Mežikanje pri dojenčkih in otrocih je pogost pojav, ki lahko starše pogosto skrbi. Čeprav ne drži, da gledanje televizije od blizu škoduje vidu, je dejansko lahko znak težav z vidom. Vendar pa je mežikanje pogosto le prehodna razvojna posebnost, ki sčasoma izzveni. Razumevanje možnih vzrokov, prepoznavanje različnih vrst in ustrezno ukrepanje so ključni za pomoč otroku pri premagovanju te razvojne posebnosti.
Prepoznavanje mežikanja in njegovih pojavnih oblik
Mežikanje pri dojenčkih in otrocih se lahko kaže na različne načine. Pogosto gre za nenadne, hitre, ponavljajoče se in nenadzorovane gibe ali zvoke. Ti pojavi so lahko zelo različni in se pojavljajo v različnih oblikah. V jakosti in pogostnosti pojavljanja tikov so značilna nihanja; obdobja intenzivnejših tikov, ko je otrok dobesedno preplavljen z njimi, sledijo obdobja izboljšanja, ko jih je komajda opaziti. Ena oblika sčasoma lahko prehaja v drugo, na primer, ko otrok najprej mežika, zavija z očmi, nato pa po nekaj dneh ali tednih začne trzati z glavo ali rameni.
Pomembno je zavedanje, da gre za nehotene gibe ali glasove, ki jih otrok ne zmore nadzorovati in jih ne dela namenoma. Potrebno ga je razumeti, podpirati, ga sprejemati in poskrbeti, da se bo dobro počutil v sproščenem, varnem okolju. Tiki se lahko pojavijo kadar koli v življenju, običajno so prehodne narave in sčasoma izzvenijo. Tudi če ne izzvenijo popolnoma, lahko osebe s tiki živijo popolnoma normalno življenje z določenimi priporočenimi ukrepi.
Otrok lahko tike nadzira krajši ali daljši čas. Ob tem se povečujeta napetost in tesnoba, ki vodita v "rebound" fenomen (okrepitev in pogostejše pojavljanje). Pogosto je opisana predhodna nuja - neprijeten občutek napetosti, mravljinčenje v mišici ali mišični skupini, srbenje, občutek peska v očeh, občutek tujka v nosu ali žrelu - ki narekuje izvedbo giba, po katerem nastopi olajšanje. Otrok je lahko zaradi nuje, ki je zmotno interpretirana kot vnetje očesne veznice ali žrela, napoten k specialistu.
Vzroki za mežikanje pri dojenčkih in otrocih
Vzroki za mežikanje pri dojenčkih in otrocih so lahko različni, od fizioloških do psiholoških.
Fiziološki vzroki:
- Suhe oči: Če je otrok predolgo izpostavljen zaslonom ali se dlje časa nahaja v prostoru s suhim zrakom, to lahko povzroči, da oči postanejo suhe. V tem primeru pride do večje potrebe po mežikanju, saj se z mežikanjem aktivirajo žleze solznic, katerih naloga je vlaženje oči.
- Utrujenost: Če vaš otrok hodi spat ob poznih urah, ima regresijo spanja, nima večerne rutine ali morda potrebuje novo otroško posteljo, je mežikanje z očmi težava, ki jo je dobro razrešiti čim prej, saj je zdravo spanje ključno za zdrav otroški razvoj.
- Tujki v očeh: Otroci se igrajo tako v zaprtih kot v odprtih prostorih. Njihova dinamika povzroča dvigovanje prahu, kar prinese razne tujke v oči - prah, pesek ali drugi tujki v očeh sprožijo pogostejše mežikanje kot zaščitni refleks. Z aktivacijo žlez solznic, se tujki načeloma uspešno odstranijo iz očesa in otrok. V nasprotnem primeru postane mežikanje vse pogosteje, kar je znak, da otrok potrebuje našo pomoč. Včasih tudi pomoč zdravnika.
- Težave z vidom: Če se sprašujete, zakaj otrok mežika z očmi, preverite ali nima morda težave z vidom. Preverite, kako vidi črke ali predmete in se v primeru težav obrnite na njegovega osebnega zdravnika. Nekatere težave z vidom, kot je kratkovidnost, lahko povzročijo pogosto mežikanje kot poskus izboljšanja vida. Čeprav ne drži, da gledanje televizije od blizu škoduje vidu, je dejansko lahko znak težav z vidom. Učitelji bi morali biti pozorni na otroke, ki pogosto mežikajo in se med poukom nagibajo k tabli.
