Gibalni razvoj dojenčka je fascinanten proces, ki se začne že v prvih dneh življenja in postavlja temelje za celotno prihodnje telesno in duševno zdravje. Ključno obdobje, ki močno vpliva na nadaljnji razvoj, je čas, ko dojenček prvič spoznava svet iz položaja na trebuhu. Ta položaj ni le priložnost za krepitev mišic, temveč tudi temelj za osvajanje novih gibalnih sposobnosti, kot so obračanje, kobacanje in samostojno usedanje. Z razumevanjem in pravilno spodbudo lahko starši aktivno podpirajo ta naravni razvoj ter zagotovijo, da njihov otrok pridobiva samozavest in samostojnost v svojih gibih.
Zgodnji razvoj na trebuhu: Temelj gibalnih sposobnosti
Gibalni razvoj dojenčka se začne na trebuščku. Vse dejavnosti izhajajo iz tega položaja, ki ga novorojenček v prvih tednih doživlja v stanju popolne fleksije. Medenica je dvignjena od podlage, nogice pa so pokrčene. Že v tej zgodnji fazi je dojenček sposoben dvigniti glavo in obraz obrniti na drugo stran, kar predstavlja pomembno izkušnjo prenosa teže. Trebušna lega je ključnega pomena za razvoj stabilnosti in mišične aktivnosti v trupu, kar je neposredna predpostavka za kasnejše kobacanje po štirih.
Pomembno je, da dojenček vsak dan preživi nekaj časa na trebuščku. To ne samo krepi njegove mišice, temveč gradi tudi njegovo samozavest glede lastnih sposobnosti v gibalnem razvoju. Z obračanjem dojenčka na trebušček lahko začnemo že takoj po rojstvu. Na začetku je idealno, če dojenčka položimo na svoj trebuh ali prsni koš (trebušček na trebušček). Ta položaj, ko se namreč nahajate v udobnem položaju in imate vašega dojenčka z njegovim trebuščkom na vašem prsnem košu, je odlična alternativa ležanja dojenčka na trebuščku na tleh. Spodbuja se vizualni sistem in predvsem čustvene vezi med staršem in otrokom. Kadar ga previjate, ga lahko počasi obrnete na trebušček za kratek čas. Na tleh naj bo dojenček na dovolj čvrsti, a še vedno mehki in kvalitetni blazini, ki mu omogoča varno raziskovanje okolice.
S tem, ko bo dojenček na trebuščku, bo imel možnost raziskovati svojo okolico in se začeti premikati iz ene strani na drugo. To pripomore k razvoju koordinacije, ravnovesja in posturalne kontrole. Nove motorične sposobnosti vodijo do tega, da dojenček postaja bolj samozavesten v svojih gibih, kar ga opogumi k raziskovanju sveta okoli sebe, kar slej ko prej pripelje do premikanja po prostoru. Medtem ko vaš otrok leži na trebuščku, se spustite k njemu na tla, da bo vedel, da ste v bližini. Igrajte se z njim, pojte, berite in/ali glejte knjigice. To ga bo počasi spodbudilo, da bo začel premikati glavo, roke in/ali noge. Priporoča se, da večkrat na dan obrnete svojega dojenčka na trebušček za kratek čas. Vi sami najbolje poznate svojega dojenčka in preden začne jokati, ga obrnite nazaj na hrbet ali bok. Postopoma povečujte čas na trebuščku.
Če vaš dojenček ne mara ležanja na trebuščku, začnite s malimi koraki. Vodite vašega dojenčka v obrat iz hrbta na trebušček za kratek čas, nato ga zopet obrnite nazaj na hrbet. Postopoma podaljšujte ležanje na trebuščku, da bo vsak dan več časa na trebuščku, pa čeprav sekundo več od prejšnjega dne. Za dojenčka je ležanje na trebuščku lahko težko, še posebej ker deluje proti gravitaciji, da bi ohranil glavo višje od tal. Poiščite varen način ležanja na trebuščku, ki ustreza vašemu dojenčku - ali je to ležanje na vašem trebuščku ali čez vaše noge.
