Prvi koraki otroka so za starše izjemno vesel trenutek. Starši nestrpno čakajo, da njihov otrok začne hoditi, saj je hoja eden od ključnih kazalcev zdravega in normalnega razvoja. Vendar pa se včasih zgodi, da otrok hodi kot balerina - po prstih. To se staršem sprva morda zdi ljubko, kasneje pa jih lahko tudi zaskrbi. Ali je to običajno ali je treba poiskati pomoč strokovnjaka? Ta članek se poglobi v vzroke za hojo po prstih pri dojenčkih in malčkih, raziskuje, kdaj je to normalno, kdaj pa predstavlja razlog za skrb, ter ponuja vpogled v možne pristope k reševanju te pogoste razvojne značilnosti.
Razumevanje hoje po prstih: Kaj je normalno?
Hoja po prstih je vrsta hoje, pri kateri je oseba večinoma ali stalno na prstih. Natančneje, pride do spremembe vzorca hoje: obremenitev je skoncentrirana predvsem ali izključno na sprednji del stopala, zadnji del stopala pa prejme obremenitev v omejenih količinah oz. za omejeno obdobje stopenjskega cikla ali pa ga sploh ne prejme. Hoja na prstih je precej pogosta pri majhnih otrocih, v začetni fazi samostojne hoje. Pogosto se dogaja, da so trenutki, ko se otrok dvigne na prste, kot da bi se želel spočiti, spremeniti vzorec in se nato spet spustijo na celo stopalo.
V večini primerov se ta težnja postopoma zmanjšuje z rastjo, dokler ni dosežen normalen vzorec hoje, običajno do starosti 2 let, včasih nekoliko kasneje. Če otrok to počne občasno, nato pa normalno stopi na tla in hodi normalno, običajno ni razloga za skrb. Malčki lahko tako hodijo vse do konca drugega leta starosti. Če pa postane hoja po prstih prevladujoči način hoje in otrok ne izpopolni pravilne hoje s celotnim stopalom, je priporočljivo, da se posvetujete s pediatrom.
Potencialni vzroki za hojo po prstih
Obstaja več razlogov, zakaj otrok hodi po prstih, vendar je najpogosteje to naraven del procesa učenja hoje. Vendar pa lahko v nekaterih primerih pomeni tudi simptom nekaterih resnejših težav.
Nevrološki vzroki: Ti so pogosti vzroki za hojo na prstih, ki so posledica spastičnosti ali hipertonusa mečnih mišic. Druge nevrološke slike, ki vključujejo šibkost sprednjih mišic noge (anteriorne tibialne mišice, mišice iztegovalke prstov na nogi), lahko povzročijo "spuščeno stopalo". To stanje je treba razlikovati od hoje po prstih, saj je stopalo v fazi zamaha v ekvinusu zaradi nezmožnosti mišic nog, da dvignejo stopalo.
Idiopatska hoja na prstih: To je, ko otrok še naprej hodi po prstih po tretjem letu starosti. Pogosto bodo stali z nogami na tleh, pri hoji ali teku pa bodo raje na prstih. Vzrok za to je pogosto slabše ravnotežje, slabša bilateralna koordinacija in slabše obvladovanje svojega telesa med različnimi motoričnimi aktivnostmi.
Skrajšana Ahilova tetiva: Skrajšana Ahilova tetiva je lahko nato posledica stalne hoje po prstih. Najpogostejši vzrok hoje po prstih je torej skrajšana Ahilova tetiva. Skrajšanje Ahilove tetive je lahko prirojeno (s tem se je otrok rodil), v tem primeru potem po navadi ni težava samo v Ahilovi tetivi, ali pridobljeno (zaradi načina hoje v prvih mesecih in kasneje).
