V prvih mesecih življenja starši pogosto z navdušenjem spremljajo vsak nov gibalni mejnik svojega dojenčka. Vendar pa se včasih pojavi vedenje, ki vzbuja vprašanja in skrbi. Eden takšnih pojavov je lahko zgodnje vstajanje dojenčka ob opori ali celo "plezanje" in "vstajanje" že v obdobju, ko bi se večina dojenčkov še vedno samo plazila ali obračala. S tem se včasih poveže tudi vlečenje nogic ali nenavadno iztegovanje okončin, kar lahko pri starših vzbudi pomisleke o morebitnih razvojnih nepravilnostih.
Zgodnje Stojanje in Plezanje: Kaj Je Normalno?
Na forumih in v pogovorih med starši se pogosto pojavlja vprašanje, ali je normalno, da se otrok pri sedmih mesecih že aktivno plazi po štirih, ob tem pa se ob vsako oporo dviguje na noge in stoji. Kot je poudarila pediatrinja Tanč v svojih odgovorih, načeloma velja, da tistega, kar otrok zmore sam, ne moremo preprečiti. Vendar pa se s to starostjo vstajanja in stopicanja ob opori ne spodbuja aktivno. Čeprav je dobro, da otrok to zmore, je priporočljivo poskusiti ovirati tako, da ne bo povsod vstajal. Namen tega ni omejevanje otrokovega naravnega napredka, temveč usmerjanje razvoja v bolj uravnotežene gibalne vzorce.
Nekateri starši poročajo o izjemno aktivnih dojenčkih, ki že pri sedmih mesecih "poferbca" po nižjih omarah in se ob vsaki priložnosti dvignejo. V primerjavi s prijatelji, katerih otroci pri tej starosti še niso dosegli niti plazenja, se jim zdi tak razvoj nenavaden. Vendar pa je pomembno razumeti, da je vsak otrok individualen. Gibalni razvoj poteka po določenih mejnikih, vendar obstajajo razponi, znotraj katerih se ti mejniki lahko pojavijo. Nekateri otroci bodo določene spretnosti osvojili hitreje kot drugi.
Pediatrinja Tanč svetuje, da je v takšnih primerih cilj poskušati otroka postaviti nazaj na tla, da ima čim manj priložnosti za zgodnje vstajanje. To ne pomeni strogega omejevanja, temveč zavestno zmanjševanje priložnosti za ponavljanje specifičnega gibanja, ki morda še ni povsem optimalno za otrokovo trenutno fizično pripravljenost. Glavni razlog za to je, da otrok v tej starosti fizično še ni popolnoma sposoben za hojo, zato se takšen pospešen razvoj malce zaustavlja.
Vlečenje Nogic in Nenavadni Gibi: Kaj se Skriva za Njimi?
Poleg zgodnjega vstajanja se lahko pojavijo tudi druge skrbi, kot je nenavadno vlečenje nogic ali iztegovanje okončin. Ena od mam je opisala, da njena sedemmesečnica, ko ni ob opori, dela "most" na prstih rok in nog. Ko jo posedejo na podlago, je v dveh sekundah že na nogah ob omari. Tudi ko jo posedejo v "bumbota" (verjetno gre za avtosedež ali podobno oporo), se spretno izmuzne. Takšna aktivnost in vztrajnost pri vstajanju lahko starše skrbi, saj ne vedo več, kako bi to preprečili.
Druga mamica je izrazila skrb glede svoje sedemmesečnice, ki prav tako vztrajno vstaja. Zaradi tega, ker se otrok veliko igra sam in mamica ne more biti neprestano na očesu, jo je zaskrbelo. Po trditvah njene kolegice naj bi bili možni zapleti, kot so okvare hrbtenice in kolkov ter zvite noge. Pediatrinja je na to odgovorila, da je v tej starosti otrok že čisto čvrst in kakšnih okvar hrbtenice, kolkov in ukrivljenja nog ne pričakujejo. Ukrivljene noge so bolj posledica slabega jemanja vitamina D.
