Gibalni razvoj dojenčka je eden najbolj opaznih in vznemirljivih procesov v prvem letu življenja. Od prvih refleksnih gibov do prvih samostojnih korakov, vsaka faza je ključna za celostni razvoj otroka, omogoča raziskovanje okolja, komunikacijo in postopno pridobivanje neodvisnosti. Značilno je, da se dojenčki v nekem obdobju začnejo zanimati za svoje nogice in jih prinašajo v usta, kar je pomemben del tega razvojnega potovanja. Čeprav obstajajo splošni mejniki, je ključno razumeti, da se vsak dojenček razvija v svojem edinstvenem ritmu. Gibalni razvoj se razlikuje od dojenčka do dojenčka; na začetku je sicer razvoj približno enoten, a kasneje se pokažejo raznolikosti in zdrava odstopanja. Zato je opis razvoja le okviren. Starši naj otrok ne primerjajo med seboj, saj je vsak otrok drugačen, in odstopanja so lahko povsem normalna.
Prvi mesec: Začetki refleksnih gibov
Prvi mesec življenja novorojenčka zaznamujejo osnovne dejavnosti, kot so hranjenje, spanje in izločanje, komunikacija pa poteka predvsem z jokom. Novorojenček nad svojimi mišicami še nima veliko nadzora, zato so njegova gibanja večinoma refleksna. Značilni so sesanje, zehanje, kihanje, jokanje in podiranje kupčkov. V tem obdobju so prisotni tudi številni primitivni refleksi, ki novorojenčku omogočajo preživetje. Mednje sodijo:
- Babinski refleks: Če po stopalu potegnemo od pete proti prstom, palec potegne navzgor, ostali prsti pa se razprejo. Izgine okoli šestega meseca.
- Prijemalni refleks: Če novorojenčku ponudimo prst, ga bo močno prijel. Ta prijem je lahko tako močan, da otrok za nekaj sekund zadrži svojo težo, če ga potegnemo v zrak. Izgine okoli petega meseca.
- Refleks hoje: Če novorojenčka dvignemo, postavimo stopala na trdno podlago in ga nagnemo naprej, bo naredil nekaj gibov, podobnih korakom. Izgine okoli četrtega meseca.
- Sesalni refleks: Ključnega pomena za preživetje, sproži ga predmet v ustih. Izgine okoli dvanajstega meseca.
- Iskalni refleks: Povezan s sesalnim refleksom, sproži ga dotik ustne votline ali lic. Dojenček obrne glavo v smer dotika in skuša predmet posrkati. Izgine okoli četrtega meseca.
- Tonični vratni refleks: Ko leži na hrbtu in obrne glavo na eno stran, se okončine na tej strani telesa iztegnejo, na drugi pa pokrčijo. Izgine okoli šestega meseca.
V prvem mesecu so vratne in ramenske mišice že močnejše kot pri rojstvu, kar omogoča boljšo kontrolo glavice. Dojenček jo lahko za kratek čas zadrži v zraku, vendar jo pri nošenju še vedno potrebujemo skrbno podporo. Gibanje v tem mesecu je lahko opisano kot "vse ali nič", saj za novorojenčka niso značilni selektivni ali nadzorovani gibi. Zaradi normalno zvišanega tonusa pride do verižnih reakcij, kjer sodeluje celo telo, nepovezano in nekoordinirano. Ko novorojenček iztegne nogico, se ta takoj pokrči nazaj. V hrbtnem položaju poskuša glavico prinesti proti sredini, a mu ta takoj pade nazaj. V trebušnem položaju so rokice in nogice pokrčene k telesu, težišče pa je na glavi in vratu; otrok poskuša dvigniti glavo, a mu še ne uspeva najbolje.
