Foto: Shutterstock
Pogosto slišimo ali rečemo, da so otroci blagoslovljeni, ker nimajo skrbi. A resnica je, da imajo tudi majhni otroci svoje skrbi in strahove, ki so z njihovega vidika lahko strašljivi in nerešljivi, čeprav se nam odraslim zdijo nepomembni. Strah pred tujci je eden izmed takšnih razvojnih mejnikov, ki se pogosto pojavi v zgodnjem otroštvu in je povsem normalen del odraščanja. Ta članek bo raziskal naravo tega strahu, zakaj se pojavlja, kako ga prepoznati in kako starši lahko otroku pomagajo pri soočanju z njim, pri čemer bo poudarek na razumevanju in potrpežljivosti.
Obdobja strahov: Od straniščnih skrbi do kompleksnih anksioznosti
Otroški terapevti so skozi izkušnje ugotovili, da so nekateri strahovi značilni za določena starostna obdobja. Te strahove lahko razdelimo v dve starostni skupini, pri čemer je pomembno poudariti, da so to le smernice in se lahko posamezni otroci razvijajo drugače.
Obdobje 2 - 4 leta: Prevladujejo »straniščni« strahovi in temne skrbi
V tem obdobju so pri otroku pogosti strahovi, povezani z odvajanjem od plenic in opravljanjem potrebe. Otrok se lahko boji vsega, kar je povezano s tem procesom: strah ga je bolečine pri kakanju, da bi med opravljanjem potrebe padel v školjko, da bi se z iztrebki umazal, da bi iz školjke prišle živali, pa celo zvoka splakovanja školjke.
Sledijo strahovi, povezani s temo. Otrok se boji samote v temi, zaprtih omar v temi in senc. Pogosto se pojavi strah pred samim spanjem. Otroci v tej starostni skupini se še vedno borijo s strahom pred ločitvijo od staršev, bojijo se tujcev in ljudi, oblečenih v kostume.
Pogost je tudi strah pred nevihtami, še posebej v večernih in nočnih urah. Pričakovano jih je strah tako nenadnih kot dolgotrajnih glasnih zvokov, kot so sesalec, smetarski kamion ali zvok petard. Pojavljajo se tudi strahovi, ki se staršem morda zdijo neutemeljeni, a jih je treba jemati resno, na primer strah pred toboganom, trampolinom, raznimi plezalnimi igrali, pa tudi pred tekočimi stopnicami ali dvigalom. Nenazadnje ne smemo zanemariti običajnega strahu pred živalmi, najpogosteje psi in žuželkami, ki ga lahko s primerno obravnavo hitro zmanjšamo. Nekateri otroci v tej starosti v vodi uživajo, medtem ko se jo drugi bojijo - strah jih je bazenov in celo tuša.
Obdobje 5 - 7 let: Zobozdravniki, preverjanja znanja in domišljijske pošasti
V tem obdobju se »straniščni« strahovi sicer zmanjšajo, a pogosto ostanejo. Poveča pa se strah pred temo, saj otrokova domišljija dobi veliko krila. Skrbi jih, kaj bi lahko bilo pod posteljo, v omari ali za vrati. Bojijo se pošasti, zombijev, dinozavrov, krokodilov - skratka vsega, kar bi utegnilo priti skozi vrata. Začenjajo se pojavljati strahovi pred duhovi in vsem nadnaravnim, o katerem kaj izvejo. Še vedno ostaja strah pred ločenostjo od staršev.
Z vstopom v šolo se pojavijo novi strahovi. Otrok se lahko boji učiteljev, ki kričijo ali kažejo razočaranje, strah ga je, da ga vrstniki ne bi sprejeli. Boji se preverjanj znanja, predvsem časovno omejenih (hitrostno računanje, branje). V tem obdobju si širijo obzorja in izvejo za nove stvari, ob katerih pa se neredko pojavi strah: tovrstni primeri so strah pred izbruhom vulkana, potresom, močnim vetrom, plazovi. Predvsem izrazit v tem obdobju postane strah pred zdravstvenimi ustanovami in vsem, kar je z njimi povezano - bojijo se zdravnikov, zobozdravnikov, injekcij in raznih medicinskih postopkov.