Asimetrija Kožnih Gub in Možni Vplivi na Razvoj Kolkov
Poleg vprašanj glede motoričnega razvoja se starši včasih soočajo tudi z drugimi telesnimi zaznamki. Ena od mam je opisala "zažemek" na predelu stegna, malo nižje od pleničke, ki se je pojavil samo na eni nogici. Sprva je mislila, da je vzrok pretesna plenička, a tudi po prilagoditvi pleničke zažemek ni izginil. Po poslani sliki je pediatrinja pojasnila, da gre za kožno gubo, ki se na eni nogici pojavi kot asimetrija kožnih gub. Če je bilo s kolki pri porodu in na kontroli vse v redu, potem najverjetneje ni nič posebnega, ampak gre le za lepotno asimetrijo. Če pa je s kostmi vse v redu, bo ta guba z rastjo manj vidna ali pa bo popolnoma izginila. V primeru prirojenega izpaha kolka bi bila to druga zgodba, zato je pomembno, da je bila ta možnost že preverjena.
Podobno izkušnjo je delila še ena mamica, katere skoraj 20-mesečni sin ima izrazito razliko v kožni gubi pri kolenu - na levi nogi je ni, na desni pa je precej debela, dojenčkasta. Ta sin izrazito zvrača desno stopalo navzven, nogico premika čudno, kot bi mu bila napoti, obut pa teče kot "Forrest Gump z opornicami". Prav tako še vedno ne more zlezt na kavč ali it po stopnicah. Kolke je imel ob rojstvu oba 1b, ponovnega slikanja pa niso imeli. V takšnih primerih, ko obstaja asimetrija ali nenavaden položaj telesa, je pomembno, da pediatrinja zagotovi, da je z otrokovim razvojem vse v redu, ali pa napoti na nadaljnje preiskave. V primeru omenjenega sina je bila izdana napotnica za fiziatra, saj sta bila starša zaskrbljena.
Gibalni Razvoj: Od Prvih Gibov do Samostojne Stoje
Gibalni razvoj otroku omogoča, da raziskuje in komunicira s svetom okoli sebe. Nanj vplivajo genetski dejavniki, prav tako pa je odvisen od okolja. Pri dojenčku se gibalni razvoj prične s pridobivanjem mišične moči in kontrole ter razvojem koordinacije. Razvija se hkrati in vzporedno z njegovimi kognitivnimi zmožnostmi in se pomembno povezuje tudi z drugimi področji razvoja. Kaže se v dojenčkovem napredku v ravnotežju, moči, hitrosti in usklajenosti gibanja.
Ljudje smo si različni in različni med seboj so tudi otroci. Kot odrasli nismo najboljši na vseh področjih, se tudi otroci razvijajo s svojim tempom in ne po vnaprej zapisanih urnikih in merilih. Vaš dojenček pričenja odkrivati svoje telo, kar mu prinaša veliko sprememb. Še vedno se uči kontrolirati mišice, ki jih zdaj že uporablja po svoji volji, kar zahteva veliko koordinacije. Prične se namensko gibati, med ležanjem na trebuhu je njegova glava dvignjena, ob tem pa se opira na komolce in že lahko prijema manjše predmete. Obračati se prične v obe smeri (hrbet-trebuh, trebuh-hrbet), kratek čas pa lahko tudi že sedi, čeprav vam priporočam, da ga v ta položaj še ne silite, če se ne posede sam. Ves čas morate biti na preži, da v dosegu nima nevarnih predmetov, ki bi jih dal v usta. Dojenček lahko prične izgubljati zanimanje za svoje roke, saj postaja vedno bolj mobilen, zaradi česar lahko zdaj raziskuje tudi druge stvari. Prične se odrivati po trebuhu, premikati po ritki ali plaziti.