Drugi mesec: Začetki usmerjanja gibov
V drugem mesecu se gibanje postopoma usmerja proti sredini, gibanje "vse ali nič" izginja, obseg gibov se zmanjša, nogice in rokice pa se ne vračajo več v isti položaj. Glavo že prinese na sredino in jo za kratek čas zadrži, prav tako fiksira pogled. Kadar ima glavo obrnjeno na stran, je obrazna stran bolj iztegnjena (roka, noga), zatilna pa bolj pokrčena - to je asimetrični tonični vratni refleks, ki gradi občutek sredine ter leve in desne strani telesa. Na trebuhu so roke pokrčene ob telesu; v srednjem položaju lahko glavico dvigne toliko, da nos dvigne od podlage. Mišice se hitro krepijo, zato prične otrok pogosteje in za dalj časa dvigovati glavo, gibi postanejo bolj kontrolirani, koordinacija roka-oko pa se razvija.
Tretji mesec: Raziskovanje telesa in stabilnost
V tretjem mesecu dojenček že zadrži glavo v srednjem položaju in pogleda levo ter desno. Noge postavi v položaj, kjer so kolena pravokotno dvignjena nad boki; noge so aktivne, stopala se dotikajo in premikajo. Noge tudi spusti na podlago, na zunanji rob stopal. Roke pripelje na sredino telesa, vendar še ne posežejo v prostor. Prisotno je nenehno drobno gibanje celega telesa, imenovano "drencanje", ki je pomembno za pridobivanje stabilnosti in občutka sredine. Na trebuhu so komolci za malenkost bolj naprej kot ramena, kar zagotavlja stabilen in funkcionalen položaj za dviganje in spuščanje. S nekaj vaje se bo dojenček sposoben prekotaliti s hrbta na trebuh. Proti koncu četrtega meseca bo začel raziskovati svoje telo s sesanjem prstkov in poskusom sesanja stopal.
Četrti mesec: Vzravnanost in začetki poseganja
Na hrbtu leži vzravnano in vzdržuje sredino. Vzravnan položaj omogoča dvig medenice od podlage in noge prosto postavljene v prostor, pokrčene v kolenih in kolkih približno 90°. Vid vzbuja poseganje z rokami v prostor; ko zagleda svoja kolena, se jih poskuša dotakniti. Prekucne se tudi že na bok, kjer glavo za kratek čas lahko dvigne od podlage, a se za igro še vedno obrne nazaj na hrbet. Na trebuhu je na komolcih, z glavo lahko giba v vse smeri. Če se istočasno odrine od komolca in kolena na isti strani telesa, se lahko prekucne na hrbet. V tem času se pojavijo številne nove spremembe, saj začne dojenček odkrivati svoje telo. Mišice že zna bolj ali manj koordinirano uporabljati po svoji volji, vendar še vedno vzpostavlja kontrolo nad njimi.
Peti mesec: Povečana mobilnost in "plavanje"
Dvig medenice v hrbtnem položaju je še močnejši; zanimajo ga stopala in prstki na nogah. Ko se zasuče na trebuh, že med zasukom aktivira dvig glave. V bočnem položaju je stabilnejši in ga zadrži dlje časa, tudi za igro. Na trebuhu je obremenjena noga bolj iztegnjena kot razbremenjena, ki je v bolj pokrčenem položaju. Pojavi se tudi dejavnost, imenovana "plavanje", med katero so noge popolnoma iztegnjene, roke dvignjene, glava pa gleda v prostor. Na začetku gleda samo naravnost, pozneje pa tudi levo in desno. Obračanje iz hrbta na trebuh in obratno je vedno pogostejše, nakazuje vedno večjo mobilnost.
Šesti mesec: Pivotiranje in priprava na kobacanje
Na prehodu iz petega v šesti mesec se na trebuhu začne vrteti v levo ali v desno stran, kar imenujemo pivotiranje. Sposoben je hotenega odpiranja in zapiranja dlani; ko vidi predmet, gre z rokami proti njemu. Na hrbtu se opre z nogami na podlago in dviguje medenico. Na hrbtu pogleda vstran in nazaj za mamo ali igračo ter se tako obrne na trebuh. Ko je na trebuhu oprt na dlani, mu uspe odriniti se nazaj na vse štiri. Nekateri dojenčki v tem obdobju že poskušajo vstati.