Čeprav se nam nekateri od naštetih strahov zdijo smešni, jih je treba jemati resno, kadar nam jih otrok zaupa.
Strah pred tujci: Kaj se dogaja v dojenčkovi glavi?
Neverjetno, še pred nekaj tedni se je otroček vsem in vsakomur, tudi tistim, ki jih ni poznal, smejal, danes pa joče, če ga samo kdo pogleda. Ne skrbite, to je čisto normalna in pomembna razvojna faza. Strah pred neznanci se pojavi okrog osmega meseca starosti. Zdi se, kot da bi se pojavil čez noč. Otroček se boji ljudi, ki jih ne pozna, stiska se v mamin objem in glavico "skriva" za mamine rame. Samo njegovi najbližji ga lahko pomirijo in potolažijo, če se mu kdo preveč približa. Lahko se boji celo starih staršev, če jih v tem obdobju vidi bolj poredko.
Zakaj se pojavi strah pred neznanci?
Vzrok za ta pojav, ki ga imajo skoraj vsi otroci, ni povsem znan. Strokovnjaki pa so prepričani, da je to zelo pomembna faza v otrokovem življenju in ni posledica "slabe" vzgoje ali pomanjkanja bližine mame ali očeta. Znanstveniki so mnenja, da se strah pred neznanci pojavi zato, ker je dojenček v prvih devetih mesecih razvil posebno komunikacijo s starši. Ta poseben "jezik", kot je mimika, dotik, jok, pa lahko razume le uigran domači tim. Neznana oseba ta jezik lahko oponaša, a ne diši tako kot mamica, nima takšne mimike kot očka, sploh pa ni niti malo podobna njima. Ravno okrog osmega meseca naj bi otrokovi možgani v takšnih primerih sporočali, da nekaj "ni prav", a na to novo izkušnjo se še ne zna odzvati.
Nekateri znanstveniki te močne reakcije dojenčka, ko zagleda neznane osebe, pojasnjujejo s tem, da dojenček dejansko kaže strah šele takrat, ko je sposoben primerjati nekoga, ki ga pozna ali prepozna, z nekom, ki mu je neznan, oziroma ga ne prepozna. Bolj ko malček raste, bolj razlikuje znane obraze od neznanih in vse več občuti strah do tistih, ki jih ne prepozna. V enem trenutku (okoli osmega meseca) strah doživi vrhunec, zatem pa postopoma izginja. Obstajajo pa tudi znanstveniki, ki trdijo, da se dojenček ustraši neznanih ljudi zaradi tega, ker tujce doživljajo kot potencialno grožnjo, občutijo nevarnost in ogroženost. Kljub različnim teorijam ni natančno pojasnjeno, zakaj se strah pojavlja, niti se ne da predvideti, kako se bo dojenček nanj odzval.
Kako prepoznate strah pred neznanci?
Največkrat izgleda kot napad panike, ki se lahko pojavlja tedne in tedne. Otrok joče, kriči, se skriva za mamico ali očka. Sprva starši še ne pomislijo, da se otroček boji gospe, s katero je še pred dnevi simpatično "klepetal". Skoraj čez noč pa zajoče takoj, ko jo zagleda. Seveda pa ne smemo vseh malčkov metati v isti koš. Nekateri se ob srečanju s tujcem le "skrijejo" v mamino naročje, drugi pa jočejo že, če jih nekdo pozdravi. To je odvisno tudi od otrokovega temperamenta. To obdobje je veliko težje za tiste otroke, ki niso veliko izpostavljeni "družbi". Otroci, ki so veliko med ljudmi, pa se lažje navadijo na nove obraze.