- Digitalno naprezanje oči: Digitalno naprezanje oči je težava pri otrocih, ki pogosto uporabljajo računalnik in druge digitalne naprave. Si vaš otrok vsakih 20 minut vzame odmor, da bi se za 20 sekund za vsaj 20 korakov oddaljil od digitalne naprave?
Psihološki in nevrološki vzroki:
- Mežikanje kot posledica tika: Pri nekaterih otrocih se mežikanje lahko pojavi kot motnja, ki jo imenujemo živčni tiki. Tiki so razvojna nevrološka motnja, kjer gre za pomanjkljivo inhibicijo na nivoju možganskih povezav, ki nadzirajo hotene gibe (možganska skorja - subkortikalni predeli - talamus - bazalni gangliji), ter za neravnovesje nevrotransmiterjev, predvsem dopamina. Vpliv genov pri nastanku tikov je velik. Čeprav geni, ki bi bili jasno povezani z nastankom tikov, niso znani, je znana genetska nagnjenost k tikom in genetska povezanost z drugimi nevropsihiatričnimi razvojnimi motnjami. Tiki se delijo na motorične in glasovne. Motorični tiki najpogosteje zajamejo obrazne mišice, vrat in ramenski obroč, kot so mežikanje, krožni gibi z očmi, pogledovanje na stran, pačenje, šobljenje, odpiranje ust, zategovanje ustnega kota na stran, iztegovanje jezika, iztegovanje vratu, prikimavanje ali skomiganje z rameni. Lahko pa zajamejo tudi trup in ude, kot so krčenje trebušne stene ali trzanje rok in nog. Pri glasovnih tikih otrok pokašljuje, smrka, hrka, cvili, kriči, oponaša živalske glasove, glasno diha ali požira, tleska z jezikom ali cmoka. Starostna pojavnost tikov je lahko že v predšolskem obdobju, okrog petega leta starosti, največja pogostnost pojavljanja pa je pred puberteto. Pri 80 odstotkih otrok se v času mladostništva in zgodnje odrasle dobe tiki pomembno umirijo in ne povzročajo večjih težav. Pri preostalih 20 odstotkih vztrajajo tudi v odraslost. Približno četrtina otrok v določenem razvojnem obdobju razvije tike, ki večinoma trajajo nekaj tednov ali mesecev, so prehodni ali trenutni in ne potrebujejo zdravniškega posveta. Za diagnozo kronične motnje tikov morajo biti tiki neprekinjeno prisotni vsaj eno leto in v vsaj dveh različnih oblikah (motorični ali glasovni). O Tourettovem sindromu govorimo v redkih primerih (en odstotek), ko ima otrok multiple motorične tike in vsaj en glasovni tik.
- Mežikanje kot posledica stresa: Če vaš otrok mežika z očmi, preverite ali se ne skriva v ozadju morda stres, stiska. S pogovorom in opazovanjem lahko ugotovite ali vaš otrok mežika zaradi določenih težav (v šoli ali z vrstniki). Ob psihičnem stresu, tesnobi, utrujenosti, pomanjkanju spanja in okužbah se tiki lahko poslabšajo, našteti dejavniki pa nikakor niso njihov vzrok. Pogosta je soobolevnost z drugimi nevropsihiatričnimi motnjami, kot so motnja pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD), obsesivno-kompulzivna motnja (OKM), spektroavtistična motnja (SAM), anksiozno-depresivna motnja, specifični učni primanjkljaji ter čustvene in vedenjske motnje. Kot je navedla strokovnjakinja, je prepogosto mežikanje z očmi lahko čustveni odziv, ki se pogosto pojavi, ko je otrok v stresu. Gre za pretiran stres, ki ga doživlja v domačem okolju. Stres povzroča strah, nelagodje, nemoč, občutek nepomembnosti … Vse to se dogaja v otrokovem nezavednem delu, obrambni mehanizem pa je mežikanje, ko ne zmore več nadzorovati svojega čustvenega stanja.
