Od prvega trenutka dalje, ko zagledate svojega otroka, za vas edinstveno in popolno malo bitjece, lahko začnete graditi na medsebojnem odnosu in povezanosti. Vključevanje očeta v skrb za dojenčka je ključnega pomena za njegov zdrav razvoj in dobro počutje. Hkrati pa je pomembno razumeti zapletenost urejanja starševskih odnosov v primeru razpada partnerske zveze, kjer mora biti v središču vedno otrok. Na kakšen način se lahko najlažje vključite v različne starševske aktivnosti, ki bodo nadgrajevale odnos z otrokom, pa si preberite spodaj.
Vključevanje očeta v vsakodnevno skrb za dojenčka
Četudi je mama tista, ki doji otroka (vsaj prve dni, v kolikor ni zapletov), se lahko tudi oče vključi v sam proces hranjenja. In sicer lahko otroka, ko je ta lačen, preda mami v naročje, po obedovanju pa lahko otroku pomaga 'podreti kupček' in ga drži v svojem naročju. Kasneje lahko otroka hrani s pomočjo stekleničke in nato tudi začne pripravljati slastne in zdrave obroke za svojega malčka. S tovrstno skrbjo boste otroku pokazali, da ste prisotni in vključeni v skrb zanj.
Ker je mama s prvim dnem po porodu na porodniškem dopustu, večina skrbi za otroka pade na njena ramena, kar pa ne pomeni, da sta skrb in nega otroka popolnoma njena domena. Tudi oče, ko pride iz službe ali ima na voljo prosti čas, lahko poskrbi, da bo dojenček v sveži plenički, da mu bo zamenjal mokre hlačke ali pobruhano majico. Med preoblačenjem se lahko pačite, otroku pojete, se z njim pogovarjate. Verjemite, četudi se vam zdi, da vas prav nič ne razume, se vaš malček na tovrstne načine zabava in zbližuje z vami. Po rojstvu otroka se zgodi ljubezen na prvi pogled.
Je kaj lepšega na tem svetu, kot priviti svoje dete k sebi? V vašem objemu in naročju se malček ali malčica počuti najvarneje. Med opravljanjem različnih opravil, sprehodom, gledanjem tekme ali pomivanjem posode si lahko otroka namestite v nosilko. Otrok bo pomirjen in srečen, vi pa boste tudi uživali v poslušanju njegovega dihanja in crkljanju.
Kopanje dojenčka je lahko precej zahtevno, saj morate z eno roko držati otroka nad vodo in ga z drugo umivati. Olajšajte mamici zadevo in prevzemite kopanje otroka. V tej dejavnosti bo užival tudi dojenček, ki bo varno čofotal v topli vodi z rokami in nogami, medtem ko ga boste vi ljubeče umivali. Po kopeli ga lahko tudi nežno pomasirate in mu pokažete, kako zelo ga imate radi. Skozi vaš dotik in ljubeč odnos bo otrok namreč dojemal vašo ljubezen.
Tudi uspavanje otroka je lahko krasna rutina, če jo izpeljemo tako, kot je treba. Najprej kopanje, nato oblačenje v svežo pižamo in potem crkljanje in branje knjige ali pripovedovanje zgodbe. Otroci že od samega začetka zelo radi prisluhnejo glasu mame in očeta, saj sta jima ta dva glasova še najbolj poznana iz obdobja, ko so bili še na varnem, v trebuščku. Vaš glas bo dojenčka pomiril in sprostil in posledično bo tudi umirjeno utonil v sen.
Uspavanke za dojenčke, otroške pesmi za spanje - otroške uspavalne pesmi za spanje| Svenov kanal |
Razpad partnerske zveze in vpliv na otroke
Razpad zakonske oziroma partnerske zveze je ena najhujših preizkušenj, s katerimi se moramo soočiti v življenju. Ker gre za tako ekstremno preizkušnjo, je ob tem zelo enostavno pozabiti, kako težka in travmatična je ločitev lahko za otroke. Vrsta raziskav kaže, da otroci, ki so morali skozi ločitev staršev, kažejo višjo stopnjo tesnobe, depresije in antisocialnega vedenja. Povečajo se tveganja za zlorabo substanc, druge odvisnosti, duševne in zdravstvene težave, slabe rezultate v procesu izobraževanja. Bolj zapleten kot je razhod, večje kot je breme, ki je v procesu naloženo otroku, hujše so (dolgoročne) posledice za otroka. Zato je pomembno, da je ob procesu razhoda v središču otrok.
