Ko dojenček doseže približno tri mesece starosti, se zgodi pomemben mejnik: prvič se zave svoje lastne osebnosti, ločene od mame. Ta nova stopnja razvoja možganov omogoča, da otrok začne intenzivneje doživljati svet okoli sebe, kar lahko vpliva tudi na njegov odnos do dojenja. Vsaka malenkost ga lahko zmoti med podojem, kar pogosto vodi do prekinjanja hranjenja in posledično počasnejšega napredovanja pri pridobivanju teže. Na prvi pogled se zdi, da je otrok izgubil zanimanje za dojenje.
Spremembe v vedenju in dojemanje staršev
Z večjo mobilnostjo otroka starši pogosto dobijo občutek, da se dojenček ne želi več dojiti, saj ga okolica preveč zaposli. Opazijo, da se otrok pogosteje doji ponoči, kar lahko starše dodatno vznemirja. Pomembno je poudariti, da te spremembe v vedenju dojenčka niso nujno znak pomanjkanja mleka. Raziskave o vzorcih dojenja pri otrocih med prvim in šestim mesecem starosti, ki so jih izvedli avstralski raziskovalci, so pokazale, da se s starostjo skrajšuje dolžina podoja, hkrati pa se podaljšuje čas med podoji. Kljub temu se skupna količina popitega mleka na dan ne spreminja bistveno od prvega do šestega meseca, tudi če je otrok uspešno in izključno dojen. Količina mleka naraste od 95 do 102 mililitrov pri enem mesecu na med 113 in 135 mililitri pri treh mesecih, kar je obratno sorazmerno s pogostostjo podojev.
Kako ravnati ob "zavračanju" dojenja?
V času, ko se dojenček "upira" dojenju, mu je treba posvetiti še posebno pozornost. Svetuje se dojenje na njegovo željo in včasih pomaga menjava okolja za hranjenje. Bistveno je zavedanje, da sprememba v obnašanju dojenčka ni nujno znak pomanjkanja mleka.
Mamici, ki ima občutek, da se dojenček noče dojiti, svetujemo, naj si ponovno vzame čas za dojenje, umakne morebitne moteče dejavnike in morda poskusi dojiti v poltemi. Skrbno naj opazuje svojega otroka in poskuša ugotoviti, kakšne so njegove nove želje. Če sliši, da otrok pije na dojki, in opazi, da je sicer zadovoljen, ima dovolj mleka. Pomemben pokazatelj zadostne količine mleka je tudi število mokrih plenic dnevno, ki naj bo več kot šest.
Mamica lahko poskuša tudi spremeniti položaj pri dojenju, da bo obema ustrezal. Izčrpavanje mleka in ponujanje po steklenički načeloma ni priporočljivo, razen če ima mamica zelo polne dojke. V takšnem primeru si naj pred podojem izčrpa manjšo količino mleka. Če se ji zdi otrok lačen, lahko izčrpa mleko iz dojk in ga nahrani z njim, vendar to ni enakovredno dojenju na dojki.
Dejavniki, ki lahko vplivajo na okus mleka in zavračanje dojenja
Sprememba okusa materinega mleka lahko povzroči, da dojenček zavrača dojko. To se lahko zgodi zaradi jemanja zdravil ali sprememb v prehrani matere. Vse, kar mati zaužije, se v majhnih količinah izloča z mlekom, predvsem okus. Razlogi za zavračanje dojke so lahko spremenjen okus mleka, kofein, nikotin, alkohol, zdravila. Tudi odišavljena materina koža lahko otroku ne ustreza. Okus mleka se spremeni tudi, ko mati prvič po porodu dobi menstruacijo ali zanosi.
Hudi oviri pri dojenju sta lahko tudi neprehoden nosek ter glivična okužba materine bradavice in/ali otrokove ustne sluznice. Obe stanji lahko bistveno zmotita uspešno dojenje in povzročita zavračanje bradavic, zato ju je nujno zdraviti.
Težave z zobki in skrb za dobro počutje
Težavo pri dojenju lahko predstavljajo tudi zobki in občutljive dlesni. Rastoči zobje lahko prekinejo uspešno dojenje in zahtevajo dodaten trud, da se ponovno vzpostavi. V takšnih primerih je potrebno prekiniti podoj ali pa otroka močno stisniti k sebi, govoriti z njim, se mu posebej posvetiti in dojiti po njegovi želji. Včasih pomaga menjava okolja za dojenje in skrbno opazovanje, kdaj je konec podoja.
