Zgodnje jutranje ure, ko se svet še kopa v mehkobi zore, bi morale biti čas miru in počitka. Vendar pa se za mnoge starše ta čas sprevrže v nov krog nočnih vstajanj, ki jih zaznamujejo jokajoči dojenčki, žeja in iskanje vzrokov za nenehno prebujanje. Ko se desetmesečni deček zbuja dvakrat ali celo trikrat na noč, mamica pa je izmučena in utrujena, se poraja vprašanje: zakaj se dojenček zbuja ob istih urah in kaj lahko storimo, da bi zagotovili miren spanec tako za otroka kot za celo družino?
Otrok ne pozna ure: razumevanje nočnega prebujanja
Ameriška razvojna psihologinja Elizabeth Pantley poudarja ključno dejstvo: "Otrok ne ve, koliko je ura." Ko se dojenček zbudi in je pripravljen na igro, to pomeni, da je naspan - ne glede na to, ali je ura štiri zjutraj ali sedem. Pantleyjeva dodaja, da je "ko se dokončno poslovite od zgodnjega jutranjega obroka po steklenički ali na prsih, ga boste s težavo prepričali, naj spet zaspi." Vztrajanje in puščanje otroka v solzah, ko potrebuje tolažbo ali hrano, je pogosto nesmiselno, saj bo starš moral tako ali tako vstati.
Namesto tega svetuje, da se izogibate dvigovanju otroka in začetkom jutranjih obredov takoj ob prvih znakih prebujanja. Namesto tega lahko poskusite z nekaj pristopi:
- Ustvarjanje zanimivega okolja v posteljici: "Poskrbite, da je v sobi dovolj svetlo, da daste lahko otroku v posteljico različne igrače in knjigice, da se bo za vsaj nekaj minutk sam zamotil. Če to ni mogoče, prižgite nočno lučko." To lahko mami omogoči, da si "odleži še kakšno minutko".
- Združevanje previjanja in hranjenja: "Če ga morate previti, potem to združite še s hranjenjem ali pitjem - poskrbite, da mu bo udobno." Razvojna psihoterapevtka svetuje, da si s petminutnim vlaganjem pet minutkov v udobje otroka, "kasneje pridobite dodaten čas v postelji". Nekatere mamice celo priporočajo, da se "v igralnem kotičku uležejo poleg energije polnega malčka in na hitro oddremajo še kakšno vrstico".
- Vloga starejšega brata ali sestre: Če otrok deli sobico s starejšim bratom ali sestro, "morda bo vašemu najmlajšemu v veselje družba starejšega bratca ali sestrice". Če je starejši otrok dovolj star, da mu starši zaupajo, lahko otroka pustijo, da se "lahko sama igrata (vrata pustite odprta) ali pa si privoščite malo spanca ob njuni igri".
Težave s spanjem: zgodbe iz prakse
Primer mamice T. ponazarja, kako se lahko nočno zbujanje spremeni v navado: "Pri nas so bili za moteno spanje najprej krivi zobki, potem je zbujanje postala navada in razvada po materini bližini, ker se je zbujala približno ob istih urah in se je videlo, da je to to." Njen nasvet je dvorezen: "Ali se odločiš in ga pustiš vsaj 1 x na noč jokati, pa boš videla, kako dolgo bo vztrajal (če veš, da mu nič drugega ne manjka, in, saj pravim, če se zbuja na določeno uro), ali pa se sprijazniš in čakaš, da malo odraste in bo minilo."
Mamica R. deli svojo izkušnjo s 14-mesečnim otrokom, ki se še vedno zbuja na eno ali dve uri: "Enostavno ni pravil. Pomembno je, da najdeš otrokov ritem, morda želi iti kasneje spati, npr. ob devetih zvečer." Priporoča intenzivno igro pred spanjem, veliko časa na svežem zraku, da je otrok res utrujen, in izogibanje kopanju pred spanjem, če to otroka preveč zbudi.
Še bolj izčrpavajoča je izkušnja mamice, katere skoraj 8-mesečna hčerkica se "ponoči striktno zbuja na 1 uro". Kljub temu, da otrok ne potrebuje hrane, ga že nekaj požirkov pomiri. Mamica je "že čisto obupana, morda tudi zaradi same utrujenosti". Tanč, pediater, se odzove na njeno stisko: "Če bi vam znala na to odgovoriti, bi bila pa res sila. Ampak, žal, ne vem, zakaj se toliko zbuja, predvsem pa vam ne morem svetovati, katero taktiko ubrati." Poudarja pa, da je "vaša bližina in toplina enkratnega pomena za vaše detece" in da "morda bi počasi morali pokazati, da je tega zadosti." Hkrati pa opozarja, da je pustiti otroka jokati proti njenemu "prepričanju o ravnanju s človeškimi bitji, ne samo otroki."
Strukturiran pristop k spanju: vloga urnikov in rutin
Dr. Eduard Estivill v svoji knjigi "Spi, dete, spi" ponuja metodo, ki temelji na strogi rutini in postopnem uvajanju samostojnega spanja. Ena od mam deli svojo izkušnjo: "Ko je bila stara 7 mesecev in pol, sem ugotovila, da to nikamor ne pelje. Kupila sem si knjigo Spi, dete, spi od dr. Eduarda Estivilla in se striktno držala njegove metode. Imela sem popolno podporo svojega moža - ki je že prej trdil, da to zbujanje ne more biti dobro niti zame niti za otroka. Hčerkica se je ob uvajanju novega urnika jokala točno eno noč - od takrat imamo mir." Po njenih besedah je otrok postal "dosti bolj umirjen in zadovoljen" z rednim urnikom in počitki.