Do približno treh mesecev dalje dojenček ločuje med znanimi in neznanimi ljudmi. Povsem logično je torej, da otrok neznanih gostov ne bo več sprejemal nasmejan. V prvih nekaj mesecih se je namreč navadil na geste, glas in vonj staršev. Tujci zanj ne spadajo v ta koncept. Staršem je pogosto malce nerodno, ko se otrok obrne stran in obiskovalcev noče niti pogledati, kaj šele, da bi šel h komu v naročje. Če tega ne želi, ga v to ne silite.
Po nekaj mesecih strah pred tujci in skrajna tesnoba izgineta, zmaga radovednost. Pri približno enem letu in pol se lahko takšno obdobje ponovi. V tem času malček ugotovi, da z mamo nista eno, ampak je samosvoja osebnost, kar je zanj vznemirljiva, zanimiva izkušnja. Zato nekateri zdrsnejo nazaj v staro tesnobo. Zdaj se splača znova potrpeti, otroku nuditi veliko ljubezni in umiriti njegove strahove. Potem je ta faza zaključena v nekaj dneh ali tednih. Šele ko otroci takšnega strahu nikoli ne prebolijo ali niso imeli nikoli strahu pred tujci, je lahko to razlog za skrb.
Kako lahko starši pomagajo pri soočanju s strahom pred tujci?
Ko so v bližini neznane osebe, bodite vedno blizu dojenčka, ker se lahko zgodi, da bo otrokova reakcija zelo močna, še posebej, če starši niso poleg njega. Takoj potolažite dojenčka in nikar ne vztrajajte pri spoznavanju, ker lahko to samo še dodatno poslabša situacijo. Dojenčku pokažite, da so novi ljudje dobronamerni. Ko prisrčno in z nasmehom pozdravite in če je vaš glas umirjen, se bo dojenček manj bal, vendar imejte v mislih, da včasih to ni dobra rešitev, še posebej, če je vaš otrok preobčutljiv. Svetujte družbi, da naj previdno pristopijo k dojenčku in naj se ga ne dotikajo. Potem bodite pozorni na njegove reakcije. Tudi najbolj prijazen dojenček postane sumničav, ko gre skozi fazo strah pred tujci. Ni tako redko, da je otrok med 6. in 8. mesecem družaben in pogumen, naslednji trenutek pa že prestrašen in bojazljiv. Ko sreča ljudi, ki jih ne pozna dobro, skrije svoj obraz ob vaši rami, se vas oklene in začne jokati.
Da se prestraši, ko se mu približajo neznani ljudje, je eden pomembnih dosežkov v otrokovem čustvenem razvoju. To je dober znak, saj pomeni, da se otrok počuti varnega pri ljudeh, ki jih pozna, neznancev pa se boji. Nekateri dojenčki v tej fazi kričijo, so trdi od strahu in v tujce gledajo s široko odprtimi očmi. Razlog ni sramežljivost in ne napaka v vzgoji, ampak je to povsem normalno obnašanje in pomemben razvojni korak. Ne silite otroka, naj bo prijazen do neznancev in ne dopovedujte mu, da je neumen, če je plašen, saj mu s tem rušite samozavest. Raje ga pohvalite, kadar se opogumi, da se nasmehne kaki novi osebi, to pa opozorite, naj ne bo vsiljiva do otroka.
Izredni ukrepi za male strahopetce
Male strahopetce najprej pomirite. "Neznancu" pa povejte, naj se umakne ali pa naslednjič približa počasi in previdno. "Pridi k meni, pridi, saj ne grizem," so najpogostejše besede ljudi, ki ne razumejo ali ne poznajo te faze otrokovega razvoja. To pa pri otroku strah še povečuje. Da pa bi otroka kar "porinili" v naročje nekomu, ki se ga boji, pa niti pomisliti ne smete.
Vaš otrok ne potrebuje nobene terapije. Najboljše zdravilo je, da v vašem naročju spoznava svet, ali da se za nekaj časa izogibate manj poznanih ljudi. No, nikar pa ne pretiravajte z "umikom", obiski so dovoljeni.
