Jok je za dojenčka temeljni način komunikacije, sporočilo, ki ga pošilja svetu in svojim skrbnikom. Ko dojenček joka, se v nas starših sproži močna želja, da bi jok utihnil, da bi otroku olajšali nelagodje. Pogosto se vprašamo: Je lačen? Nahranite ga. Je moker? Zamenjajte mu pleničko. Je osamljen? Dvignite ga v naročje. Ga dajejo vetrovi? Pomagajte mu podreti kupček. Mu je pretoplo ali prehladno? Slecite ali oblecite ga temperaturi primerno. Vendar, kaj storiti, ko nič od naštetega ne deluje?
Različni Obrazci Dojenčkovega Joka
Znanstveniki, ki so preučevali jok dojenčkov, so ugotovili, da eden od petih dojenčkov joka zaradi nam neznanega razloga. Jok dojenčka je neverjeten, para nam srce, po telesu pošilja hormone in starši imamo nujno željo, da jok našega otroka preneha. Pomembno je razumeti, da obstaja razlika med jokom tri-letnika, ker mu v trgovini ne kupimo lizike, in jokom dvomesečnega dojenčka. Če mislite, da je treba disciplinirati in vzgajati že dojenčka, se krepko motite in prehitevate dogodke. Dojenčki jokajo iz različnih, toda enakovredno pomembnih razlogov. Dolgčas ali osamljenost, želja po družbi staršev so tudi lahko vzroki, da se dojenček počuti zelo nesrečnega, enako kot če je lačen ali ga mučijo prebavni vetrovi. Jokajoči dojenček vas v vseh situacijah resnično potrebuje.
Z jokom dojenček komunicira z vami - jok pomeni, da nekaj potrebuje. Dokler joka, njegovi potrebi ni bilo zadoščeno. Jokal bo dokler se ne bo utrudil. A prenehal ne bo zato, ker naj bi se "potolažil sam", ampak ker je bil izčrpan in brezmejno razočaran. Če na otrokov jok vedno odgovorite, mu s tem sporočite, da ste tu zanj in da mu boste vedno pomagali. Številne znanstvene raziskave so pokazale, da otroci, ki so jih starši kot dojenčke vedno takoj potolažili, kot malčki in večji otroci jočejo precej manj. Če menite, da s takojšnjim odzivom na otrokov jok ustvarjate slabo navado - razvado, žal nimate prav. Prav nasprotno, namreč s takojšnjim odzivom na jok otroka se skupaj učita medsebojne komunikacije. Tudi če nikoli ne ugotovite, zakaj je otrok jokal, ali če kljub vsemu še vedno joka v vašem naročju, vaš otrok ve, da ni zapuščen in da mu pomagate. Če ga pustite jokati, ne razvijate in ne spodbujate njegove samostojnosti in neodvisnosti.
Mitovi o Dojenčkovem Joku
Nekateri starši verjamejo, da je jokanje dobro za dojenčkova pljuča. Po tej logiki bi morali imeti dojenčki, ki veliko jokajo, bolje razvita pljuča od otrok, ki jokajo manj, pa velja celo nasprotno. Dojenčku, ki joka, se raven kisika v krvi zniža, močno se poveča njegov srčni utrip. Dojenček, ki večkrat joka, je lahko morda celo slabše razvit in slabše napreduje (Sears, 1985). Najslabša možnost, ki bi jo pri joku lahko izbrali bi bila, da bi dojenčka, ki dlje časa joka, položili v posteljico, zaprli vrata in odšli v najbolj oddaljeno sobo, da ne bi slišali joka svojega otroka, pravi Karmen Mlinar iz društva za pomoč in podporo doječim materam. Pustiti otroka jokati, tako dolgo, da obupa, ni nevarno samo za otroka ampak tudi za mamico. Mamica je zbegana, ne zaupa več svoji intuiciji. Materino srce pravi, da naj odgovori na dojenčkov jok, toda nekdo drug ji je rekel, da naj se za jok ne zmeni. Ujeta je, ne ve, kaj naj stori, ali naj zaupa sebi in svojim občutkom ali naj zaupa "strokovnjakom" in izkušenim staršem, vsekakor pa želi narediti najboljše za svojega otroka. Dr. Sears v knjigi "Fussy Baby" pravi: "če mati kar naprej posluša nasvete drugih ljudi in ignorira jok svojega dojenčka, se nikoli ne bo naučila zaupati sebi in svojemu otroku."