Stres in stiske pri otrocih
Ko se otroci naučijo brati: Prst kot pomoč
Ko se otroci naučijo brati, si s prstom pogosto pomagajo zapomniti, na kateri besedi so se ustavili. Dejansko bi morali znati najti fokus in vedeti, kje so ostali, brez prsta. Če vaš otrok po nekaj časa še vedno uporablja prst, ga prosite, da poskuša brati brez takšne pomoči. Ta navada je sicer običajna v fazi učenja, vendar je pomembno, da otrok sčasoma razvije samostojnost pri branju.
Kdaj poiskati strokovno pomoč?
Čeprav so tiki in drugi gibi pogosto prehodne narave, je v nekaterih primerih priporočljivo obiskati zdravnika.
- Če mežikanje traja dlje časa: Če simptomi trajajo več kot nekaj tednov ali mesecev, je priporočljivo obiskati pediatra.
- Če mežikanje spremljajo drugi simptomi: Če se poleg mežikanja pojavljajo drugi nenavadni gibi, zvoki, spremembe v vedenju ali če otrok izraža bolečino ali nelagodje, je obisk zdravnika nujen.
- Če ste kot starš močno zaskrbljeni: Vaš občutek je pomemben. Če vas mežikanje vašega otroka močno skrbi, je vedno dobro poiskati strokovno mnenje.
Pediatrična avtoimunska nevropsihiatrična motnja (PANDAS) je kontroverzen pojem, ki povezuje nenaden nastanek tikov in psihiatričnih simptomov s streptokokno okužbo, a ostaja zgolj hipoteza. Vendar pa je vpliv okužb na poslabšanje tikov lahko prisoten.
Kako naj se starši odzovejo?
Starši še najbolj pomagajo otroku, če enostavno prezrejo in ignorirajo tike. Pomembno je, da starši z otrokovo težavo seznanijo šolsko osebje s pojasnitvijo, da so motnje tikov izven nadzora in da otrok tega ne počne nalašč. Pri intenzivnih tikih so prav tako svetovani določeni ukrepi v šolskem okolju, kot npr. kratkotrajni odmori, sedenje v prvi klopi in blizu vrat, možnost umika v določen prostor, kjer lahko otrok sprosti tike, možnost zapisovanja na računalnik. Otrok mora biti tudi pripravljen na vprašanja sošolcev in vrstnikov, ki naj jim na preprost način razloži svoje težave. Zato ne bo stigmatiziran ali travmatiziran, kvečjemu bo bolje razumljen.
Sčasoma tudi otrok in starši prepoznavajo možne sprožilce poslabšanj tikov, ki se jim lahko izognejo. Priporočljivo je tudi, da starši omogočijo otroku čim več gibanja in ga vzpodbujajo pri njegovih hobijih.
V domačem okolju je ključnega pomena sproščeno družinsko vzdušje. Urejene razmere in rutina dajejo otroku občutek varnosti in predvidljivosti, zato je lažje sproščen in bolj zadovoljen. Pomembno je graditi samozavest in delati na sebi, iskati dobre stvari in pozitivne lastnosti otroka ter mu pojasniti, da zaradi Tourettovega sindroma ni čisto nič drugačen od drugih in da bo prav tako uspel.
V primeru, ko so tiki posledica stresa, je ključno zagotoviti otroku mirno, ljubeče in varno okolje. Starši morajo najprej poskrbeti zase, da bodo mirni, saj če mama ni mirna, tudi otrok ne bo. Pomembno je postaviti prioritete čez dan in opustiti stvari, ki res niso nujne. V vsa hišna opravila, ki se lahko opravijo med igro, je smiselno vključiti tudi otroka, seveda letom primerno. Otrok nikoli ne sme biti žrtev odzivov staršev, starih staršev in drugih. Ko se sam ne more braniti, pogosto ni slišan in si ne upa nič več reči, ko izgublja občutek varnosti, ko njegova mami, ki jo ima najraje na svetu, kriči, se njegov strah in stiska samo poglabljata. Prav tako je pomemben odkrit pogovor s starimi starši in postavitev jasnih meja.
Čeprav se tiki lahko zdijo skrb vzbujajoči, je pomembno vedeti, da so v večini primerov prehodne narave. Z razumevanjem, podporo in pravilnim odzivom lahko starši otroku pomagajo, da to obdobje premosti čim lažje.