Sedmi mesec: Začetki premikanja po vseh štirih in samostojno sedenje
Približno pri tej starosti se začne premikati po vseh štirih. Nekateri dojenčki tega nikoli ne počnejo, kar pa ne pomeni, da je z razvojem kaj narobe. Iz položaja na vseh štirih lahko izteguje eno ali drugo nogo vstran in kmalu ugotovi, kako se lahko samostojno usede z zasukom na eno stran. Gibanje postane svobodnejše, z možnostmi za raziskovanje okolja. Vendar pa se vse to lahko zgodi tudi precej pozneje in je še vedno v mejah normale. Ko je otrok enkrat sposoben premikanja po vseh štirih, je le še vprašanje časa, kdaj se bo začel dvigovati ob opori in postavljati na noge.
Stoja: Prvi poskusi samostojnega stanja
Prvi poizkusi stoje se začnejo, ko se otrok z rokami poskuša povleči gor, da bi se postavil na noge. Ko se nanje postavi, se še ne zna kontrolirano spustiti nazaj na tla, zato pade nazaj na zadnjico. S čedalje več ponovitvami se nauči odriva od nog in spuščanja nazaj na podlago postane postopnejše in bolj načrtovano. Prva stoja je vedno nekoliko nestabilna in širokobazna. Z vsako ponovitvijo pridobiva na stabilnosti in ravnotežju. Na začetku se drži z obema rokama, pozneje samo z eno, na koncu pa stoji brez držanja. Če ga kaj posebej zanima in je previsoko, se dvigne na prste.
Hoja: Negotovi prvi koraki
Otrok se najprej nauči hoje vstran, pri čemer si pomaga z oporo rok na predmete. Ko za hojo ne potrebuje več opore rok, kar pomeni dovolj stabilnosti in ravnotežja, začne hoditi naprej. Prva hoja je negotova, širokobazna, z rokami visoko in komolci rahlo za linijo ramen. Hoja počasi postaja bolj gotova in stabilna, roke se spustijo, medenica se poravna in ravnotežni odzivi se izboljšajo.
V prvem letu življenja poteka razvoj dojenčka zelo hitro; v nekaj mesecih se otrok nauči obrniti, sedeti, plaziti in nato hoditi. To so pomembni mejniki.
Kako dojenčka pestujemo
Omejitev uporabe otroške opreme in pomoč pri razvoju
Na trgu je na voljo ogromno opreme za dojenčke, vendar starši pogosto delajo napako, ko jo kupujejo in uporabljajo v izobilju. Hojce, gugalnice, skakalnice - te stvari pomagajo staršem, ne otroku. Kadar koli je to mogoče, je bolje, da otrok leži na ravni površini. Za nekaj minut spremenite položaj dojenčka: pustite ga ležati na hrbtu, boku, nato na trebuhu. Odlična alternativa so tudi bombažne nosilke, saj spodbujajo nadzor nad glavo in vratom ter pustijo dojenčku proste roke.
Dojenček sprva morda ne ve, da obstaja položaj na trebuhu. Nežno ga poskusite fizično obrniti s hrbta na trebuh in obratno, najbolje na podlagi. Enako velja za dviganje rok, da bi nekaj dosegel. Ko je otrok pripravljen na naslednji korak, mu večkrat pokažite, kako to narediti.
Bodite pozorni na simetrijo. Ko vaš dojenček doseže nov mejnik v razvoju, poskrbite, da bo vse počel na obeh straneh, levo in desno. Če opazite, da otrok nekaj ekspresivno počne le na eni strani, obstaja razlog za to. Namerno postavite igračo na nasprotno stran, da spodbudite simetričen razvoj. To je pomembno za optimalen razvoj možganov, koordinacijo, ravnotežje in stabilnost. Če se asimetrija ne izboljša v nekaj tednih, se posvetujte s fiziatrom.
Zaupajte svojemu občutku. Če vas nekaj skrbi, čeprav vas drugi tolažijo, da bo otrok vse dosegel, ko bo pripravljen, upoštevajte svojo intuicijo. Vprašanja naslovite na pediatra, ki vam bo podal odgovore na vaše dvome in skrbi. Če se izkaže, da ni nič z razvojem vašega dojenčka, vam bo lažje, če pa se ugotovi težava, jo je bolje rešiti čim prej.
