživajo v posnemanju drugih. Ko opazujejo druge in jih kasneje posnemajo, se veliko naučijo. Včasih vidijo tudi, kako grizejo drugi otroci, zato začnejo s tem vedenjem tudi sami. V takšni situaciji je pomembno, da otrokom takoj pokažemo, da je takšno vedenje nedovoljeno in neprimerno.
- Kontrola nad drugimi: malčki si želijo biti čimbolj samostojni. Trudijo se, da bi bili pri svojem raziskovanju neodvisni. Ponosni so, kadar jim kakšna stvar dobro uspe. Pogosto uporabljajo besede “moj” in “moje”, “sam bom”. Grizenje jim omogoča dobro in hitro kontrolo nad drugimi. Npr. če otrok želi, da bi se igral sam, drugega otroka ugrizne in se ga tako “znebi”.
- Frustracije: majhni otroci doživljajo veliko frustracij, saj je odraščanje zelo zahtevno. Že v prvih letih življenja se morajo ogromno naučiti, osvojiti veliko motoričnih, socialnih spretnosti, se podrejati pravilom… Naporno je npr. naučiti se, kako jesti s priborom, piti iz skodelice, ostati čez dan in ponoči suh. Malčki še nimajo dobre kontrole nad svojim telesom. Ker se slabše govorno izražajo, svojo jezo, razočaranje, zahteve, včasih izrazijo tako, da se vedejo agresivno: udarijo, ugriznejo… Otrok lahko ugrizne tudi zato, ker je utrujen ali lačen.
- Stres: tudi otroci so lahko podvrženi različnim stresnim dogodkom (npr. privajanje na vrtec, smrt v družini, prihod novega družinskega člana, ločitev, selitev…). Grizenje je lahko reakcija na te stresne dogodke in otroku omogoča, da sprosti napetost ter tako izrazi svoja čustva.
Ostanimo mirni in ukrepajmo: Kako se odzvati na grizenje
Ko malček koga ugrizne, se ne pustite zmesti, a je vseeno pomembno, da se kar najhitreje odzovete. Malo za šalo, malo zares: otroka nikoli ne ugriznemo nazaj in prav tako ga nikoli ne udarimo, saj bi ga tako učili, da je agresivno vedenje sprejemljivo, moramo pa mu dati vedeti, da takšnega početja ne odobravamo.
Vedenje je zaskrbljujoče tako za starše kot za otroka. Če otrok grize zaradi želje po pozornosti, mu omogočimo, da se bo počutil sprejetega in opaženega. Vedno pa je najpomembneje, da naša pozornost dobi žrtev ugriza in ne tisti, ki grize. To je najbolj jasno in učinkovito sporočilo, da grizenje ni način za pridobivanje pozornosti.
Če pa otrok grize v obrambi, mu pokažimo, kako se lahko brani z besedami ali določenimi znaki. Lahko si izbere določene fraze, ki drugega opozarjajo naj mu ne poskuša storiti nič žalega, lahko rahlo privzdigne glas, a pri tem pazimo, da to ne privede do grdega govorjenja. Znak pa je na primer lahko dvignjena roka, ki pomeni stop, otrok lahko napadalca nežno odrine z roko.
Discipliniranje otroka, ki grize, je lahko izredno naporno. Otroci v starosti do treh let običajno še nimajo tako dobro razvitih govornih sposobnosti, da bi popolnoma razumeli, kaj jim želimo povedati. NIKOLI ne smemo, otroka, ki grize, ugrizniti nazaj. Prav tako ne smemo spodbuditi žrtve, da ugrizne nazaj in se tako maščuje. Na ta način samo kažemo, da je agresivno vedenje sprejemljivo.
Zelo pomembno je tudi sodelovanje med starši in vzgojitelji. Vzgojitelji otroka naj se o problemu grizenja pogovarjajo s starši. Staršem je potrebno pojasniti, da je grizenje, čeprav je resen problem in ga ne smemo tolerirati, precej normalen pojav pri malčkih. Razložiti jim moramo, zakaj se grizenje pojavi in kako ga lahko preprečij(m)o.
Nekateri strokovnjaki priporočajo, da starši in vzgojitelji v primeru grizenja uporabijo t.i. “kdo, kaj, kdaj, kje in kako metodo”. Na ta način dobimo boljši vpogled v to, zakaj je otrok nekoga sploh ugriznil, kje se je to zgodilo, kaj se je zgodilo pred tem (kaj je sprožilo reakcijo grizenja), kako se je situacija razpletla… Otroka moramo zato podrobno opazovati.