Obračanje, stabilnost in prenos teže: Ključne faze razvoja
V obdobju med obračanjem in kobacanjem, ki običajno zajema obdobje od četrtega do petega meseca starosti, refleksi počasi izzvenevajo. Nadomeščajo jih reakcije, ki so veliko bolj kompleksne in zahtevne ter potekajo na višjem nevrološkem nivoju kot refleksi. V tem obdobju mora biti kontrola glave, v vseh položajih, že dobro razvita. Dojenček še vedno spoznava svoje telo, poleg tega pa počasi začenja tudi z raziskovanjem okolice.
V smislu odkrivanja in raziskovanja svojega telesa, bo v hrbtnem položaju z vedno večjo aktivacijo v trupu zmožen privzdigniti medenico od podlage. Posledično bo zagledal svoje nogice in se jih začel dotikati, najprej za kolena, nato pa še za gležnje, stopala ter jih na koncu prinesel tudi do ust. Raziskovanje prostora in okolice se začne, ko dojenček razišče svoje telo. Najprej bo to bližnja okolica, ki je dojenčku najbližja. Torej, če ga imamo na tleh na blazini, bo najprej raziskoval bližnje igrače, blazino, stvari, ki jih ima blizu. Šele kasneje, ko bo dojenček prešel v bolj aktivno in dinamično gibanje, bo začel tudi z raziskovanjem ostale okolice po prostoru. To mu pustimo, saj je prostor in raziskovanje okolice najboljša motivacija za gibanje dojenčka.
V tem drugem obdobju je za razvoj dojenčka pomembno, da osvoji dobro obračanje iz hrbta na trebuh ter nazaj iz trebuha na hrbet. Predvsem je pomembno, da zna zadržati tudi bočni položaj, torej, da se lahko zaigra tudi na boku. Ko enkrat dojenček osvoji obračanje na trebušček, so mu ti položaji običajno zelo pri srcu. Dojenček, ki ima v trupu dobro stabilnost, dobro mišično moč in posledično dobro razvito stabilnost v ramenskem obroču, mu trebušni položaj ne dela težav.
Trebušni položaj in opora na iztegnjene roke sta zelo pomembna za ves nadaljnji razvoj dojenčka. Pri opori na roke se mora predvsem naučiti prenašanja teže iz ene roke na drugo. To pomeni, da bo znal svojo težo telesa zadržati na eni roki, z drugo pa poseči po igrači ali pa z drugo roko preiti v oporo drugam. Torej, da opora na roke ni več samo statična, temveč tudi dinamična. Ko dobro osvoji to prenašanje teže iz ene roke na drugo roko, se počasi nauči po trebuhu obračati okoli svoje osi. To imenujemo pivotiranje. Ko to pivotiranje osvojijo in jim to ne dela več težav, se začnejo odrivati nazaj z obema rokama naenkrat.
Obračanje dojenčka 0 - 2. mesec
Pri odrivanju nazaj je pomembno, da dojenčku pustimo prosto pot. Dojenčka ne popravljamo in ne spodbujamo k temu, da bi se začel po trebuščku plaziti naprej. Za razvoj dojenčka plazenje po trebuščku naprej ni zaželjen gibalni vzorec. Želene faze v gibalnem razvoju dojenčka so odrivanje po trebuščku nazaj in kasneje iz odrivanja nazaj v postavljanje na vse štiri ter kobacanje.
Kobacanje in samostojno usedanje: Nova raven mobilnosti
Ko se dojenčki začnejo postavljati na vse štiri, ali pa nekje istočasno ko kobacajo, običajno začnejo tudi s samostojnim usedanjem. Največkrat se to zgodi iz položaja na vseh štirih, ko težo svoje medenice prenesejo iz sredine na eno stran in jih teža medenice potegne k podlagi na to stran, druga stran pa je razbremenjena. Tako dobijo stransko sedenje z oporo na roke. Pomembno je, da dojenčkov sami ne posedamo in čakamo toliko časa, da sami od sebe osvojijo usedanje.
Ko je dojenček dovolj močan, stabilen in ima dovolj ravnotežja, odriva od rok, rotacij, zasukov v telesu, se dojenček posede sam. Takrat tudi bolj kvalitetno sedi, ker sedi v okviru svojih zmožnosti. Ker pa je pri vseh opisanih gibalnih vzorcih in fazah razvoja zelo pomembno, s kakšno kvaliteto dojenček vse skupaj osvoji, je bistveno, da ga znamo vzpodbujati na ustrezen in predvsem kvaliteten način.