Poudarja se pomen doslednega urnika: "Vedno je dobro, da ima otrok za vsako stvar (spanje, hrana, igra…) določen urnik, saj se v tem dosti lažje znajde in je varen. Če je prepuščeno njemu, kdaj bo jedel, kdaj bo šel spat, kdaj bo kaj delal, potem dobimo malega tirana." Starši imajo namreč vlogo postavljanja mej, da se otrok "nauči živeti v skupnosti, da niso na svetu samo njegove potrebe."
Raziskovanje vzrokov: od zobkov do materine stiske
Nekateri starši se srečujejo s težavami, ki niso povezane le z navado ali lakoto. Mamica, katere sin je star dobrih 6 mesecev, navaja, da kljub prizadevanjem za urnike in večerne obrede, otrok še vedno spi na dve uri in ga je treba hraniti ali tolažiti na dojkah. Njeno vprašanje je: "Ali lahko upam, da bo zrasel in tako sčasoma tudi ponoči več spal? Ne bi ga radi pustili jokat.. Ali lahko upam, da bo to zbujanje usahnilo samo po sebi?" Tanč odgovarja, da "običajno tudi največje sove vsaj do 2. leta osvojijo nek spalni vzorec."
Zanimiv vpogled v možne vzroke za motnje spanja ponuja raziskava, ki povezuje spanje dojenčkov z razpoloženjem mater med nosečnostjo. Dr. Roseanne Armitage z Univerze Michigan ugotavlja, da imajo "otroci, rojeni depresivnim mamam, kmalu po rojstvu malo ali nič 'vedenja' o 24-urnem cirkadianem ritmu". Ta nepravilni vzorec spanja, ki se nadaljuje skozi prvih osem mesecev, lahko poveča tveganje za kasnejše težave z motnjami razpoloženja, predvsem z anksioznostjo in tesnobo. Zato je "vzpostavljanje zelo rednega urnika spanja neverjetno pomembno, tako za odrasle, kot za otroke."
Dolgoročni vidiki in strokovni nasveti
Pediater je "odvetnik otroka" in se vedno vpraša: "Ali je to in to za otroka dobro?". To načelo je ključno pri sprejemanju odločitev glede otrokovega spanja. Pomembno je, da starši prepoznajo, da "otroci med drugim in tretjim letom gredo običajno spat med sedmo in osmo ali celo deveto uro zvečer, potrebujejo pa okrog 12 ur spanca na dan."
V primeru, da se otrok zbuja prezgodaj ali težko zaspi zvečer, se lahko "večerno rutino prestavite za največ eno uro", vendar "nikakor pa ne preskočite večerne rutine". Ta bi morala vključevati umivanje, oblačenje v pižamo, umirjen pogovor, branje zgodbice in šele nato spanje.
Nenehno zbujanje dojenčka ali otroka je lahko posledica različnih vzrokov, ki jih je mogoče raziskati:
- "Lažni zagon" spanja: Dojenček hitro zaspi, a se že čez 20-60 minut zbudi z jokom. Vzrok je lahko pomanjkanje dnevnega spanca ali predolg zadnji dnevni dremež.
- Dolgo uspavanje: Če dojenček potrebuje več kot 20 minut za uspavanje, morda še ni pripravljen na spanje ali pa je preutrujen zaradi povišanega kortizola.
- Kratki spalni cikli: Dojenčki se med vsakim spalnim ciklom (vsakih 60-90 minut) na kratko prebudijo. Če povezujejo spanje z zunanjimi dejavniki (sesanje, zibanje), se bodo ob vsakem ciklu zbudili in iskali pomoč.
- Nočno hranjenje: Pri starejših dojenčkih je treba preveriti realistična pričakovanja glede potreb po nočnem hranjenju.
- Nemir med spanjem: Če je otrok med spanjem zelo nemiren, smrči ali spušča nenavadne zvoke, je lahko vzrok medicinski (alergije, intolerance, dihalne težave).
- Bedenje čez noč: Otrok se zbudi sredi noči in nič ne pomaga, da bi zaspal nazaj. To je lahko povezano z biološko potrebo po krajšem spancu ali neskladjem med cirkadianim ritmom in potrebo po spanju.
Pomembno je, da starši skrbijo zase, saj je starševstvo lahko izjemno naporno. "Če čutite poporodno depresijo, izgorelost, tesnobo ali kronično utrujenost, vedite, da niste sami - in da morate najprej poskrbeti zase, da boste lahko skrbeli za svojega otročička."
Nazadnje, ne smemo pozabiti na pomen izpostavljenosti svetlobi in temi za uravnavanje cirkadianih ritmov. "Če kot starši obupujete, da se vaš dojenček ali malček zgodaj zjutraj zbuja, naj vam to služi kot opomnik, da bo tudi to minilo." Z doslednostjo pri urnikih, rutini in skrbjo za okolje, v katerem otrok spi, lahko postopoma dosežemo bolj miren in kakovosten spanec za celotno družino.