Ne oklevajte in prosite za pomoč. Če ima dojenček pri nečem težave, ne oklevajte in prosite za pomoč in nasvet fiziatra ali fizioterapevta, delovnega terapevta, logopeda ali drugega usposobljenega strokovnjaka.
Gibalni razvoj kot temelj kognitivnega razvoja
Gibalni razvoj otroku omogoča, da raziskuje in komunicira s svetom okoli sebe. Nanj vplivajo genetski dejavniki in okolje. Pri dojenčku se gibalni razvoj prične s pridobivanjem mišične moči in kontrole ter razvojem koordinacije. Razvija se hkrati in vzporedno z njegovimi kognitivnimi zmožnostmi in se pomembno povezuje tudi z drugimi področji razvoja. Kaže se v napredku v ravnotežju, moči, hitrosti in usklajenosti gibanja.
Čeprav so gibalni mejniki pogosto vir zaskrbljenosti staršev, je pomembno vedeti, da se otroci razvijajo s svojim tempom. Če vaš 6-mesečnik še ne obvlada določene spretnosti ali vaš 12-mesečnik še ne hodi, medtem ko njegov vrstnik že samostojno koraka, ni razloga za skrb. Lahko se zgodi, da bo vaš dojenček določeno spretnost usvojil veliko pred svojimi vrstniki, medtem ko bo kaj drugega obvladal nekaj tednov kasneje. Če se je otrok rodil prezgodaj, bo v gibalnem razvoju verjetno zamujal. Zakasnitev se lahko pojavi tudi, če je dojenček pogosto bolan.
Veliko časa naj bo otrok na tleh, na trdni podlagi. Njegovemu razvoju sledite in ga ne poskušajte preskočiti. Dojenčka ne posedajte, če ni sposoben sedeti, in ga ne vodite za roki, da bi shodil. Če se vam zdi, da je gibalni razvoj vašega otroka kljub vsemu prepočasen, zaupajte svojemu instinktu in se posvetujte s strokovnjakom.
Gibalni razvoj skozi mesece: Podrobnejši vpogled
- 2. do 4. mesec: Mišice se krepijo, otrok pogosteje in dlje dviguje glavo, gibi postanejo bolj kontrolirani, koordinacija roka-oko se razvija. Prekotalil se bo s hrbta na trebuh, proti koncu obdobja bo sesal prstke in stopala.
- 4. do 6. mesec: Otrok odkriva svoje telo, mišice že uporablja bolj koordinirano, čeprav še vzpostavlja kontrolo. Obračanje iz hrbta na trebuh in obratno je pogostejše. Nekateri se začnejo posedati, posamezni skušajo že vstati.
- 6. do 8. mesec: Intenzivno se plazi in kobacava. Sledi mejnik prvih samostojnih korakov. Razviti sta koordinacija in fina motorika - otrok samostojno pije iz skodelice, med palcem in kazalcem drži majhne koščke hrane, trka s predmeti.
- 8. do 10. mesec: Otrok se bo povlekel v klečeči položaj. Sledi samostojno sedenje, ki je sedaj popolnoma razvito. Plazenje je v celoti razvito.
- 10. do 11. mesec: Otrok lahko hodi ob predmetih, pri čemer imajo roke in noge podporo. Funkcija pesti je boljša, otrok postaja spreten, kockico polaga v lonček.
- 11. do 12. mesec: Zgodijo se prvi samostojni koraki naprej. Začetna hoja je nekoliko širša, roke bistveno pomagajo pri ravnotežju. Otrok usklajuje gibe rok in se igra z njimi, npr. manjše predmete daje v večje. Sestavi stolp iz dveh ali treh kockic.
Po prvem letu se gibalni razvoj nadaljuje. Do dveh let bo otrok sposoben teči, se vzpenjati in spuščati po stopnicah, nenehno odkrivajoč svoje zmožnosti.
Kaj storiti, če opazite odstopanja?
Pomembno je spremljati simetrijo gibanja. Če otrok nekaj počne izrazito le na eni strani, je to lahko razlog za skrb. Namestitev igrače na nasprotno stran lahko spodbudi simetričen razvoj. Če se asimetrija ne izboljša v nekaj tednih, se posvetujte s fiziatrom. Zaupajte svojemu instinktu in če vas kaj skrbi, se obrnite na pediatra ali drugega usposobljenega strokovnjaka, kot je fizioterapevt.