Kako preprečiti grizenje?
Kadar je mogoče, bodimo v njegovi bližini, da lahko v primeru neljubega pripetljaja hitro posredujemo in ga na licu mesta opozorimo. Poskusimo ugotoviti, v kakšnih okoliščinah grize, kdo je največkrat tisti, ki mora ugriz prestreči in bodimo v teh situacijah še posebej pozorni.
Poleg tega je otroka potrebno naučiti, da je to dejanje napačno. Malčku razložimo, da je ugriz nekaj, kar boli in da ne vi ne nihče drug noče, da grize. Pri tem mu pokažimo, kako lahko čustva izraža na drugačen, bolj primeren način. Z njim bodimo nežni, objemimo ga in spodbujajmo pri crkljanju in igranju.
Zaposlimo ga z določenimi aktivnostmi, ki naj bodo prilagojene njegovemu razvoju. Te naj ne bodo predolge, predvsem pa naj jih bo več. Priporočljivo je, da mu damo na voljo material, ki nudi ugodje in sprošča napetost. Odlični so pesek, plastelin in voda. Grizenje se lahko pojavlja med samimi aktivnostmi, kot je čas med pospravljanjem igrač in priprave na kosilo. Ta čas zapolnite z aktivnostmi, pojte, pesnite, se sproščajte ali preprosto pogovarjajte.
Imate grizečega otroka? Naučite se 3 korakov, kako preprečiti grizenje malčka
Kaj pa če je malček nervozen?
Če je zunanjih dražljajev preveč, lahko otrok nelagodje kaže tudi tako. Doma mu dajte na voljo poseben prostor, kamor se lahko umakne sam. Naredite mu povsem svoj kotiček z njegovimi najljubšimi slikanicami, igračami, mehkimi blazinami, kjer bo našel tolažbo. Če je vzrok za grizenje prepir za igračko, si omislite dvojne igrače.
Preventiva in praktični nasveti
- Jasne meje: Postavite jasne meje glede tega, kaj je dovoljeno in kaj ne. Pravila morajo biti enostavna, jasna in dosledno upoštevana s strani vseh, ki skrbijo za otroka.
- Nadomestno vedenje: Naučite otroka sprejemljivih načinov izražanja čustev. Namesto ugriza naj uporabi besede, pokaže geste ali poišče drug sprejemljiv način.
- Pozornost žrtvi: Ko pride do ugriza, naj bo vaša prva pozornost usmerjena k žrtvi. Ko je žrtev potolažena, otroka, ki je grizel, odpeljite stran, da ne dobi pozornosti zaradi neprimernega vedenja.
- Pozitivna pozornost: Posvetite otroku dovolj pozitivne pozornosti, še posebej, ko se lepo vede. S tem se bo naučil, da je takšno vedenje zaželeno in nagrajeno.
- Upravljanje s stresom: Če otrok doživlja stres, mu zagotovite mirno okolje in rutino. Igra z materialom, ki sprošča napetost (plastelin, pesek), je lahko zelo koristna.
- Ritual umirjanja: Vzpostavite umirjen ritual poslavljanja zjutraj, preden ga oddate v vrtec. To mu daje občutek varnosti.
- Pomoč pri izražanju: Spodbujajte otroka k verbalnemu izražanju svojih čustev in potreb. Pomagajte mu najti besede za svoja občutja.
- Čas za umirjanje: V primeru izgube nadzora mu zagotovite miren prostor za umirjanje, kjer se lahko postopoma povrne v mirno stanje.
- Sodelovanje: Ključno je sodelovanje med starši in vzgojitelji. Izmenjava informacij in doslednost v pristopu sta nujna za uspešno obvladovanje grizenja.
- Razumevanje vzrokov: Vedno poskušajte razumeti, kaj je botrovalo ugrizu. Ali je bil otrok utrujen, lačen, prestrašen, frustriran ali je iskal pozornost?
Kaj storiti, če otrok ugrizne v vrtcu?
