Gibalni razvoj malčka je eden najvidnejših pokazateljev njegovega splošnega napredka. Starši pogosto s skrbjo spremljajo, ali njihov dojenček dosega pričakovane mejnike, zlasti ko gre za doseganje novih gibalnih sposobnosti. Vprašanje, ali se šestmesečni dojenček že postavlja na noge ali stoji ob opori, je pogosta skrb, ki pa jo je treba obravnavati v širšem kontekstu individualnega razvoja vsakega otroka.
Gibalni razvoj: Proces, ki se odvija s svojim tempom
Gibalni razvoj otroka je kompleksen proces, ki se odvija postopoma in je močno individualen. Na njega vplivajo genetski dejavniki, prirojeni mišični tonus, značaj otroka ter okoljski vplivi. Zato primerjave z drugimi dojenčki niso vedno najprimernejše, saj vsak otrok napreduje s svojim tempom. Medtem ko obstajajo splošne smernice in okvirni mejniki, so naravna odstopanja še vedno del zdravega razvoja.
Do približno tretjega meseca starosti je gibalni razvoj bolj enoten, kasneje pa se začnejo kazati razlike. Opis razvoja dojenčka je zato zgolj okviren, ne pa točno določen in za vse enak. Ključno je spremljati celoten napredek otroka in ne le posameznih mejnikov.
Prvi meseci življenja: Od "vse ali nič" do prvih ciljno usmerjenih gibov
Prvi mesec: Gibanje novorojenčka je pogosto opisano kot "vse ali nič", saj še nima selektivnih ali nadzorovanih gibov. Zaradi normalno zvišanega tonusa pride pri gibanju do verižne reakcije, kjer v gibanje sodeluje celo telo, nepovezano in nekoordinirano. V hrbtnem položaju poskuša glavo prinesti proti sredini, a mu ta takoj pade nazaj. Na trebuhu ima pokrčene roke in noge, težišče je na glavi in vratu, dvig glave pa še ni uspešen.
Drugi mesec: Gibanja se postopoma usmerjajo proti sredini, gibanje "vse ali nič" ni več prisotno, tudi obseg gibov je manjši. Glavo že prinese na sredino in jo za kratek čas zadrži, ter za kratek čas fiksira pogled. Asimetrični tonični vratni refleks, ki je prisoten, gradi občutek sredine in leve ter desne strani telesa. Na trebuhu so roke pokrčene ob telesu in lahko glavo dvigne toliko, da nos dvigne od podlage.
Tretji mesec: Glavo že zadrži v srednjem položaju ter pogleda levo in desno. Noge postavi v položaj, kjer so kolena pravokotno dvignjena nad boki, v tem položaju so noge aktivne, stopala pa se dotikajo in gibajo. Roke pripelje na sredino, vendar na telesu, saj še ne posežejo v prostor. Prisotno je drobno gibanje celega telesa, imenovano "drencanje", ki je pomembno za pridobivanje stabilnosti in občutka sredine. Na trebuhu sta komolca za malenkost postavljena bolj naprej kot rameni, kar dojenčku zagotovi stabilen položaj.
Četrti mesec: Na hrbtu leži vzravnano in vzdržuje sredino. Ta položaj omogoči dvig medenice od podlage in noge prosto postavljene v prostor, pokrčene v kolenih in kolkih približno 90°. Vid vzpodbudi poseganje z rokami v prostor. Prekucne se tudi že na bok, kjer glavo za kratek čas lahko dvigne od podlage. Na trebuhu je na komolcih, z glavo lahko giba v vse smeri.
Peti mesec: Dvig medenice v hrbtnem položaju je še močnejši, otroka zanimajo njegova stopala in prstki na nogah. Ko se zasuče na trebuh, že med zasukom aktivira dvig glave. V bočnem položaju je stabilnejši in ga zadrži dalj časa. Na trebuhu se pojavi aktivnost, ki ji rečemo "plavanje", med katero so noge popolnoma iztegnjene, roke dvignjene, glava pa gleda v prostor.
Šesti mesec: Na prehodu iz petega v šesti mesec se na trebuhu začne vrteti v levo ali v desno stran, kar imenujemo pivotiranje. Sposoben je hotenega odpiranja in zapiranja dlani, ko vidi predmet, gre z rokami proti njemu. Na hrbtu se opre z nogami na podlago in dviguje medenico. Ko je na trebuhu oprt na dlani, mu uspe odriniti se nazaj na vse štiri. V tem obdobju se začnejo umikati primitivni refleksi, ki so značilni za novorojenčka. Kontrola glave je odlična, otrok pričenja s sedenjem ob opori. Sedenje pri šestih mesecih kaže na dovolj močne živčno-mišične sposobnosti za pokončno držo glave in trupa z ravnotežjem.
Stoja in hoja: Naravni proces osvajanja pokončnega položaja
Ko otrok obvlada premikanje po vseh štirih, sledi osvajanje stoje. Prvi poizkusi vključujejo vlečenje ob opori. Sprva se otrok ne zna kontrolirano spustiti nazaj na tla, zato pogosto pade na zadnjico. S ponavljanjem se nauči odrivati z nogami in se postopoma spuščati nazaj. Ta proces je ključen za razvoj stabilnosti, mišične moči celotnih nog in ravnotežja.
Prva stoja je vedno nekoliko nestabilna in širokobazna. Z vajo otrok pridobiva stabilnost in ravnotežje. Na začetku se drži z obema rokama, pozneje samo še z eno, na koncu pa stoji brez držanja. Če ga kakšna stvar posebej zanima in je previsoka, se dvigne tudi na prste.