V primeru težav ne oklevajte in poiščite strokovno pomoč. Gibalni razvoj malčka - področja otrokovega razvoja so prepletena med seboj (gibalni, govorni, miselni), in razvoj enega področja lahko vpliva tudi na drugega. Pogosta skrb staršev je, ali se njihov otrok pravilno razvija, ali je v pravi fazi oz. na primerni stopnji glede na starost. Nevrofizioterapevti iz razvojnih ambulant izpostavljajo, da mora imeti otrok dovolj vzpodbude in številne priložnosti za gibanje.
Gibalni razvoj malčka - osnovni mejniki razvoja
Gibalni razvoj otroka poteka individualno, glede na otrokov prirojeni mišični tonus in značaj, zato primerjave z drugimi otroki niso vedno najprimernejše. Ste pa lahko pozorni na znake, ki kažejo, ali vaš malček dosega okvirne mejnike. Hkrati, če kljub priložnostim za gibanje opazite, da v gibalnih spretnostih precej zaostaja za vrstniki, se je priporočljivo obrniti po nasvet k strokovnjaku. Nevrofizioterapevti pregledajo malčkove motorične spretnosti in držo ter po potrebi svetujejo ustrezne vaje.
Otrok shodi med 10. in 18. mesecem.
- 10 mesecev +: se premika po prostoru naprej s plazenjem ali kobacanjem; se sam posede in ima vzravnano hrbtenico; ob izgubi ravnotežja si nastavi roke (da ublaži padec); zmožen je zadržati lastno težo na nogah; ploska z rokami in maha v pozdrav.
- 12 mesecev +: kobaca, vstane ob opori; ne stoji ves čas na prstih; prepleza nizke ovire, kobaca po stopnicah, zmore se spustiti z višine; vzvratno kaže s prstom; samostojno se igra (in ne zgolj razmetava igrače).
- 14 mesecev +: hodi ob opori, vstane in hodi ob ravni steni, preprime se med oporama; hodi tako, da pred sabo rine večje predmete; vstane v prostor, shodi.
Znaki v vseh starostnih obdobjih:
- giba se v več smeri (na trebuhu se ne obrača vedno na isti bok, posede se preko obeh bokov, ipd.)
- glava je vzravnana in ni večino časa nagnjena v eno smer
- trup ni vedno nagnjen v isto smer
- ni opazne razlike v funkciji ene roke v primerjavi z drugo
- v razvoju napreduje (kar je že znal in počel, je osvojil oz. zamenjal z naprednejšo fazo)
Vzorci hoje in zvrnjeni gležnji
Pomembno je, da otroka ne vodimo v hojo tako, da ga držimo za obe roki. Spretnosti potrebne za samostojno hojo na usvaja sam, saj bo tako razvijal stabilnost, mišično moč celotnih nog in ravnotežje. Hoja v zgodnjem obdobju bo zaznamovana s poskusi - vstajanjem, padanjem in pobiranjem. Pri razvoju vzorcev hoje so pomembni tudi čevlji, pri katerih naj bo podplat raven in prožen. Pri nakupu čevljev zavijte navzgor in zasukajte v obe smeri (kot bi oželi krpo), če to lahko naredite, je dovolj mehek, da bo stopalo lahko pri hoji aktivno.
Najpogostejše skrbi staršev pa so ploska stopala (odsotnost stopalnega loka), zvrnjeni gležnji in nenavadna oblika nog. Vsi primeri so lahko v času razvoja (do določenih obdobij) del normalnega telesnega razvoja; stopala in gležnji se na primer razvijajo celo do 10. leta. Malček običajno niti še nima izoblikovanega stopalnega loka, ta se začne razvijati okoli 2. leta. Če se lok pojavi, ko se otrok povzpne na prste, so navadno skrbi odveč. Pri otrocih z nižjim mišičnim tonusom oz. šibkejšim vezivnim tkivom, so lahko gležnji zvrnjeni še nekaj časa po tem, ko že shodijo. Nekateri otroci imajo stopala obrnjena navzven, drugi navznoter. To se navadno popravi samo, se pa posvetujte z zdravnikom, če otrok dlje časa navzven ali navznoter obrača samo eno stopalo.