Jok in Dojenje: Naravna Povezava
Na otrokov jok je potrebno vedno odgovoriti. Kako pa ga potolažiti, da bo jok prenehal? Večina doječih mater bo svojega dojenčka samodejno pristavila k prsim. Mnogo doječih mater pove, da ko zaslišijo dojenčkov jok, v prsih začutijo izcejalni refleks. Tako materam že narava sama pove, kateri je najboljši možni način, da se odzovejo. Če ima doječa mati dojenčka, ki veliko joka, marsikdo lahko pomisli na to, da joka, ker mati nima dovolj mleka in je lačen oz. bi lahko bilo kaj narobe z njenim mlekom. Antropologinja, babica in raziskovalka Sheile Kitzinger, je v svoji raziskavi ugotovila, da je najpogostejši nasvet doječim materam, katerih dojenčki jokajo, naj ponudijo otroku stekleničko z umetnim mlekom. Žal so številne mamice, ki so upoštevale ta nasvet, ugotovile, da je dojenček tudi ob hranjenju po steklenički - še vedno jokal, hkrati pa so mnoge ugotovile, da so izgubile posebni občutek povezanosti s svojim otrokom, normalen ob dojenju. Dojenje jokajočega dojenčka v primerjavi s hranjenjem po steklenički, močno poenostavi razmerje med materjo in otrokom, saj se ob sproščanju mleka v materi izloča hormon oksitocin, ki povzroči, da matere do dojenčka čutijo še več ljubezni in so bolj zaščitniške.
Če se vaš dojenček pomiri s pogostejšim dojenjem, je odgovor preprost: dojite ga bolj pogosto. Če je dojenček star šest mesecev ali več, je morda že čas za začetek uvajanja goste hrane. V tem času dojite dojenčka tako pogosto, kot izraža željo in potrebo, četudi je minilo šele pol ure od zadnjega dojenja. Včasih dojenčki, ki se dojijo zelo pogosto, pojedo več kot prenese želodček. Če dojenček še hoče sesati, obenem pa že močno poliva, ga pristavite na tisto stran, kjer ste končali dojenje. Ker se dojke nikoli popolnoma ne izpraznijo (saj se mleko tvori sproti), dojenček sicer ne bo sesal čisto v prazno, a ne bo dobil toliko mleka, kot bi ga, če bi zamenjali dojki.
Če dojenček prekomerno joka le na nekaj dni, je vzrok lahko tudi v hrani, ki jo je jedla doječa mati. Doječa mati sicer lahko uživa vso zdravo hrano in pijačo in ji ni potrebno imeti »dojiljske diete«, če pa vendarle opažate povezavo med živili, ki jih uživate in otrokovim jokom, lahko to hrano za nekaj dni izločite s svojega jedilnika in opazujte otroka. Nekateri dojenčki so zelo občutljivi na dodatke vitaminov, mineralov ali fluroidnih nadomestkov, ki jih uživa mamica in jih otrok dobi preko dojenja ali ki jih dobiva otrok sam.
Pomen različnih vrst dojenčkovega joka - Eva Miler Mojčkerc, pediatrinja
Tehnike za Tolažbo in Umirjanje
Nekateri dojenčki imajo velike težave pri podiranju kupčka. Nekateri kupček podrejo takoj, ko ga dvignemo v bolj pokončen položaj, nekateri pa morajo biti za to na materini rami vsaj pet minut ali dlje, preden kupček končno podrejo. Morda boste morali poskusiti različne položaje in ugotoviti, kateri vašemu dojenčku najbolj ustreza.
Ali vaš dojenček joka med ali takoj po hranjenju? Zvijanje in godrnjanje verjetno res izgleda kakor ob prebavnih težavah, toda ponavadi je le normalna reakcija na normalni prebavni refleks, ki se imenuje »gastro-količni refleks« pri prehodu hrane iz želodca v črevo.
Če se dojenček noče dojiti, je podrl kupček in ima svežo, suho pleničko, kaj lahko še storite? Najprej ga slecite in preverite, ali ga morda kje ne stiska plenička ali del oblačil. Preverite, da se mu ni med prstke zapletla kakšna nitka ali las. Za umirjanje dojenčkov je zelo uspešna tudi masaža. Raziskovalka Sheila Kitzinger je odkrila, da dojenčki, katerih matere se jih veliko dotikajo, jih masirajo in imajo veliko kožnega kontakta, napredujejo hitreje, se bolje razvijajo motorično in so bolj umirjeni, manj jokajo. Tako, kot odraslim, tudi dojenčkom dobro dene dotik ljubljene osebe in se ob tem počutijo bolje. Prav tako je pomirjujoče, če slišimo glas ljubljene osebe, zato je prepevanje dojenčku ena od zelo uspešnih tehnik pomirjanja.