Če otroku v nekem trenutku ne ustreza, da bi se pridružil skupini na igrišču ali otroku vašega prijatelja, ga pač ne silite. Čeprav vam je morda hudo, ker se vas oklepa kot klopa ali pa raje preždi ves popoldan v svojem igralnem kotičku, imejte v ospredju otrokovo potrebo po samoti. Če pa je otrokova sramežljivost tako očitna, da se vedno in povsod stiska k vam, čeprav imate občutek, da bi se rad igral z drugimi otroci, če opažate, da v stiku z vrstniki, vašimi prijatelji, sorodniki umakne vase, potem mu pomagajte. Pa vendar ne tako, da ga ob prvi priložnosti, ko pridejo v vam obiski, zvlečete prednje in se mora, zanj v množici neznanih ljudi, znajti sam. To bi položaj še poslabšalo. Še bolj se bo skril pred drugimi.
Po korakih: Postopno spoznavanje in gradnja zaupanja
Začnite postopoma otroka vključevati v odnose z ljudmi, ki jih pozna. Če se sramežljivost kaže tudi v odnosu do starih staršev, naj bosta dedek in babica prva, ki bosta pomagala, da se otrok postavi na noge. Stara starša naj ponudita otroku njegovo najljubšo igračo, pripovedujta naj pravljice in zgodbice iz njune mladosti, vanje pa ne pozabita vključiti lastnih izkušenj o tem, kako so se znašli med tujimi ljudmi. In vedno naj bodo to pozitivne pripovedke, s srečnim razpletom.
Sorodnikom, prijateljem povejte, da se otrok boji novih stvari in da ga ljudje prestrašijo (in nima otrok nič osebno proti njim!). Namignite jim, da naj ga ne jemljejo na hitro v naročje, ga objemajo ali kaj podobnega (odvisno od starosti otroka), ampak naj tudi sami postopoma vzpostavljajo stik z otrokom. K temu pripomore nasmeh, prijeten izraz na obrazu, pa tudi igra je čudovit pripomoček za premostitev zadrege. Vključujte ga v pogovor s tistimi ljudmi, do katerih ni zadržan. Naj mu bodo domači pogovori model, kako začeti pogovor z drugimi. Morda načrtno vadite, kako pristopiti in ogovoriti drugega. V igro vpeljite situacije, ko se otrok pogovarja z neznanimi ljudmi (npr. potujete po svetu, otrok kupi karto, na vlaku sedi otrok nasproti fantka, kaj mu reče…). Uporabite domišljijo, vendar pa ne skoparite s pohvalami, ko se pogovarja z drugimi. Ne pozabite na potrpežljivost in majhne korake, ki so za otroka veliki.
Nudite priložnosti za navezovanje stikov
Otrok, ki ima možnost spoznavati različne ljudi, bo lažje navezoval stike. Možnosti je veliko. Povabite v dom znance z otroki, prijatelje in sorodnike, da se otrok srečuje z novimi ljudmi v okolju, ki ga pozna. Ko je otrok v prijetnem, varnem in znanem okolju, bo lažje in hitreje navezal stik. Vpišite otroka v krožek, v športno dejavnost ali poiščite konjiček, kjer bo užival in hkrati imel priložnost spoznavati nove ljudi. Nikamor ga ne silite, vendar odkrijte, kaj otroka veseli in ga spodbujajte k aktivnosti. Peljite ga na igrišče, kjer se igra majhna skupina otrok in se jima pridružite. Morda bo otrok potreboval vašo pomoč, da se bo začel z njimi igrati. Naj najprej opazuje teritorij, ki ga bo osvojil. Ko se v okolje vključi, se počasi odmaknite. Počasi se bo opogumil in presegel začetno sramežljivost.
3 koraki za pomoč otrokom s socialno anksioznostjo pri početju stvari pred drugimi
Sprejmite različnost otrok in lastno sramežljivost
Neizpodbitno drži, da smo si ljudje različni in otroci tudi. Staršem, ki so sami zelo družabni in z navezovanjem stikov nimajo težav, je morda težko sprejeti, da ima otrok zadržke ravno na področju, kjer so sami močni. Ko starši sprejmejo, da je otrok plašen, miren in negotov, ko se sreča z drugimi ljudmi, bo tudi otroku lažje. Ne izpostavljajte otroka z besedami "Veste, je sramežljiv", raje sprejmite otrokovo "previdnost" kot del njega. Kot njegov adut in prednost v primerjavi z zaletavimi, nepremišljenimi in živahnimi malčki. Tudi njihovi starši morda obupujejo nad neprimernim vedenjem.