Tatjana Milavec, sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije, poudarja: "Otrok potrebuje dva sodelujoča, odgovorna starša, ki sprejemata odločitve in sprejemata odgovornost za posledice svojih odločitev." Dolgoletna strokovna delavka je v praksi spoznala težave, s katerimi se soočajo starši in otroci, ko razpada družina. Vprašanje vzgoje in stikov se je pri nas znova razplamtelo pred kratkim, ko je novo poglavje dobil odvzem otrok materi na Notranjskem. O konkretnem primeru ni mogoče govoriti. A tako v tistem kot v vseh drugih primerih praviloma velja, da so starši tisti, ki lahko s treznim pristopom in mislijo na otroka preprečijo ali prekinejo njegovo agonijo.
Kot poudarja Tatjana Milavec: "Najbolj škodljivo je, kadar eden od staršev v boj proti drugemu staršu potegne otroka. Otrok mora ostati v vlogi otroka. On ni tisti, ki se bo dogovarjal, to je odgovornost staršev. Otrok tudi ni prenašalec informacij."
V Sloveniji na leto razpade kar nekaj družin, katerih člani so tudi mladoletni otroci. V kolikšnem številu primerov dodelitve skrbništva so na leto aktivno vključeni centri za socialno delo (CSD)? Ali v teh postopkih pomagate tudi staršem, da dosežejo boljši uvid v situacijo? V širši javnosti se termin "skrbništvo" uporablja tudi, kadar v resnici govorimo o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo. Predstava posameznikov o tem, kaj pomeni imeti skrbništvo nad otrokom, je pogosto napačna. Skrbništvo je namreč posebna oblika varstva otrok, za katere ne skrbijo starši, in odraslih oseb, ki niso sposobne same skrbeti zase, za svoje pravice in koristi. Kadar se starša ločujeta, pa govorimo o sostarševstvu, o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo, o skrbi za otroka. Med skrbništvom in zaupanjem otroka je bistvena razlika. Starševsko skrb izvajata oba starša. Ko govorimo o samih postopkih, na skupnosti statistike o številu primerov ne vodimo. Seveda pa je temeljno vodilo nalog, ki jih opravljamo, da skušamo staršem omogočiti boljši uvid v situacijo. Staršem pomagamo že v predhodnih postopkov, v storitvi prve socialne pomoči, in sicer jim strokovni delavci nudijo pomoč in podporo pri prepoznavanju stisk in težav ter oceno možnih rešitev. Starša seznanijo z možnimi socialnovarstvenimi storitvami, oblikami svetovanja in z obveznostmi, ki sledijo izbiri storitve. Predstavljena jim je tudi mreža izvajalskih organizacij, ki jim lahko nudi podporo in pomoč.
Vsak otrok je svet zase, pomembno je, da so v središču njegove potrebe. Zavedati se moramo, da je vsak primer edinstven, saj je edinstven vsak otrok, zato tukaj ni bližnjic ali univerzalnih receptov. Pomembno je, da sta starša seznanjena z vsemi možnostmi, ki ju imata, da rešita vsa odprta vprašanja ob razvezi zakonske zveze ali ob razhodu. Nenazadnje imata na voljo kar nekaj izbir. Pomembno je, da se dogovorita za pot, ki je zanju sprejemljiva.
Predhodno svetovanje in mediacija kot orodji za sporazumno reševanje
Lahko ugotovita, da obstaja možnost za ohranitev zakonske zveze in se vključita v svetovanje, lahko pa se vključita v postopek predhodnega svetovanja. Kaj predhodno svetovanje sploh je? Zakonca se, preden vložita tožbo ali predlog za sporazumno razvezo zakonske zveze, udeležita predhodnega svetovanja na centru. Predlog za vključitev v predhodno svetovanje starša vložita na center. V pomoč jima je obrazec, ki je objavljen na spletnih straneh centrov za socialno delo. Strokovni delavec v postopku preveri, ali obstaja med zakoncema sporazum. Če se zakonca nista sporazumela sama, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga strokovni delavec, ki starša tudi opozori na varstvo koristi otroka pri urejanju razmerij z otrokom, na njune dolžnosti ter na dober vpliv sporazumnega urejanja teh razmerij na otroka. Starša sta tudi seznanjena z možnimi rešitvami in oblikami pomoči. Ves čas postopka svetovanja si strokovni delavec prizadeva, da starša skleneta sporazum, ki bo v skladu s koristjo otroka. Pomembno je, da je v ospredju otrok. Vsak človek je edinstven in v proces svetovanja vstopa s svojim celostnim vedenjem, ni receptov in ni bližnjic. Strokovni delavec starša povabi v delovni odnos, da skupaj soustvarjata rešitve, ki bodo zanju in njunega otroka optimalne.