V obdobju od dveh do štirih mesecev se dojenčkov mišice hitro krepijo, zaradi česar prične pogosteje in za dalj časa dvigovati glavo, gibi postanejo bolj kontrolirani, prav tako pa je vedno bolj razvita koordinacija roka-oko. Pridržal bo ponujeno igračo, a jo bo najverjetneje hitro spustil, saj še ne zna uporabljati palca. Z nekaj vaje se bo prekotalil s hrbta na trebuh. Proti koncu obdobja bodo vratne mišice vedno močnejše, zaradi česar bo lahko držal glavo že ves čas pokonci, a kontrola glave še ni povsem razvita, kar se pokaže, če otroka nenadoma zanihate. Vedno bolj zanimive mu postajajo roke, pri štirih mesecih pa lahko najhitrejši že začnejo prinašati svoja stopala k ustom in sesati prstke.
Gibalni Razvoj Dojenčka po Mesecih: Od Prvih Gibov do Prvih Korakov
Da bi bolje razumeli, kaj se dogaja v prvih mesecih, si poglejmo ključne faze gibalnega razvoja:
- Prvi mesec: Gibanje je opisano kot "vse ali nič", saj novorojenček še nima selektivnih ali nadzorovanih gibov. Zaradi povečanega tonusa celo telo sodeluje v gibanju. V hrbtnem položaju poskuša glavo prinesti proti sredini, vendar ta pade nazaj. Na trebuhu ima pokrčene roke in noge, težišče je na glavi in vratu, dvig glave še ni uspešen.
- Drugi mesec: Gibanja se postopoma usmerjajo proti sredini. Obseg gibov se zmanjša. Glavo že zadrži na sredini za kratek čas in fiksira pogled. Asimetrični tonični vratni refleks prispeva k občutku sredine in strani telesa. Na trebuhu lahko dvigne glavo toliko, da nos dvigne od podlage.
- Tretji mesec: Glavo že zadrži v sredini in pogleda levo in desno. Noge postavi v položaj s koleni nad boki, stopala se dotikajo in gibajo. Roke pripelje na sredino, vendar na telesu. Prisotno je drobno gibanje celega telesa ("drencanje") za stabilnost. Na trebuhu ima komolce bolj naprej od ramen za stabilen položaj.
- Četrti mesec: Na hrbtu leži vzravnano in vzdržuje sredino. Dvigne medenico od podlage, noge prosto v prostoru. Prekucne se na bok, glavo za kratek čas dvigne od podlage. Na trebuhu na komolcih giba z glavo v vse smeri. S prekucom na bok se lahko obrne na hrbet.
- Peti mesec: Dvig medenice v hrbtnem položaju je močnejši, zanimajo ga stopala in prstki. Na trebuhu med zasukom aktivira dvig glave. V bočnem položaju je stabilnejši. Pojavi se "plavanje" z iztegnjenimi nogami in dvignjenimi rokami.
- Šesti mesec: Na trebuhu se začne vrteti v levo ali desno (pivotiranje). Dlani se hoteno odpirajo in zapirajo. Na hrbtu se opre z nogami na podlago in dviguje medenico. Ko je na trebuhu oprt na dlani, se lahko odrine nazaj na vse štiri.
- Sedmi mesec: Približno pri tej starosti se začne premikati po vseh štirih. Nekateri dojenčki tega nikoli ne počnejo, vendar pa to še ne pomeni, da je z razvojem kaj narobe. Iz položaja na vseh štirih lahko izteguje eno ali drugo nogo vstran in kmalu ugotovi, kako se lahko samostojno, brez pomoči staršev, usede z zasukom na eno stran. Približno pri tej starosti otrok v gibanju res postane svoboden ter ima vse možnosti za raziskovanje in odkrivanje okolja. Vendar pa ni nujno, da se vse to res zgodi do sedmega meseca. Do vsega opisanega lahko pride tudi precej pozneje, pa je še vedno v mejah normale.Ko je otrok enkrat sposoben, da se po vseh štirih premika po prostoru, je le še vprašanje časa, kdaj se bo začel dvigovati ob opori in se postavljati na noge.