Hoja se začne z hojo ob opori, najprej z rokami na predmetih ali pohištvu, nato samo z eno roko. Ko otrok za hojo ne potrebuje več opore rok, kar pomeni, da je pridobil dovolj stabilnosti in ravnotežja ter vso težo prenese na noge, začne hoditi naprej, in ne več vstran. Prva hoja je negotova, širokobazna, s pomanjkanjem stabilnosti in ravnotežja, roke so visoko in komolci rahlo za linijo ramen, tudi medenica še ni čisto poravnana s telesom. Postopoma postaja hoja bolj gotova in stabilna, roke se spustijo, medenica se poravna in ravnotežni odzivi se izboljšajo.
Pomembno je poudariti, da otroka ne smemo prisiljevati v stoje ali hojo. Otrok bo shodilo takrat, ko bo na to pripravljen. Zmotno je mišljenje, da bo otrok shodil prej, če ga bomo že zgodaj postavljali na noge. Takšno nasilno postavljanje na noge tistih otrok, ki tega še ne zmorejo, je lahko škodljivo. Če pa otrok to počne sam, ne more biti nič narobe.
Pogoste skrbi staršev: Vzorci hoje, stopala in drža
Vzorci hoje in zvrnjeni gležnji: Pri razvoju vzorcev hoje so pomembni tudi čevlji, pri katerih naj bo podplat raven in prožen. Pri nakupu čevelj zavijte navzgor in zasukajte v obe smeri (kot bi oželi krpo); če to lahko naredite, je dovolj mehek, da bo stopalo lahko pri hoji aktivno. Najpogostejše skrbi staršev so ploska stopala (odsotnost stopalnega loka), zvrnjeni gležnji in nenavadna oblika nog. Vsi ti primeri so lahko v času razvoja (do določenih obdobij) del normalnega telesnega razvoja; stopala in gležnji se na primer razvijajo celo do 10. leta. Malček običajno niti še nima izoblikovanega stopalnega loka, ta se začne razvijati okoli 2. leta. Če se lok pojavi, ko se otrok povzpne na prste, so navadno skrbi odveč. Pri otrocih z nižjim mišičnim tonusom oz. šibkejšim vezivnim tkivom, so lahko gležnji zvrnjeni še nekaj časa po tem, ko že shodijo. Nekateri otroci imajo stopala obrnjena navzven, drugi navznoter. To se navadno popravi samo, se pa posvetujte z zdravnikom, če otrok dlje časa navzven ali navznoter obrača samo eno stopalo.
Oblika nog na O ali na X: Razmik med koleni in gležnji oz. položaj nog na O (varus) je značilen pri dojenčkih, postopoma pa se spremeni na X (valgus) do okoli 2,5 leta. Položaji nog se navadno poravnajo samodejno do konca predšolskega obdobja.
Drža malčka v sedečem položaju: Vzravnana drža hrbtenice je pomembna za dobro počutje, kakovostnejše gibanje in izogib bolečinam v vratu ali hrbtu. Že pri malčkih spodbujajte dobro držo, kajti njihova hrbtenica se še razvija in oblikuje. Najpogosteje se slaba drža opazi v sedečem položaju. Starši lahko opazijo, ali otrok pravilno sedi ali se drži sključeno. Za pomoč otroku pri osvajanju pravilnega sedenja: otroka med sedenjem popravljajte in opozarjajte, požgečkajte ga ob hrbtenici od medenice navzgor, da se vzravna, ponudite mu igračko z višine, da se mora stegniti navzgor in bo ob tem vzravnal hrbtenico, pri sedenju (npr. v stolčku za hranjenje) naj ima stopala na polički stolčka. Pri dolgotrajnejšem sedenju naj ne bo teža otroka na trtici, ampak na sednih kosteh, da bo sedel z vzravnano hrbtenico. Če sedi z medenico med petami (W sedenje) dlje časa, ga opozorite, da se presede oz. mu pomagajte, da posede medenico na pete ali zasuka čez pete na stran.
Simetrija gibanja celotnega telesa: Povsem naravno je, da je nekaj asimetrije v gibanju, saj imamo ljudje dominantno nogo in roko. Vendar lahko dolgotrajnejša asimetrija vpliva na držo, zato otroka opazujte pri plezanju, hoji po stopnicah, uporabi poganjalčka ali skiroja. Opozarjajte ga, da uporablja obe nogi enakomerno oz. približno enako intenzivno. Pediatra ali nevrofizioterapevta pa vključite ob zaznanih znakih uporabe pretežno ene strani telesa.
RAZVOJNE AKTIVNOSTI za dojenčka, starega od 6 do 8 mesecev
Kdaj k strokovnjaku?
Če opazite, da vaš malček v gibalnih spretnostih precej zaostaja za vrstniki, kljub priložnostim za gibanje, ali če imate kakršnekoli druge pomisleke glede njegovega razvoja, je priporočljivo, da se obrnete po nasvet k strokovnjaku, kot je nevrofizioterapevt ali razvojni pediater. Ti strokovnjaki pregledajo malčkove motorične spretnosti in držo ter po potrebi svetujejo ustrezne vaje ali dodatne preiskave.
Pomembno je poudariti, da se gibalni razvoj dojenčka razlikuje od dojenčka do dojenčka. Zato se pri oceni otrokovega zaostanka nikoli ne zanašajte le na gibalni razvoj ali na izpolnjevanje razvojnih mejnikov, temveč upoštevajte otrokov razvoj v celoti in vedno za mnenje vprašajte ustreznega strokovnjaka.
Viri:
- Pleterski, Asja. Kdaj z dojenčkom k strokovnjaku za razvoj? Revija Pogled. 2021.
- Zurc, Joca. 2006. RehaMedical. Hoja otrok naznoter. Kako ukrepati?