Oblika nog na O ali na X
Razmik med koleni in gležnji oz. položaj nog na O (varus) je značilen pri dojenčkih, postopoma pa se spremeni na X (valgus) do okoli 2,5 leta. Položaji nog se navadno poravnajo samodejno do konca predšolskega obdobja.
Držanje malčka v sedečem položaju
Vzravnana drža hrbtenice je pomembna za dobro počutje, kakovostnejše gibanje in izogib bolečinam v vratu ali hrbtu. Že pri malčkih vzpodbujajte dobro držo, kajti njihova hrbtenica se še razvija in oblikuje. Najpogosteje se slaba drža opazi v sedečem položaju.
S prostim očesom lahko starši vidite, ali otrok pravilno sedi ali se drži sključeno (med jedjo, igro). Za pomoč otroku pri osvajanju pravilnega sedenja:
- otrok med sedenjem popravljajte in opozarjajte,
- požgečkajte ga ob hrbtenici od medenice navzgor, da se vzravna,
- ponudite mu igračko z višine, da se mora stegniti navzgor in bo ob tem vzravnal hrbtenico,
- pri sedenju (npr. v stolčku za hranjenje) naj ima stopala na polički stolčka.
Pri dolgotrajnejšem sedenju naj ne bo teža otroka na trtici, ampak na sednih kosteh, da bo sedel z vzravnano hrbtenico. Če sedi z medenico med petami (W sedenje) dlje časa (premik npr. med igro preko tega položaja ni problematičen), ga opozorite, da se presede oz. mu pomagajte, da posede medenico na pete ali zasuka čez pete na stran.
Simetrija gibanja celotnega telesa
Povsem naravno je, da je nekaj asimetrije v gibanju, saj imamo ljudje dominantno nogo in roko. Vendar lahko dolgotrajnejša asimetrija vpliva na držo, zato otroka opazujte pri plezanju, hoji po stopnicah, uporabi poganjalčka ali skiroja. Opozarjajte ga, da uporablja obe nogi enakomerno oz. približno enako intenzivno. Pediatra ali nevrofizioterapevta pa vključite ob zaznanih znakih uporabe pretežno ene strani telesa.
Zanimivo je, da se je o normalnem motoričnem razvoju otroka začelo razmišljati šele v drugi polovici prejšnjega stoletja, medtem ko se je o nenormalnem motoričnem razvoju razmišljalo že mnogo prej. Normalni motorični razvoj otrok je v osnovnih značilnostih enak pri vseh otrocih. Podobno kot npr. v pesmi Parnega Valjka: »Moraš najprej kobacati, da bi mogel kasneje hoditi« (čeprav je potrebno poudariti, da 10% otrok nikdar ne kobaca); vsekakor pa npr. ni pričakovati, da bo otrok prej shodilo, kot se naučilo sedeti. Razlog temu je, da v veliki meri vpliva na normalni razvoj genetska informacija o razvoju človeka. Vseeno, razvoj ni enak pri vsakem otroku, ker nanj razen genetske kode, ki je že sama različna od človeka do človeka, vpliva tudi faktor okolja, ki je prav tako odgovoren za variabilnost, ki jo najdemo v razvoju. Opis normalnega motoričnega razvoja se razlikuje od avtorja do avtorja. Glavni razlog je v tem, ker različni avtorji imajo različen odstotek otrok, ki dosežejo določeno sposobnost kot kriterij »normalnega«, vendar je povsem razumljivo, obstajajo razponi, znotraj katerih se dogajajo določeni dogodki.
Viri: Pleterski, Asja. Kdaj z dojenčkom k strokovnjaku za razvoj? Revija Pogled. 2021. Zurc, Joca. 2006. RehaMedical. Hoja otrok naznoter. Kako ukrepati? Ko govorimo o normalnem razvoju, se bomo najprej zadržali na normalnem motoričnem razvoju v času prvega leta starosti, oz. do otrokove samostojne hoje.