Motnja avtističnega spektra (ASD): Hoja po prstih se pogosteje pojavlja pri otrocih z Motnjo avtističnega spektra. Je tudi ena od zgodnjih znakov avtizma, vendar ni nujno, da če bo otrok hodil po prstih, bo imel tudi diagnozo avtizma. Vzroki za tako pogosto hojo po prstih pri motnji avtističnega spektra niso jasni. Vendar pa je najpogostejša povezava - težave s senzornimi sistemi. Veliko otrok z avtizmom ima težave s senzorno integracijo ter s predelavo različnih senzornih dražljajev. Imajo torej lahko povečano ali zmanjšano toleranco za različne senzorne dražljaje. Eden izmed vzrokov je lahko nepravilno delovanje vestibularnega sistema oziroma nepravilna predelava dražljajev. Vestibularni sistem je odgovoren za zagotavljanje povratnih informacij možganom o našem gibanju, položaju in orientaciji v prostoru, kar torej otroku oteži koordinacijo telesnih gibov in lahko rezultira v hoji po prstih. Drugi vzrok, še pogostejši, je težava na taktilnem sistemu. Taktilni sistem je odgovoren za predelave dražljajev o občutku na telesu. Otroci z avtizmom so po navadi izredno občutljivi na različne materiale in teksture. Občutljivost se lahko kaže tako na rokicah v smeri, da ne marajo umazanih, lepljivih ali pokritih rokic, ter na nogicah. Torej je hoja po prstih lahko posledica preobčutljivosti in izogibanja stika s podlago.
Druge možne težave: Če otrok predolgo ali stalno hodi po prstih, je treba upoštevati, da to lahko nakazuje razvojne anomalije, bolezni mišic in kosti. Pomembno je vedeti, da hoja po prstih običajno ni edini simptom težav, temveč je pogosto povezana še z drugimi simptomi. Dotična hoja lahko pomeni tudi težave z ahilovo tetivo, nepravilno strukturo kosti ali šibkostjo mišic.
Kdaj poiskati strokovno pomoč?
V večini primerov se hoja po prstih pri otrocih neha sama od sebe do 5. leta starosti, pogosto že prej. Vendar pa pri otrocih, starih 3 leta in več, hoja po prstih ni primerna in je celo za razvoj škodljiva. Če hoja po prstih traja tudi po drugem letu starosti, je priporočljivo, da se posvetujete s strokovnjakom. Če pa postane hoja po prstih prevladujoči način hoje in otrok ne izpopolni pravilne hoje s celotnim stopalom, je priporočljivo, da se posvetujete s pediatrom.
Pomembno je vedeti, da sama hoja po prstih običajno ni znak resne motnje, vendar bodite pozorni, če se pojavljajo tudi drugi simptomi, kot so psihomotorične motnje, preobčutljivost na določene dražljaje ali težave s socializacijo. V nekaterih primerih so potrebni nevrološki testi, da se izključijo morebitne motnje ali zdravstvene težave, včasih pa bo otrok morda potreboval ortopedske čevlje.
Kaj lahko storijo starši?
Starši lahko svojim otrokom nudijo podporo od začetka, vendar jih ne smejo siliti, da čim prej začnejo hoditi, saj je to naraven proces. Uporaba hojic ali drugih pripomočkov med učenjem hoje ni priporočljivo. Dobro je, da ima otrok možnost bose hoje, zato je priporočljivo, da mu ob priložnosti sezujete čevlje in nogavice ter ga pustite hoditi po različnih površinah.
Močna in raztegljiva stopala - vaje za otroke, rojene s kleščastim stopalom/talipesom
Če hoja po prstih traja tudi po drugem letu starosti, je priporočljivo, da se posvetujete s strokovnjakom. V nekaterih primerih so potrebni nevrološki testi, da se izključijo morebitne motnje ali zdravstvene težave, včasih pa bo otrok morda potreboval ortopedske čevlje.
Zdravljenje hoje po prstih je predvsem odvisno od starosti otroka. Pri otrocih, starih od 2 do 5 let, ki zmorejo stopiti s peto na podlago, je zdravljenje v začetku vedno nekirurško. Nekirurško zdravljenje zajema raztezne in krepilne vaje, opazovanje, opornice ali mavčenje. Optimalno je, da se najprej naredi pregled pri fizioterapevtu, saj je hoja po prstih v 90% primerov rešljiva brez kirurškega posega.