Mnogo dojenčkov se hitro umiri, če jih matere vzamemo v naročje ali če jih nosimo v mehkih rutah ali slingih za nošenje dojenčkov. Dojenčki so tako blizu matere (ali očeta), vonjajo vonj kože, slišijo bitje srca in se hitreje pomirijo. Nekateri se pomirijo tudi ob nežnem plesu in sočasnem poslušanju umirjene glasbe. Nekateri starši se bojijo, da se bo dojenček zaradi neprestanega nošenja v prvih mesecih razvadil. Brez skrbi, ko bo dojenček osvojil sedenje in plazenje, mu bo vse bolj zanimivo kot materino naročje.
Ker so otroci pred rojstvom, v maternici, obdani s tekočino, jih večina ne joka zato, ker imajo mokro pleničko (če uporabljate pleničke iz blaga, seveda). Seveda pa je stvar popolnoma drugačna, če ima dojenček vneto ritko (plenični izpuščaj). Najboljše zdravilo za vneto ritko je preventiva. Otroka previjajte pogosto. Če uporabljate plenice za enkratno uporabo in ima otrok plenični izpuščaj, nekaj časa uporabljajte bombažne pralne pleničke. In obratno - če uporabljate pralne pleničke, za nekaj časa uporabljajte plenice za enkratno uporabo. Če uporabljate pralne pleničke in ima otrok trdovraten plenični izpuščaj, zamenjajte detergent in pleničke dvakrat izpirajte. Nekaj časa se izogibajte plastičnim prekrivnim hlačkam. Plenični izpuščaj je za dojenčka lahko zelo boleč. Če traja dalj časa, z otrokom obiščite zdravnika, ki bo predpisal primerno terapijo z mazili.
Če vaš otrok močno joka, ko opravlja veliko potrebo, to še ne pomeni, da ga muči zaprtje. Nekateri dojenčki imajo težave z izločanjem tudi sicer močno tekočega dojenskega blata. Takim otrokom pomaga, da jih v tem času držimo bolj pokonci, jih vzamemo v naročje ali naslonimo na ramena.
Nočni Jok
Ko menite, da bi otrok zaspal - on pa še joče, je najbolj enostavna rešitev, da se uležete skupaj z njim. Mnoge matere opažajo, da dojenčki jokajo, kadar ležijo sami v zibelki, ko pa jih prestavijo v svojo posteljo, so popolnoma zadovoljni. Če sami ne spite dobro, kadar je dojenček v vaši postelji, poskrbite, da bo dojenčkova posteljica s spuščeno stranico, poleg vas. Tako ga boste lahko takoj pomirili ali podojili, še preden se bo popolnoma razbudil, vam pa bo prihranjeno nočno vstajanje. Nekatere matere ne želijo otroka imeti poleg sebe v postelji zaradi strahu, da se bo otrok razvadil. Kakorkoli - preden se je dojenček rodil, je spal skupaj z vami 9 mesecev, vsako noč, prisluškoval je zvokom vašega telesa, poslušal bitje vašega srca in vašemu dihanju. Nekateri otroci lahko takoj spijo v svoji posteljici, druge je treba na to postopoma in ljubeče navajati. Dojenčke je strah, nimajo občutka varnosti, če morajo spati sami, v mrzli zibki.
Z uspavanjem dojenčka imamo lahko probleme tudi podnevi. Dokler ga imamo v naročju, bo spal popolnoma mirno, takoj ko ga položimo na prostor za spanje, se prebudi. Včasih je dobro tudi za mamico, da se podnevi uleže skupaj z dojenčkom, ga podoji in počiva poleg njega. Ko dojenček zaspi, se lahko odkrademo stran, ne da bi ga zmotili. Predvsem pa, če vas skrbi nepospravljeno stanovanje in hišna opravila, ne pozabite, da ta lahko počakajo.
Dojenček s Kolikami
Telo dojenčka s kolikami je napeto, v krču, otrok potegne nogice k trebuščku, stisne pesti, obrazek je videti v hudi agoniji in kriči z visokim, predirnim glasom. Kolike se ponavadi pojavijo pozno popoldan ali zvečer in lahko trajajo nekaj minut ali celo ur. Zelo je pomembno, da se takoj odzovete na jok dojenčka s kolikami, saj dojenčki med jokanjem pogoltnejo veliko zraka. To bo še prispevalo k slabšemu počutju in bo otežilo naša prizadevanja, da ga potolažimo.