Stoja in Hoja: Naravni Proces Osvajanja Pokončnega Položaja
Ko otrok obvlada premikanje po vseh štirih, sledi osvajanje stoje. Prvi poizkusi vključujejo vlečenje ob opori. Sprva se otrok ne zna kontrolirano spustiti nazaj na tla, zato pade na zadnjico. S ponavljanje se nauči odrivati z nogami in se postopoma spuščati nazaj.
Prva stoja je negotova in širokobazna. Z vajo otrok pridobiva stabilnost in ravnotežje. Na začetku se drži z obema rokama, nato z eno, na koncu stoji brez držanja. Če ga kaj zanima, se dvigne tudi na prste.
Hoja se začne z hojo ob opori, najprej z rokami na predmetih, nato samo z eno roko. Ko otrok ne potrebuje več opore rok, kar pomeni dovolj stabilnosti in ravnotežja, začne hoditi naprej. Prva hoja je negotova, širokobazna, z rokami visoko. Postopoma postaja hoja bolj gotova, stabilna, roke se spustijo, medenica se poravna.
Pomembno je poudariti, da se otrok ne sme prisiljevati v stoje ali hojo. Otrok bo shodilo takrat, ko bo na to pripravljen. Zmotno je mišljenje, da bo otrok shodil prej, če ga bomo že zgodaj postavljali na noge. Takšno nasilno postavljanje na noge tistih otrok, ki tega še ne zmorejo, je lahko škodljivo. Če pa otrok to počne sam, ne more biti nič narobe.
Ekstenzijski Vzorec: Kaj Je In Kako Ga Prepoznati?
V povezavi z nenavadnim iztegovanjem telesa se lahko pojavi tudi izraz "ekstenzijski vzorec". To je pogost pojav v zgodnjem gibalnem razvoju, ki ga je včasih potrebno popravljati z ustreznimi vajami in pravilnim rokovanjem. Starši pogosto opazijo, da otrok pretirano izteguje glavico nazaj, ko ga položijo na bok ali trebuh, in ne odloži rok na podlago, temveč jih stegne nazaj. Dojenčki imajo lahko povišan mišični tonus hrbtenice, kar povzroča prekomerno iztegovanje glavice in zadnjice nazaj, medtem ko prsi in trebuh potiskajo naprej, kar usloči hrbtenico. Ta položaj ni pravilen in lahko povzroča nepravilnosti v razvoju, mišična neravnovesja, slabo držo in težave z ravnotežjem.
Znaki ekstenzijskega vzorca pri dojenčku lahko vključujejo:
- Siljenje z glavico nazaj.
- Usločenje hrbtenice in iztegovanje rokic ter nogic nazaj.
- Omejeno gibljivost ter težave pri gibanju sklepov in okončin.
- Jok v položaju na trebuhu.
- Zategnjenost v nogicah.
- Pogosto gledanje dojenčka nazaj.
- Nestabilnost pri sedenju ali stoji.
- Napetost v mišicah.
- Položaj pri spanju (rad spi z glavo iztegnjeno nazaj).
Če opazite katerega od teh znakov, je priporočljivo, da se posvetujete z zdravnikom ali fizioterapevtom. Vendar pa je pomembno poudariti, da ne vsaka ekstenzija pri dojenčku ni napačna. Na primer, "plavanje" v trebušnem položaju, ko dojenček privzdigne roke in noge od podlage, je normalen del gibalnega razvoja. Ključno je, da v tem vzorcu ne vztraja predolgo časa in da ne izteguje glave pretirano nazaj.
Terapevtski Pristopi in Nasveti za Starše
V primeru, da se pri otroku pojavi ekstenzijski vzorec, je ključnega pomena pravočasna obravnava. Ta lahko vključuje fizioterapevtsko obravnavo, kjer se z nežnimi vajami izboljšuje gibljivost sklepov, krepi trebušne mišice in spodbuja pravilno gibanje. V nekaterih primerih se lahko uporabljajo tudi ortopedski pripomočki, kot so opornice ali ortoze, v zelo redkih in najtežjih primerih pa je možen celo kirurški poseg.