Ne podcenjujte otroka niti ga ne primerjajte z drugimi. Otrok je edinstven in enkraten, dajte mu občutek, da ga imate radi, namenite mu veliko pozornosti. Ljubkujte ga in bodite nežni do njega. Otroci so občutljivi na naše besede in oznake ga le še bolj prizadenejo. Ne delajte iz muhe slona, ampak vzemite otrokovo zadržanost kot njegovo posebnost. Krepite njegovo samozavest in razvijajte občutek lastne vrednosti. Vprašanje je, kakšni so vaši kriteriji, da je otrok sramežljiv. Morda ima le enega prijatelja, vam pa se zdi primerno večje število? Nekateri otroci so pač zadovoljni, če svoje otroštvo delijo le z enim ali dvema sošolcema, prijateljema ipd. Postane plašen, ko se mora pridružiti skupinici otrok, ki se razposajeno igra? Če boste opazovali mlajše otroke, se večina z negotovostjo priključi vrstnikom, ki se že igrajo skupaj. Ali pa se stisne tesno k vam, ko vstopate v prostor poln ljudi? Kako je pa vam pri srcu, ko na prijateljevo zabavo pridete zadnji? Podobno se bodo počutili otroci ne glede na starost. Malčki, najstniki in odrasli - vsi smo kdaj pa kdaj v zadregi. In kako se šele počutimo, ko je naša nerodnost izpostavljena in koliko samozavesti nam zbijejo besede, ki razkrivajo našo pomanjkljivost. Pomislite, kako bi se sami počutili, ko bi vas prijatelj predstavil skupini ljudi z besedami, ki kažejo na vaš kompleks. Raje krepite otrokovo samozavest in razvijajte občutek lastne vrednosti.
Če vas otrokova sramežljivost izredno moti, se vprašajte, zakaj. Kako se počutite ob tem, ko se rdeč kot kuhan rak stiska k vam, ko srečate prijatelja. Vas je morda sram? In s tem še prilivate ognja njegovi plašnosti. Morda je otrok odprl vrata vaši sramežljivosti, zadregi, sramu, ki spi nekje globoko v vas, ki se je niti ne zavedate, niti je ne čutite. Skrivamo se za živimi pogovori z drugimi, besede kar letijo iz nas, z lahkoto spoznavamo druge… Kaj pa je žubori globoko v nas - je to tisto, kar nam govori otrok? Otroci so različni, enkratni in neponovljivi. Staršem pa največkrat v opomin, naj se ustavijo in prisluhnejo otrokovih potrebam in lastnim željam. Le tako zmorejo otroku odgovoriti na vprašanje: "Me imajo res radi, takšnega kot sem?"
Kdaj strah postane skrb?
Strah je prilagojen odziv, če se pojavlja na primernem mestu in ob pravem času. Z razvojem prihaja do sprememb v tem, koliko je strah močan, koliko strahov se pojavlja pri otroku in o tem, na kaj se strah nanaša. Plašnost pa je čustvo, ki se nanaša na možne negativne ali ogrožajoče posledice. Pretirana plašnost lahko predstavlja vedenje, ki otroka privede do težav s spanjem, ovira razvoj gibalnih spretnosti in gibalnih dejavnosti ter povzroči težave v otrokovih socialnih situacijah z drugimi odraslimi ali vrstniki. Plašnost je lahko posledica tega, da je otrok doživel veliko situacij, v katerih ga je bilo strah, pa ni čutil dovolj velike opore s strani staršev, deloma pa je plašnost, kot osebnostna lastnost, lahko tudi prirojena.