Če se sprašujete, ali ima vaš dojenček morda kolike, potem jih zagotovo nima, meni dr. Sears. Dojenčki s kolikami ne dopuščajo dvomiti svojim staršem. Dojenček, ki ima kolike, lahko močno joka več ur skupaj in mu ne pomagajo nobene naštete tehnike pomirjanja. Mnogo let se že ljudje trudijo, da bi definirali kolike in vzroke zanje - kljub različnim teorijam se strinjajo, da kolike povzročajo dojenčku izjemno hudo fizično neugodje.
Ko Nič Ne Deluje
Mnogi dojenčki sploh ne bi jokali, če bi se matere takoj odzvale na znake, ki kažejo, da bo dojenček začel jokati (npr. previjanje pred dojenjem očitno zelo lačnega dojenčka lahko tudi počaka). Večina dojenčkov, preden začne neutolažljivo jokati, kaže določene znake. Če znake mati takoj upošteva, dojenček nima potrebe po jokanju. Če se odzovete na znake takoj in pravočasno, boste s tem naučili dojenčka, da mu ni treba glasno jokati, kadar želi kaj doseči. Ker so njegove potrebe zadovoljene, zato joka manj pogosto. Pomembno je, da dojenček ne joka sam, da smo ob njem in da takoj, ko se umiri, lahko zadovoljimo njegove potrebe, ki so verjetno sprožile jokanje, a zaradi joka samega tega ni bil sposoben sprejeti. Če niste pravi čas pripravljeni, da zadovoljite potrebo, se bo morda ponovno začel začarani krog jokanja. In kdo ve, morda bo vaša zadnja rešitev, ki vam bo še prišla na pamet - končno le uspešna. V primeru, da ste poskusili že prav vse, vaš dojenček pa še vedno joka, se boste lahko počutili nemočne, čeprav ne boste počeli prav nič narobe. Lahko vas bodo prešinile misli, da bi ga pustili jokati samega. Pomembno si je zapomniti, da že zgolj s tem, da držite otroka v svojem naročju, delate vsaj nekaj dobrega zanj. S tem dajete svojemu otroku vedeti, da ga imate radi, da ste z njim, čeprav histerično joka. Zavedati se je potrebno, da vas prav jokajoči otroci najbolj potrebujejo. Kadar dojenček joka, se ustavi čas. - Nigtime Parenting, Sears W., 1985.
Vsi dojenčki jokajo. To je zelo enostavno dejstvo življenja. Kar pa ob tem ni tako zelo enostavno je to, kako starši ob otrokovem joku ravnamo. Vaša mati vam je morda povedala, da dojenčka ne smete razvaditi s tem, da ga prepogosto vzamete v naročje. Vaša najboljša prijateljica vam pravi, da dojenčka ni možno razvaditi z ljubeznijo in pozornostjo. Vaša soseda pravi, da se morajo otroci že kot dojenčki naučiti samostojnosti, ali bodo viseli na vas večno. In tako se znajdete pred vrati otroške sobice, poslušate jok svojega otroka in ne veste, kaj lahko storite. Dojenčka ste podojili, podrl je kupček, zamenjali ste pleničko. Seveda svojemu dojenčku želite vse dobro, toda kaj je najboljše, kar lahko storite?
Prosim, ne razumite me narobe. Ne pravim, da je to, da vaš dojenček joka nekaj slabega. Pravzaprav - to, da dojenček joka - je zelo dobro. Dojenček nam z jokom sporoča, da nekaj ni v redu. 1. Ali je dojenček lačen? 2. Ali je dojenček moker? 3. Ali je dojenček osamljen? 4. Ali dojenčka dajejo vetrovi? 5. Ali je dojenčku hladno/pretoplo? Oblecite ga primerno. Problem nastane, ko nič od zgoraj naštetega NE DELUJE. Znanstveniki, ki so preučevali jok dojenčkov so ugotovili, da eden od petih dojenčkov joka zaradi neznanega razloga. Jok dojenčka je neverjeten, para nam srce, po telesu pošilja hormone in starši imamo nujno željo, da jok našega otroka utihne. In zato bi storili vse. Starši, ki imajo dojenčke, ki neprestano jokajo in jih cele dneve in noči nosijo v naročju, pa se poleg tega, da se sprašujejo, kaj delajo narobe, srečujejo še z mnenjem okolice: »ja, dojenček se bo razvadil«. Kot da to še kaj pomaga zraven? In ne smemo pozabiti na občutke, da smo nesposobni starši. Tudi ti znajo biti zelo hudi. Današnji starši imajo precej manj spretnosti in znanj o skrbi za dojenčka kot prejšnje generacije. Ali ni zanimivo, da je v naši kulturi potrebno več ur praktičnega pouka za vozniški izpit, za starševstvo pa ne potrebujemo prav ničesar?