Na vseh štirih, da uskladijo svojo mišično aktivnost, se na začetku zibajo naprej in nazaj. Ko s tem uskladijo svojo mišično aktivnost, ravnotežje, koordinacijo in prenose teže, bodo slej ko prej poskusili premakniti roko in nogo. Posledično, če bo imel dovolj možnosti za poizkušanje, ponavljanje in dovolj prostora, bo dojenček skobacal po vseh štirih.
Baby handling: Pomen pravilnega ravnanja z dojenčkom
Pravilno ravnanje z dojenčkom je ena od najpomembnejših stvari v skrbi za otroka. Dejanja, kot so dvigovanje, polaganje in nošenje, izvajamo z otrokom od rojstva 24 ur na dan. Posebej s slabim nošenjem lahko zasejemo seme problemov, ki lahko takoj ali kasneje pripeljejo do težav mišično-skeletnega razvoja. Zdravljenje lahko traja dalj časa ali pa je težava žal nepopravljiva.
Hrbtenica igra v našem življenju zelo pomembno vlogo - je nosilna konstrukcija celotnega telesa. Hrbtenica in njena mobilnost igrata pomembno vlogo pri vsakem gibu v našem življenju. Šele takrat, ko je njena gibljivost omejena, postane njena pomembnost še bolj očitna. Da bi preprečili bolezni, poškodbe in pomagali pri zdravljenju, moramo imeti vsaj osnovno znanje o razvoju in delovanju mišično-skeletnega sistema, v našem primeru hrbtenice, pa tudi poznati najpomembnejše pomanjkljivosti v njenem območju.
Vsak premik glave, obračanje, zravnavanje, upogibanje je brez gibljivosti hrbtenice nemogoče, zelo težko ali vsaj obremenjujoče. Izvedeni so bili poizkusi, kako so obremenjeni medvretenčni diski pri različnih položajih in procesih. Izračunano je bilo, da je disk v ledvenem delu hrbtenice nenehno pod pritiskom, ki se razlikuje glede na lokacijo. V ležečem položaju je pritisk približno 4 kg na 1 cm², v stoje pa cca 7-10 na 1 cm². Pri dvigovanju predmeta pa celo 20 kg na 1 cm². Nositi tako breme je mogoče šele v primeru, da je hrbtenica zdrava in »odrasla«.
Celoten sistem hrbtenice dopolnjujejo močne mišice, ki zagotavljajo s svojo napetostjo njeno stabilnost, s svojim krčenjem in sproščanjem pa celotno gibanje. Iz hrbtenjače, ki je del centralnega živčnega sistema, ki je shranjen v spinalnem kanalu, se širijo deli živčnega tkiva, t.i. živci. Ti se raztezajo od hrbtenice skozi celotno telo. Skozi živce in živčne poti so vodeni vsi naši občutki, ki jih doživljamo. V možganih na primer nastane impulz za premik palca na nogi in ta signal je poslan iz centralnega živčnega sistema po poti iz hrbtenjače v mišice palca, ki izvrši gibanje. Senzorične živčne poti, ki vodijo od perifernega do centralnega živčnega sistema, so občutljive poti. Signali dražljajev vodijo od perifernega do centralnega živčnega sistema.
Predstavljajte si dojenčka, ki še nima močnih mišic. Ne vzdrži teže svojega telesa, se ne obrača in ne drži glave pokončno. Šele z razvojem, ki ga vodi psiha, se začenjajo mišice krepiti. Psihomotoričen razvoj otroka je voden s psiho - motorični razvoj je voden s psiho. Predstavljajte si dojenčka, ki leži na hrbtu. Desno od njega leži pisan balon, ki ga zanima. Obrne glavo proti njemu in s tem izvede potezo, ki krepi določene mišice. V nadaljnjem otrok pomisli, da bi se balona dotaknil. To lahko izvede samo v primeru, da se obrne na bok, se prevali na trebuh in se poskuša priplaziti do balona. Za to operacijo je potrebno aktivirati mišice trebuha, nog in mnogo drugih.