Kirurško zdravljenje pride v poštev, kadar hoja po celem stopalu ni več možna. V tem primeru zdravnik priporoči kirurški poseg za podaljšanje Ahilove tetive.
Primeri vaj za raztezanje in krepitev:
- Raztezanje Ahilove tetive: Ko otrok leži na hrbtu ali sedi, držite otrokovo stopalo v roki. Z rahlim pritiskom upognite stopalo navzgor proti otrokovi glavi.
- Krepitev mišic: Ko otrok leži na hrbtu ali sedi, z nasprotnim kolenom pokrčenim ali ravno na tleh, dvignite otrokovo nogo z ravnim kolenom, dokler ne začutite upora.
V bolnišnicah Apollo smo zavezani zagotavljanju široke palete zdravstvenih storitev za reševanje vseh vrst zdravstvenih težav. Vaš zdravnik ali pediater bo opravil splošen fizični pregled mišic stopala, kit in skeletne strukture, da bi izključil kakršne koli večje zdravstvene težave. Ti fizični pregledi običajno zadoščajo za diagnosticiranje večine stanj, ki povzročajo hojo na prstih. Zdravljenje hoje po prstih je v veliki meri odvisno od stanja stopala in starosti prizadete osebe. V blagih in zmernih primerih se uporabijo nekirurške možnosti.
Nekirurške možnosti zdravljenja:
- Opornice za noge-gleženj-stopala (ortoza): Ortoza za gleženj in stopalo je posebna vrsta opornice, namenjena podpori gležnja v pravilnem položaju. Te naramnice zmanjšajo pritisk v mišicah prstov na nogah, ki nastane zaradi dolgotrajne hoje s prsti na nogah.
- Zdravila - onabotulinum toksin A: Onabotulinum toksin A je injekcija, specifična za mesto (deluje samo na mestu injiciranja). Te se pogosto uporabljajo za zdravljenje mišične hipertrofije (izguba mišic in šibkost) pri otrocih.
Kirurško zdravljenje pešanja prstov na nogi velja za končno možnost, če se druga konzervativna zdravljenja izkažejo za neučinkovita. Operacija hoje po prstih vključuje kirurško podaljšanje Ahilove tetive v mišici stopala. Hoja na prstih prekomerno obremenjuje prstne mišice. Ta dolgotrajen pritisk telesne teže na nožni prst lahko povzroči, da se Ahilove tetive in mečne mišice sčasoma zategnejo.
Standardnega preprečevanja hoje na prstih ni, saj otrok običajno čez nekaj časa usvoji normalno hojo. Obeti so v veliki meri odvisni od obsega nepravilnosti v vzorcih hoje, deformacij stopala in običajnih vzrokov. Toda večina otrok z nenormalnimi vzorci hoje (hoja po prstih) se sčasoma izboljša z zdravniško pomočjo in živijo normalno življenje brez težav s hojo.
Če opazite, da vaš otrok redno ali dalj časa hodi po prstih, je priporočljivo, da se posvetujete s pediatrom ali specialistom, ki bo lahko ocenil vzrok in priporočil ustrezne ukrepe. Pravočasna obravnava lahko zagotovi, da bo otrok nemoteno nadaljeval svoj razvoj.
Vpliv hojic na razvoj hoje
Nekateri starši se sprašujejo, ali uporaba hojic lahko povzroči hojo po prstih. Čeprav se zdi, da bi uporaba hojic lahko prispevala k takšnemu vzorcu hoje, je pomembno poudariti, da hoja po prstih ni vedno posledica uporabe hojic. Kot je razvidno iz izkušenj drugih staršev, se hoja po prstih lahko pojavi tudi pri otrocih, ki niso nikoli uporabljali hojic. Vzroki so lahko različni, od genetske predispozicije do drugih razvojnih dejavnikov.