Za starše je pomembno, da redno obiskujejo pediatra, izvajajo predpisane fizioterapevtske vaje doma in skrbno spremljajo otrokov napredek. Ključen je tudi pravilen "baby handling", torej način, kako starši nosijo in rokovajo z dojenčkom. V rokah ga je priporočljivo nositi v položaju "luničce", kar pomeni, da je medenica privzdignjena navzgor skupaj z nogami. To preprečuje zvijanje hrbtenice nazaj in nastanek ekstenzijskega vzorca. Prav tako je pomembno, da imajo dojenčka čim več na tleh, saj se na tleh gibalni razvoj zgodi prej in bolj pravilno.
Nazadnje, pomembna je potrpežljivost in ljubeča podpora otroku, saj se vsak otrok razvija po svojem tempu.
Primarni Refleksi: Temelj Gibalnega Razvoja in Preživetja
Refleksi so prvo avtomatizirano gibanje pri novorojenčku. Gradijo živčni sistem in pripomorejo pri izgradnji nevronskih mrež v možganih. Ko novorojenček občuti, da pada, razširi roke ter odpre dlani in prste, kolikor zmore. Temu rečemo Morojev refleks. Njegov namen je preprečitev padca dojenčka. Gibe Morojevega refleksa izvajajo tudi opičji mladiči, ko začutijo, da bi lahko padli stran od matere in se je želijo posledično tesno oprijeti. Zaradi spremenjenega načina življenja je potreba Morojevega refleksa pri dojenčkih danes manj očitna in otrok ga ne izvede v tolikšni meri, da bi se oprijel svoje matere, temveč le nakaže z rokicami gibe, kot so široko razprte roke in dlani. V fazi poroda, Morojev refleks pomaga dojenčku potovati navzdol po porodnem kanalu in takoj ob prihodu na svet ima funkcijo zagnati dihalni mehanizem v telesu. Njegova sekundarna naloga pa je razvoj mišičnega tonusa rok in nog ter aktivacija imunskega sistema. To vrsto refleksa preverja tudi pediater med pregledom, da preveri, ali se udi na obeh straneh telesa simetrično razširijo. Morojev refleks je prisoten ob rojstvu in začne izzvenevati nekje med četrtim in osmim mesecem starosti.
Kako je videti Morojev refleks?
Novorojenček iztegne roki in nato gre nazaj v položaj ploda. Poteka v dveh stopnjah:
- PRVA STOPNJA: ob glasnem zvoku, spremembi položaja telesa, nenadni svetlobi, sunkovit izteg rok, dlani, kdaj tudi noge. Otrokov pogled je presenečen in ga pogosto spremlja jok. Ta prva faza refleksa je lahko precej dramatična in vznemirjujoča tudi za starša.
- DRUGA STOPNJA: Nato dojenček povleče svoje okončine nazaj proti sredini, roki morda prekriža, kot bi se objel. Istočasno se prsti roke nazaj zaprejo v pest. Noge se lahko iztegnejo ali ostanejo pokrčene.
Izzove pa ga sprostitev adrenalina v telesu.
Sprožilci Morojevega refleksa
Morojev refleks lahko sprožijo različni zunanji dejavniki ali dražljaji. Največkrat gre za spremembo pozicije telesa dojenčka, ko dojenček recimo dobi občutek padanja, takrat razširi obe rokici in dlani v strahu in iskanju nečesa, česar bi se lahko hitro oprijel. Ravno tako pa lahko ta isti refleks sprožijo glasna in nenadna sprememba zvoka, pa tudi svetlobe in dotika.
Morojev refleks lahko dojenčka budi iz spanca
Če dojenčkov živčni sistem deluje pravilno, potem bo pri njem prisoten Morojev refleks. Na začetku je lahko to nekoliko moteče, saj lahko dojenčka tudi zbuja iz spanca. To se lahko kaže tudi tako, da se otrok vedno, ko ga želite spustiti v posteljico, prebudi in zakrili z rokami. Ravno tako lahko Morejev refleks spodbudijo drugi motilci iz okolice, kot so zapiranje vrat, hrup v kuhinji zaradi pospravljanja posode, odpiranje rolet, glasno prižgana televizija ipd.