Če vaš otrok pride iz vrtca z ugrizom, je pomembno, da se pogovorite z vzgojiteljico. Vzgojiteljica bi vas morala nemudoma obvestiti o takšnem dogodku. Če tega ne storijo, jih povprašajte sami. V primeru, da je vaš otrok tisti, ki grize, je nujno, da se takoj pogovorite z vzgojiteljico in starši otroka, ki je bil ugrizen. Nekateri starši imajo namreč s tem vedenjem že sami težave in so hvaležni za nasvete.
V primeru, da se grizenje nadaljuje kljub vašim prizadevanjem, je morda potrebna strokovna pomoč. Otrokovo vedenje je pomembno razumeti, saj je pogosto odraz globljih vzrokov, ki jih je treba nasloviti.
Kaj pa če je malček nervozen?
Če je zunanjih dražljajev preveč, lahko otrok nelagodje kaže tudi tako. Doma mu dajte na voljo poseben prostor, kamor se lahko umakne sam. Naredite mu povsem svoj kotiček z njegovimi najljubšimi slikanicami, igračami, mehkimi blazinami, kjer bo našel tolažbo. Če je vzrok za grizenje prepir za igračko, si omislite dvojne igrače.
Kaj pa če malček med dojenjem ugrizne?
Če med dojenjem dojenček grize, to ni samo zelo boleče, temveč je takrat dojenje za vas zelo neprijetna izkušnja. Ali je to zaradi boleče bradavice kot posledice ugriza ali pa ker ste v nenehnem strahu, da se bo ugriz ponovil. Za dojenčka je nemogoče, da vas lahko ugrizne, če je ustrezno prisesan na bradavico in se aktivno hrani. Med hranjenjem dojenčkov jezik pokriva spodnje zobe tako, da je fizično nemogoče, da zagrize v bradavico. Zato je najbolj pomembna stvar, ki jo lahko storite, da preprečite ugriz ta, da svojega otroka opazujete. Pogosto se ugrizi pojavijo proti koncu dojenja, ko je vaš malček sit in se ne koncentrira več na dojenje. Pozorno opazujte svojega malčka in takoj ko opazite spremembo v intenzivnosti čeljusti ter čutite, da jezik pomakne nazaj, zaključite z dojenjem in dojenčka odstranite s prsi ter tako zmanjšate možnost, da vas ugrizne. Na drugi strani, če se ugriz pojavi na začetku dojenja, poskrbite, da vaš otrok naprej ustrezno sesa. Kljub strahu, ki ga imajo nekatere mame, proces izraščanja zobkov ni nujno zaključek dojenja. Kadar med dojenjem gledate televizijo ali se pogovarjate po telefonu, vas lahko vaš dojenček ugrizne, da bi s tem pridobil vašo pozornost. Posvetite čas dojenja vašemu malčku in se osredotočite na njega. Izberite tiho sobo z zatemnjeno svetlobo in brez motečih dražljajev. To vam bo pomagalo, da se osredotočite na vašega dojenčka, in vaš dojenček bo miren ter udobno mu bo. Pogovarjajte se z njim in ohranjajte očesni stik ter ga pestujte. Vsak otrok se lahko nauči, da ne sme ugrizniti ne glede na to, kako majhen je. Vse, kar potrebujete, je nekaj pozitivne okrepitve in vztrajnosti. Takoj prenehajte s hranjenjem. Ne potegnite otroka stran, (čeprav je to instinktivno dejanje), ker to lahko povzroči še večjo poškodbo bradavice. Namesto tega otroka tesneje privijte na dojko, nežno potisnite prst v kot ustnic vašega otroka in med zobe ter nato izvlecite bradavico. Če je vaš dojenček še lačen, prekinite dojenje za nekaj časa ali pa zaključite s hranjenjem. Če je ugriz povzročil poškodbo bradavice, je pomembno, da rano hitro ustrezno oskrbite, preden se lahko razvije kakšna infekcija. Bradavico lahko hladite z uporabo ledu, kar vam bo ublažilo bolečino, na kar lahko nanesete obkladek za dojenje, ki bo pospešil celjenje.
Zakaj otroci grizejo?
Grizenje je pri malčkih v starosti od 1. do 3. leta precej običajno pa tudi precej pogosto. Rečemo lahko, da je do neke mere “normalna” reakcija za to starostno obdobje. V času, ko otroci dobivajo prve zobke, jim grizenje prija. Pri drugih se zdi, da je vzrok za grizenje reakcija, ki so jo deležni s strani odraslih. Včasih želijo dati samo “lupčka”, pa stvari uidejo iz rok. Ugriz je lahko tudi posledica jeze, če otroku nekdo vzame igračko. Ker otrok svojega razočaranja, frustracije, jeze… ne zna drugače izraziti (ne pozna ustrezne besede ali vedenja) se zateče k grizenju.