V forumih in pogovorih med starši se pogosto pojavlja vprašanje, ali je normalno, da se otrok pri sedmih mesecih že aktivno plazi po štirih, ob tem pa se ob vsako oporo dviguje na noge in stoji. Kot je poudarila pediatrinja Tanč v svojih odgovorih, načeloma velja, da tistega, kar otrok zmore sam, ne moremo preprečiti. Vendar pa se s to starostjo vstajanja in stopicanja ob opori ne spodbuja aktivno. Čeprav je dobro, da otrok to zmore, je priporočljivo poskusiti ovirati tako, da ne bo povsod vstajal. Namen tega ni omejevanje otrokovega naravnega napredka, temveč usmerjanje razvoja v bolj uravnotežene gibalne vzorce. Nekateri starši poročajo o izjemno aktivnih dojenčkih, ki že pri sedmih mesecih "poferbca" po nižjih omarah in se ob vsaki priložnosti dvignejo. V primerjavi s prijatelji, katerih otroci pri tej starosti še niso dosegli niti plazenja, se jim zdi tak razvoj nenavaden. Vendar pa je pomembno razumeti, da je vsak otrok individualen. Gibalni razvoj poteka po določenih mejnikih, vendar obstajajo razponi, znotraj katerih se ti mejniki lahko pojavijo. Nekateri otroci bodo določene spretnosti osvojili hitreje kot drugi. Pediatrinja Tanč svetuje, da je v takšnih primerih cilj poskušati otroka postaviti nazaj na tla, da ima čim manj priložnosti za zgodnje vstajanje. To ne pomeni strogega omejevanja, temveč zavestno zmanjševanje priložnosti za ponavljanje specifičnega gibanja, ki morda še ni povsem optimalno za otrokovo trenutno fizično pripravljenost. Glavni razlog za to je, da otrok v tej starosti fizično še ni popolnoma sposoben za hojo, zato se takšen pospešen razvoj malce zaustavlja.
Vlečenje nogic in nenavadni gibi: Poleg zgodnjega vstajanja se lahko pojavijo tudi druge skrbi, kot je nenavadno vlečenje nogic ali iztegovanje okončin. Ena od mam je opisala, da njena sedemmesečnica, ko ni ob opori, dela "most" na prstih rok in nog. Ko jo posedejo na podlago, je v dveh sekundah že na nogah ob omari. Tudi ko jo posedejo v "bumbota" (verjetno gre za avtosedež ali podobno oporo), se spretno izmuzne. Takšna aktivnost in vztrajnost pri vstajanju lahko starše skrbi, saj ne vedo več, kako bi to preprečili. Druga mamica je izrazila skrb glede svoje sedemmesečnice, ki prav tako vztrajno vstaja. Zaradi tega, ker se otrok veliko igra sam in mamica ne more biti neprestano na očesu, jo je zaskrbelo. Po trditvah njene kolegice naj bi bili možni zapleti, kot so okvare hrbtenice in kolkov ter zvite noge. Pediatrinja je na to odgovorila, da je v tej starosti otrok že čisto čvrst in kakšnih okvar hrbtenice, kolkov in ukrivljenja nog ne pričakujejo. Ukrivljene noge so bolj posledica slabega jemanja vitamina D.
Asimetrija kožnih gub in možni vplivi na razvoj kolkov: Poleg vprašanj glede motoričnega razvoja se starši včasih soočajo tudi z drugimi telesnimi zaznamki. Ena od mam je opisala "zažemek" na predelu stegna, malo nižje od pleničke, ki se je pojavil samo na eni nogici. Sprva je mislila, da je vzrok pretesna plenička, a tudi po prilagoditvi pleničke zažemek ni izginil. Po poslani sliki je pediatrinja pojasnila, da gre za kožno gubo, ki se na eni nogici pojavi kot asimetrija kožnih gub. Če je bilo s kolki pri porodu in na kontroli vse v redu, potem najverjetneje ni nič posebnega, ampak gre le za lepotno asimetrijo. Če pa je s kostmi vse v redu, bo ta guba z rastjo manj vidna ali pa bo popolnoma izginila. V primeru prirojenega izpaha kolka bi bila to druga zgodba, zato je pomembno, da je bila ta možnost že preverjena. Podobno izkušnjo je delila še ena mamica, katere skoraj 20-mesečni sin ima izrazito razliko v kožni gubi pri kolenu - na levi nogi je ni, na desni pa je precej debela, dojenčkasta. Ta sin izrazito zvrača desno stopalo navzven, nogico premika čudno, kot bi mu bila napoti, obut pa teče kot "Forrest Gump z opornicami". Prav tako še vedno ne more zlezt na kavč ali it po stopnicah. Kolke je imel ob rojstvu oba 1b, ponovnega slikanja pa niso imeli. V takšnih primerih, ko obstaja asimetrija ali nenavaden položaj telesa, je pomembno, da pediatrinja zagotovi, da je z otrokovim razvojem vse v redu, ali pa napoti na nadaljnje preiskave. V primeru omenjenega sina je bila izdana napotnica za fiziatra, saj sta bila starša zaskrbljena.