Strokovni delavci stranke v postopku predhodnega svetovanja vedno seznanijo tudi z namenom in postopkom mediacije. Mediacija je način alternativnega reševanja sporov, s katerim se lahko starši izognejo dolgotrajnim in zamudnim sodnim postopkom. Je postopek, v katerem starša poskušata prostovoljno, s pomočjo nevtralne tretje osebe, torej mediatorja, doseči mirno rešitev spora, sporazum. Lahko pa se zgodi, da kateri od staršev ne želi skleniti nobenega sporazuma. V tem primeru se zapiše zapisnik, na podlagi katerega vloži predlog na sodišče.
V večini primerov starša uspeta priti do sporazuma. Že ko prideta na center, imata običajno nek predlog, kako želita urediti medsebojna razmerja do skupnega otroka. Praviloma imata tudi veliko vprašanj. Pomembno je, da s strani strokovnjakov dobita vse potrebne informacije o možnostih, praksah in posledicah, da se lahko odločita in izbereta rešitev, ki bo za njunega otroka najboljša.
V okoli dveh tretjinah mediacij starša prideta do sporazuma oziroma vsaj delnega sporazuma. Mediacija je torej precej uspešna, sta pa običajno starša, ki se za to odločita, motivirana, želita dogovor. Mediacija je povečala možnost izbire staršev o načinu reševanja spora z želijo priti do sporazuma. Za leto 2021 smo s strani ministrstva pridobili podatke, da je bilo na centrih izvedenih 208 mediacij. Starša imata možnost vključitve v mediacijo tudi pri zunanjih izvajalcih, teh je bilo nekaj več kot 30. V okoli dveh tretjinah mediacij starša prideta do sporazuma oziroma vsaj delnega sporazuma. Pred vključitvijo v mediacijo morata starša podati soglasje za vključitev. V postopku velja načelo zaupnosti. Starša podpišeta izjavo o zaupnosti. Podatki iz mediacije so zaupni in se z njimi na sodišču kasneje ne operira, četudi se pot nadaljuje na sodišču. Mediacija torej daje nek varen prostor. To v praksi pomeni, da tudi v primeru, ko do sporazuma med njima ne pride, postopek mediacije nima nikakršnih posledic za poznejši morebitni sodni postopek. V primerih suma nasilja v družini se mediacija ne izvaja. Mediator, ki v mediaciji izve, da je otrok ogrožen, pa je dolžan o tem obvestiti center za socialno delo. Mediacija se lahko konča s sklenitvijo sporazuma ali predloga sporazuma, s pisno izjavo ene od strank, da odstopa od mediacije, na podlagi dogovora strank, z odstopom mediatorja, če oceni, da nadaljevanje mediacije ni smiselno, s smrtjo katere od strank ali mediatorja in po izvedbi največ petih srečanj v skupnem trajanju do 10 ur oziroma po poteku treh mesecev od prvega srečanja.
Sodni postopki in vloga CSD pri urejanju stikov
Kako pa se pot nadaljuje tam, kjer dogovora ni? Nekateri postopki tečejo res dolgo, predolgo. V visoko konfliktnih razvezah je nujno čim prej sprejeti končno odločitev, negotovost ima negativen vpliv na vse družinske člane, predvsem na otroka. Torej če starša ne zmoreta, je pomembno, da vsi deležniki naredimo vse, da se postopek čim prej zaključi.
Eden ali oba starša lahko podata predlog na sodišče. Sodišče v postopku pridobi mnenje centra za socialno delo o koristi otroka glede spornih in odprtih vprašanj. Po prejemu zaprosila sodišča strokovni delavec opravi pogovor s staršema in otrokom. S staršema vzpostavi delovni odnos. Preveri njuno pripravljenost sodelovanja, skupaj s staršema raziskuje možnosti za dogovor o spornih vprašanjih, evidentira vire pomoči v socialni mreži, ugotavlja varovalne dejavnike in dejavnike tveganja, načrtuje pogovor skupaj z otroki. Pripravijo se prvi načrti za življenje po razvezi, preuči se možna pomoč razširjene družine. Strokovni delavec obvesti otroka o uvedbi postopka in njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. Kadar otrok želi izraziti svoje mnenje, lahko to stori na CSD ali v razgovoru z zagovornikom otroka ali glede na starost in druge okoliščine na neformalnem razgovoru s sodnikom, lahko tudi ob sodelovanju strokovno usposobljene osebe, vselej brez prisotnosti staršev. Ob razgovoru je lahko navzoča oseba, ki ji otrok zaupa in jo sam izbere, ali zagovornik otroka.