Kaj lahko naredite za zmanjšanje možnosti aktivacije Morojevega refleksa?
Kadar si želite uspavati dojenčka, bodite nežni, pri tem pa se premikajte počasi in podpirajte njegov vrat in glavo. Na ta način bo veliko manj možnosti, da se bo pri otroku vklopil občutek padanja in da bi se posledično na to odzval z Morojevim refleksom. Pri odlaganju dojenčka v posteljico ne umikajte takoj rok, temveč nekaj časa počakajte, nato pa roki počasi umaknite z otroka in se čim bolj tiho odpravite od posteljice. Da bi otrok bolj mirno spal, lahko pomaga tudi povijanje otroka v dekico ali tetra plenico. Temu rečemo tudi štručkanje. Pomaga ne le pri Morojevem refleksu, temveč tudi pri kolikah. Ravno tako pri umirjanju otroka pomaga tudi beli šum (recimo zvok sesalnika, sušilnika za lase ali pa klasične glasbe).
Kako otroka umiriti po Morojevem refleksu?
Predvsem ga poskušajte umiriti in ga stisnite k sebi ter mu z nežnim glasom kaj povejte ali zapojte, da ga pomirite. Na ta način se bo sprostil in potolažil. Ravno tako pomirjujoče deluje na otroka, če ga nosite v nosilki tik ob svojem telesu, saj ga vaš dotik in srčni utrip pomirjata in mu dajeta občutek varnosti. Ko otroka previjate in leži pri tem na hrbtu, lahko Morojev refleks ublažite tako, da ga primete za obe rokici in ju peljete proti centru telesa.
Razvojni Mejniki in Pomembnost Zgodnje Obravnave
Razvojni mejniki so pomemben kazalnik otrokovega napredka. Okrog 7. meseca starosti ali kakšen mesec kasneje otroci začnejo s kobacanjem. To je obdobje, ko se začnejo aktivno premikati po vseh štirih, iz tega položaja se lahko usedejo in kasneje tudi dvignejo ob opori. Ko otrok enkrat postane sposoben premikanja po vseh štirih, je le še vprašanje časa, kdaj se bo začel dvigovati ob opori in postavljati na noge. Prvi poizkusi stoje se začnejo, ko se otrok z rokami poskuša povleči gor. Nekateri otroci dosežejo mejnike prej, drugi kasneje, in to je lahko popolnoma normalno. Vendar pa, če starši opazijo znake, ki jih skrbijo, kot so pretirano iztegovanje ali zategovanje telesa, omejena gibljivost, nestabilnost pri sedenju ali stoji, ali pa izrazita asimetrija, je priporočljivo, da se posvetujejo z zdravnikom ali fizioterapevtom. Pravočasna obravnava lahko pomaga razjasniti diagnozo in zagotoviti ustrezno skrb za otroka.
Če vaš otrok pri starosti 10 mesecev ne kaže znakov opiranja na noge, ne kaže ustreznega razvoja prestrezne reakcije ali ima težave s pincetnim prijemom, je priporočljivo, da se posvetujete s pediatrom. Ta bo ocenil otrokov razvoj in vas po potrebi napotil k specialistu, kot je razvojni nevrolog ali fizioterapevt.
Pomembno je poudariti, da otroka nikoli ne smemo posedati sami, saj mora otrok sam doseči sedeč položaj, da lahko ustrezno razvija mišice, ravnotežje ter se nauči aktivirati mišice trupa. Kljub temu, da se otroci razvijajo z različnim tempom, je pri starosti do 12 mesecev že pričakovano in priporočljivo, da se samostojno posedejo in sedijo brez opore. Če otrok tega še ne zmore, je pomembno, da mu ponudite čim več priložnosti za gibanje in se posvetujete s strokovnjakom, ki bo otroka pregledal in vam svetoval glede njegovega razvoja.