Razvojni mejniki in pomembnost zgodnje obravnave: Razvojni mejniki so pomemben kazalnik otrokovega napredka. Okrog 7. meseca starosti ali kakšen mesec kasneje otroci začnejo s kobacanjem. To je obdobje, ko se začnejo aktivno premikati po vseh štirih, iz tega položaja se lahko usedejo in kasneje tudi dvignejo ob opori. Ko otrok enkrat postane sposoben premikanja po vseh štirih, je le še vprašanje časa, kdaj se bo začel dvigovati ob opori in postavljati na noge. Prvi poizkusi stoje se začnejo, ko se otrok z rokami poskuša povleči gor. Nekateri otroci dosežejo mejnike prej, drugi kasneje, in to je lahko popolnoma normalno. Vendar pa, če starši opazijo znake, ki jih skrbijo, kot so pretirano iztegovanje ali zategovanje telesa, omejena gibljivost, nestabilnost pri sedenju ali stoji, ali pa izrazita asimetrija, je priporočljivo, da se posvetujejo z zdravnikom ali fizioterapevtom. Pravočasna obravnava lahko pomaga razjasniti diagnozo in zagotoviti ustrezno skrb za otroka.
Ekstenzijski vzorec: V povezavi z nenavadnim iztegovanjem telesa se lahko pojavi tudi izraz "ekstenzijski vzorec". To je pogost pojav v zgodnjem gibalnem razvoju, ki ga je včasih potrebno popravljati z ustreznimi vajami in pravilnim rokovanjem. Starši pogosto opazijo, da otrok pretirano izteguje glavico nazaj, ko ga položijo na bok ali trebuh, in ne odloži rok na podlago, temveč jih stegne nazaj. Dojenčki imajo lahko povišan mišični tonus hrbtenice, kar povzroča prekomerno iztegovanje glavice in zadnjice nazaj, medtem ko prsi in trebuh potiskajo naprej, kar usloči hrbtenico. Ta položaj ni pravilen in lahko povzroča nepravilnosti v razvoju, mišična neravnovesja, slabo držo in težave z ravnotežjem.
Znaki ekstenzijskega vzorca pri dojenčku lahko vključujejo: siljenje z glavico nazaj, usločenje hrbtenice in iztegovanje rokic ter nogic nazaj, omejeno gibljivost ter težave pri gibanju sklepov in okončin, jok v položaju na trebuhu, zategnjenost v nogicah, pogosto gledanje dojenčka nazaj, nestabilnost pri sedenju ali stoji, napetost v mišicah, položaj pri spanju (rad spi z glavo iztegnjeno nazaj). Če opazite katerega od teh znakov, je priporočljivo, da se posvetujete z zdravnikom ali fizioterapevtom. Vendar pa je pomembno poudariti, da ne vsaka ekstenzija pri dojenčku ni napačna. Na primer, "plavanje" v trebušnem položaju, ko dojenček privzdigne roke in noge od podlage, je normalen del gibalnega razvoja. Ključno je, da v tem vzorcu ne vztraja predolgo časa in da ne izteguje glave pretirano nazaj.