Vse zgoraj opisano velja predvsem za izključno dojenje. Manj ko je otrok dojen in manj ko uživa gosto hrano, manj so omenjeni vplivi izraziti. Tudi redna uporaba mlečnih dodatkov lahko privede do predčasnega prenehanja dojenja, običajno v štirih do osmih tednih. Tvorba materinega mleka je namreč odvisna od povpraševanja po njem - pogosteje kot je otrok dojen, več mleka se tvori. Velja tudi obratno: manj kot je otrok dojen, manj mleka bo mati proizvajala. Matere, ki začnejo dodajati stekleničke, preden imajo dovolj svojega mleka, se znajdejo v začaranem krogu, z manj in manj mleka ter več in več stekleničk.
Vztrajnost in zaupanje vase
Vztrajati je treba in zaupati vase. Stroka v smernicah svetuje izključno dojenje do šestega meseca starosti otroka, ki naj se nadaljuje do njegovega drugega leta starosti. Zdrav dojenček bo "vlekel", ko bo lačen, in bo praviloma (glasno) pokazal, če mu kaj ni po godu. Mamica mora spremljati, če njen otroček ima vsaj šest pleničk dnevno in če je na splošno zadovoljen. Ob morebitnem protestu med dojenjem naj se umakne v mirnejše okolje, spremeni naj položaj in vzame naj si čas. Predvsem pa naj se sprosti, prepusti in pozorno posluša.
Pomen dojenja: Zakaj je prvih 1000 dni ključnih za zdravje otroka?
Osebne izkušnje in pritisk družbe
Pritisk na mamice glede nujnosti dojenja je pogosto pretiran. Mamica, ki ne more dojiti, se lahko počuti nesposobno in slabo mati. Če ima mamica dovolj mleka za normalno prehranjevanje svojega malčka, je dojenje zagotovo najboljše in najbolj zdravo. Vendar pa velikokrat ni tako. Veliko mamic se pritožuje, ker je otrok kar naprej na prsih. Včasih je ta občutek izčrpanosti in preobremenjenosti lahko posledica nerealnih pričakovanj in ne nujno pomanjkanja mleka.
Prav tako je pomembno zavedanje, da je vsak otrok drugačen. Nekateri so bolj navezani na dojenje za tolažbo in varnost, kar je povsem normalno. Vendar pa je za nekatere mamice, ki so že tako ali tako izčrpane, to lahko dodatno breme. V takšnih primerih je pomembno iskati podporo in se ne obremenjevati s tem, kar "bi moralo biti".
Dojenje: več kot le hrana
Dojenje je več kot zgolj zagotavljanje hranil. Je akt ljubezni, ki krepi vez med materjo in otrokom. Dojenje materi olajša materinstvo, saj se s pomočjo materinskih hormonov intuitivno odziva na otrokove potrebe. Poleg materinega mleka dojenje vključuje vse, kar otrok potrebuje: kožni in očesni stik, vonjanje, okušanje in poslušanje mamice. Takojšnje in dosledno odzivanje na otrokove potrebe je ključnega pomena za vzpostavitev vzajemne komunikacije in vezi zaupanja. Če se na dojenčkove potrebe ne odzovemo vedno in takoj, lahko izgubi zaupanje in se nauči, da se ne more zanašati na nikogar.
Narava dojenja in otrokov razvoj
Kot sesalci smo ustvarjeni, da sesamo. Materino mleko je popolno usklajeno glede sestavin, lahko prebavljivo in zagotavlja učinkovit izkoristek. Poleg tega dojenje nudi zaščito pred okužbami, pomaga pri navezovanju in razvoju otroka, lahko odloži naslednjo nosečnost, ščiti materino zdravje in je cenejše kot umetno hranjenje.
Nevarnosti umetnega hranjenja so med drugim moteno navezovanje med materjo in otrokom, več diarej in okužb dihal, slaba prehranjenost, večja smrtnost, več alergij in intolerance na mleko, povečano tveganje za nekatere kronične bolezni, nižji rezultati pri testiranju inteligence in debelost.
Prilagajanje potrebam otroka
Doječek se pri treh mesecih manj pogosto doji in podoji so krajši kot pri enem mesecu. Pri novorojenčku lahko opazimo, da se doji v skupkih - en obrok popije v več obrokih in vmes zaspi. Upoštevati je torej potrebno njegovo potrebo po spanju in sesanju. Če se zbudi kmalu po dojenju, naj mati nadaljuje podoj na isti dojki, kakor da ni končal obroka. Ključno je opazovati otročka, ki že od vsega začetka kaže nebesedne znake lakote ali sitosti. Treba se je zavedati, da pri dojenju ni predpisanega urnika, temveč je naravno slediti potrebam dojenčka.