Otrok je odvetnik svojega razvoja. Vedno se vprašajte: "Ali je to in to za otroka dobro?" ne glede na interese, mnenja ali prepričanja drugih. Vse bo v redu na koncu. Če ni v redu, še ni konec. Od trenutka, ko se otrok rodi, se starši trudijo razumeti njegove potrebe in skrbeti zanj po svojih najboljših močeh. To pomeni, da razumejo, da bo otrok pogosto jokal ali s svojim vedenjem kako drugače jasno nakazal, da je lačen, da ga zebe, da ima kolike oziroma da je nekaj narobe. Za krči se lahko skrivajo tudi druge težave, kot so infantilni spazmi (krči ali napadi salaam), ko novorojenčka strese za sekundo, kot da bi ga zmrazilo brez zunanjega vzroka. Pravočasna diagnoza in ustrezno zdravljenje lahko otroku zagotovita normalen razvoj in življenje.
Pri infantilnih spazmih gre za obliko epilepsije, ki se pojavi pri nekaterih dojenčkih. Lahko se pojavijo med 2. in 12. mesecem starosti. Najpogosteje pa se pojavijo med 4. in 8. Za pojav infantilnih spazmov obstaja več vzrokov. Infantilni spazmi se navadno izrazijo v obliki krčev pri dojenčku. Simptomi pa so pogosto neopazni, lahko jih zamenjamo za prestrašenost, ali pa jih skoraj ni mogoče prepoznati. Kdaj najlažje odkrijete napade pri novorojenčkih? 👉 Pri dojenčkih in otrocih do 6. Infantilne spazme je treba odkriti čim prej. Če domnevate, da so se pri vašem otroku pojavili infantilni spazmi, se za ustrezno diagnozo obrnite na svojega pediatra.
Westov sindrom je epileptična encefalopatija, ki se pojavi pri poškodbi možganov. Sindrom je poimenovan po angleškem zdravniku dr. Westov sindrom se izrazi s 3 simptomi: napadi ali infantilni spazmi, zaostajanje ali nazadovanje v psihomotoričnem razvoju ter spremembe v elektroencefalogramu. Epileptični krči. Pozen psihomotorični razvoj. Do zastajanja v razvoju novorojenčka lahko pride pred ali po pojavu spazmov. Spremembe v elektroencefalogramu. Te so znane kot hipsaritmija, za katero so značilne nenormalne aktivnosti možganov. V ospredju zdravljenja Westovega sindroma je zagotavljanje višje kakovosti življenja otrok. Tako zdravljenje infantilnih spazmov navadno vključuje predpisovanje zdravil za zmanjšanje ali odpravo napadov, kot so antikonvulzivi, kortikosteroidi ali vigabatrin. Če pa zdravilo ne uspe nadzirati spazmov, pediater staršem predpiše ketogeno dieto in jim jo pojasni. Ne glede na terapijo, lahko infantilni spazmi izginejo po petem letu starosti otroka. Eden od načinov, kako prepoznati, da ima vaš otrok Westov sindrom, je, da opazite izgubo motoričnih sposobnosti, kot so težave pri obračanju telesa ali nezmožnost pokončnega sedenja. Pri otroku se lahko pokažejo tudi nevrološke težave, kot je pomanjkanje refleksov ali nezmožnost sledenja predmetom z očmi. Napad je silovito, nenamerno trzanje večine otrokovih mišic. Napadov pri novorojenčkih ni vedno lahko prepoznati. Pravzaprav se včasih napad izrazi le zato, ker novorojenček nenamerno premika usta ali žveči. Pri večjih dojenčkih ali otrocih je trzanje mišic, ki ga povzročijo napadi, bolj opazno. Epileptični krči so vrsta epileptičnih napadov, značilnih za obdobje otroštva, ki je bilo že v preteklosti pogosto povezano z Westovim sindromom. Epileptični krči povzročijo otrdelost rok in nog ter naprej nagnjeno glavo dojenčka. Običajno trajajo eno ali dve sekundi, čeprav se večinoma pojavijo v krajših razmikih. Vzroki za pojav infantilnih spazmov so lahko poškodba možganov dojenčka ali presnovne in genetske motnje.