Terapevtski pristopi in nasveti za starše: V primeru, da se pri otroku pojavi ekstenzijski vzorec, je ključnega pomena pravočasna obravnava. Ta lahko vključuje fizioterapevtsko obravnavo, kjer se z nežnimi vajami izboljšuje gibljivost sklepov, krepi trebušne mišice in spodbuja pravilno gibanje. V nekaterih primerih se lahko uporabljajo tudi ortopedski pripomočki, kot so opornice ali ortoze, v zelo redkih in najtežjih primerih pa je možen celo kirurški poseg. Za starše je pomembno, da redno obiskujejo pediatra, izvajajo predpisane fizioterapevtske vaje doma in skrbno spremljajo otrokov napredek. Ključen je tudi pravilen "baby handling", torej način, kako starši nosijo in rokovajo z dojenčkom. V rokah ga je priporočljivo nositi v položaju "luničce", kar pomeni, da je medenica privzdignjena navzgor skupaj z nogami. To preprečuje zvijanje hrbtenice nazaj in nastanek ekstenzijskega vzorca. Prav tako je pomembno, da imajo dojenčka čim več na tleh, saj se na tleh gibalni razvoj zgodi prej in bolj pravilno. Nazadnje, pomembna je potrpežljivost in ljubeča podpora otroku, saj se vsak otrok razvija po svojem tempu.
Na kaj moramo biti pozorni: Otroka nikoli ne posedamo sami, saj mora otrok sam doseči sedeč položaj, da lahko ustrezno razvija mišice, ravnotežje ter da se nauči aktivirati mišice trupa. Kljub temu, da se otroci razvijajo z različnim tempom razvoja, je pri starosti do 12 mesecev že pričakovano in priporočljivo, da se samostojno posedejo in sedijo brez opore. Če otrok tega še ne zmore, je pomembno, da mu ponudite čim več priložnosti za gibanje in se posvetujete s strokovnjakom, ki bo otroka pregledal in vam svetoval glede njegovega razvoja dalje. V Reha Medical centru s pomočjo razvojno nevrološke obravnave ocenimo stanje otroka in možne vzroke kasnitve doseganja razvojnega mejnika. Pri terapiji uporabljamo različne tehnike za spodbujanje željenih gibalnih vzorcev, prenosov teže, krepitev posturalnih reakcij, mišičnega tonusa, moči in sklepne stabilnosti. V starosti 10-12 mesecev začne otrok razvijati že ustrezno posturalno kontrolo ter vzravnalne ter ravnotežne reakcije, ki mu omogočajo prehod v stoječ položaj.
Kaj so prestrezne reakcije? Prestrezne reakcije so naravni zaščitni refleksi, s katerimi se otrok pri padcu zaščiti z rokami (se ujame na roke). Razvijati se začnejo okoli 6. meseca starosti in so do 12. meseca običajno že dobro razvite. Prestrezne reakcije so ključnega pomena za otrokovo varnost in razvoj ravnotežja, saj mu omogočajo, da se ob izgubi stabilnosti refleksno zaščiti z rokami. Če pri svojem otroku opazite, da teh reakcij ne razvija ustrezno ali se ne opira na roke pri padcu, je to lahko znak, da potrebuje dodatno podporo pri razvoju. V Reha Medical centru tekom kliničnega pregleda otroka ugotovimo, kje so odstopanja v razvoju in kje vzroki težav. Pincetni prijem je finomotorična spretnost, s katero otrok prime majhen predmet s konicami prsta palca in kazalca. Ta spretnost se razvije okrog 9. do 12. meseca. Če pri otroku opažate slab in neustrezen pincetni prijem, lahko to kasneje pomeni težavo v finomotorični spretnosti, pri hranjenju, risanju in pri grafomotoriki.
Zaključek
Hoja po prstih pri otrocih je lahko skrb vzbujajoča, vendar je v večini primerov le prehodna faza v razvoju hoje. Ključno je opazovati otroka, prepoznati morebitne druge spremljajoče simptome in se po potrebi posvetovati s strokovnjakom. Z ustrezno podporo in obravnavo lahko večina otrok premaga hojo po prstih in se razvija naprej zdravo in normalno.