Najbolj zanesljiv pokazatelj, da je dojenček sit in je dobil dovolj mleka, je njegovo zadovoljstvo. S polnim trebuščkom je pomirjen, zadovoljen, dlani so odprte, celo telo je sproščeno. Takrat je čas za podiranje kupčka. Istočasno opazujemo število mokrih in pokakanih pleničk. Dojenček naj bo polulan vsaj šestkrat v 24 urah. Odvajanje blata se spreminja; na začetku je pokakan za vsako previjanje, po prvem mesecu je blata lahko manj in kasneje tudi po več dni ne odvaja blata.
Znaki lakote in pomoč pri zaspančkih
Dojenčka je potrebno nahraniti, ko kaže zgodnje znake lakote: hitro premikanje zaprtih ali odprtih oči, odpiranje ust, plazenje jezička in obračanje glave, nežno godrnjanje, sesanje in žvečenje roke, prstov, odeje ali drugih predmetov, ki pridejo v bližino ust. Če se znaki stopnjujejo v glasen jok, iztegovanje glave in vratu, nemir, ki ovira pristavljanje na dojko, so to pozni znaki lakote. V takšnem primeru je dojenčka potrebno najprej dvigniti in mu omogočiti kožni stik z materjo, da ga pomiri. Pomirjenega ga nato pristavimo na dojko.
Posebno pozornost pri opazovanju znakov lakote si zaslužijo tako imenovani zaspančki, ki večino časa prespijo. Ti potrebujejo še posebno skrbno opazovanje, da mati pravočasno zazna zgodnje znake lakote in potrebujejo tudi več materinih dotikov. Če se otrok ne zbuja za hranjenje, pomaga previjanje na približno tri ure, nežno trepljanje, večkratno pristavljanje in dojenje v bolj pokončnem položaju.
Dojenje in nošenje: Izčrpanost in iskanje ravnovesja
Nekatere mamice poročajo o veliki izčrpanosti zaradi nenehnega nošenja dojenčkov, celo do tretjega ali četrtega leta starosti. To lahko predstavlja veliko obremenitev za hrbtenico in boke, še posebej, ko otrok že tehta več kilogramov. V takšnih primerih je pomembno paziti na pravilno dviganje in uporabo pripomočkov, kot je nosilka (štorklja), ki lahko razbremeni hrbtenico.
Vendar pa ni samo dojenje tisto, kar povzroča izčrpanost. Priprava hrane, skrb za gospodinjstvo in splošna skrb za otroka lahko prav tako pustijo svoje posledice. Pomembno je iskati ravnovesje med skrbjo za otroka in lastnim počutjem. Včasih je dovolj že sprememba položaja pri nošenju, uporaba nosilke ali pa preprosto dovoljenje, da si otrok sam vzame čas za počitek.
Prednosti dojenja po prvem letu
Številni strokovnjaki poudarjajo prednosti dojenja tudi po prvem letu starosti. Materino mleko v tem obdobju še vedno predstavlja pomemben vir hranil in imunskih sestavin, ki krepijo otrokovo zdravje. Dojenje umiri otroka, ko je utrujen, vznemirjen ali poškodovan, in predstavlja odličen vir prehrane tudi v primeru bolezni. Bližina in povezanost med materjo in doječim otrokom zagotavljata emocionalno stabilnost v času hitre rasti in razvoja. Če otroku dovolimo, da se odstavlja, ko to sam želi, mu s tem izkažemo zaupanje, kar pomaga graditi njegovo samopodobo.
Za mamice pa dolgotrajno dojenje lahko vpliva na plodnost in lahko prvo ovulacijo potisne globlje proti drugemu letu otrokove starosti. Hormoni, ki so potrebni za izločanje mleka, sproščajo mater, dojenje pa zagotavlja telesni kontakt in bližino z otrokom, kar omogoča umirjene in prijetne trenutke.
Naravno odstavljanje in podpora
Otroci se sami odstavijo med drugim in četrtim letom starosti, ko so njihove potrebe popolnoma zadovoljene in so zreli za nov korak v razvoju. Materam, ki svoje otroke dojijo do drugega ali tretjega leta, je pomembno, da se lahko obrnejo na nekoga, ki jih zna poslušati in vzpodbuditi.
V končni fazi je najpomembneje, da se mamica zaveda, da je vsak otrok zgodba zase in da se mora z njim čim več ukvarjati, da postopoma zazna njegove potrebe. Slediti lastnim instinktom in zaupati vase je ključnega pomena za uspešno in zadovoljno materinstvo.
tags: #dojencek #se #zeli #neprestano #nositi