Otroci lahko torej grizejo iz različnih vzrokov in v različnih okoliščinah. Če želimo grizenje nadzorovati, moramo najprej vedeti, zakaj do njega sploh pride.
Najpogostejši vzroki, ki lahko povzročijo, da otrok začne gristi:
- Pridobitev pozornosti: starejši malčki včasih ugriznejo zato, da si pridobijo pozornost. Ko so otroci v situacijah, v katerih prejmejo premalo pozitivne pozornosti, ugriznejo zato, da jih drugi (npr. starši, vzgojitelji) opazijo. Z ugrizom zelo hitro pridejo v središče pozornosti odraslega - in to jim ugaja.
- Posnemanje: starejši malčki uživajo v posnemanju drugih. Ko opazujejo druge in jih kasneje posnemajo, se veliko naučijo. Včasih vidijo tudi, kako grizejo drugi otroci, zato začnejo s tem vedenjem tudi sami. V takšni situaciji je pomembno, da otrokom takoj pokažemo, da je takšno vedenje nedovoljeno in neprimerno.
- Kontrola nad drugimi: malčki si želijo biti čimbolj samostojni. Trudijo se, da bi bili pri svojem raziskovanju neodvisni. Ponosni so, kadar jim kakšna stvar dobro uspe. Pogosto uporabljajo besede “moj” in “moje”, “sam bom”. Grizenje jim omogoča dobro in hitro kontrolo nad drugimi. Npr. če otrok želi, da bi se igral sam, drugega otroka ugrizne in se ga tako “znebi”.
- Frustracije: majhni otroci doživljajo veliko frustracij, saj je odraščanje zelo zahtevno. Že v prvih letih življenja se morajo ogromno naučiti, osvojiti veliko motoričnih, socialnih spretnosti, se podrejati pravilom… Naporno je npr. naučiti se, kako jesti s priborom, piti iz skodelice, ostati čez dan in ponoči suh. Malčki še nimajo dobre kontrole nad svojim telesom. Ker se slabše govorno izražajo, svojo jezo, razočaranje, zahteve, včasih izrazijo tako, da se vedejo agresivno: udarijo, ugriznejo… Otrok lahko ugrizne tudi zato, ker je utrujen ali lačen.
- Stres: tudi otroci so lahko podvrženi različnim stresnim dogodkom (npr. privajanje na vrtec, smrt v družini, prihod novega družinskega člana, ločitev, selitev…). Grizenje je lahko reakcija na te stresne dogodke in otroku omogoča, da sprosti napetost ter tako izrazi svoja čustva.
Ne pozabimo!
Grizenje je problem, ki običajno z razvojem izzveni. V večini primerov otroci prenehajo z grizenjem, ko se njihove jezikovne sposobnosti bolj razvijejo. Tedaj lahko otrok svojo jezo in frustriranost izrazi tudi z besedami. Vloga staršev in vzgojiteljev pa je, da so dosledni in odločni pri preprečevanju tega nezaželenega vedenja.