Mojca Z. Dernovšek, dr. med. spec. psihiatrije, pravi, da »otroštvo navadno velja za čas brezskrbnosti in je marsikdo presenečen nad dejstvom, da je anksioznost v otroštvu pogosta in da za anksioznimi motnjami trpi približno eden od desetih otrok vseh starosti. Strahovi pri otrocih so do neke mere normalni. Otroci se v določenih starostnih obdobjih pogosteje srečujejo s specifičnimi strahovi, kot je npr. strah pred ločitvijo od staršev, strah pred temo, tujci … Tega se morda spomni tudi kdo od nas. Kljub temu da je to normalno, moramo otrokov strah vedno vzeti resno, saj otrok resnično doživlja stisko, tesnobo. Anksioznost je podobno kakor pri odraslih tudi pri otrocih najpogostejša težava v duševnem zdravju. Pomembno je, da vemo, kateri strahovi so nekaj povsem običajnega v določeni starosti. Pogosto so strahovi začasni in prehodni in bi jih v določeni starosti otrok moral, kot rečemo, prerasti. Če jih ni, to morda terja posebno pozornost in strokovno obravnavo. Okrog enega leta so običajni strahovi pred tujci, otroci se ustrašijo nenadnih gibov, strah jih je ločitve od staršev, velikih neznanih predmetov, stranišča. Med prvim in drugim letom je prisoten strah pred ločitvijo, strah pred temo, živalmi, velikimi predmeti, maskami (npr. pustnimi, kostumi), strah jih je, če spremenimo bivališče, glasnih zvokov. Poleg starosti otroka na njegove strahove močno vplivajo tudi izkušnje. Npr. povsem razumljivo je, da je otroka, ki ga je ugriznil pes, psov strah, težje pa je najti vzroke za strahove, ki nimajo logične podlage. Obstajajo dejavniki, ki povzročajo anksioznost pri otroku ali pa jo ohranjajo. Raziskave kažejo, da imajo ljudje z anksiozno motnjo pogosto bližnje sorodnike, ki imajo podobne težave, pogosto ima vsaj en starš anksioznega otroka tudi sam izkušnje s tem, kar pa ne velja za specifične fobije (npr. pred tuneli, temo, pajki). Otroci v vsem posnemajo svoje starše in torej tudi njihov način soočanja s svetom. Če starša ves čas skrbi, se izogiba situacijam, ki so mu neprijetne, se otrok lahko nauči, da je to način obvladovanja strahu. Ni potrebno, da si starši ob tem spoznanju naložimo nepotrebno krivdo, dragoceno je že zavedanje lastnega vedenja in njegovega vpliva na anksioznost pri otroku. Odzivi staršev in način, na katerega se soočajo s strahovi otrok imajo pomembno vlogo pri ohranjanju tesnobnosti. Nekateri starši delujejo preveč zaščitniško in s tem podpirajo izogibanje, kar za otroka ni koristno. Otroku ne moremo odvzeti vseh stisk, strahov - z nekaterimi stvarmi se mora, seveda z našo podporo, tudi soočiti. Nekateri starši že kar predvidijo, da bo otroka strah in ga že vnaprej tolažijo, čeprav morda ne bi bilo potrebno. Stresorji so stimulanti za povzročitev stresa. Otrok, ki se vsakodnevno sooča s stresorji, je ves čas vznemirjen in zato težje kos strahovom. Pogosti stresorji so nasilje v družini, ustrahovanje v šoli, slab šolski uspeh, bolezen, ločitev staršev in druge travmatične izkušnje. Velik del anksioznosti predstavlja tudi način razmišljanja. Negativne misli in osredotočanje na nevarnost nas dela tesnobne, spregledamo dobre stvari in si zapomnimo le slabe. Otroci, ki so tesnobni se najpogosteje izogibajo situacijam, saj je to osnoven in avtomatičen del njihove osebnosti (bežati). Mag. Rudi Ocepek pove, da ob rojstvu strahov pred živalmi še nimamo, pridobimo