Sedaj si predstavljajte, da je z otrokom, ki še ne more držati teže svojega telesa in še nima aktiviranih vseh mišic celotnega telesa, ki bi lahko vzdrževale telo ali samo glavo, nepravilno ravnano. Nima zadostne podpore mišic, da bi držale težo glave. Če ga nosimo vertikalno, to vodi do pritiska na hrbtenico in sproža največjo obremenitev vretenc, ki se zaradi tega postopoma sesedajo. Otrok to sicer v tem trenutku zdrži, trudi se aktivirati mišice, ki še ne bi smele biti aktivirane. Oblikujejo se slabe navade uporabe mišic. Če nosimo otroka vertikalno, se celotna hrbtenica bori, ramena gredo v retrakcijo (umik), glava nazaj, tako da je vse narobe. Poleg tega se tudi stimulira živčni sistem, ki vodi do nenehnega joka in napete »lok - pozicije«. Zato je potrebno sprostiti hrbtenico vretence za vretencem. To dosežete samo tako, da dojenček leži na ravni površini, ali pa se nosi v tako imenovanem položaju »zibelka«, ki je edini in najboljši, sprostitveni položaj za nošenje. Obstajajo tudi drugi pravilni položaji nošenja, ko si dojenček krepi mišice, ki so pomembne za pravilen razvoj otroka.
Osnovna pravila ravnanja z dojenčkom se nanašajo na položaj dojenčkovih rok in vrtenje trupa. Roke naj bodo med vsemi aktivnostmi pred dojenčkovim telesom in nikoli ne smejo zaostajati za trupom. Vrtenje trupa je pomembno, ker razvija gibljivost telesa in moč mišic trupa. Prve tri mesece dojenček ne more nadzorovati gibov glave, zato starši veliko pozornosti namenjajo podpori glave. Najpogostejša napaka, ki jo starši naredijo, je, ko pri dvigovanju dojenčka iz ležečega položaja z eno roko podpirajo vrat in glavo, z drugo pa zadnjico in hrbet. Pri dvigovanju dojenčka na ta način otrokove roke padejo za telo, kar je napačen položaj. Dojenčka je treba pravilno dvigovati bočno. Glava in trup naj bosta v isti liniji, otrokove roke in noge pa naj bodo rahlo pokrčene pred telesom. Ko dojenčka spuščamo, je vrstni red obrnjen.
Ko dojenček že lahko sam dvigne glavo, je dvigovanje drugačno kot pri mlajšem dojenčku. Dojenčka vedno najprej obrnemo na bok in z roko primemo do ramena. Ko ga dvignemo k sebi, dojenček avtomatsko sam dvigne glavo. Pri starejšem dojenčku oziroma, ko otrok v bočnem položaju sam dvigne glavo, je polaganje in dvigovanje dojenčka malce drugačno kot pri mlajšem dojenčku. Dojenčka obrnemo na bok, s svojo roko tokrat gremo samo do ramen, z drugo roko prav tako položimo do ramen. Otroka stisnemo z rokami skupaj, potem pa z zgornjo roko rahlo potisnemo ramo navzdol in otrok sam dvigne glavo gor. Takrat, ko otrok sam dvigne glavo gor, dvignemo še ramena in medenico. V tem položaju otroka preprimemo in ga držimo v naročju. Pri polaganju na podlago najprej spustimo medenico. Tukaj držimo ramo pritisnjeno navzdol, da pomagamo kontrolirati glavo, nato ramo, na koncu spustimo ramo, da glava pride na podlago. Nato ga obrnemo na hrbet ali ga pustimo na boku, če smo ga dali spat.
Zelo pomembno obdobje v razvoju otroka je plazenje. Otrok bi se pravilno moral plaziti približno 4 mesece pred začetkom hoje. To je zelo pomembno za pravilni razvoj hrbtenice in splošno krepitev mišičnega korzeta, ki bo držal celotno telo, ko se bo otrok vertikaliziral (postavil pokončno). Na splošno drži, da z dojenčkom lahko počnemo stvari, ki jih sam že zmore. Posedimo ga šele, ko sedi sam brez opore. Hodimo in ga držimo za roko šele, ko sam hodi brez opore.