IZREDNEGA POMENA je, da je tehnika odvajanja od grizenja enaka doma in v vrtcu. Samo tako se bo malček lahko sčasoma te razvade odvadil. Če se grizenje kljub našim intervencijam in trudu nadaljuje, bo morda v zvezi s tem vedenjem potrebna strokovna pomoč. Strokovnjaki so podali podatek, da pride nekje do četrtine otrok v fazo, ko se zavejo, da lahko z ugrizi (in praskanjem, ščipanjem, lasanjem) nekaj dosežejo, pridobijo pozornost ali pa se na tak način naučijo nekaj novega (predvsem reakcij drugih na njegovo dejanje). Grizenje pa je tudi obrambni mehanizem, ki jih ščiti pred neznanim, nepoznanim in predstavlja otroku neke vrste sproščanje stresa. Otroci pri katerih pride do tovrstnega odziva so običajno stari nekje med drugim in tretjim letom starosti. Pri tem se moramo zavedati, da je to faza, ki prej ali slej izzveni, kljub temu pa ji je potrebno posvetiti pozornost in ukrepati. Otroci se ne zavedajo, da to ni prav in, da tega ne smejo. Verjetno ni potrebno poudarjati, da je to za starše ena izmed večjih preizkušenj v vseh fazah otrokovega razvoja, saj zna biti zadeva tako kompleksna, da se iz nje enostavno ne znajo ali ne zmorejo izviti. Včasih je lahko otrokovo grizenje tako frustrirajoče, da otroka celo izpišejo iz vrtca ali pa se starši skupaj z otrokom umaknejo iz družbe, saj nikoli ne vedo kdaj in kje bo njihov potomec ugriznil. Otrokovo grizenje jih postavi v situacijo, ko se počutijo osramočeni, zmedeni, žalostni, celo nesposobni in ne vedo kaj storiti. Za to pa je najprej potrebno najti njen izvor in ga tudi razumeti, se iskreno pogovoriti in priti zadevi do dna. Pri otrocih, ki so se znašli v takšni ali drugačni stiski in so se odzvali na način, ki se je družbi zdel antisocialen se je mnogokrat izkazalo, da je v ozadju slika precej drugačna kot je bila videti na prvo žogo. Na žalost večina ljudi zmotno misli, da so otroci, ki ugriznejo hudobni, vendar pa je dejstvo, da še nimajo izkušenj kako se obnašati na družbeno sprejemljiv način. Otroci se odzivajo po trenutnem občutju in se morajo v življenju naučiti še ogromno stvari. Bistvenega pomena je, da svojim otrokom stojimo ob strani zlasti v situacijah, ki so družbeno označene, kar grizenje je. To, da smo otroku opora pomeni, da otroka ne kaznujemo, ga ne tepemo ali celo grizemo nazaj, ga ne zmerjamo, niti ne ignoriramo ali mu dajemo vzdevkov (npr. mali vampir). Ena taktika, ki se jo lahko poslužimo ob primerih zganjanja panike, izlivih trme ali ko otrok preprosto ne ve kaj bi sam s seboj je, da se mirno usedemo zraven njega, globoko vdihnemo in se z njim pogovarjamo z nežnim tonom. Sprašujmo ga, ga spodbujajmo, da nam pokaže kaj si želi. Pri tem pa je potrebna mera potrpežljivosti, mirnih reakcij in spoštovanje otroka. Otrok mora vedeti, da je ljubljen. Iz odzivov staršev se uči tudi otrok, saj mu ti vendarle predstavljajo ideal. Grizenje je ena takšnih stvari, ki imajo globlji vzrok. In kaj lahko naredimo? Najprej se moramo prebiti do motiva za nastanek tega dejanja. Vprašajmo se in opazujmo koga in kdaj otrok najpogosteje grize. Zakaj nekateri otroci grizejo (ali tepejo) samo mamo? Ker jo imajo najraje na svetu. Naj se sliši še tako nenavadno. En vzrok za grizenje je namreč izražanje čustev, pozitivnih in seveda tudi negativnih in pa pretirano navdušenje, vzhičenost. Eksperimentiranje. Vsem staršem je znano, da otroci pač tlačijo v usta vse kar jim pride pod roke, razlog za to je izraščanje zob pa tudi raziskovanje. Med tem se lahko zgodi tudi ugriz. Obramba. Otroci, ki še ne znajo govoriti ali pokazati svojih želja ali izraziti svojih potreb lahko grizejo ob borbi za občutek varnosti. Spremembe in stresne situacije. Vsaka sprememba, napetost, zaskrbljenost vpliva na otroka bolj kot si lahko zamislimo. Da sprosti svojo frustracijo pa uporabi grizenje. Odrasli pogosto grizejo nohte, si navijajo lase okoli prsta, se potijo ali tapkajo z roko ali nogo, ko se počutijo napeti. Nadzor. Nekateri otroci zelo dobro