jih s sprejemanjem stališč ljudi, s katerimi se družimo. Prenašajo se z zgledom in besedami. Izjemoma te strahove pridobimo tudi po travmatični izkušnji z virom strahu, na primer po ugrizu psa ali po opazovanju travmatične izkušnje nekoga drugega. Strahove običajno prevzamemo od nekoga, ki nam je blizu in v našem življenju igra pomembno vlogo, pogosto so to starši, stari starši, vzgojiteljica v vrtcu ali prijatelji. Otroci imajo neverjetne »radarje« in pogosto ne moremo prikriti svojih strahov. Spomnim se, ko me je hči pri štirih letih vprašala, zakaj se bojim psov. Sama sem vedno pazila, da ne bi strahu pred psi prenesla na otroke in sem se izogibala situacijam, v katerih bi se to pokazalo. Vprašala sem jo, zakaj tako misli, pa mi je gladko odgovorila: »Zato ker ne greš nikoli ti z nami do psov, vedno gre oči.« Na srečo mojih otrok ni strah psov, morda tudi zato, ker smo se po tem, ko je hči povedala, kaj je opazila, o tem pogovorili. Povedala sem, da psi niso strašni, da pa se jih jaz kljub temu bojim in da ne vem zakaj, njim se jih ni potrebno bati, saj so kužki nekaj čudovitega. Nekateri otroci se poženejo v veliki svet, drugi so previdni in včasih prestrašeni. Bodimo potrpežljivi in otroka prijazno spodbujajmo k samostojnosti. Ne silimo ga v situacije, ki se jih boji, po drugi strani pa mu ne odvzamimo dragocenih izkušenj, iz katerih bo črpal pozitivna sporočila, da svet ni strašen. Začnimo z majhnimi koraki. Na igrišču se lahko počasi umaknemo na klop, tja, kjer nas bo otrok videl. Ko bo šel k prijatelju na obisk, naj bo to najprej npr. pol ure ali eno uro in ne že prvič celo popoldne. Z izjavo, kot je »Ne skrbi, tam bom, če me boš potreboval«, nehote sporočimo, da pričakujemo, da ga bo strah. Naše pripombe naj bodo pozitivne in celo spodbudne, npr. »Lepo se imej, se kmalu vidiva.« Pomaga tudi, če se vnaprej pogovorimo o dogodku, tako bo situacija za otroka predvidljiva in ne bo negotov. S pozitivnim pristopom povejmo, koliko časa bo pri prijatelju, kaj bo tam počel in kdaj bomo prišli ponj. Otroci se bojijo pošasti, duhov, mislijo, da so pod njihovo posteljo, v njihovi omari. Otroci z bujno domišljijo si pričarajo božička, škrate, vile, vendar žal tudi strašne podobe. Otroka naučimo ločevati med resničnim in domišljijskim svetom. Ko gledate po televiziji namišljene stvari, mu povejte, da niso resnične. Lahko se igramo igrico, da naštevamo osebe in predmete, otrok pa pove, ali so namišljene, ali so žive ali ne. Lahko mu daste namišljeno orožje, ki se ga bodo pošasti ustrašile in ušle, ali pa na vrata namestite napis ali slikico, da je pošastim vstop prepovedan. Najpomembnejše pri otroških strahovih je, da otroku damo vedeti, da se mu ne posmehujemo in da razumemo njegova čustva.
Pomembna je podpora in razumevanje
Če se strahovi otroka pojavljajo v večji meri ali pa se zdijo staršem nesorazmerni glede na situacijo, je pomembno, da se posvetujejo s strokovnjakom. Strokovna pomoč lahko staršem ponudi dodatna orodja in strategije za obvladovanje otrokove tesnobnosti in strahov. Ne pozabimo, da je vsak otrok drugačen in potrebuje individualni pristop. Z ljubeznijo, potrpežljivostjo in razumevanjem lahko pomagamo otroku preseči strahove in zgraditi trdne temelje za samozavestno in srečno prihodnost.
Objavljeno v prilogi za starše revije Zmajček, oktober 2021 (št. 9).