Po potrebi v postopku sodeluje tudi psiholog, ki lahko opravi pogovore s starši ali pri pogovorih sodeluje. Če je potrebno psihološko ocenjevanje, pripravi psihološko poročilo in mnenje. Opravi se tudi pogovor s starši, ki so seznanjeni z otrokovim doživljanjem in njegovim položajem. Cilj vsega tega je izdelava strokovnega mnenja o koristi otroka. Osnovna potreba človeka je potreba po varnosti, negotova situacija povzroča stiske vseh vpletenih, še posebej je ranljiv otrok. V teh postopkih so otroci brez moči, pogosto spregledani. Ne sliši se glas otrok, so tudi predmet manipulacij.
Glede na okoliščino, da na skupnosti ne vodimo podatkov o učinkovitosti dela sodišč, o tem ne morem soditi. Je pa dejstvo, da nekateri postopki tečejo res dolgo, predolgo. V visoko konfliktnih razvezah je nujno čim prej sprejeti končno odločitev, negotovost ima negativen vpliv na vse družinske člane, predvsem na otroka. Torej če starša ne zmoreta, je pomembno, da vsi deležniki naredimo vse, da se postopek čim prej zaključi.
Za vami je veliko let praktičnega dela. Kaj za otroka pomeni, da se postopek na sodišču vleče leta in leta? Osnovna potreba človeka je potreba po varnosti, negotova situacija povzroča stiske vseh vpletenih, še posebej je ranljiv otrok. V teh postopkih so otroci brez moči, pogosto spregledani. Ne sliši se glas otrok, so tudi predmet manipulacij. Kadar torej starša zaradi različnih okoliščin ne zmoreta prevzeti odgovornosti, da prideta do sporazuma, da končata agonijo, je, ponavljam, res zelo pomembno, da to nalogo in odgovornost prevzamemo institucije in naredimo vse, da sodišče o zadevi čim prej odloči. Vsak dan, vsak mesec je za tega otroka preveč. To so res hude stiske, ki lahko povzročajo trajno škodo. "Kadar starša ne zmoreta prevzeti odgovornosti, da prideta do sporazuma, da končata agonijo, je res zelo pomembno, da to nalogo in odgovornost prevzamemo institucije in naredimo vse, da sodišče o zadevi čim prej odloči."
Strokovni delavci na CSD in njihova vloga
Na centrih za socialno delo naloge s področja otrok in družine opravljajo strokovni delavci po 69. členu Zakona o socialnem varstvu. To so socialni delavci, lahko so psihologi, sociologi, pravniki. Profili so torej različni. Morajo pa imeti opravljen strokovni izpit in zahtevane delovne izkušnje. V skladu s kolektivno pogodbo se morajo strokovni delavci strokovno izpopolnjevati, najmanj 10 dni na leto. Izobraževanja izvajamo tudi na Skupnosti CSD Slovenije. Od leta 2008 je pri nas zaključilo izobraževanje za mediatorje 124 strokovnih delavcev, izobraževanje traja 161 ur. Po pravilniku se morajo mediatorji na tri leta udeležiti dodatnih izobraževanj v obsegu 36 ur. Strokovni delavci so vključeni v supervizije, intervizije, so člani aktivov, udeležujejo se posvetov, konferenc, kot predavatelji delijo svoje strokovno znanje. Skratka gre za vseživljenjsko učenje.
Strokovni delavci pridobivajo kompetence za svoje delo že med študijem, vendar je, ko začenjaš pot strokovnega delavca na CSD, zelo pomembna podpora kolegov in vključenost v supervizijo. Delo je namreč zelo zahtevno. Strokovni delavci čutimo veliko odgovornost za rezultate dela, med drugim tudi za to, ali nekdo pride do sporazuma ali ne, in posledično se vedno znova sprašujemo, ali smo storili vse ali morda obstaja še kakšna druga pot. In zato je timsko delo zelo pomembno. Mlajši kolegi se srečujejo z občutki nemoči, zato je nujno, da jih podpremo in jim pomagamo, da razmejijo svojo odgovornost od odgovornosti uporabnikov, trenutno govorimo o starših. Z delom, izkušnjami in novimi pridobljenimi znanji je strokovnemu delavcu omogočena strokovna rast in razvoj. Kontinuirana izobraževanja zato so pomembna, prav tako je treba delati na sebi. Ministrstvo smo zaprosili za financiranje dodatnih izobraževalnih programov, namenjenih zaposlenim na centrih za socialno delo. V nekaterih delih so nam prisluhnili, želim si, da bi čim prej prišlo do realizacije.
Delo strokovnih delavcev nadzoruje vodja, pomočnik direktorja, tudi direktor. Uporabniki so seznanjeni o pritožbenih poteh. Prirtožbe uporabnikov obravnavata tudi socialna inšpekcija.