vedo, da imajo zaradi grizenja nadzor in bodo na tak način prišli do tistega kar si želijo. V vsaki situaciji, ko pride do ugriza je potrebno odreagirati hitro in mirno. NIKOLI ne ugriznemo nazaj ali udarimo - maščevaje je lahko nevarno, to se lahko pokaže zelo hitro ali pa čez čas, ko otrok odraste. Nasilje ni in ne bo nikoli pravi način, saj slednje obrodi še več nasilja. Najboljše sredstvo je preventiva. Da starši odreagirajo, preden zobci njegovega malčka potonejo v kožo kogarkoli. Da se grizenje prepreči je treba razbrati sprožilce, to pa lahko naredimo le tako, da otroka opazujemo in spremljamo njegovo obnašanje. Da ga (s)poznamo. Preden otrok ugrizne pogosto stisne zobe. Bodimo pozorni na te znake in odpeljimo otroka v miren prostor, kjer mu razložimo, da njegovo dejanje ni v redu. »Grizenje ni v redu. Ne grizemo. Uporabljajmo preproste besede in stavke, ki nakazujejo na to, da njegovo dejanje ni sprejemljivo. Besede naj spremlja odločen in miren glas. Otroka pri tem gledamo v oči. Če ste takrat ravno v družbi se z otrokom odmaknite in mu razložite, da vam ni všeč, da to počne in da to boli. Poslužujte se vedno enih in istih besed, se ob tem ne šalite ali kažite svojo ranljivost. Otroka ob tem ne objemajte ali ljubkujte. »Grizenje ni v redu, to se ne sme delati in pika.« Če je vzrok za grizenje pridobivanje pozornosti boste z ljubkovanjem naredili samo še slabše. Raje kot to, se obrnite k otroku, ki je utrpel ugriz in ga potolažite. Naučite jih pravilnega izražanja. Če otrok grize, ker ne ve kako bi pokazal svojo ljubezen mu ponavljajte: »Ne grizemo, mi se imamo radi in se božamo ali objemamo«. Vedno znova, eno in isto. Učite jih, da se pomirijo. Če grize iz obrambe jim pokažite kako ustaviti tistega, ki poseže v njihov osebni prostor, npr. da iztegnejo roko v smislu STOP ali drugega otroka nežno odrinejo (to ne poškoduje, je pa še vedno znak, ki pomeni: »Ne hodi mi blizu!«). Ko bo otrok razumel in videl, da z grizenjem ne pride daleč in, da s tem ne pridobi tistega kar si je zamislil bo postopoma odnehal. Kot je zapisano že zgoraj naj mirnemu in odločnemu NE sledi sočustvovanje z otrokom, ki je ugrizen, kar bo povzročilo, da bo tisti, ki grize spoznal, da ne bo dosegel dosti in si bo moral izmisliti bolj produktiven način pridobivanja pozornosti. Naj poudarim, da s samim NE-jem ne boste veliko dosegli zato otroku vedno razložite npr. Če pride do grizenja zaradi igrače ali hrane, slednje umaknimo in posedimo otroka, da se pomiri. Pohvalite vsako njihovo pravilno in želeno dejanje in reakcijo. Z besedo »priden« pa ne bo velikega učinka zato predlagam, da ubesedite zakaj je bil priden. Namenite jim svojo pozornost. Odložite telefone, računalnik, tablico in se zares igrajte s svojim otrokom. Učite ga, stiskajte ga, objemajte ga, spoznavajte ga s svetom okoli sebe. Včasih pa starši mislijo, da bodo težavo zajezile vzgojiteljice ali varuške in slabo voljo izlivajo nad njih. Z gotovostjo lahko rečem, da si vzgojiteljice ne želijo, da bi prihajalo do ugrizov in, da je več kot frustrirajoče že to, da je v skupini več otrok, ki grizejo. Če temu dodamo obtožbe in grožnje staršev pa se celotna situacija samo še poslabša. Vzgojiteljice imajo otroke rade in si ne želijo, da bi se med seboj grizli, saj to vpliva na delo in vzdušje cele skupine. Jeza in obtoževanje ne bo rešilo ničesar in starši katerih otroci grizejo niso slabi starši, otroci pač iščejo svoje načine kako se izraziti. Seveda se lahko zgodi, da ste storili čisto vse kar je bilo v vaši moči pa se učinek (še) ni pokazal. Otrok še vedno grize. Vzrokov za to je lahko več. Psihologija človeka je zelo kompleksna zadeva, zlasti pri otrocih, ki se še ne znajo izražati. Najboljši nasvet, ki ga lahko na tem mestu dam je vztrajnost. Otroci se učijo in dojemajo stvari na različne načine in različno hitro. Bodite dosledni, pozorni, sočutni in si poiščite podporo v partnerju, prijateljih, vzgojiteljih lahko tudi strokovnjakih.